V PROSTORU

V PROSTORU

* * *

Treba se je zapoditi med stvari,
jih prestrašiti s kratkim krikom.
Otrpnejo sredi naskoka.

* * *

Če le za trenutek popustim
zdrsnejo s polic knjige.
Od prve do zadnje.

* * *

Preproga se mi zrine med nožne palce,
se dobrika v drobnih sunkih.
Rada bi me zvlekla dol k sebi.

* * *

Pritajijo se v predalu -
žlice, vilice, noži.
De nabadajo, ko me ni.

* * *

Stol rad prisede.
Me drega z naslonjalom.
Potem mu nekaj preberem.

* * *

Vstopim in takoj pomislim:
nihče me ne prepriča,
da se tukaj ni nič zgodilo.

* * *

Polica grize v steno,
ko grem mimo nje.
De mrko zazre v smer mojega glasu.

* * *

Ob trkanju prostor zastane,
stopi v sredino,
gosta zvedavo obrača.

* * *

Ko zadiham z razdraženo sapo,
prostor zalebdi
in se potuhne v tanko črto.

* * *

Nobena ugovora,
pomenljivih premolkov!
Sicer ugasnem prostor.

ČAKANJA

* * *

Nebo se iztiskava v motno kapljo.
Sredi cestišča zrem gor.
Čakam, da se odlepi od izpraznjenega ozadja.

* * *

Mirno preko trga -
v pretesnih čeveljcih.
Čakam, da mi šofer z laktom drobiž odrine.

* * *

V preddverju ocvrta jajca zavonjam.
Čakam, da vstopi še kdo,
da se v brazdi svežega zraka do vrat pritipam.

* * *

Denarnica zevne pod mojimi prsti.
Čakam, da prodajalki nasmeh z usten izgine,
potem stvari v cekar pospravim.

* * *

Žlico v juho v juho pomočim,
v gošči peteršilja mirno obstanem.
Čakam, da si mastno kapljo z brade popivnaš.

* * *

V podzemni si snamem rokavico.
Čakam, da starčku nosu kapne,
šele potem časopis razgrnem.

* * *

Očala si lakte podstavljajo,
čakajo sonca,
da skoz leče svet sežgejo.

MRTVI

* * *

Mrtvi prihajajo v moje sanje,
me vprašujejo ali naj se vrnejo.
»Zato je še vedno čas,« jim previdno odgovarjam.

* * *

Čakajo včasih do jutra,
da se zrinejo v moj spanec,
v prvi zmedeni sen.

* * *

V čudnih preoblekah
se mi dobrikajo,
silijo k ušesu z ledenim kristalom med zobmi.

* * *

Čemu čudne zavese zadaj,
ponavljanje nekih znakov,
piš pod nogami?

* * *

Berta ima nekakšne pege na obrazu,
nekaj bi mi zašepetala na uho.
Zaženem se v budnost.

* * *

Tete še ni tam,
pa vendar že pije kavo
s svojim pokojnim možem.

* * *

Za katerimi vrati čaka moj bratranec
da z nabreklim trebuhom
sune v mojo blazino?

* * *

Vlačim drobna nagnita trupelca
iz nekih motnih voda.
Potem dolgo klečim na suhem.

* * *

Ta tilnik poznam,
od bolečine vlažen pramen las,
za večno prilepljen tjakaj.

* * *

Kosmiči suhe kože
babici naletavajo
v klotasti predpasnik.

* * *

Stric poveša velike dlani,
kapa mu drsi čez votla ušesa.
Njegovo orodje smo si že zdavnaj razdelili.

* * *

Soseda modrikastih meč
opolnoči na vrtu
puka iz zemlje plesnive sadike.

* * *

Kašelj gospoda Križaniča
še ni prenehal
bičati jagodičja ob naši ograji.

* * *

Jih razkači osat,
vosek na belem pesku,
smrdljiva voda v vazi?

* * *

Poklja nad njimi
v sopari poletnega dne?
Čutijo, da se potoniki korenika suši?

* * *

Ko deževnica curne z lasaste korenine
in se deževnik zrine skoz mastno prst -
čutijo prvi madež vlage na golem temenu?

* * *

Me hoče oče še malo zadržati,
ko motiko spravljam
in plevel odnašam?

* * *

Me prepozna po hoji,
prasketu vžigalice,
po šumotu papirja, ko šopek izvlečem?

* * *

Pijani grobar posipava potke,
z oteklimi prsti si znoj otira.
Ve, kam se ne sme ozreti.