UČNA URA ZGODOVINE

Med študenti tretjega letnika na Medgalaktični univerzi v ozvezdju Andromede je zavladal nemir. Profesor Medplanetarne zgodovine jim je pravkar oznanil:

»Najboljši med vami se bodo lahko priključili raziskovalni misiji na nek oddaljen planet izven naše galaksije. Tam smo odkrili živa bitja. Odhod je predviden čez dobre tri mesece, ko zaključimo s predavanji in izpiti.«

Malo je počakal na učinek svojih besed in nadaljeval.

»Prvi podatki kažejo, da živi tam kolonija živih bitij. So nekakšna razvita oblika živalske vrste, saj kažejo znake civiliziranosti. Nekaj primerkov je na dokaj visoki stopnji zavesti, vendar so, žal, bolj redki. Med seboj se divje spopadajo in razumeli smo, da se imenujejo Zemljani.«

»Zakaj pa se ne moremo udeležiti v večjem številu?« je zanimalo nekega študenta.

V nižjih letnikih je učni program predvideval obisk vsaj enega od sosednjih planetov v Andromedinem ozvezdju. Ekskurzij so se udeleževali praktično vsi študentje. Prihajali so s planetov celotnega ozvezdja in večina je govorila vsaj dva medplanetarna jezika.

»Zadeva je naslednja,« je rekel profesor, »medplanetarne šolske ekskurzije so del učnega programa, saj morate kot diplomanti Medgalaktične univerze imeti čim boljšo izobrazbo o poznavanju planetov našega ozvezdja in njegove zgodovine.«

Po kratkem premoru je dodal:

»Medgalaktična zgodovina je v daljni preteklosti zabeležila veliko vojn, vendar so prebivalci nekaterih večjih galaksij sčasoma spoznali, da je boljše, če se obiskujejo kot prijatelji, kot da med sabo bijejo boj za prevlado. Preko študijskih srečevanj gojimo s prebivalci drugih planetov prijateljske stike. Morda boste nekateri kasneje želeli narediti še kakšno raziskavo in stiki, ki ste jih navezali med študijem, vam bodo prišli prav.«

»No, in zakaj ne moremo vsi na to misijo?«

»Hm,« profesor se je popraskal po zatilju, »stvar ni tako preprosta. Dejal sem, da so tam nekakšna polrazvita bitja. Po eni strani se tehnološko zelo hitro razvijajo, po drugi strani pa kažejo visoko stopnjo agresivnosti. V pred časom smo zaznali njihove signale v Vesolju. Očitno so hoteli opozoriti nase. Sprva smo se zelo razveselili. Saj poznate naš miroljubni koncept sožitja,« je profesor pogledal po predavalnici.

V množici se je slišalo pritrjevanje.

»Torej,« je nadaljeval profesor, »ob prvem stiku so bili ti Zemljani videti kot civilizirana bitja. Vsekakor imajo določeno stopnjo inteligence. Toda že naslednji korak je razkril njihovo pravo naravo. V bistvu gre za bitja, ki so glede na razvojno stopnjo precej bliže živalim. Imajo razvit um, da lahko sami razvijajo določena orodja in orožja, si gradijo bivališča in izdelujejo različna prevozna sredstva. To je nedvomno znak določene stopnje razvitosti, vendar…,« sledil je premor s poudarkom, »vendar svojih tehnoloških izumov ne uporabljajo za razvoj in varovanje planeta, pač pa za njegovo uničevanje.«

»Kaj?«

»Oh!«

»Kako je to mogoče?«

…

V predavalnici so se zaslišali vzkliki začudenja in nejevere, celo zgroženosti.

»Da,« je profesor prikimal z glavo, »tudi mi sprva nismo mogli verjeti temu, čemur smo bili priča: da nekdo svojo inteligenco uporablja za uničevanje svojega planeta, uničuje si pogoje za življenje, torej uničuje samega sebe. Tega še vedno ne morem dojeti.«

»In kako se je nato končala vaša prva misija?«

»No, tukaj pridemo do bistva stvari.« Profesor si je vzel nekaj trenutkov, preden je nadaljeval. »Resnica je, da se ta odprava za nas ni srečno končala.«

»Ooooo!« so se znova završalo po predavalnici.

