Hiše so se drenjale druga ob drugo. V velikem gosto naseljenem mestu je očitno postajalo pretesno. Število prebivalcev se je povečalo do te mere, da so bile rešitev edinole čebelnjakom podobne stavbe, kamor so lahko na čim manjšem prostoru naselili čim več ljudi.
Zeldino bivališče je bilo glede na razmere prav prostorno in svetlo. Dodala mu je veliko zelenja in živih barv, na stenah pa so dobile domovinsko pravico umetnine njenih najljubših slikarjev. V svojem stanovanju se je prav dobro počutila. Večkrat je skozi okno opazovala potoke ljudi, ki so nemirno hiteli po različnih opravkih. To je rada počela. Bila je neke vrste meditacija. Ob gledanju tega človeškega mravljišča se je povsem odmaknila od številnih vprašanj, ki so ji nenehno zaposlovala misli. Včasih si je izbrala kakšnega posameznika in ga opazovala, kako se giblje, kakšen je njegov izraz na obrazu, spraševala se je, kako živi, razmišljala je, kaj se mu plete po glavi v tistem trenutku. To so bili zanimivi pobegi iz njenega lastnega življenja in vedno znova je bila presenečena, ko je ugotovila, da to niso obrazi zadovoljnih, pomirjenih ljudi, ki z jasno predstavo o svojih ciljih stopajo skozi življenje. Prej so odražali nekakšno nujo, nedoločljiv strah, ki sta jih gnala naprej. Zelda se je spraševala, zakaj ljudje ob že tako prenaseljenem planetu ustvarjajo še dodatne ljudi z umetnim oplojevanjem. V tej človeški zmedi, ko ljudje nimajo časa drug za drugega, niti za svoje lastne otroke ne, se ji je to početje zdelo neodgovorno, še posebej do teh umetno spočetih otrok, ki so bili dejansko nikogaršnji.
Svojih staršev ali bolje rečeno darovalca semena in darovalke jajčeca Zelda ni poznala. Njen komaj nekaj celic velik zarodek so vsadili ženski, ki je za denar posojala svojo maternico. Dejansko je bila otrok eksperimenta, spočeta brez ljubezni. Njenega prihoda v življenje so se razveselili samo znanstveniki, ki so jo ustvarili. Pa tudi njihovo veselje ni bilo odraz ljubezni do novorojenega bitja, prej ljubezni do svojega dosežka.
Zelda je bila ena izmed mnogih umetno spočetih otrok, ki so jim znanstveniki določili tudi genom. Njeno genetsko sliko so določili na osnovi lastnosti, ki so jih želeli dobiti. Ti ljudje so bili dejansko njeni očetje in njene matere. Nekoč si je želela, da bi spoznala človeka, ki je ustvaril njen zarodek, da bi obstajal nekdo z imenom in priimkom, ki bi ga lahko uvrstila v svoj ožji krog. Toda obrazi ljudi, na katere se je obrnila, so jo gledali prazno, brezčutno, kot da ni bila človek, ampak nekakšna hodeča, govoreča lutka. Z zanimanjem so si jo ogledovali:
»Kako se počutite?«
»In o čem še razmišljate?«
»Ste opazili pri sebi še kakšna druga čustvena stanja?«
»A, vašega kreatorja bi radi spoznali? Zakaj pa vam je to prišlo na misel?«
»Žal, to bo precej težko ugotoviti. Ste eden od osebkov iz serijske številke 235 iz leta 2315. Na tem projektu je delalo veliko znanstvenikov, zato vam točnega imena ne moremo povedati.«
Takrat je spoznala, da v bistvu ni del tega človeštva, ampak samo laboratorijski zajček. Uvidela je, da eksperiment sploh še ni končan, da se še vedno nadaljuje in se bo verjetno nadaljeval do konca njenega življenja.
Takrat je tudi opustila iskanje imen in živih oseb, ki bi ji lahko kakorkoli pojasnili njen izvor in poreklo in jo uvrstili v človeško raso. Čeprav živa, dejansko ni obstajala, razen kot poizkus številka ta in ta. Takrat se je tudi morala odločiti ali naj svoje življenje prekine ali naj nadaljuje svojo pot nikogaršnjega otroka iz epruvete.
