Danilo se je. Iz kuhinje je dišalo po kavi. Kot vsako jutro ga Mila tudi tistega jutra ni budila, čeprav so se po njenih mislih vso noč vrteli koluti možnosti reševanja vnuka in družinskih časti. Mirka je predramila misel, da je vso noč prebedel ob mizi, ki jo je zapustil kot najcenejši kos lesa, ki ga drvar zmeče v nek kot, da bi ga družina smela pustiti izgoreti do konca njegovega bednega, eno namenskega življenja. Med vzhajanjem sonca se je prebujal tudi njegov dan. Nov dan, v katerem je bil odločen napisati novo zgodbo. Zgodbo z namenom. Zgodbo, od katere bo imel kdo lahko še korist. Zgodbo, ki bo osvetlila srca tistih, ki dotlej niso želeli razumeti najočitnejšega. Četudi se moje pobožne želje ne uresničijo za časa mojega življenja, morda … pa kdaj kasneje, se je prepričeval. Upanje umre zadnje, rada reče njegova babica.
Mineval je tretji dan odkar je odposlal tisto žigosano pismo. Žig je pritisnil na ovojnico, da ne bi zavrgli njegovega pisanja, saj predsednik zagotovo vsak dan prejme na tisoče podobnih. Nanje njegove tajnice ali administratorji, morda pa celo svetovalci, odpišejo s standardnim dopisom z vsebino, ki odgovarja na zastavljena vprašanja in ob koncu vsebuje še pripisano skromno zahvalo za poslano, z željami na najboljše. Njegovo pismo ni bilo takšno, dragi svetovalci, tajnice ali administratorji. Nesti bi ga morali njemu, vašemu predsedniku, ki bi ga moral sam prebrati in, če je res tako dober vodja, nanj osebno odgovoriti in svoja stališča tudi opisati. Še vedno je človek, preprost človek kot vsak od nas. V pismu ga ni naslavljal s spoštovani ali gospod predsednik ali kako drugače. Naslovil ga je z dragi prijatelj, ker je on enako kot ostali ljudje vendarle prijatelj. Preden je vzel v roke pisalo in vnovič obrisal z mize zapadli prah, se je trudil zbrati svoje misli in ideje, ki jih je želel deliti z njim. Predobro je vedel, da lahko pismo roma v koš, zato je želel določene stavke, ki so sevali veliko večjo moč kot ostali, dodatno podčrtati in odebeliti. A končni pisni izdelek, vsaj prvi napisani, je bil precej podoben zmazku, ki bi ga načečkal kak dohtar. Previdno je prepisoval besede in šele v drugo ugotavljal, kako ponosen je lahko na svoje iz srca ubesedene ideje, misli in želje, svoje iskreno hrepenenje, če ne celo upanje na boljši svet. Izrazil je svoje največje strahove, v želji, da bi jih on, ki ima moč vseh moči v državi, preprosto izbrisal, rešil mnogo boga boječih, poleg njega, seveda.