Z rahlo sklonjeno glavo je profesor zakoračil po prostoru na levo in nato še na desno in si s prsti drgnil brado.

»Poglejte, ne bi vas rad prestrašil, no, vsaj ne preveč,« je nadaljeval, »vendar moram odkrito povedati, da je ekspedicija na ta planet lahko nevarna, zelo nevarna. Dejstvo je, da se eno od dveh plovil s katerimi smo odšli na to odisejado ni vrnilo. To pa zato, ker so ga Zemljani sestrelili z enim od tistih svojih orožij, ki jih izdelujejo. Naše brate so zvlekli v neke prostore, ki jim pravijo laboratoriji, in tam na njih delali vsemogoče poizkuse.«

»Oh, ne, groza!«

»Žal, naši bratje niso preživeli. Shranili so jih v hladilne komore in so še vedno tam. V njihove glave so vrtali luknje in izrezovali dele telesa.«

V predavalnici so se študentje vidno vznemirili.

»Zakaj pa jih niste poskušali rešiti?«

Profesor je globoko vzdihnil: »Moram povedati, da kaj takega sploh nismo pričakovali. Bilo je popolno presenečenje na katerega nismo bili pripravljeni. Signale, ki so jih že dlje časa pošiljali, smo razumeli kot povabilo na prijateljsko srečanje. S sabo tudi nismo imeli nobenega orožja, saj nismo šli na vojno misijo. Ko smo videli, kaj so napravili z našo posadko v prvem plovilu, smo odpotovali z največjo možno hitrostjo, sicer bi podobna usoda čakala tudi nas.«

»Kako pa ste ugotovili, kaj se je zgodilo s posadko, ki so jo zajeli?«

»To smo odkrili na eni od naslednjih misij. Prvič smo naredili dve ključni napaki. Tja smo šli neoboroženi in potovali smo na njihovi frekvenci, torej zemeljski, v njihovem vidnem polju. Odšli smo na prijateljski obisk, zato se nismo imeli namena skrivati. Naslednjič smo to napako popravili in potovali v ultravijoličnem svetlobnem spektru, da nas niso mogli videti. Tako smo lahko vstopili tudi v njihove varovane prostore. V enem smo našli naše pokojne brate. Ne vemo točno, kaj počnejo z njihovimi trupli in do kakšnih zaključkov so prišli. Jasno je samo, da je neposreden stik z njimi lahko za nas usoden. Zunaj našega planetarnega sistema nimamo tolikšne energetske zaščite. Poleg neznanih virusov, nas ogrožajo tudi sami prebivalci, ki so nagnjeni k uničevanju vsega, česar ne poznajo.«

»Kakšen pa je namen tokratne ekspedicije?« je nekdo vprašal.

»Ja, hm, ugotovili bi radi, kaj pri povzroča to samodestruktivno vedenje. So to genetske okvare, mutacije, ki sprožajo uničevalni refleks ali gre morda za virus. Takšnega vedenja ne poznamo na nobenem drugem planetu, ki smo ga do sedaj proučevali. Možno je, da se mutacija prenaša iz generacije v generacijo. Najbolj pa nas preseneča množičnost tega pojava. Okužen skoraj celoten planet. Našli smo samo nekaj miroljubnih kolonij, ki živijo v odročnih krajih, ločeno od večine. Zato tudi niso okuženi, kar pomeni, da bi lahko šlo za virus. Če nam uspe ta virus ali gen prepoznati in izolirati, morda še najdemo rešitev zanje, vendar nimamo veliko upanja. Morda samo za peščico.«

»Kako pa se boste tega lotili?«

»Za začetek je Medgalaktični svet starešin sklenil, da jim onemogočimo dostop do medgalaktičnega portala. Tehnološko se namreč zelo hitro razvijajo in že iščejo poti za potovanje v bližnja ozvezdja. Tega jim ta trenutek ne moremo dovoliti. So preveč nevarni.«

»Kaj pa se bi zgodilo, če bodo uničili planet?« Vprašanja do so deževala..

