Samevaš v meni kot zavržen kamen, kot molk svetlobe in brezup svarila. Še iščeš zgodbo, ki se ni zgodila, in greješ pŕsi, kjer je ugasnil plamen?
Kako varljíve so srcá bližine! Pod lubjem tisoč let sva se iskala, ob mrzli reki klovna sva postala, v bolésti sama kot obèt, ki mine.
Kako neznosni so kristjanski klici! Preblizu sonca, kjer bi radi umrli, predaleč v krošnjah, da bi se ozrli ...
Kako brezbrežna so nebeška vrata! Še smrti ni ... Le dva labodja svata iz kmečkih glav, posekanih v Gorici.
Nocoj medlì v zelene soške brajde večerni mesec, ko polzí z oblakov. Si najin deški glas, šepet korakov? Mordà je smrt, ki ljubega ne najde.
Ne najde sôlze, kamor se pregnana v jetníški mah poskrila je svetloba. Si najin tih grobar, srcá zvestoba? Čez griče v belo noč medlì Biljána.
Medlìš, Biljána, kakor jaz, v tihôti. V pogúbni čar ljubezni sva verjela še ónkraj krésa, ki temní v lepôti.
Temní v lepôti tvoj sovražni genij. Ko senčni brajdi, trtam boš zapela, zapoj še njemu, le srcé – zakleni!
Dve reki sva, dve ljubi, dva objema. Povsod sva dvojni: daješ in dobivaš. Nevidna sla v brezpotjih sva obema varljiva maska: vse poveš in skrivaš.
Sovodnji sva, dvojina brez tančíce: v škrlatnem pesku bova z roso tkali lepljivo slast in grozo rajske ptice. Z vodómci bova drobno sled iskali ...
Sovodnji sva in v dvojni spev rojêni. Še pod večer, v glinéno slutnjo ujeti, dve sestri sva, a v njej obe zgubljêni.
Dve reki sva in ples valov je najin dom. Čez bele grúdi sva nemír obéta in večni dvom: dve ljubi, dva objema noč tatov!
Skrivaj sem sanjal vrbe ob Vipavi, glinéno pot, zavito v dolge njive in nisem vedel, da ob njej koprive častijo zemljo, rastejo pa – v glavi.
Ko v brajdi veter vije šal dekletu, igra se s krilcem in budí zaspane morda ne ve, da piš z odprte rane oznanja milost praznemu obetu.
Kaj čakaš, reka? Kam se je poskrila visoka pesem kratkih dni prostósti? Še prosiš zanje, sestra Bogomila?
Ne slišiš pevca, ljubljena, lažniva, častíš pogubo, ne oltar krepósti … Le tvoja pesem, ta je vsega kriva!
Še vidim ptice, ko bežé z Lobárja, še slutim žalost, ki te je ovila … V veníški prt si belo rožo skrila na sinjem nebu svojega mizarja.
Odšla si v tujo hišo, do Milána, na pot si šla, da bi življenju dala kar ti je vzelo, da bi bol pregnala še vsa otroška, drobna, razigrana.
Si upala, si v strahu trepetala? Si sanjala o majnici zeleni, o srečni zvezdi, ki bo luč prižgala?
A svet je vzel, kar si hotél je vzeti. Ni vprašal zvezde ne boga na steni, ni videl solze ne srca skeleti ...
Saj nisem vedel, če je čisto moja, ko na postaji čakal sem na vlak in je prišla, kot pride morski zrak na mrzlo okno starega metrója.
Le njo smo gledali, ob njej mencali in z jutrom koprneli med vagoni … V nočeh pa beli, puhasti hormoni kot živo oglje so pod popkom žgali.
Ah, v tistih časih vlaki so vozili prepolni delavcev in nas, dijakov in lepih dam, da v mislih smo grešili.
Zdaj čakam sam na čudežni postaji: nikogar ni, ne ljubice ne vlakov, le mačka glásno prede na ograji …
Molčé je segla k pŕsim tvoja roka. Z lučjó strastí iz tèmne bolečine si rekla plaho, svètla od bližine: tu notri, glej, so pesmi za otroka!
Oko se je na drobno orosilo in ustnici sta v tih šepet drhteli: ni rádost, ljubi, kar so nama vzeli, ne srčna želja, da bi seme vzklilo ...
