Nekoč so se ob razvalinah starega gradu ustavili cigani. Ko so odhajali, so pustili na pečevju jokajoče dete. Otroka so nekje ukradli. Neprestano je jokal, jokal, a ga niso mogli potešiti. Pa so ga pustili kar tam.
Čula ga je sojenica. Nagnila se je nadenj in zašepetala: Živel boš dolgo in boš kralj! Poročil se boš z lepo pastirico.
Otroški jok pa so slišale tudi kače. Priplazile so se k njemu in otroka ogrele s svojimi telesi. Prišla je kačja kraljica in ga podojila s svojim mlekom. Dete je utihnilo in zaspalo.
Spal je dolgo, dolgo in ko se je prebudil, je bilo spremenjen v kačo. Le velike svetleče oči so govorile o tem, da ni navadna kača.
Pridružil se je kačjemu rodu in živel z njimi kačje življenje. A bil je kača s posebno močjo. Njegove svetleče oči so privlačevale živa bitja in jih s čarobno močjo priklepale nase. Znal je žvižgati s čistim, zvenečim glasom, da je odmevalo po samotnem skalovju. Tudi plesal je in takrat so ga obkrožile druge kače od blizu in daleč in ga občudovale.
Postal je branitelj kačje kraljice. Njeno kraljestvo se je razprostiralo po podzemnih votlinah gore. Bilo je zastraženo in vanj ni prišel nihče – niti človek niti druge živali. Stražili so ga zeleni dolgokrili kačji pastirji, ki so preletavali pobočja gore.
Pod goro so bile sobane polne dragocenosti, ki so jih čuvale kače. Med njimi je ležala na zlatem prestolu kačja kraljica z bleščečo krono.
Nekoč je kačja kraljica povabila svojega čuvarja, kačjega dečka in mu rekla:
»Vse moje služabnice se ti klanjajo, tudi mojim hčerkam si všeč. Vse svoje bogastvo ti poklanjam – tvoje je. Ti boš odslej naš kralj, kralj vseh kač, kačji kralj. Izberi si nevesto.
Potihoma mu je kačja kraljica namenila svojo najljubšo kraljično, kačo z belo progo na hrbtu.
A kačjemu dečku je bila všeč pastirica, ki je čuvala čredo pod grajskimi razvalinami. Žalosten se je splazil na svojo priljubljeno skalo in poslušal, kako piska na piščal lepa deklica. Z vsakim dnem jo je raje poslušal in vedno lepša se mu je zdela, tako mila, da več ni mogel živeti brez nje.
Začel jo je vabiti s svojim kačjim glasom. Njene melodije je ponavljal kot odmev, da mu je mladenka prisluhnila. Še nikoli ni slišala tako hrepeneče pesmi, še nikoli je ni od sreče tako bolelo srce.
Sledila je pesmi in prišla do skale, na kateri je ležal zvit kačji deček. Oči so mu žarele kot dva diamanta. Pesem jo je vabila, njegov pogled še bolj in se mu ni mogla upreti. Stopila je bliže in pobožala kačo.
Takrat pa je vse zagrnila lahna meglica, kača je zrasla in iz nje se je izvil mladenič – kraljevič s krono na glavi.
Podal ji je roko:
»Odčarala si me, prelepa deklica. Dolgo, dolgo sem čakal nate. Zdaj boš kraljica kačjega kraljestva!«
Stresla se je gora in v pobočju so se odprla razkošna vrata. Prijela sta se za roke in stopila skoznje.
Kraljevala sta dolgo in imela veliko veliko kačjih otrok