»Dokler ne obvladajo teleportacije, ostalih planetov ne morejo ogroziti. Če bodo do konca uničili pogoje za življenje na svojem planetu, bodo preprosto izumrli. No, resnici na ljubo, škode ne bi bilo ravno velike. Pravzaprav bi lahko njihovo uničenje pospešili tudi mi, vendar bi s tem na rušili ravnovesje v Vesolju. Tega pa ne smemo. Dovolj je, da smo jim zaprli izhode do medgalaktičnih portalov.«

»S čim pa bi pospešili njihov propad?«

» Z nizkofrekvenčnim hrupom. Motili bi njihovo biopolje. Dolgotrajnejša izpostavljenost nizkim frekvencam vpliva na centralni živčni sistem. Povzroči motnje v orientaciji, občutek ogroženosti, črevesne krče, bruhanje in še marsikaj. Najbolj pa poškoduje možgane. Nazadnje se sistem zruši. To je počasno in boleče umiranje. Sicer pa si s svojo čudno pametjo to že povzročajo sami. Mi bi vse skupaj samo pospešili.«

»Kaj ni kakšnih hitrejših metod?«

»So, vendar nočemo škodovati tistim prebivalcem, ki niso krivi za nastalo stanje. V bistvu želimo ohraniti življenje na planetu. Tako živopisane populacije nismo našli še nikjer drugje. To je primerek resnično lepega in raznolikega živalskega vrta. Zato bomo poskusili najti razloge za njihovo patološko vedenje. Takoj ko bomo ustvarili dovolj varno okolje, bomo omogočili raziskave večjemu številu naših študentov, vendar ne še zdaj.Za turistične oglede še ker nekaj časa ne bo možnosti. Do takrat pa lahko tja pošljemo le tiste, za katere predvidevamo, da se bodo znašli v nepredvidenih okoliščinah.«

»Si lahko ta planet ogledamo vsaj skozi časovno okno?« je vprašala neka študentka.

»Seveda, proučevanje skozi časovno okno je v fazi priprave na odpravo zelo pomembno. Po dogovoru z vodstvom univerze boste lahko vsi sodelovali.«

Na naslednjih predavanjih ni manjkal prav nihče. Proučevanje življenja na planetu , ki je od njihovega ozvezdja oddaljen več kot dva milijona svetlobnih let, je bilo nekaj, česar niso hoteli zamuditi. Skozi časovno okno so lahko opazovali zgodovino planeta vse od njegovega nastanka. Navdušenje nad osupljivo lepo pokrajino je bilo očitno. Potem pa se je planet nenadoma začel spreminjati. Bil je vse bolj mrtev in brezbarven. Vojne, tehnološke iznajdbe, kupi smeti in strupov so ga spreminjali v opustošeno puščavo, kjer je umiralo življenje. Študenti so zaprepadeno gledali brezumna bitja, ki so brez premisleka uničevala vse, kar jim je prišlo pod roke, tudi če je to škodilo njim samim.

»Zanimivo, da se samo dvonožci tako obnašajo,« je ugotovila ena od študentk.

»Ja, res, štirinožci in krilata bitja so napadalni drug do drugega samo, ko se borijo za hrano ali samice …,«

»… ali pa če branijo mladiče …«

»… drugače pa živijo po naravnih zakonih …«

»… in ti Zemljani jih imajo za nižje razvita bitja! Kakšna ironija …«

»… dvonožci niso sposobni sožitja z naravo niti takrat, ko živijo v izobilju … «

»Res je,« je potrdil profesor. »V našem ozvezdju smo že zdavnaj ugotovili, da je Vesolje dovolj veliko za vse. Vojne so del naše davne preteklosti omenjene le še v enciklopedijah in učbenikih. Na primeru tega planeta lahko vidite, koliko smo dejansko napredovali.«

»Kako pa boste potovali na ta planet?« je še zanimalo nekega študenta.