No, odločitve o tem ji, resnici na ljubo, niso vsiljevali, o svojem življenju je lahko odločala sama. Ponudili so ji celo precej ugodne možnosti od izobraževanja do stanovanja. Kot da bi pravzaprav hoteli, da ostane živa. Vendar je vseskozi slutila, da je pod nadzorom. Ni vedela, na kakšen način, toda čutila je nevidne oči in nevidna ušesa, ki so spremljala vsak njen korak in njene odločitve. Verjetno je bilo to povezano z izbrano genetsko kombinacijo, ki so ji jo določili, in sedaj so preverjali, kako se obnaša.
Nazadnje se je odločila za življenje. Morda je k temu pripomoglo srečanje z Imrujem. Ne, to je bilo skoraj zagotovo. Toda ves čas jo je preganjalo vprašanje, da niso morda tudi njega »pripeljali« v njeno življenje, in njuno srečanje ni bilo tako zelo »usodno«, kot radi rečemo velikim naključjem. No, tudi to se je skoraj zagotovo zdelo tako. Kakorkoli so že razmišljali režiserji njenega življenja, srečanje z Imrujem je bila edina svetla točka v njenem dotedanjem in tudi sedanjem življenju.
Zelda je pogledala na uro. Imru bi moral vsak čas priti. Njuna srečanja so bila nekakšen ritual vsakih štiri dni ob isti uri.
Z Imrujem sta bila že dalj časa ljubimca, ko ji je nekega večera po predanem ljubljenju zaupal strašno skrivnost. Bil je eden od petih klonov, ki si jih je dal vzgojiti zelo bogat in vpliven človek v tem mestu. Vzgojen je bil kot nadomestno srce, ostali, ki so imeli več sreče, so bili samo rezervni deli v primeru manjših okvar. On pa je bil namenjen za enkratno uporabo. Zaradi tega je bil tudi ves čas pod skrbnim nadzorom, saj je moralo biti njegovo telo in predvsem njegovo srce v najboljšem zdravstvenem stanju.
´Vendar,´ so mu dejali, ´lahko do tistega trenutka živi povsem normalno življenje,´ in so mu tudi ustvarili pogoje za to. Tako je proti svoji volji podpisal pogodbo s hudičem in se odločil, da bo pač izkoristil, kar mu življenje ponuja. Možnosti za pobeg ni imel. Z izsledniki, ki jih je imel vgrajene v telo, so ga lahko odkrili kjerkoli.
In Zelda? Ko je spoznal Zeldo, je začutil, da je poleg njegovega srca, ranjena tudi njegova duša. Kako naj ji vse skupaj pojasni. Ob njunem prvem srečanju se mu je zdela kot dobri angel, ob katerem bi lahko pozabil na resničnost in se morda rodil nekje v nekem drugem srečnejšem svetu. Včasih je upal, da so to vse skupaj le moraste sanje in bo prebujenje prineslo odrešitev. Toda odrešitve ni in ni bilo.
V trenutku, ko se je potopil v Zeldin globok in temen pogled, ni mogel natančno določiti ali je to žalost ali ne. Vendar ga je nekaj zadelo v srce. Takrat je pravzaprav šele začutil, da ga ima. Do tega trenutka se ga sploh ni zavedal in po resnici povedano, mu je bilo tudi vseeno. Zdaj pa mu je ta utripajoča stvar hotela skočiti iz prsi, v glavo je dobil naval vročine in v hipu mu je bilo, da bi se razjokal. Dve duši sta skozi oči zrli druga drugo nezavedajoč se, da se jima je v tistem hipu zgodilo življenje samo, trenutek, o katerem mnogi berejo samo v romanih. Prestopila sta meje časa in se zlila drug v drugega v neki novi resničnosti, ki jo poznajo samo pravi ljubimci.
