Popeljal si me k rojstvu figovega drevesa. Med oljke, v peščene gazí palestinskega višavja.
Na Goro spomina sem položil kamen in solzo.
In ti, stezosledec, si res že prehodil pot brez vrnitve?
V živahnih, nekoliko vase pogreznjenih očeh, sem ujel žarek prebegle svetlobe.
Prihajala je iz temne gošče tolmunov, ki jih izdolbe ozka, deroča reka.
Saj jaz nisem nič posebnega, si mi govoril.
Navaden človek sem, ki mineva v krušljivo lubje vsega živega.
Komaj še živega.
Sestopil si v človekovo deželo.
V lajež podivjanih psov in glinénih previsov, v strašljivi molk potopljenih čolnov.
Našel si kelih in izpil kri svojih dedov.
Ob uri visokega sonca sem ujel košček tvojega neba, košček ničesar.
Tudi reka in bolečina dolbeta svoje poti.
Iščeta glinéno smrt, da bi legla vanjo in se spočila.
Z njima potujemo skozi čas in nekje tiho poniknemo.
Globoko, globlje od reke in bolečine.
Za trenutek se mi je zazdelo, da nisi minil tako dokončno in tako sam.
V belih nočeh posedaš med knjigami in misliš na sina, ki je šel.
Na rečnem bregu se oziraš tja čez, kjer grmičevje prerašča očetove travnike.
Z večno cigareto in s priprtimi očmi koplješ v molčečo sled najine odsotnosti.
Saj vem. Iščeš me, ki si moja beseda. Iščeš besedo, ki je ni.
Nekoč, tako blizu, je vabil tvoj šaljivi pozdrav, nekoč, skoraj še včeraj, je igrala tvoja harmonika.
Danes, skoraj na otíp, je zamolkel lajež presunljivo bevsknil skozi vas.
Nekje sem prebral, da najlepša drevesa rastejo v tišini.
Kakor globoka, nevidna steza poniknejo v zeleno mladje smaragdne reke, v samotno zvezdo nočnega neba.
Iz krhke, neresnične snovi se rojevajo sanje o drevesu, o zemlji in o človeku.
O življenju?
Ko v sebi prisluhnemo kriku vesoljnega sveta, bližnjega in končnega, daljnega in neskončnega,
kot je skrivnostna in neulovljiva človekova misel, kot je krhko in ranljivo človekovo življenje,
tedaj se nehamo spraševati, čemú smo na svetu.
Življenje in smrt sta najbolj radoživa prepirljivca.
Kakor burja in jadro sta. Kakor jeklena past in krik uplenjene košute.
Niti sovraštvo ni mogočnejše od njunega dotika.
Niti ljubezen. Niti najina ljubezen.
Svet med češnjo, murvo in orehom je bil tvoj svet. Najlepši, a pretesen za širna prostranstva nemirne duše.
Češnje in murve ni več.
V orehovi senci prisedem k staremu Torkarju.
Morda čakava, da se vrneš.
Umreti hočem sam, si rekel. Kakor drevo, ki je raslo nad zalivom.
Gotovo si vedel, kako je s tem.
Ptice žalosti odletijo in posedejo na veje drugih dreves. In sleherno jesen komaj slišno ječijo.
Si prepoznal svoj glas, vejo, svoje drevo?
Najbrž raste nekje na samem, brez vej, brez korenin, brez zemlje in brez neba.
Tudi brez ptic, da bi poletele?
Ko naletava dež in se narava odene v rumeno, v sebi prisluhnemo tišini vesoljnega sveta.
Ko se oblaki spustijo dovolj nizko in se v žile zaleze opojna, zamaknjena otožnost,
spolzijo obupanci k drevesu, vase, daleč proč.
V ožgane trave so polegle Anine rože, ranljive in trnjeve sopotnice njenega življenja.
Slišim jo v živih barvah poletnega frotirja in zavem se, kako presenetljiva, mojstrsko izvezena je njena pripoved.
Radovedno se ozrem k rožam, odškrnem zaveso in se v zaodrju dotaknem krhke, pisane vezenine.
Ljubezen? Kako običajno je reči – ljubezen.
Oreh in lešnik ob hiši, kozarec vina v tresoči roki in pogled, zazrt v nizko furlansko sonce.
Tišina, ki vabi v krošnje prastarih dreves in v hrastovo lubje ovito kraško gmajno.
Ta mehka, v premnoge spomine vtisnjena tišina. Tišina, ki sliši tvoj glinéni glas.