»Kmalu pričakujemo mimolet večjega kometa, ki potuje proti njihovemu osončju. Nanj se bomo vkrcali in poleteli v bližino Zemlje. Na najbližji točki se bomo teleportirali v ultravijolični frekvenčni pas in vstopili skozi portal na območju, kjer je največ spopadov. «

»Kaj ni to nevarno?«

»Seveda je, vendar bomo za začetek ostali v njim nevidnem svetlobnem spektru in jih opazovali. Prav v vojnem stanju so razmere za proučevanje idealne. Gotovo bo tam veliko trupel in ne bomo imeli težav z zbiranjem in proučevanjem genetskih vzorcev.«

»Pa se lahko s temi prebivalci sporazumevamo?«

»V tem hipu obvladajo bolj primitivno obliko komunikacije, ki je precej enosmerna, saj se še med sabo ne znajo sporazumeti. Telepatskega prenosa misli, ki omogoča univerzalno pretvorbo sporočila, sploh ne obvladajo. Brez tega pa je sporazumevanje z njimi nemogoče. Vsako sporočilo, ki nam ga je uspelo spraviti do njih, so obrnili na glavo.«

V dvorani se je zaslišal smeh.

»Hočem reči, vse so razumeli prav obratno od tega, kar smo jim hoteli povedati. Kot bi imeli v glavi nekakšen obratno smerni prevajalnik. V bistvu so dragoceni za proučevanje, že kot primer degradirane vrste, ki se razvija vzvratno. Zanima nas, kako se bo proces razvijal naprej. Bo prišlo do preskoka zavesti, kar je ključno za njihovo preživetje, ali se bo vrsta uničila? Radi bi bili priča temu trenutku. Za vsakega znanstvenika je to resnično velik dogodek.«

Naslednji dnevi so minevali v pričakovanju odhoda raziskovalne ekspedicije na planet Zemlja. Na dan odhoda jih je pospremila vsa univerza. Tisti, ki so ostali doma so upali, da bodo nekega dne tudi sami deležni te časti.

Iz množice se je utrgal vzklik:

»Gospod profesor, pa pozdravite mi te čudake!«

Zaslišal se je smeh množice. Na kratko se je nasmehnil tudi profesor, ki se je še kako strinjal, in pomahal v pozdrav. Iz medgalaktičnega vesoljskega centra je pravkar prispelo sporočilo o prihodu kometa. Posadka se je vkrcala v plovilo. Zaslišal se je hrup motorjev in zvok vklopljenih transmiterjev. Še nekaj trenutkov in vesoljska ladja je izginila skozi portal.

Med študenti tretjega letnika na Medgalaktični univerzi v ozvezdju Andromede je zavladal nemir. Profesor Medplanetarne zgodovine jim je pravkar oznanil:

»Najboljši med vami se bodo lahko priključili raziskovalni misiji na nek oddaljen planet izven naše galaksije. Tam smo odkrili živa bitja. Odhod je predviden čez dobre tri mesece, ko zaključimo s predavanji in izpiti.«

Malo je počakal na učinek svojih besed in nadaljeval.

»Prvi podatki kažejo, da živi tam kolonija živih bitij. So nekakšna razvita oblika živalske vrste, saj kažejo znake civiliziranosti. Nekaj primerkov je na dokaj visoki stopnji zavesti, vendar so, žal, bolj redki. Med seboj se divje spopadajo in razumeli smo, da se imenujejo Zemljani.«

»Zakaj pa se ne moremo udeležiti v večjem številu?« je zanimalo nekega študenta.

V nižjih letnikih je učni program predvideval obisk vsaj enega od sosednjih planetov v Andromedinem ozvezdju. Ekskurzij so se udeleževali praktično vsi študentje. Prihajali so s planetov celotnega ozvezdja in večina je govorila vsaj dva medplanetarna jezika.

»Zadeva je naslednja,« je rekel profesor, »medplanetarne šolske ekskurzije so del učnega programa, saj morate kot diplomanti Medgalaktične univerze imeti čim boljšo izobrazbo o poznavanju planetov našega ozvezdja in njegove zgodovine.«

Po kratkem premoru je dodal:

»Medgalaktična zgodovina je v daljni preteklosti zabeležila veliko vojn, vendar so prebivalci nekaterih večjih galaksij sčasoma spoznali, da je boljše, če se obiskujejo kot prijatelji, kot da med sabo bijejo boj za prevlado. Preko študijskih srečevanj gojimo s prebivalci drugih planetov prijateljske stike. Morda boste nekateri kasneje želeli narediti še kakšno raziskavo in stiki, ki ste jih navezali med študijem, vam bodo prišli prav.«

»No, in zakaj ne moremo vsi na to misijo?«

»Hm,« profesor se je popraskal po zatilju, »stvar ni tako preprosta. Dejal sem, da so tam nekakšna polrazvita bitja. Po eni strani se tehnološko zelo hitro razvijajo, po drugi strani pa kažejo visoko stopnjo agresivnosti. V pred časom smo zaznali njihove signale v Vesolju. Očitno so hoteli opozoriti nase. Sprva smo se zelo razveselili. Saj poznate naš miroljubni koncept sožitja,« je profesor pogledal po predavalnici.