»Dragi prijatelj,« je začel pisati svoje prvo pismo predsedniku, kot bi ga nesel Ganges proti nič hudega mislečemu dvestometrskemu slapu,
»ne vem točno, zakaj vam pišem, vendar mi po glavi brenčijo róji misli, ki mi ne dajo miru. V srcu sem zaslišal žuborenje ideje, tihe misli, ki mi je velevala, naj se vendarle obrnem na vas, saj me boste zagotovo poslušali. Naj preidem k bistvu svojega pisanja. Kot verjetno sami najbolje veste, saj ste prepotovali mnogo sveta in spoznali ogromno ljudi, svet je postal nezaslišano materialističen. Ljudje se pehamo za denarjem in drugimi z njim povezanimi dobrinami, čeprav ne vemo natanko, zakaj. Po drugi strani se šopirimo z idejami, ki so jih razvili in z nami delili vzhodnjaki, ljudje, ki so svoja življenja posvetili študiju svetih knjig, v katerih so, kakor zatrjujejo, zapisane najsvetejše resnice našega življenja, človekovega obstoja. Sprašujem se, ker sam ne vidim posebnega izhoda iz te, po mojem skromnem mnenju brezizhodne situacije, ali je morda postala ta resničnost, v kateri živimo vsi ljudje, - predvsem imam v mislih nas, zahodnjake - tako resnična, da niti tega več ne ločimo, zakaj obstajamo in v kaj rastemo iz semena, ki je na samem začetku vzklilo iz čiste ljubezni. Prav ta je bila edini razlog za naš obstoj in tako bi moralo tudi ostati. Vendarle tudi tu vidimo razkol misli in srčnih želja, saj se človek brez kakršnegakoli dvoma obrača k prodajalcem ljubezni in tistim, ki jo znajo umetno ustvariti. Ta ljubezen je plastična tvorba, ki nikoli resnično ne zmore zadostiti potreb našega srca. Spoštovani prijatelj, in ne bodite užaljeni, ker vas imenujem prijatelj, saj je to izkaz mojega najglobljega spoštovanja do vas, povejte mi, prosim, ali imate vi, ki v največji meri predstavljate nas, ljudstvo, državljane države, ki ji predsedujete, po vašem mnenju voljo, hrabrost in moč, da vodite misli današnjega človeštva, čeprav nas je manj kot mnogih drugih narodov po svetu, v pravilnejšo smer – smer, ki bo temeljila na glasovih človeških src? Morda ste pomislili, da so srca tako zapacana, tako odtujena od resničnosti, da bi morda bil moj predlog rešitve povsem nemogoč. Takoj vam lahko povem, da po mojem prepričanju ni tako. Sama nagnjenost ljudi k povsem drugačnim načinom življenja izkazuje veliko željo vseh nas po grobi spremembi sedanjega načina življenja.
Bilo bi predrzno zahtevati od vas odgovor na to pisanje, vendar od predsednika vendarle skromno pričakujem kak glas.«
Kar ga je precej dolgo mučilo, ni bilo od tega sveta, ker se je neko popoldne preprosto prebudil iz prijetnega dremeža in se presenečen ustavil ob misli, da je vsak dan njegovega življenja skrbno načrtovan. Misel je nato podala naslednjo misel, ki je predvidevala, da takšna navidezna predvidljivost njegovega življenja sploh ne more biti napačna, saj je kot takšna zagotovo vnaprej predpisana. Premišljeval je, da je njegova naloga torej živeti. Vendar pa je ta živeti nedvomno pogojen tudi z okoljem, ki ga do neke mere določa. In v tem je videl problem, v okolju, ki je človeku podano za njegovo življenje. Podano? Prepričeval se je, da ima pravico izbire, saj je svoboden človek, ki vsak dan, vsako uro in vsako minuto svojega dihanja prosto odloča o svojih poteh. Lahko ugasne luči ali jih pusti prižgane, lahko pa je le Sonce in sveti tako zase kot tudi za druge. A kdo bolje kot predsednik bi znal odgovoriti na takšno vprašanje? Odgovor mora najti in ga predati kot najsvetejšo ikono, je ekstatično vpilo njegovo srce, saj je od tega odvisna usoda vseh src, ki jih vodi in jim predseduje. On je naša vele-ovca! On je tisti, ki ima v rokah vse niti, ki jih lahko spretno vleče kot vleče njega Vesolje za nos, dolg kot so dolge vse laži, s katerimi smo zrasli, s katerimi živimo in katerih konca še sami ne poznamo.
