Kamor koli
se namenim,
zahoče srce
v tvojo bližino.
Utrujena
od pričakovanj
nemo zrem s poti
kraj mojih sanj.
Tako daleč
je tvoj svet.
SESTRE
V globoke brazde
plodovite zemlje
je bilo zasejano
naše življenje.
Iz istih korenin
je zraslo,
iz bogastva
enakih čutenj
smo polnile čaše,
z istim korakom
dozorevamo v leta.
HREPENENJE
Iz meglic
so zakipeli vrhovi,
obsijani s soncem,
mogočni, ostri robovi
pod nebom.
Soncu so nastavili
strma čela
in ponosno zrli
na dolino pod seboj.
Temna dolina
je zahrepenela po soncu,
svetlobi,
svobodi.
Droben žarek
je nežno pobožal
tudi Logarski kot.
DALEČ
Nekje daleč so hiše
nekje daleč ljudje
nekje daleč je človek
nekje daleč prijatelji
nekje daleč je sonce
nekje daleč radost
nekje daleč je za koga lep dan
Tukaj je samo senca
in hrepenenje
po tistem daleč.
IŠČEM SLEDI
Iščem sled za teboj,
v rože na travnikih
šepetam tvoje ime,
leska ob poti vzdrhti,
ko s poljubom na ustih
grem mimo nje,
v pticah slišim odmev
globokega hrepenenja,
dolina ne izda tvojih poti,
vrhovi mrmrajo sami zase
v tihem dremežu.
Vse je tukaj:
pot, ptice,
rože, oblaki,
gora in dolina,
ljudje in hiše –
le tebe ni.
Ničesar ni.
NA OBISKU
Sredi zeleneče tišine,
med soncem in grapami
je skrita domačija.
Prijaznost
je naseljena v njej.
Iz rož so vzklile misli,
tišina je rodila besede.
Z različnimi nitmi
pleteva isto vezenino
in vsak vbod
je dota za prihodnost.
Samo ena cesta
vodi v dolino.
TEBI OB MOJI POTI
Srečujemo se
na cestah življenja,
v mnoga križišča
potujemo skupaj,
se razhajamo
in puščamo sled,
ljubečo, bolečo,
neizbrisljivo sled.
Z vsakim snidenjem
nam je podarjen
košček neba
in vsak, ki odide,
odtrga delček srca.
Na križpotjih življenja
iščemo svojo podobo.
ŽIVLJENJE
Gozd in potok in ptice,
vpeti v tišino in spokojnost,
so kulisa
za monodramo
z več dejanji:
besedilo –Božja beseda,
igralec – človek,
od zavedanja do velike tišine,
akter igre,
snovalec svojega časa
in usodnosti.
Iz zbrrke POT ČEZ ČRTO JE NEVIDNA, ki bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi
BILO JE
Kamor koli
se namenim,
zahoče srce
v tvojo bližino.
Utrujena
od pričakovanj
nemo zrem s poti
kraj mojih sanj.
Tako daleč
je tvoj svet.
SESTRE
V globoke brazde
plodovite zemlje
je bilo zasejano
naše življenje.
Iz istih korenin
je zraslo,
iz bogastva
enakih čutenj
smo polnile čaše,
z istim korakom
dozorevamo v leta.
HREPENENJE
Iz meglic
so zakipeli vrhovi,
obsijani s soncem,
mogočni, ostri robovi
pod nebom.
Soncu so nastavili
strma čela
in ponosno zrli
na dolino pod seboj.
Temna dolina
je zahrepenela po soncu,
svetlobi,
svobodi.
Droben žarek
je nežno pobožal
tudi Logarski kot.
DALEČ
Nekje daleč so hiše
nekje daleč ljudje
nekje daleč je človek
nekje daleč prijatelji
nekje daleč je sonce
nekje daleč radost
nekje daleč je za koga lep dan
Tukaj je samo senca
in hrepenenje
po tistem daleč.
IŠČEM SLEDI
Iščem sled za teboj,
v rože na travnikih
šepetam tvoje ime,
leska ob poti vzdrhti,
ko s poljubom na ustih
grem mimo nje,
v pticah slišim odmev
globokega hrepenenja,
dolina ne izda tvojih poti,
vrhovi mrmrajo sami zase
v tihem dremežu.
Vse je tukaj:
pot, ptice,
rože, oblaki,
gora in dolina,
ljudje in hiše –
le tebe ni.
Ničesar ni.
NA OBISKU
Sredi zeleneče tišine,
med soncem in grapami
je skrita domačija.
Prijaznost
je naseljena v njej.
Iz rož so vzklile misli,
tišina je rodila besede.
Z različnimi nitmi
pleteva isto vezenino
in vsak vbod
je dota za prihodnost.
Samo ena cesta
vodi v dolino.
TEBI OB MOJI POTI
Srečujemo se
na cestah življenja,
v mnoga križišča
potujemo skupaj,
se razhajamo
in puščamo sled,
ljubečo, bolečo,
neizbrisljivo sled.
Z vsakim snidenjem
nam je podarjen
košček neba
in vsak, ki odide,
odtrga delček srca.
Na križpotjih življenja
iščemo svojo podobo.
ŽIVLJENJE
Gozd in potok in ptice,
vpeti v tišino in spokojnost,
so kulisa
za monodramo
z več dejanji:
besedilo –Božja beseda,
igralec – človek,
od zavedanja do velike tišine,
akter igre,
snovalec svojega časa
in usodnosti.
Iz zbrrke POT ČEZ ČRTO JE NEVIDNA, ki bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi
