Jutro, zapredeno v koprene, se je trgalo iz objema noči. Kot tekač, ki hiti do cilja, je skozi mrzel januarski ponedeljek proti Ljubljani brzel vlak. Novoletni prazniki so pravkar minili in maloštevilni potniki so mi omogočili razkošje lastnega kupeja. Svoje ude sem udobno zleknila po sedišču nasproti in opazovala nedotaknjen snežni pejsaž, oblit z rdečino komaj rojenega dneva. Razkošna stvaritev me je polnila z energijo. Vlak je ena najboljših stvari, ki si jih je izmislil človek.
rožnato jutro/ drdranje vlaka -/ padem v sanje
Iz kaosa vrvečih misli so se iztrgali haiku verzi. To me je zdramilo in v trivrstičnice sem poskušala ujeti vilinsko lepoto, v kateri so še dremale sanje.
jutranja megla/ spleza na hrib –/ hiše zažarijo
Na prste sem preštevala zloge, da bi dobila kombinacijo 5 – 7 - 5, ideal starodavnih haiku mojstrov. Japonščina je drugačen jezik. Dobila sem samo približke.
Na robovih streh/ ledene sveče/ v srcu plamen
Pobrskala sem po torbi za pisalom in beležko. Čeprav mi ni povsem uspelo, sem bila zadovoljna. Potujoča meditacija je ponovno obrodila sadove. To je razlog, zakaj potujem z vlakom, če je le možno.
Dobre volje sem pospravila pisalni pribor nazaj v torbo. Bližali smo se Zidanemu mostu. Prestopna postaja. Počakati bomo morali kakšnih dvajset minut na zvezo za Ljubljano. Precej nizke temperature so grizle v kožo in me pregnale v čakalnico na drugi strani perona. Tam bom na toplem.
Na moje korake se je pri vhodu izlila ploha razburjenih besed:
"Kaj ne vidite, da so tla pravkar pomita! Ne morete kar takole vstopiti z umazanimi čevlji. Zamazali ste sveže umita tla!"
Sredi čakalnice je stal možakar in jezno zrl vame. Opazila sem, da razen naju ni bilo nikogar drugega v prostoru. Tudi tla so bila res čista.
– Človek je verjetno zadolžen za pomivanje tal in malo preveč resno jemlje svoje delo,
sem pomislila.
Ker ni nehal z nerganjem, sem se pobrala ven in še enkrat s pogledom preletela prostor. Na stranski klopi sem opazila pogrnjene deke, napravljene kot ležišče.
Nisem mogla prav dobro dojeti situacije, zato sem stopila nekaj korakov stran. Izbruh se mi je zdel pretiran in tudi moji čevlji niso bili ravno zamazani. Možakar je s papirjem brisal moje stopinje. Nejeverno sem ga opazovala.
Nato je pri vhodu v čakalnico zavzeto pobiral smeti, čeprav jih ni bilo nikjer videti. Med opravilom je ves čas razpredal, kako ljudje ne znamo paziti na čistočo. Pozornost mi je pritegnila njegova obleka. Precej urejen je bil videti. V hlačah temno rjave barve in svetli srajci, preko katere je oblekel pleten brezrokavnik v bež odtenku s trikotnim izrezom, je bil bolj primeren za obisk pri zdravniku ali za k maši. Vsekakor to ni bila oprema čistilca prostorov.
Še enkrat sem pogledala skozi okno v notranjost čakalnice. Moški je pravkar pospravljal vrečke, v katerih je verjetno imel hrano. Prestavljal jih z leve na desno in še enkrat nazaj.
– Kot skrbna gospodinja, sem pomislila.
V hipu me je spreletelo:
– To je vendar njegovo stanovanje, to je njegov dom! Osupla sem obstala in z odprtimi usti presunjeno zrla v človeka, ki si je z vsemi močmi prizadeval dajati videz urejenosti, to je bila bitka za človeško dostojanstvo. Zmedeni občutki sočutja in spoštovanja so me ovili v svoj primež in me trpko gledali. Nebo se je zrušilo. Na tleh so obležale razbitine življenja.
Med potjo do Ljubljane se je poetika jutranje idile razblinila kot megla, ki jo je ožgalo sonce. Njen prostor je zasedlo vznemirjenje, ki je porajalo premnoga vprašanja. Koliko časa že zaseda prostor? Dolgo ne bo mogel ostati. Življenje ga je pustilo na cedilu in zdaj je kot brodolomec ždel v čakalnici, edinem zatočišču, kamor ga je naplavilo neurje usode. Tudi drugi so morali opaziti njegovo stisko, saj se nihče ni niti približal vhodnim vratom čakalnice. V nekem tihem dogovoru so se vsi, tudi osebje železniške postaje, izogibali prepovedanemu območju.
Celodnevni opravki v glavnem mestu so mi preusmerili misli.
Ob večernem povratku je imel vlak v Zidanem mostu le kratek postanek. Nismo izstopili. Spomin na jutranji dogodek se je znova predramil. Stopila sem k oknu, da bi preverila, če je možakar še v čakalnici. Bil je.
V napeti drži je vzravnano sedel na klopi in kot kerub pred vhodom v svetišče budno pazil na vhodna vrata. Svoj novi dom mu je uspelo obvarovati pred vsiljivci, četudi je moral kdaj zapustiti prostor.
Sprevodnikov žvižg je naznanil odhod vlaka, ki je drdraje izginil v noč.
Na strehe hiš je sedla tema in pestovala razbite sanje do novega jutra.
