Gospod Lukas si je popravil vozel na kravati. To je bila bolj gesta iz nervoze, saj z njegovo kravato ni bilo prav nič narobe. No, pomembno pa je dejstvo, da v svojem življenju kravate nikdar ni nosil, zato ga je sedaj na nek način dražila. ´Kot pasja ovratnica,´ je menil.
* * *
V njegovem stanovanju ni bilo niti ščepca nesnage, saj je vsako jutro že na vse zgodaj pobrisal ves prah. Imel je ovalen obraz nedoločljive starosti z očmi neopredeljive barve z brezizraznim pogledom, ki je deloval kot obraz voščene lutke, ki mu jo je nekdo nataknil na vrat. Tudi še tako pozoren pogled opazovalcu ni razkril občutkov ali misli, ki bi se morda sprehajale po prostorih njegove lobanje pokrite z okrog deset centimetrov dolgimi nazaj polizanimi lasmi. Gospod Lukas preprosto ni bil človek, ki bi ga opazili.
Zato je bilo prvovrstno presenečenje, ko si je nekega dne umislil nekaj, kar je pritegnilo poglede ljudi: na prsi, ki jih je prekrivala bleda koža, si je dal z bolečim postopkom vtetovirati napis: RESNICA JE SKRITA POD OBLEKO.
To dvoumno sporočilo je kukalo izpod srajce, ki je imela namenoma odprte štiri gumbe. Ni bilo povsem jasno, zakaj se je gospod Lukas odločil za to vpadljivost, saj je s svojim majhnim in neopaznim življenjem, skritim za zidovi svojega enosobnega stanovanja, dajal vtis, da bo vse, kar bo ostalo za njim, verjetno le njegova EMŠO številka v registru prebivalcev, ki pa jo bodo sčasoma tudi izbrisali.
Njegova edina sostanovalka je bila majhna veverica, ki jo je nekoč našel v gozdu. Imela je zlomljeno tačko in gospod Lukas jo je odnesel domov. Po navodilih veterinarja ji je nožico pozdravil in med njima se je vnela prava ljubezen. Jedla sta skupaj pri mizi, on iz svojega krožnika hrano iz bližnje restavracije, ona iz svojega krožnika oreščke, lešnike, suhe rezine kruha in tu in tam kakšen keks. Da pa se je v stanovanju bolje počutila, je iz gozda privlekel debelo razvejano hrastovo vejo, po kateri je lahko plezala in si brusila kremplje. Tako sta složno živela skupaj in kdor ni vedel za to ljubko skrivnost gospoda Lukasa, si nikakor ni mogel predstavljati, da v njegovem koščenem prsnem košu bije toplo srce.
In potem so se človeku oči nenadoma ustavile na skrivnostnem napisu, ki se je prikazoval izpod njegove odpete srajce in poskušal prebrati celotno misel: RESNICA JE SKRITA …
Drzna domislica je gospoda Lukasa nenadoma postavila v središče pozornosti. V njem so ljudje začeli prepoznavati filozofa, misleca, bohema, pustolovca … Pridevniki te vrste so se kar vrstili. Le kdo je ta človek? Njegovo življenje v tistem malem stanovanju je gotovo krinka. Ta si upa. Kdo ve, kaj vse se skriva za tem videzom. Dnevi gospoda Lukasa so postajali vse bolj zanimivi.
Začeli so ga vabiti na zabave, večerje, celo na otvoritve razstav, saj takšen človek vendar ne sme manjkati. Gospod Lukas je postal s svojimi izzivalno odpetimi srajcami in skrivnostnim sporočilom na prsih glavna atrakcija in ikona malega mesta. Ko so meščani izbirali najbolj priljubljeno osebnost leta, se je na listi kandidatov znašel tudi gospod Lukas.
