Ti, Gospod, si lepota,
večno starodavna,
večno nova.
Naša srca so ustvarjena,
da najdejo veselje v tebi.
Tvoj blagi pogled
naj se po Božji aveniji,
ki vodi v našo notranjost,
dotakne nemirnih src.
Dvigni roko,
ki je pomirila vetrove
na Genezareškem jezeru,
na naše razrvane duše
in na novo v nas vžigaj
hrepenenje po tebi.
Pošlji sončne čase
iz večne zakladnice miru
v temino naših dni,
da se spominjamo
tvoje dobrote,
od vekomaj dane za nas.
ŽAREK
Veseli ljudje
so kot sončni žarki.
Posijejo v samoto
in jo naredijo rodovitno.
Posijejo v žalost
in spremeni se v upanje.
Posijejo v obup
in prebudi se veselje.
Sijejo v srce
in odpre se življenju.
Naj bom sončni žarek
v senci noči,
odsev svetlobe
v srcih ljudi,
himna življenja.
DAN
Moja jutra so skodela
za darove dneva,
vanjo padajo
biseri ranjenega srca,
neizgovorjene besede.
Hrepenenja in pričakovanja
se kot blagodejen dež
stekajo vanjo.
Poldan odzvanja
v klasje dneva.
Nemosti sem beseda,
roka nemočnega
in noga pozabljenih,
zrno za kruh in kaplja za žejo.
Sonce sije v zenitu.
Z večerom prihaja mir,
molitev briše brazde dneva,
dragulji se sipajo s sten.
Vse čaše so polne do roba.
DREVESA
Drevesa so sveta bitja.
Tiha in mirna,
pokončna in dobra
poslušajo in molčijo.
S senco objemajo
utrujenega popotnika,
v krošnje skrivajo
našo bolečino.
Drevesa ljubijo.
Drevo sem.
Iz globin rastem,
k soncu obračam
svoje dneve.
V široki krošnji
spletam gnezda
za ranjene duše.
TI, GOSPOD
Ti, Gospod, si lepota,
večno starodavna,
večno nova.
Naša srca so ustvarjena,
da najdejo veselje v tebi.
Tvoj blagi pogled
naj se po Božji aveniji,
ki vodi v našo notranjost,
dotakne nemirnih src.
Dvigni roko,
ki je pomirila vetrove
na Genezareškem jezeru,
na naše razrvane duše
in na novo v nas vžigaj
hrepenenje po tebi.
Pošlji sončne čase
iz večne zakladnice miru
v temino naših dni,
da se spominjamo
tvoje dobrote,
od vekomaj dane za nas.
ŽAREK
Veseli ljudje
so kot sončni žarki.
Posijejo v samoto
in jo naredijo rodovitno.
Posijejo v žalost
in spremeni se v upanje.
Posijejo v obup
in prebudi se veselje.
Sijejo v srce
in odpre se življenju.
Naj bom sončni žarek
v senci noči,
odsev svetlobe
v srcih ljudi,
himna življenja.
DAN
Moja jutra so skodela
za darove dneva,
vanjo padajo
biseri ranjenega srca,
neizgovorjene besede.
Hrepenenja in pričakovanja
se kot blagodejen dež
stekajo vanjo.
Poldan odzvanja
v klasje dneva.
Nemosti sem beseda,
roka nemočnega
in noga pozabljenih,
zrno za kruh in kaplja za žejo.
Sonce sije v zenitu.
Z večerom prihaja mir,
molitev briše brazde dneva,
dragulji se sipajo s sten.
Vse čaše so polne do roba.
DREVESA
Drevesa so sveta bitja.
Tiha in mirna,
pokončna in dobra
poslušajo in molčijo.
S senco objemajo
utrujenega popotnika,
v krošnje skrivajo
našo bolečino.
Drevesa ljubijo.
Drevo sem.
Iz globin rastem,
k soncu obračam
svoje dneve.
V široki krošnji
spletam gnezda
za ranjene duše.