Jutro, zapredeno v koprene, se je trgalo iz objema noči. Kot tekač, ki hiti do cilja, je skozi mrzel januarski ponedeljek proti Ljubljani brzel vlak. Novoletni prazniki so pravkar minili in maloštevilni potniki so mi omogočili razkošje lastnega kupeja. Svoje ude sem udobno zleknila po sedišču nasproti in opazovala nedotaknjen snežni pejsaž, oblit z rdečino komaj rojenega dneva. Razkošna stvaritev me je polnila z energijo. Vlak je ena najboljših stvari, ki si jih je izmislil človek.
rožnato jutro/ drdranje vlaka -/ padem v sanje
Iz kaosa vrvečih misli so se iztrgali haiku verzi. To me je zdramilo in v trivrstičnice sem poskušala ujeti vilinsko lepoto, v kateri so še dremale sanje.
jutranja megla/ spleza na hrib –/ hiše zažarijo
Na prste sem preštevala zloge, da bi dobila kombinacijo 5 – 7 - 5, ideal starodavnih haiku mojstrov. Japonščina je drugačen jezik. Dobila sem samo približke.
Na robovih streh/ ledene sveče/ v srcu plamen
Pobrskala sem po torbi za pisalom in beležko. Čeprav mi ni povsem uspelo, sem bila zadovoljna. Potujoča meditacija je ponovno obrodila sadove. To je razlog, zakaj potujem z vlakom, če je le možno.
Dobre volje sem pospravila pisalni pribor nazaj v torbo. Bližali smo se Zidanemu mostu. Prestopna postaja. Počakati bomo morali kakšnih dvajset minut na zvezo za Ljubljano. Precej nizke temperature so grizle v kožo in me pregnale v čakalnico na drugi strani perona. Tam bom na toplem.
Na moje korake se je pri vhodu izlila ploha razburjenih besed:
"Kaj ne vidite, da so tla pravkar pomita! Ne morete kar takole vstopiti z umazanimi čevlji. Zamazali ste sveže umita tla!"
Sredi čakalnice je stal možakar in jezno zrl vame. Opazila sem, da razen naju ni bilo nikogar drugega v prostoru. Tudi tla so bila res čista.
– Človek je verjetno zadolžen za pomivanje tal in malo preveč resno jemlje svoje delo,
sem pomislila.
Ker ni nehal z nerganjem, sem se pobrala ven in še enkrat s pogledom preletela prostor. Na stranski klopi sem opazila pogrnjene deke, napravljene kot ležišče.
Nisem mogla prav dobro dojeti situacije, zato sem stopila nekaj korakov stran. Izbruh se mi je zdel pretiran in tudi moji čevlji niso bili ravno zamazani. Možakar je s papirjem brisal moje stopinje. Nejeverno sem ga opazovala.
Nato je pri vhodu v čakalnico zavzeto pobiral smeti, čeprav jih ni bilo nikjer videti. Med opravilom je ves čas razpredal, kako ljudje ne znamo paziti na čistočo. Pozornost mi je pritegnila njegova obleka. Precej urejen je bil videti. V hlačah temno rjave barve in svetli srajci, preko katere je oblekel pleten brezrokavnik v bež odtenku s trikotnim izrezom, je bil bolj primeren za obisk pri zdravniku ali za k maši. Vsekakor to ni bila oprema čistilca prostorov.
Še enkrat sem pogledala skozi okno v notranjost čakalnice. Moški je pravkar pospravljal vrečke, v katerih je verjetno imel hrano. Prestavljal jih z leve na desno in še enkrat nazaj.
– Kot skrbna gospodinja, sem pomislila.
V hipu me je spreletelo:
– To je vendar njegovo stanovanje, to je njegov dom! Osupla sem obstala in z odprtimi usti presunjeno zrla v človeka, ki si je z vsemi močmi prizadeval dajati videz urejenosti, to je bila bitka za človeško dostojanstvo. Zmedeni občutki sočutja in spoštovanja so me ovili v svoj primež in me trpko gledali. Nebo se je zrušilo. Na tleh so obležale razbitine življenja.
Med potjo do Ljubljane se je poetika jutranje idile razblinila kot megla, ki jo je ožgalo sonce. Njen prostor je zasedlo vznemirjenje, ki je porajalo premnoga vprašanja. Koliko časa že zaseda prostor? Dolgo ne bo mogel ostati. Življenje ga je pustilo na cedilu in zdaj je kot brodolomec ždel v čakalnici, edinem zatočišču, kamor ga je naplavilo neurje usode. Tudi drugi so morali opaziti njegovo stisko, saj se nihče ni niti približal vhodnim vratom čakalnice. V nekem tihem dogovoru so se vsi, tudi osebje železniške postaje, izogibali prepovedanemu območju.
Celodnevni opravki v glavnem mestu so mi preusmerili misli.
Ob večernem povratku je imel vlak v Zidanem mostu le kratek postanek. Nismo izstopili. Spomin na jutranji dogodek se je znova predramil. Stopila sem k oknu, da bi preverila, če je možakar še v čakalnici. Bil je.
V napeti drži je vzravnano sedel na klopi in kot kerub pred vhodom v svetišče budno pazil na vhodna vrata. Svoj novi dom mu je uspelo obvarovati pred vsiljivci, četudi je moral kdaj zapustiti prostor.
Sprevodnikov žvižg je naznanil odhod vlaka, ki je drdraje izginil v noč.
Na strehe hiš je sedla tema in pestovala razbite sanje do novega jutra.