* * *
Pravkar si je v ozadju za odrom, kjer so podeljevali laskavo priznanje, popravil kravato na srajci, ki je bila zapeta do vratu, in je zakrivala njegov slavni napis. Bil je nervozen, ker se je brez v oči bodečega napisa počutil kot velika ničla, kot nekdo, ki ga ni. Kadar so ljudje buljili v njegov napis, mu ni bilo treba prav nič govoriti, saj so vprašanja, mnenja kar deževala. Zdaj pa stoji tukaj s tesno zavezano kravato in čaka …
»Nagrado za najbolj priljubljenega meščana prejme …….. gospod Lukas!« Gospodu Lukasu so se zašibila kolena. Kaj če bi zdajle preprosto izginil? Potem se ne bi mogel nikdar več vrniti. Ljudje bi bili razočarani in v njihovih očeh bi za vedno umrl. Ko pa je razmišljal s kakšno mislijo naj postreže množici, mu je v glavi od praznine kar odmevalo. Prav ničesar ni imel na zalogi in edina misel, ki jo je poznal je bila zapisana na njegovih prsih, ki so bile sedaj prekrite. Zato je preprosto stopil na oder h govorniku in se ozrl po dvorani..
»Spoštovani gospod Lukas, vse mesto vam ploska, ker ste nas v preteklem obdobju, razsvetlili s svojo resnico in zato ste tudi postali najbolj priljubljen meščan. Morda bi nam zaupali, od kod ste črpali to življenjsko modrost?«
Gospod Lukas je v zadregi gledal navdušeno občinstvo in zinil: »Ko se boste zvečer slekli, stopite pred ogledalo in se dobro oglejte.« Nastal je trenutek tišine, v katerem je množica poskušala dojeti globino njegove misli, nato pa so znova izbruhnili vzkliki navdušenja.
* * *
Kmalu za tem so meščani hoteli imeti gospoda Lukasa celo za župana. Bilo je tako, da so prišli kar k njemu na dom in ga poprosili, če bi jih vodil v imenu ljudstva.
To pa je bilo zanj vendarle preveč. Odločno je rekel ´NE´.
In zaradi svoje skromnosti je začel veljati za najbolj modrega moža v mestu.
Gospod Lukas si je popravil vozel na kravati. To je bila bolj gesta iz nervoze, saj z njegovo kravato ni bilo prav nič narobe. No, pomembno pa je dejstvo, da v svojem življenju kravate nikdar ni nosil, zato ga je sedaj na nek način dražila. ´Kot pasja ovratnica,´ je menil.
* * *
V njegovem stanovanju ni bilo niti ščepca nesnage, saj je vsako jutro že na vse zgodaj pobrisal ves prah. Imel je ovalen obraz nedoločljive starosti z očmi neopredeljive barve z brezizraznim pogledom, ki je deloval kot obraz voščene lutke, ki mu jo je nekdo nataknil na vrat. Tudi še tako pozoren pogled opazovalcu ni razkril občutkov ali misli, ki bi se morda sprehajale po prostorih njegove lobanje pokrite z okrog deset centimetrov dolgimi nazaj polizanimi lasmi. Gospod Lukas preprosto ni bil človek, ki bi ga opazili.
Zato je bilo prvovrstno presenečenje, ko si je nekega dne umislil nekaj, kar je pritegnilo poglede ljudi: na prsi, ki jih je prekrivala bleda koža, si je dal z bolečim postopkom vtetovirati napis: RESNICA JE SKRITA POD OBLEKO.
To dvoumno sporočilo je kukalo izpod srajce, ki je imela namenoma odprte štiri gumbe. Ni bilo povsem jasno, zakaj se je gospod Lukas odločil za to vpadljivost, saj je s svojim majhnim in neopaznim življenjem, skritim za zidovi svojega enosobnega stanovanja, dajal vtis, da bo vse, kar bo ostalo za njim, verjetno le njegova EMŠO številka v registru prebivalcev, ki pa jo bodo sčasoma tudi izbrisali.
