polnijo dan januarski.
Sonce greje mojo postavo
ko hodim počasi ob pusti rečici.
Moje misli so kot dolga reka
in kot suhe trave visijo v meni.
Le pusti jih spati še, sonce,
naj mirno ležijo do časa za maj,
ko vzklilo obrežje bo spet,
takrat v reko še mojo
natrosi malo življenja.
V SONCU LESKETAJO SE
gola drevesa,
goloto mojega srca še zakrijte, nebesa!
Solze v očeh in v srcu krik
podarim ti edino,
o svetlo sonce, ubogi dar
odnesi, ne pusti me vnemar.
KO SKLONI SE KORAK Z ZEMLJO
oko ustavi se v nebu,
v modrem, daljnem, mirnem svetu.
Modruje misel, vsa je bela,
bi rada poletela tja,
v modrini vsa bila doma.
PREBUDIL ME JE
lajež psov.
Pogledam skozi majhno okno.
Nočno nebo. Prekrasno, svetlo.
Ob mesecu srebrn oblak,
velika riba v modrem morju.
V njej zvezda kot oko
trepeče, gleda in žari –
se mar mi to le zdi?