In tako se je začelo. Z zavestjo, da je resničnost njunega bivanja skrita v teh skupnih trenutkih, sta se drug drugemu predajala z brezmejnostjo, ki jo živijo tisti, ki se jih je dotaknila skrivnost življenja in so spoznali krhkost trenutka, v katerem živijo.To ni bila vsakdanja ljubezen, ko ljubimca vzhičena drug nad drugim padeta v brezno poželenja in nazadnje utoneta v njem. Ne, to so bili trenutki otožne sreče, v katerih bi se rad utopil, pa se ne moreš, ker te nekaj vedno znova privleče ven. Drhtenje in omama, pozaba in streznitev, mačka, ki sama sebe lovi za rep.
Želela sta si, da bi vsak tak trenutek bil hkrati tudi poslednji, da bi odromala s tega sveta v ekstatičnem vrtincu. To bi bila dobra smrt, prava smrt, lepa smrt. Te misli sta premlevala vsak zase, o tem se nista hotela pogovarjati naglas. Takšni pogovori bi jima samo skrajšali na tanko odmerjeno srečo, ki jima je bila dana. To so bili trenutki, ko sta čutila, da tudi onadva pripadata človeštvu.
Iz razmišljanja je Zeldo zdramil zvonec. Misli so ji v hipu preskočile v drugo resničnost, ki ji je bilo ime Imru. Kot vselej se je pripravila na njegov prihod s svečanim pogrinjkom ob nežni glasbi in svečah in njeno telo je dišalo po pomladi.
Imru je vstopil skozi vrata in na obrazu mu je tičal zagoneten nasmešek. Brez besed je dvignil Zeldo in jo z dolgim poljubom zanesel na oblazinjeno ležišče. »Nocoj bi se rad samo ljubil s teboj,« ji je zašepetal.
Zelda je začutila, da je za temi besedami še nekaj več. »Te ne mika hrana, ki sem ti jo pripravila?«
»Ne, ljubezen moja, nocoj nisem lačen. Izvedel sem, da mi bodo jutri vzeli srce.«
Trenutek neskončne tišine je pretrgala Zelda. »Če vzamejo srce tebi, ga bodo vzeli tudi meni. Ampak tega jim ne bova dopustila. Če že mora biti tako, potem narediva to na svoj način.«
Griči v daljavi so polagoma začeli temneti. Obzorje se je v pozdrav odhajajočega dne odelo v škrlat.
Hiše so se drenjale druga ob drugo. V velikem gosto naseljenem mestu je očitno postajalo pretesno. Število prebivalcev se je povečalo do te mere, da so bile rešitev edinole čebelnjakom podobne stavbe, kamor so lahko na čim manjšem prostoru naselili čim več ljudi.
Zeldino bivališče je bilo glede na razmere prav prostorno in svetlo. Dodala mu je veliko zelenja in živih barv, na stenah pa so dobile domovinsko pravico umetnine njenih najljubših slikarjev. V svojem stanovanju se je prav dobro počutila. Večkrat je skozi okno opazovala potoke ljudi, ki so nemirno hiteli po različnih opravkih. To je rada počela. Bila je neke vrste meditacija. Ob gledanju tega človeškega mravljišča se je povsem odmaknila od številnih vprašanj, ki so ji nenehno zaposlovala misli. Včasih si je izbrala kakšnega posameznika in ga opazovala, kako se giblje, kakšen je njegov izraz na obrazu, spraševala se je, kako živi, razmišljala je, kaj se mu plete po glavi v tistem trenutku. To so bili zanimivi pobegi iz njenega lastnega življenja in vedno znova je bila presenečena, ko je ugotovila, da to niso obrazi zadovoljnih, pomirjenih ljudi, ki z jasno predstavo o svojih ciljih stopajo skozi življenje. Prej so odražali nekakšno nujo, nedoločljiv strah, ki sta jih gnala naprej. Zelda se je spraševala, zakaj ljudje ob že tako prenaseljenem planetu ustvarjajo še dodatne ljudi z umetnim oplojevanjem. V tej človeški zmedi, ko ljudje nimajo časa drug za drugega, niti za svoje lastne otroke ne, se ji je to početje zdelo neodgovorno, še posebej do teh umetno spočetih otrok, ki so bili dejansko nikogaršnji.