Njegova edina sostanovalka je bila majhna veverica, ki jo je nekoč našel v gozdu. Imela je zlomljeno tačko in gospod Lukas jo je odnesel domov. Po navodilih veterinarja ji je nožico pozdravil in med njima se je vnela prava ljubezen. Jedla sta skupaj pri mizi, on iz svojega krožnika hrano iz bližnje restavracije, ona iz svojega krožnika oreščke, lešnike, suhe rezine kruha in tu in tam kakšen keks. Da pa se je v stanovanju bolje počutila, je iz gozda privlekel debelo razvejano hrastovo vejo, po kateri je lahko plezala in si brusila kremplje. Tako sta složno živela skupaj in kdor ni vedel za to ljubko skrivnost gospoda Lukasa, si nikakor ni mogel predstavljati, da v njegovem koščenem prsnem košu bije toplo srce.
In potem so se človeku oči nenadoma ustavile na skrivnostnem napisu, ki se je prikazoval izpod njegove odpete srajce in poskušal prebrati celotno misel: RESNICA JE SKRITA …
Drzna domislica je gospoda Lukasa nenadoma postavila v središče pozornosti. V njem so ljudje začeli prepoznavati filozofa, misleca, bohema, pustolovca … Pridevniki te vrste so se kar vrstili. Le kdo je ta človek? Njegovo življenje v tistem malem stanovanju je gotovo krinka. Ta si upa. Kdo ve, kaj vse se skriva za tem videzom. Dnevi gospoda Lukasa so postajali vse bolj zanimivi.
Začeli so ga vabiti na zabave, večerje, celo na otvoritve razstav, saj takšen človek vendar ne sme manjkati. Gospod Lukas je postal s svojimi izzivalno odpetimi srajcami in skrivnostnim sporočilom na prsih glavna atrakcija in ikona malega mesta. Ko so meščani izbirali najbolj priljubljeno osebnost leta, se je na listi kandidatov znašel tudi gospod Lukas.
* * *
Pravkar si je v ozadju za odrom, kjer so podeljevali laskavo priznanje, popravil kravato na srajci, ki je bila zapeta do vratu, in je zakrivala njegov slavni napis. Bil je nervozen, ker se je brez v oči bodečega napisa počutil kot velika ničla, kot nekdo, ki ga ni. Kadar so ljudje buljili v njegov napis, mu ni bilo treba prav nič govoriti, saj so vprašanja, mnenja kar deževala. Zdaj pa stoji tukaj s tesno zavezano kravato in čaka …
»Nagrado za najbolj priljubljenega meščana prejme …….. gospod Lukas!« Gospodu Lukasu so se zašibila kolena. Kaj če bi zdajle preprosto izginil? Potem se ne bi mogel nikdar več vrniti. Ljudje bi bili razočarani in v njihovih očeh bi za vedno umrl. Ko pa je razmišljal s kakšno mislijo naj postreže množici, mu je v glavi od praznine kar odmevalo. Prav ničesar ni imel na zalogi in edina misel, ki jo je poznal je bila zapisana na njegovih prsih, ki so bile sedaj prekrite. Zato je preprosto stopil na oder h govorniku in se ozrl po dvorani..
»Spoštovani gospod Lukas, vse mesto vam ploska, ker ste nas v preteklem obdobju, razsvetlili s svojo resnico in zato ste tudi postali najbolj priljubljen meščan. Morda bi nam zaupali, od kod ste črpali to življenjsko modrost?«
Gospod Lukas je v zadregi gledal navdušeno občinstvo in zinil: »Ko se boste zvečer slekli, stopite pred ogledalo in se dobro oglejte.« Nastal je trenutek tišine, v katerem je množica poskušala dojeti globino njegove misli, nato pa so znova izbruhnili vzkliki navdušenja.
* * *
Kmalu za tem so meščani hoteli imeti gospoda Lukasa celo za župana. Bilo je tako, da so prišli kar k njemu na dom in ga poprosili, če bi jih vodil v imenu ljudstva.
To pa je bilo zanj vendarle preveč. Odločno je rekel ´NE´.
In zaradi svoje skromnosti je začel veljati za najbolj modrega moža v mestu.