Ko je dokončal cigareto, je odcepljal do kuhalnika, odstavil vrelo vodo in jo prelil v bel čajnik. Počakal je nekaj minut, da je bil darjeeling pripravljen, in si postregel. Mila je bila v standardni poziciji, čakajoča na zadnji svit. Čaj je pil počasi, da bi mu ogrel zmrznjeno telo, in se gugal v svojem gugalniku. »Si kdaj želela drugače živeti, babi?« ji je rekel. Ljudje živimo v isti hiši, je premišljeval, ne da bi tri dni zapored spregovorili več od pozdrava in rutinskih Hvala, Kdaj bo kosilo?, Smem v kopalnico? »Dokler nisem spoznala Jurija, sem dan za dnem sanjarila o bogatih možeh v uniformah. Vsak večer sem srčno molila, da bi mi nekdo vendarle poslal kakšnega poveljnika ali načelnika okraja, pa ga zlepa ni bilo od nikoder,« je pripovedovala z mehkobo v očeh, kot bi se spominjala dni, ki so ostali zapisani le na papirju njenih desetih dnevnikov, ki so zaprašeni obležali v eni od lesenih omar predsobe zatohlega stanovanja. Mirko je z orlovo pozornostjo opazoval življenje njunega stanovanja in zaslutil, da je zrak za trenutek obstal v vonjavah, ki so se širile po sobi, in razširil je nosnice, da bi ga zajel čim več in ga obdržal v sebi kar se da dolgo. »To so bili zame težki časi, dragi moj. Potem sem nekega dne v parku, ko sem se sprehajala kot kakšna ranjena srna sredi vročega julijskega večera, spoznala Jurija. Sedela sem na klopi, eni tistih, ki stojijo ob fontani, saj veš, in opazovala pare okoli sebe. Jokala sem in prosila za ljubezen. Nato je pristopil do mene in vprašal, če sem sama. Njegove zelene oči so bile kot pomladanske trave. Lase si je počesal na prečo in nosil je bež laneno obleko. Nikdar ne bom pozabila njegovega nasmeha v tistem julijskem večeru. Sami angeli so ga morali poslati. Rekla sem mu, Seveda!, in tako sva se začela družiti. Večer za večerom sva se sprehajala po Ljubljani. Rešil me je predilnice in mojega šivanja ter zatrdil, da mi v življenju več ne bo treba sesti za šivalni stroj, da bi zaslužila denar za živež.« Vem, Mila, vse to poznam, je bil razočaran nad njenim pripovedovanjem. Želel je slišati, da ni edini, ki je dvignil roke nad današnjim svetom, in da se mu ni zmešalo, saj se je počutil tako samega, razžaloščenega zaradi praznine človeštva.
Tako nesmiselne so se mu zdele Miline izrečene besede in v enakem nesmislu so Mirku znova minevali dnevi. Njegove misli so tekle kot reka sredi nedotaknjene narave in on je mirno pil svoj čaj, v upanju na odgovor na vprašanja, ki so se mu postavljala kot temeljna za nadaljevanje njegovega življenja. Nato je prišel peti maj, ki ga je šele sedmega maja obarval na koledarju z rdečo barvico, da bi ostal zaznamovan. Tistega dne ga je obšel zanj neobičajen občutek, da se bo sončno peto-majsko jutro razvilo v čudovit dan. Misel, s katero je obarval svoj zajtrk, ki ga je pripravil sam, je z vso močjo zaobjela vso njegovo zgodbo življenja in jo povzdignila na višjo raven, kjer je človek srečen v svoji preprostosti. Prepričeval se je, da je tisti danes znova dan, ko lahko napiše nove zgodbe. Tudi tak je bil, da bi lahko kupil letalsko vozovnico v neznano ali pa povabil neznanega soseda v kavarni, naj prisede, da bi malce poklepetala. In tako je žarel, da bi premikal gorovja severnih Andov in nič manj enkraten ni bil, da ne bi tudi tistikrat poljubil trav, ki so božale njegove nežne noge. Mila je začudeno opazovala novozrasla krila svojega vnuka in skoraj panična premišljevala, kaj bo storila s psihologom, za obisk pri katerem je morala preklicati vse svoje stare prijateljice in se celo ponižati, saj je ena od