Svojih staršev ali bolje rečeno darovalca semena in darovalke jajčeca Zelda ni poznala. Njen komaj nekaj celic velik zarodek so vsadili ženski, ki je za denar posojala svojo maternico. Dejansko je bila otrok eksperimenta, spočeta brez ljubezni. Njenega prihoda v življenje so se razveselili samo znanstveniki, ki so jo ustvarili. Pa tudi njihovo veselje ni bilo odraz ljubezni do novorojenega bitja, prej ljubezni do svojega dosežka.
Zelda je bila ena izmed mnogih umetno spočetih otrok, ki so jim znanstveniki določili tudi genom. Njeno genetsko sliko so določili na osnovi lastnosti, ki so jih želeli dobiti. Ti ljudje so bili dejansko njeni očetje in njene matere. Nekoč si je želela, da bi spoznala človeka, ki je ustvaril njen zarodek, da bi obstajal nekdo z imenom in priimkom, ki bi ga lahko uvrstila v svoj ožji krog. Toda obrazi ljudi, na katere se je obrnila, so jo gledali prazno, brezčutno, kot da ni bila človek, ampak nekakšna hodeča, govoreča lutka. Z zanimanjem so si jo ogledovali:
»Kako se počutite?«
»In o čem še razmišljate?«
»Ste opazili pri sebi še kakšna druga čustvena stanja?«
»A, vašega kreatorja bi radi spoznali? Zakaj pa vam je to prišlo na misel?«
»Žal, to bo precej težko ugotoviti. Ste eden od osebkov iz serijske številke 235 iz leta 2315. Na tem projektu je delalo veliko znanstvenikov, zato vam točnega imena ne moremo povedati.«
Takrat je spoznala, da v bistvu ni del tega človeštva, ampak samo laboratorijski zajček. Uvidela je, da eksperiment sploh še ni končan, da se še vedno nadaljuje in se bo verjetno nadaljeval do konca njenega življenja.
Takrat je tudi opustila iskanje imen in živih oseb, ki bi ji lahko kakorkoli pojasnili njen izvor in poreklo in jo uvrstili v človeško raso. Čeprav živa, dejansko ni obstajala, razen kot poizkus številka ta in ta. Takrat se je tudi morala odločiti ali naj svoje življenje prekine ali naj nadaljuje svojo pot nikogaršnjega otroka iz epruvete.
No, odločitve o tem ji, resnici na ljubo, niso vsiljevali, o svojem življenju je lahko odločala sama. Ponudili so ji celo precej ugodne možnosti od izobraževanja do stanovanja. Kot da bi pravzaprav hoteli, da ostane živa. Vendar je vseskozi slutila, da je pod nadzorom. Ni vedela, na kakšen način, toda čutila je nevidne oči in nevidna ušesa, ki so spremljala vsak njen korak in njene odločitve. Verjetno je bilo to povezano z izbrano genetsko kombinacijo, ki so ji jo določili, in sedaj so preverjali, kako se obnaša.
Nazadnje se je odločila za življenje. Morda je k temu pripomoglo srečanje z Imrujem. Ne, to je bilo skoraj zagotovo. Toda ves čas jo je preganjalo vprašanje, da niso morda tudi njega »pripeljali« v njeno življenje, in njuno srečanje ni bilo tako zelo »usodno«, kot radi rečemo velikim naključjem. No, tudi to se je skoraj zagotovo zdelo tako. Kakorkoli so že razmišljali režiserji njenega življenja, srečanje z Imrujem je bila edina svetla točka v njenem dotedanjem in tudi sedanjem življenju.
Zelda je pogledala na uro. Imru bi moral vsak čas priti. Njuna srečanja so bila nekakšen ritual vsakih štiri dni ob isti uri.
Z Imrujem sta bila že dalj časa ljubimca, ko ji je nekega večera po predanem ljubljenju zaupal strašno skrivnost. Bil je eden od petih klonov, ki si jih je dal vzgojiti zelo bogat in vpliven človek v tem mestu. Vzgojen je bil kot nadomestno srce, ostali, ki so imeli več sreče, so bili samo rezervni deli v primeru manjših okvar. On pa je bil namenjen za enkratno uporabo. Zaradi tega je bil tudi ves čas pod skrbnim nadzorom, saj je moralo biti njegovo telo in predvsem njegovo srce v najboljšem zdravstvenem stanju.
