Na prvih obronkih Pohorja, v vasi Ogljenšak, ki je v okrilju fare Zgornja Polskava, se na osamljeni, a lepi kmetiji trudijo trije marljivi delavci, da bi še pravočasno opravili najnujnejša dela. Največ pozornosti vzbuja neutrudna Rozika, ki jo obkroža 80. pomlad njenega življenja. Narava in delo jo kliče s tako močjo, da pozabi na leta in utrujenost, le od časa do časa sede na stolček, ko jo z možem Francijem spomniva, da je čas malice in pogasitev žeje, saj sonce premočno greje. Raztrosi še umetno gnojilo po pšenici, okoplje na vrtu, vmes pospravi in pomete po hiši. Pove nama, da bi rada danes posadila še fižol, buče in sončnice in da tudi na vrtu še ni gotova s pletjem.
Odidemo vsak za svojim delom, midva z očetom seveda v gozd, kjer sekava za drva in gradbeni les. Iz gozda na strmem hribu včasih pogledava navzdol na kmetijo, kjer delata mama in moja žena na njivi. Oddahneva se, ko odide z njive. A spet jo vidiva, kako se vrti na vrtu. Zvečer se vrneva in najdeva kup sveže pokošene mlade trave za prašiče. Nakosila jo je namesto naju.
Zvečer v podpohorskem zraku vesela in zadovoljna zaradi opravljenega dela stopiva z očetom na sprehod pod brajdami, med cvetočimi jablanami in hruškami. V dolini lahno šumlja rečica Polskava, ki zbira vodo na južni strani Pohorja.
Vračava se domov. Ko zazvoni večerni zvon, odmoliva Mariji, kraljici majnika in se ji priporočiva.
Mati je medtem nakrmila prašiče, zaprla kokoši, še mačke so dobile večerjo. Pred koncem večera pokličemo še prijatelja, ki praznuje petdeseti rojstni dan. Kar po telefonu smo mu voščili z zdravicami …
Potem mati pripoveduje. Gremo za več kot petinsedemdeset let v preteklost, ko se je igrala s sestro Marijo na ledini tako, da je nabirala rožice za mamo in ata. To je njen prvi spomin. A tudi žalosten, kajti na paši se je sestra močno prehladila v ledenem severovzhodnem vetru in čez nekaj dni umrla za davico. Mati se spomni žalosti in solz, ki solz strica Ungerja.
Potem je prišla vojna in žalosti za sestro so sledile druge. Mnogi se niso vrnili, mnogi so se vrnili pohabljeni. V vasi so si pomagali, tako kakor je bilo v navadi, pri delu in tudi z živežem...
Spominja se tudi tiste hude zime, po kateri je prišla tako zgodnja in topla pomlad. Pihal je južni veter, šumel je gozd v Rajhovem Borinju na severni strani, z južne strani pa so se slišale težke motike kopačev v domačem vinogradu. Mati jo je vodila h kopačem - z eno roko je vodila njo, štiriletno Roziko, v drugi pa je nosila cekar.
Mati pozdravi kopače:
»Srečno dobro!«
Kopači odvrnejo:
»Bog jo daj!«
Mati jih povabi k južini, kar težaki radi slišijo. Sedejo, pojedo, spijejo še vsak svojo mero in se vrnejo k delu. Mati še spregovori besedo, dve z možem, potem odide proti domu. Rozika se postavi pred kopače in jih pozorno opazuje. Zraven si prepeva neko znano melodijo. Teta Gelika, ki je že slišala, kako lepo prepeva, jo nagovarja, naj zapoje, a brez uspeha. Potem pristopi stric Mihec in zažvenklja z denarjem v žepu.
»Rožica, zapoj, boš dobila cekin! ji nudi in se ji prijazno smeji.«
Ona v zadregi povesi oči. Rada ima dobrega in šaljivega strica in zapoje, ne da bi pomislila na obljubljeni krajcar:
»Angelček, angelček moj, ki si me varval nocoj...«
Njen glas je lep in čist in kopači ji zaploskajo. Stric Mihec seže v žep in ji da krajcar, ona pa zbeži proti domu.