V množici se je slišalo pritrjevanje.

»Torej,« je nadaljeval profesor, »ob prvem stiku so bili ti Zemljani videti kot civilizirana bitja. Vsekakor imajo določeno stopnjo inteligence. Toda že naslednji korak je razkril njihovo pravo naravo. V bistvu gre za bitja, ki so glede na razvojno stopnjo precej bliže živalim. Imajo razvit um, da lahko sami razvijajo določena orodja in orožja, si gradijo bivališča in izdelujejo različna prevozna sredstva. To je nedvomno znak določene stopnje razvitosti, vendar…,« sledil je premor s poudarkom, »vendar svojih tehnoloških izumov ne uporabljajo za razvoj in varovanje planeta, pač pa za njegovo uničevanje.«

»Kaj?«

»Oh!«

»Kako je to mogoče?«

…

V predavalnici so se zaslišali vzkliki začudenja in nejevere, celo zgroženosti.

»Da,« je profesor prikimal z glavo, »tudi mi sprva nismo mogli verjeti temu, čemur smo bili priča: da nekdo svojo inteligenco uporablja za uničevanje svojega planeta, uničuje si pogoje za življenje, torej uničuje samega sebe. Tega še vedno ne morem dojeti.«

»In kako se je nato končala vaša prva misija?«

»No, tukaj pridemo do bistva stvari.« Profesor si je vzel nekaj trenutkov, preden je nadaljeval. »Resnica je, da se ta odprava za nas ni srečno končala.«

»Ooooo!« so se znova završalo po predavalnici.

Z rahlo sklonjeno glavo je profesor zakoračil po prostoru na levo in nato še na desno in si s prsti drgnil brado.

»Poglejte, ne bi vas rad prestrašil, no, vsaj ne preveč,« je nadaljeval, »vendar moram odkrito povedati, da je ekspedicija na ta planet lahko nevarna, zelo nevarna. Dejstvo je, da se eno od dveh plovil s katerimi smo odšli na to odisejado ni vrnilo. To pa zato, ker so ga Zemljani sestrelili z enim od tistih svojih orožij, ki jih izdelujejo. Naše brate so zvlekli v neke prostore, ki jim pravijo laboratoriji, in tam na njih delali vsemogoče poizkuse.«

»Oh, ne, groza!«

»Žal, naši bratje niso preživeli. Shranili so jih v hladilne komore in so še vedno tam. V njihove glave so vrtali luknje in izrezovali dele telesa.«

V predavalnici so se študentje vidno vznemirili.

»Zakaj pa jih niste poskušali rešiti?«

Profesor je globoko vzdihnil: »Moram povedati, da kaj takega sploh nismo pričakovali. Bilo je popolno presenečenje na katerega nismo bili pripravljeni. Signale, ki so jih že dlje časa pošiljali, smo razumeli kot povabilo na prijateljsko srečanje. S sabo tudi nismo imeli nobenega orožja, saj nismo šli na vojno misijo. Ko smo videli, kaj so napravili z našo posadko v prvem plovilu, smo odpotovali z največjo možno hitrostjo, sicer bi podobna usoda čakala tudi nas.«