´Vendar,´ so mu dejali, ´lahko do tistega trenutka živi povsem normalno življenje,´ in so mu tudi ustvarili pogoje za to. Tako je proti svoji volji podpisal pogodbo s hudičem in se odločil, da bo pač izkoristil, kar mu življenje ponuja. Možnosti za pobeg ni imel. Z izsledniki, ki jih je imel vgrajene v telo, so ga lahko odkrili kjerkoli.
In Zelda? Ko je spoznal Zeldo, je začutil, da je poleg njegovega srca, ranjena tudi njegova duša. Kako naj ji vse skupaj pojasni. Ob njunem prvem srečanju se mu je zdela kot dobri angel, ob katerem bi lahko pozabil na resničnost in se morda rodil nekje v nekem drugem srečnejšem svetu. Včasih je upal, da so to vse skupaj le moraste sanje in bo prebujenje prineslo odrešitev. Toda odrešitve ni in ni bilo.
V trenutku, ko se je potopil v Zeldin globok in temen pogled, ni mogel natančno določiti ali je to žalost ali ne. Vendar ga je nekaj zadelo v srce. Takrat je pravzaprav šele začutil, da ga ima. Do tega trenutka se ga sploh ni zavedal in po resnici povedano, mu je bilo tudi vseeno. Zdaj pa mu je ta utripajoča stvar hotela skočiti iz prsi, v glavo je dobil naval vročine in v hipu mu je bilo, da bi se razjokal. Dve duši sta skozi oči zrli druga drugo nezavedajoč se, da se jima je v tistem hipu zgodilo življenje samo, trenutek, o katerem mnogi berejo samo v romanih. Prestopila sta meje časa in se zlila drug v drugega v neki novi resničnosti, ki jo poznajo samo pravi ljubimci.
In tako se je začelo. Z zavestjo, da je resničnost njunega bivanja skrita v teh skupnih trenutkih, sta se drug drugemu predajala z brezmejnostjo, ki jo živijo tisti, ki se jih je dotaknila skrivnost življenja in so spoznali krhkost trenutka, v katerem živijo.To ni bila vsakdanja ljubezen, ko ljubimca vzhičena drug nad drugim padeta v brezno poželenja in nazadnje utoneta v njem. Ne, to so bili trenutki otožne sreče, v katerih bi se rad utopil, pa se ne moreš, ker te nekaj vedno znova privleče ven. Drhtenje in omama, pozaba in streznitev, mačka, ki sama sebe lovi za rep.
Želela sta si, da bi vsak tak trenutek bil hkrati tudi poslednji, da bi odromala s tega sveta v ekstatičnem vrtincu. To bi bila dobra smrt, prava smrt, lepa smrt. Te misli sta premlevala vsak zase, o tem se nista hotela pogovarjati naglas. Takšni pogovori bi jima samo skrajšali na tanko odmerjeno srečo, ki jima je bila dana. To so bili trenutki, ko sta čutila, da tudi onadva pripadata človeštvu.
Iz razmišljanja je Zeldo zdramil zvonec. Misli so ji v hipu preskočile v drugo resničnost, ki ji je bilo ime Imru. Kot vselej se je pripravila na njegov prihod s svečanim pogrinjkom ob nežni glasbi in svečah in njeno telo je dišalo po pomladi.
Imru je vstopil skozi vrata in na obrazu mu je tičal zagoneten nasmešek. Brez besed je dvignil Zeldo in jo z dolgim poljubom zanesel na oblazinjeno ležišče. »Nocoj bi se rad samo ljubil s teboj,« ji je zašepetal.
Zelda je začutila, da je za temi besedami še nekaj več. »Te ne mika hrana, ki sem ti jo pripravila?«
»Ne, ljubezen moja, nocoj nisem lačen. Izvedel sem, da mi bodo jutri vzeli srce.«
Trenutek neskončne tišine je pretrgala Zelda. »Če vzamejo srce tebi, ga bodo vzeli tudi meni. Ampak tega jim ne bova dopustila. Če že mora biti tako, potem narediva to na svoj način.«
Griči v daljavi so polagoma začeli temneti. Obzorje se je v pozdrav odhajajočega dne odelo v škrlat.