Saj več ne vem, kaj vse si govorila. Ostal sem štorast, zakopán v mrtvíco – le drobno upanje sva vase skrila.
O, polne lune blažena svarila! Kraljevska igra je prešlá v končníco, kjer od pleníc ni lepšega darila …
Ni slajših misli narodov ob spravi, ne boljše družbe, ki častí potico, ni krajših uric z ljubko govorico, da prvi vseh vonjav je vonj po kavi!
Se človek včasih sam od sebe ustavi na dolgi, ravni cesti pred Gorico, v prijaznem mestu, nékdaj le vasíco, in diha z njo najljubši vonj po kavi.
Na Travniku v kavarni te pozdravi, obrnjen vase, spravljen na polico, le včasih še slovenski vonj po kavi.
In kadar greš na skalni svet ob Savi, kjer še opaziš mrzlo laško žico, pomisli nanjo in na vonj po kavi.
Ko si postajal siv in ves jesenski, se tvoja muza spet je prebudila. V podobah slik in fresk iz besedila še svéti gral je zadišál po ženski.
Na tvoja platna je razpela krila, zaplavala je kot metulj čez rože in skrivnim čarom njene gôle kože je tvoja roka s čopičem sledila.
Nikjer je ni, a vsepovsod je živa. Iskal sem jo v središču in ob robu, iskal za platni, kjer se včasih skriva,
poslušal utrip srca ob nekem grobu, razkrival vzdih skrivnostnega motiva, končal pa sem, kje neki – pri Golobu.
Ko se nebó od morja je stemnilo in Nanos se pokril je z belo kapo, je veter k nam zanesel vlažno sapo kot živ namig, da se bo spremenilo.
Rit bo mokra, če gre dež od morja! Tako se je od zmeraj govorilo … Z zahoda, če Furlanka dviga krilo, pa bo prešla jasnina čez obzorja.
Po izročilu nékdaj so živeli ljudje z vremenom, kakor pleve z njivo. Nikoli ni bilo, kot bi želeli.
Nebo je dalo in nebo je vzelo, najbližjim še poplave na parceli … In zdaj, kako je? Vsak dan bolj veselo!
Od daleč sem te gledal, sinje mesto: v svečávi mokrih lun si se smehljalo, šumelo v murvah, sládko brbotalo z visokih streh v morjá široko cesto.
Od blizu sem te videl, mesto sinje: z bolestjo v prsih poješ o svobodi, lebdíš v valovju in se daješ usodi, objemaš svet in trpko kraško brinje.
Od tukaj ni družíce bolj igríve: ljubkuješ med oboki drzne sanje in se ne braniš sreče radožíve!
Od ónkraj slišim šepetanje Krasa: še iščeš med ozvezdji svoje panje, zgubljêni sin slovenskega Parnása?
V glinéni rob srcá sem vtisnil dlan, poljubil njeno mrzlo kraško reko in se odpravil kakor romar v Meko ob svete kamne svojih skritih sanj.
Kako si plah, glineni vrč samote! V saminah tihe in v tišinah same prebujaš upe v tesnem kotu jame in ves drhtiš – kot bi se bal lepote.
Glinéni plašč odéla je zvestoba … Čigav si, romar k njeni mrzli reki? Le Vidin zdrs je slišal onkraj roba.
Brezšumni val se je dotaknil lica, kot lesk večera se rodí v oseki ... In tja pod nébes je zletela ptica.
Od rož do vaze so potí neugnane, v prešerni nôči biblično mikavne: dobiš odpustke za smeri neznane, kjer se godijo igrice zabavne ...
Nihče ne vpraša, koliko kaj stane. Pač ni tak dan, da bi koprive jedli! Vsak pameten pomisli na banane in vse, kar sodi zraven bi prisedli?
Hudó je nam, ki smo sedaj na svetu, ko ženski Trst medí tako sproščeno, da je preskromno peti zanj v sonetu!
Naj torej rože sprejmejo vse vaze, saj vemo, da na koncu, ko bo jutri, za suhim cvetjem skrijemo obraze.
Katero pesem slajšo si od njene zapel boginji na prepadni steni? Si upal z njo, da val ljubeči ženi povrne sólze, rádosti zgubljêne?