njih spala z njenim pokojnim Jurijem. No, vsaj ona je bila prepričana, da jo je položil saj česa drugega od zapeljive cipe, kot je bila v tistih časih Jelka, ni bilo moč pričakovati. Sklenila je počakati bo še kakšen dan, potem pa bo odpovedala psihologa, če se ji bo vnukova psiha zdela sprejemljiva za v svet. Mirko se je v tistem kot pomladanski potok po nevihti žuborečem jutru sprehodil do študijske sobe in opazoval, v kakšnih vibracijah se kopa njeno veličanstvo Miza. Bil je še april, ko jo je okronal z vsemi kraljevskimi častmi, ker je postal bogaboječe bitje, saj ni upal obrisati niti prahu, kaj šele zagnati vso strojno tehnologijo in kaj napisati. Za stroje mora biti biološka ura pravšnja, je bil prepričan. Papirus, na čigar pravnuke danes nekateri pišemo v ustvarjalno navdihujočih trenutkih lastnega dolgočasja, je zanj postal Kralj vseh monarhij. Tako je njegova študijska soba postala pravcato svetišče, kamor se je zatekel, kadar je bila žalost prehuda, da bi jo zanikal, se je branil ali jo celo tolažil. Življenje, ki ga je živel, ni bilo prav nič drugačno od tistega, ki ga živi sleherni od nas in ki ga je živela tudi Mila. Preprosto življenje je bilo, polno vzponov in padcev. Različnost, v kateri se bahamo vsak s svojimi talenti, unikatnimi izdelki, podedovanimi vrlinami in izučenimi obrtmi, je le navidezna. Poimenovanje resničnosti je izmišljotina, ki jo je potrebno zanikati v njenem vseobsegajočem bistvu. Takšnemu razmišljanju bi se Mila režala, kot bi srečala samega Hudiča, saj ni spoznala bistva Mirkovih globokih misli, hkrati pa je ostala ujeta v zgodbi telenovele Njegovo izgubljeno srce o nesojeni ljubezni hlapke Angeline in gospodarjevega sina Juana, za katera je pletla svoje zgodbe in se nikdar dovolj načudila udarcem usode, plehke gospe, ki se je nemalokrat poigrala tudi z njenim težkim življenjem. Tistega danes, godovala je Katarina, se je Kraljica bohotila v sijaju mahagonija in blišču čistoče. Mirko je mirno obrisal prah z nje, da bi zadihala zakajen zrak, ki ga je napolnjeval s svojimi neekološkimi izpuhi cigaretnega dima.
Tako je mineval šesti dan, odkar je njegovo pismo romalo v poštni nabiralnik. Naslovnik, ki je bil navadno prezaposlen za branje vsega prejetega, je prepustil delo svojim zaupanja vrednim pomočnikom, ki so pošiljko odnesli v košari do nedoločene pisalne mize, jo odprli in preleteli njeno vsebino. Potem so po najboljši vesti presojali, ali bi moral takšno pismo prebrati tudi predsednik ali zadostuje le vljudnosten odgovor v stilu Bog se te usmili. Mirko namreč ni vedel, da Andrej na drugem koncu Ljubljane ždi v svoji zamračeni sobi na gugalniku, kadi svojo pipo in prebira ljubezenska pisma svoje ljube, ki ga je zaradi rakastega usahlega telesa že pri dvainpetdesetem letu starosti zapustila samega v tem neprijaznem svetu, kjer še berač ne zmore več kislega nasmeha, ko na Čopovi prosi kruha. Čakal je predolgo, da bi ga ne prijela sitnoba. Namreč, Mirko je od nekdaj sovražil čakanje. Počutil se je, kot bi ne bil izpolnil pričakovanj in bil vreden branja Spoštovanega. Morda je storil napako, je premišljeval, naslavljajoč ga s prijateljem. Nemara je bil nekoliko prevzeten, ko je zapisoval misli, ga je prežemalo razumsko razmišljanje, izvirajoče iz v egu ukleščenega srca. Vztrajen pač Mirko nikdar ni bil. Njegove prošnje za izdajo pesniške zbirke, ene in edine v kateri je uspel zbrati svoje povprečne pesmi, so na založbah kljub znanemu priimku romale v koš, uredniki pa so čakali, da Mirko dozori in pokaže tisto, česar je bil trg v tistih časih tako