»Kako pa ste ugotovili, kaj se je zgodilo s posadko, ki so jo zajeli?«

»To smo odkrili na eni od naslednjih misij. Prvič smo naredili dve ključni napaki. Tja smo šli neoboroženi in potovali smo na njihovi frekvenci, torej zemeljski, v njihovem vidnem polju. Odšli smo na prijateljski obisk, zato se nismo imeli namena skrivati. Naslednjič smo to napako popravili in potovali v ultravijoličnem svetlobnem spektru, da nas niso mogli videti. Tako smo lahko vstopili tudi v njihove varovane prostore. V enem smo našli naše pokojne brate. Ne vemo točno, kaj počnejo z njihovimi trupli in do kakšnih zaključkov so prišli. Jasno je samo, da je neposreden stik z njimi lahko za nas usoden. Zunaj našega planetarnega sistema nimamo tolikšne energetske zaščite. Poleg neznanih virusov, nas ogrožajo tudi sami prebivalci, ki so nagnjeni k uničevanju vsega, česar ne poznajo.«

»Kakšen pa je namen tokratne ekspedicije?« je nekdo vprašal.

»Ja, hm, ugotovili bi radi, kaj pri povzroča to samodestruktivno vedenje. So to genetske okvare, mutacije, ki sprožajo uničevalni refleks ali gre morda za virus. Takšnega vedenja ne poznamo na nobenem drugem planetu, ki smo ga do sedaj proučevali. Možno je, da se mutacija prenaša iz generacije v generacijo. Najbolj pa nas preseneča množičnost tega pojava. Okužen skoraj celoten planet. Našli smo samo nekaj miroljubnih kolonij, ki živijo v odročnih krajih, ločeno od večine. Zato tudi niso okuženi, kar pomeni, da bi lahko šlo za virus. Če nam uspe ta virus ali gen prepoznati in izolirati, morda še najdemo rešitev zanje, vendar nimamo veliko upanja. Morda samo za peščico.«

»Kako pa se boste tega lotili?«

»Za začetek je Medgalaktični svet starešin sklenil, da jim onemogočimo dostop do medgalaktičnega portala. Tehnološko se namreč zelo hitro razvijajo in že iščejo poti za potovanje v bližnja ozvezdja. Tega jim ta trenutek ne moremo dovoliti. So preveč nevarni.«

»Kaj pa se bi zgodilo, če bodo uničili planet?« Vprašanja do so deževala..

»Dokler ne obvladajo teleportacije, ostalih planetov ne morejo ogroziti. Če bodo do konca uničili pogoje za življenje na svojem planetu, bodo preprosto izumrli. No, resnici na ljubo, škode ne bi bilo ravno velike. Pravzaprav bi lahko njihovo uničenje pospešili tudi mi, vendar bi s tem na rušili ravnovesje v Vesolju. Tega pa ne smemo. Dovolj je, da smo jim zaprli izhode do medgalaktičnih portalov.«

»S čim pa bi pospešili njihov propad?«

» Z nizkofrekvenčnim hrupom. Motili bi njihovo biopolje. Dolgotrajnejša izpostavljenost nizkim frekvencam vpliva na centralni živčni sistem. Povzroči motnje v orientaciji, občutek ogroženosti, črevesne krče, bruhanje in še marsikaj. Najbolj pa poškoduje možgane. Nazadnje se sistem zruši. To je počasno in boleče umiranje. Sicer pa si s svojo čudno pametjo to že povzročajo sami. Mi bi vse skupaj samo pospešili.«

»Kaj ni kakšnih hitrejših metod?«

»So, vendar nočemo škodovati tistim prebivalcem, ki niso krivi za nastalo stanje. V bistvu želimo ohraniti življenje na planetu. Tako živopisane populacije nismo našli še nikjer drugje. To je primerek resnično lepega in raznolikega živalskega vrta. Zato bomo poskusili najti razloge za njihovo patološko vedenje. Takoj ko bomo ustvarili dovolj varno okolje, bomo omogočili raziskave večjemu številu naših študentov, vendar ne še zdaj.Za turistične oglede še ker nekaj časa ne bo možnosti. Do takrat pa lahko tja pošljemo le tiste, za katere predvidevamo, da se bodo znašli v nepredvidenih okoliščinah.«

»Si lahko ta planet ogledamo vsaj skozi časovno okno?« je vprašala neka študentka.