Od prasvetlobe do osrčja časa je kratka pot, a dolgo potovanje. Še ljubiš jo, ki ti je vézla sanje od prebujênja do gluhôte Krasa?
Z valôvi val se vrača med sipíne. V kamníti mêji, z rujem obsijani, je zrastel temen bor iz bolečine!
Pričakam te, ko se svetloba skrije. Na tistem kraju, ob otožni skali, še slišim kdaj devinske elegije ...
V čarobni spev nočí si me ovila, ko v kriških čupah díšal je zaliv in poletél sem – mlad galeb igriv, v valove tvojih ust, ki so ljubíla.
S poletnih lun si glad selila vame v razprtih krošnjah tiho koprneča in sem si vzel, kjer se rojeva sreča, njen zlati lesk, ki si ga skrila zame.
Od tistih dni, ki se jih svit dotika z osutim lubjem tople slane vode, ostajaš v meni plaha trepetlika.
Prihajava, čeprav vse bolj ranljiva in vse manj sprta s slepo igro usode. Vonj kriških čup še zvabi iz zaliva ...
Od črnih mej, akacij, lip šumečih, v štivánske bore, hraste in zidáve je votla reka iz poganjkov spečih priklícala v moj stih gazí sanjáve.
Z otožnim glasom vabijo svetišča v mitrêj izjokat grenko zapuščino. Morník ohlaja tôplo slast ognjišča, ko s kraških trstov luščim bolečino.
Popotni tam še najdeš kal modrósti: njen žarki lesk in tempelj iz davnine živita zvesta kratkim dnem prostósti.
Od belih kamnov do sidrišč v pisavi, kjer raste mah in se dobrika luna, ostajam z njo v brežinah ob Timávi.
V norósti čas in mučnih preizkušenj, strašljivih psovk in vzvišenih načel, se na večer priplazita z brezpotij moj zvesti rabelj in polblazni sel:
veníški glas, ki sam nekje minéva, in déški mah, ki se bojí bližin ... Njun tèmni brat me spremlja, ko bežim pred mrzlim jutrom v krhko ločje speva.
Zaman si rišem drobna zrna sreče v oblak prelestni z opuščênih staj! Le plaho prošnjo mi srce šepeče:
v zelene lipe, oljke, v svet tam dôli, bi pletel svitke z roba kraških lun in ljúbil bi, kar je biló – nikoli.
Je tvoja roka, ki se v moji skrije in kakor sla ponikne med obzorja? Po tiho krade tèmni solzi mórja v dlanéh ljubezni skrite melodije.
Brevir srcá pa duše ne spočije. Zorí v prelúdij in v vezívo speva, skelí v zavetju simoníje dneva, drhtí v kristalni krogli herezíje …
O, lepa starka, kómu spiraš rano! Ostajam suženj tvoje dolge sence, ki noč in dan pošilja sle za mano.
Tako sem sebi nerešljiva uganka: dovolj od blizu vidim daleč vase, a kaj bo jutri, ve samó ciganka.
Nad mestom se razpirajo oblaki in reka nosi krhko listje speva. Z osutim cvetjem in ostanki dneva se v prázni noči zgubljajo koraki …
Igral sem gosli z eno samo struno. Ko šla si mimo s prsti na klavirju, sem bil podoben mašnemu pastirju, ki ljubi sonce, a večerja – z luno.
Prišla si k meni kuštrava in slana iz neke davne, svètle pradavnine z okusi zemlje in z močjó terana.
Prišla si v bokih – željno, koprneče, z igrivim šarmom muhaste dvojine, kjer blizu je, a dolga pot do sreče …
V obrazu svoje zemeljske slepote mrakobnega nemira slutnje spijo, ne zlih duhóv, ljubezni se bojijo, ko vrže sidro med strastí in zmote.
Je res ljubezen le namig pohote, naj žíve bakle v mrazu dogorijo? Od kje krepósti, ki v nebó žarijo, v najvišji klic čaščênja in lepote?
Ko pesmi z mórja tkéjo maestrali in vonj po ljubem si želi objema, sediš in poješ na strunjánski skali,
kjer za poljub do lune smo veslali! Bo mesečev zaliv s slastjó obema še kdaj razvezal čolne na obali?
