ČAR NEKDANJIH ČASOV

MOJ KRAJ

Ko ob zimskih večerih
stara platana ob cerkvi zažari,
na hribu pa grad ponosno
v žarometih zablesti,
čar nekdanjih časov v Lendavi
spet zaživi!

Spomladi vsa zelena in sveža vzbrsti,
zdi se, da kot mladost
neučakano nekam hiti.

Kamor seže oko, zelene ravnice,
vmes nove ceste, gozdovi,
in novi rondoji.

V poletni vročini utrujena in dremava
rahlo zaspi,
jeseni pa odeta v zlate barve
skoraj nori!

Pisani hribčki pod okriljem Trojice
vsi v znamenju trte – kraljice.
Njen nakit – sladko grozdje
na toplem soncu medí se.

Tujec, ti misliš, očaran,
da si vstopil v predverje raja,
vendar to so le slike
mojega kraja!

Vijolična modrina
jesenskega neba...
S ponosnih, starih trt
veter otresa suhe
cekine.

Tu in tam osamljen grozd...
Jantarne jagode plaho
mežikajo v medlem soncu.

Pod mojimi nogami listje
neslišno šepeta s
voj poslednji
pozdrav
poletju.

Zamolklo zlati lasje
kot valujoče klasje,
v katerega se zapletajo
mavrični metulji
večnosti;

oči, brezdanje zelenilo
panonskega studenca,
tako lesketajoče in
pričakujoče...

Ustnice, zakrivajoč skrivnosti
njenega bistva,
odsevajo mogočen lesk
bisernega jezera

– magično sanjska prikazen,
ovita v meglico
rojevajočega se dne.