lačen. Erotike! Mirko je bil prav tako preponosen, da bi pisal znova. Enkrat zapisane besede izzvenijo v bralčevi glavi močneje, kot bi odzvanjale pri drugem ali tretjem branju, se je (lahko rečemo neuspešno) tolažil. »Takrat človek dopušča svojemu razumu racionalizirati, analizirati, secirati, kritizirati, saj zapre svoje okostenelo tretje oko. Branje je kot človekova rast. Otroške duše zaznavajo tudi druge dimenzije bivanja in naravno dane duhovne razsežnosti, a kasneje, podvržene sistemskemu zatiranju domišljije, ki to sploh ni, tega niso več sposobne zaznati. Tako je tudi z branjem. Vrstice, ki so zapisane, ne povejo zapisanega bistva - to se skriva v praznini papirusa oziroma njegovih pravnukov,« je povedal enemu od literatov na predstavitvi Žanove pesniške zbirke z naslovom Tišina miru. »Kot umetnik si lahko privoščiš nemogoče ideje,« je v jutru zatem razlagal Mili, ki je želela slišati vse o tistem pesniškem večeru, kamor ga je napodila, da bi se malo pomešal med velike ljudi in spoznal kakšnega urednika, ki bi mu prišel naproti. Mila ga je, kot je bilo v njeni navadi, želela iz oblakov umetniških iluzij potegniti nazaj v realnost, kjer bi sicer moral živeti in se hraniti. Počutila se je tako nemočno, ker ni znala pomagati mlademu človeku izteči začaranega kroga neuspehov, a si prav tako ni dopustila prekiniti njegovega veselja, tako nenavadno žarečega obraza v meglenem majskem jutru. Še vedno je bil maj, tako je, ko je Mirko svoji babici razlagal, da si ob pisanju pesmi svoje življenje predstavlja kot krožnico, v kateri se sprehaja dan za dnem. Ta krožnica naj bi bila zarisala meje njegovim dejanjem in mislim, čeprav ni bil prepričan, do kod jih oblikuje sam. Proizvod njegovega uma so bila po njegovo tudi vsa namišljena poveličevanja njegovega obstoja, majhnega bitja, ki je posebno, kot so vsa ostala. Mila je le nemo poslušala in se že krivila ob mislih na prihodnje dni, ko se bo vnukovo stanje zagotovo spet poslabšalo. Človek je sedaj nesmisle razlagal še s posebnim žarom sreče na obrazu, z vznesenostjo otroka, ki so mu starši kupili novo kolo. »Trenutek, ko začenjaš ljubiti tisto, česar pravzaprav nikdar nisi imel in po čemer si ves čas potiho hrepenel, vesolju uhodi pot, da zmore ustvariti prav vse. Čudovita skrivnost te magije je v neomejenosti domišljije, saj vseobsežnost nima meja, zato nihče ne more želeti vsega, kar svet ponuja,« je končal z opisom svojega namena obstoja na tem planetu. Zemlja se mu reče, si je potiho mislila Mila, in ne Mars, dragi moj.
Po dvorišču se je premetaval pesek. Upajoč, da je prišlo pričakovano, je odhitel proti vhodnim vratom, Mila pa je le dvignila pogled z ekrana in se spraševala, od kdaj se teče po pisma zavrnitev. »Morda pa si je fant končno našel dostojno oboževalko?« je od samega presenečenja rekla sama pri sebi. Minuto zatem je Mirko na dvoriščnem pesku že držal v rokah njegovo pismo. Vohal ga je, da bi zrl v daljne dežele, ki so jih tipale blazinice njegovih prstov, in včasih bi se bil temu čudil. Zdelo bi se, da je zblaznel. Le sit je bil čakanja na njegove besede. Le utrujen je bil od neskončno dolgih misli, ki se niso želele odplaziti v svoje temne votline, od koder so splezale na površje njegove zavestne pameti, ki sicer verjetno sploh ne obstaja. Odprl je ovojnico, se naslonil na bližnjo brezo, ki je v tretjem letu življenja poganjala prelepe čolničaste liste, ki pa so v tistem času odpadli v novo življenje ter nemarno obležali na tleh, čakajoč na nekoga, ki ne bo brezbrižen kot je množica ostalih ljudi.
»Dragi prijatelj!