»Seveda, proučevanje skozi časovno okno je v fazi priprave na odpravo zelo pomembno. Po dogovoru z vodstvom univerze boste lahko vsi sodelovali.«

Na naslednjih predavanjih ni manjkal prav nihče. Proučevanje življenja na planetu , ki je od njihovega ozvezdja oddaljen več kot dva milijona svetlobnih let, je bilo nekaj, česar niso hoteli zamuditi. Skozi časovno okno so lahko opazovali zgodovino planeta vse od njegovega nastanka. Navdušenje nad osupljivo lepo pokrajino je bilo očitno. Potem pa se je planet nenadoma začel spreminjati. Bil je vse bolj mrtev in brezbarven. Vojne, tehnološke iznajdbe, kupi smeti in strupov so ga spreminjali v opustošeno puščavo, kjer je umiralo življenje. Študenti so zaprepadeno gledali brezumna bitja, ki so brez premisleka uničevala vse, kar jim je prišlo pod roke, tudi če je to škodilo njim samim.

»Zanimivo, da se samo dvonožci tako obnašajo,« je ugotovila ena od študentk.

»Ja, res, štirinožci in krilata bitja so napadalni drug do drugega samo, ko se borijo za hrano ali samice …,«

»… ali pa če branijo mladiče …«

»… drugače pa živijo po naravnih zakonih …«

»… in ti Zemljani jih imajo za nižje razvita bitja! Kakšna ironija …«

»… dvonožci niso sposobni sožitja z naravo niti takrat, ko živijo v izobilju … «

»Res je,« je potrdil profesor. »V našem ozvezdju smo že zdavnaj ugotovili, da je Vesolje dovolj veliko za vse. Vojne so del naše davne preteklosti omenjene le še v enciklopedijah in učbenikih. Na primeru tega planeta lahko vidite, koliko smo dejansko napredovali.«

»Kako pa boste potovali na ta planet?« je še zanimalo nekega študenta.

»Kmalu pričakujemo mimolet večjega kometa, ki potuje proti njihovemu osončju. Nanj se bomo vkrcali in poleteli v bližino Zemlje. Na najbližji točki se bomo teleportirali v ultravijolični frekvenčni pas in vstopili skozi portal na območju, kjer je največ spopadov. «

»Kaj ni to nevarno?«

»Seveda je, vendar bomo za začetek ostali v njim nevidnem svetlobnem spektru in jih opazovali. Prav v vojnem stanju so razmere za proučevanje idealne. Gotovo bo tam veliko trupel in ne bomo imeli težav z zbiranjem in proučevanjem genetskih vzorcev.«

»Pa se lahko s temi prebivalci sporazumevamo?«

»V tem hipu obvladajo bolj primitivno obliko komunikacije, ki je precej enosmerna, saj se še med sabo ne znajo sporazumeti. Telepatskega prenosa misli, ki omogoča univerzalno pretvorbo sporočila, sploh ne obvladajo. Brez tega pa je sporazumevanje z njimi nemogoče. Vsako sporočilo, ki nam ga je uspelo spraviti do njih, so obrnili na glavo.«

V dvorani se je zaslišal smeh.

»Hočem reči, vse so razumeli prav obratno od tega, kar smo jim hoteli povedati. Kot bi imeli v glavi nekakšen obratno smerni prevajalnik. V bistvu so dragoceni za proučevanje, že kot primer degradirane vrste, ki se razvija vzvratno. Zanima nas, kako se bo proces razvijal naprej. Bo prišlo do preskoka zavesti, kar je ključno za njihovo preživetje, ali se bo vrsta uničila? Radi bi bili priča temu trenutku. Za vsakega znanstvenika je to resnično velik dogodek.«

Naslednji dnevi so minevali v pričakovanju odhoda raziskovalne ekspedicije na planet Zemlja. Na dan odhoda jih je pospremila vsa univerza. Tisti, ki so ostali doma so upali, da bodo nekega dne tudi sami deležni te časti.

Iz množice se je utrgal vzklik:

»Gospod profesor, pa pozdravite mi te čudake!«

Zaslišal se je smeh množice. Na kratko se je nasmehnil tudi profesor, ki se je še kako strinjal, in pomahal v pozdrav. Iz medgalaktičnega vesoljskega centra je pravkar prispelo sporočilo o prihodu kometa. Posadka se je vkrcala v plovilo. Zaslišal se je hrup motorjev in zvok vklopljenih transmiterjev. Še nekaj trenutkov in vesoljska ladja je izginila skozi portal.