Najprej se vam moram posebej zahvaliti za vaše pismo. Nikdar še nisem prejel pisma, iz katerega bi sevala tako pristna iskrenost in hrepenenje po spremembi, ki ga tudi sam dan za dnem občutim. Posebej ponosen sem na ideje, ki jih skriva vaše pisanje. Nisem prepričan, ali sem pravi naslov za iskanje odgovorov na vaša vprašanja. To vam iskreno priznam, saj sem povsem preprost človek, ki ga, podobno kot vas, muči neskončno vprašanj. Podobno kot opravičujem sebe, tudi vam povem, da se smete spraševati o smislu vsega človeškega početja in povsem na mestu so krvave besede, ki jih namenjate sedanjosti. Ozavestiti morava, da živiva v prehodnem obdobju velikih sprememb. Te prinašajo dobro, v kar morava iskreno verjeti in se ne le prepuščati upanju. Vsa dogajanja v naših življenjih se zgodijo s posebnim namenom, ki je usmerjeno v rast vsake bilke v tem širnem gozdu. Sleherna bilka mora preživeti čas, ki ji je bil v davnini našega pomnjenja namenjen, in takrat šele bo usahnilo upanje, z njim pa tudi dvomi in hrepenenje. Usahnile bodo želje in z njimi krvoločnost ter strah. Prevladalo bo popolno dobro – čista ljubezen, v katero morava z vsem bitjem verjeti. Današnji svet je iluzija, tega se dobro zavedate tudi sami, vem. Ta iluzija, prav tako kot so starodavna ljudstva verjela v navideznost vesolja, ki naj bi bilo le preluknjano črno platno, skozi katerega je sijala božanska svetloba, ki še danes vodi človeka na pravilnejše poti, je namenjena učenju. Ne glede na naravo prihodnosti, dragi prijatelj, ohraniti morava vero v obstoj Enega, dobrega in čistega, kot je izvir potoka v deževnem gozdu. Veste, jaz sem le eden izmed mnogih, in vsak od nas v sebi nosi moč in hrabrost spreminjati svet po njegovi volji. Dokler tej volji botruje razum in je človek prepuščen vsem oblikam in stvaritvam izpod njegovih rok, plodovom domišljije, znanosti in hlepenju po višjem in najvišjem, po večjem in fantastičnem, dotlej se bodo misli pod površjem bistrile in iskrile, se pojavljale kot pobožne ideje. In dotlej, do padca sedanje duhovnosti, o kateri tako vzneseno pišete, bomo ljudje trpeli, kakor nam je namenjeno. Vsak trenutek morava izkazovati sočloveku najin pogum in moč izražanja iskrivih misli, za katere nisva prepričana, od kod in čemu prihajajo iz ust. Besede se v nevednosti izgubljajo, a tudi to naju ne sme odvrniti od prepuščanja toku biti. Ta tok naju bo, če le zaupava v njegovo neizmerno dobronamernost, naplavil na otok čiste, preproste ljubezni.
Do takrat bodite.
Vaš Andrej«
Pismo je skrbno zložil ter se vrnil v stanovanje. Med koraki po stopnicah je premišljeval, kako veliko ima povedati predsednik, ki pravzaprav sploh ni predsednik temveč prvotno Človek. Mila ga je pričakala z rokami na pasu in vprašujočim pogledom. »Torej, kdo ti piše?« ga je naposled vprašala, ne da bi pričakovala razumljiv odgovor njenega vse bolj odbitega vnuka. »Oh, babi, nihče pomemben. Ne poznaš ga, zato nima smisla razlagati,« ji je rekel, potem ko ga je že skrbel jezik, da bi ji povedal za njegovo pismo samemu predsedniku. Kako ponosna bi bila nanj, če bi vedela, da mu piše sam poveljnik države! Vendar pa bi bil Mirko nemara razočaran, saj je bila predsednikova žena prav tista Jelka, cipa, s katero je njegovo babico prevaral major Jurij, in Mirkove sanje o predsednikih brez napak, povišanimi na piedestale jutrišnje brezhibne prihodnosti, bi se razblinile kot padla rosa v svežem pomladanskem jutru.
