zasut studenec svoje duše, da bi Božji žarek našel v globino, prežaril prostor, ga napolnil z dišavami in z žlahtno pijačo, s smehom in vriskanjem.
Kopljem studenec, da pridem do izvira žive vode, poživljajoče, žuboreče, očiščujoče, da se okopam in zadišim za Vseljubečega.
Kopljem studenec, z veliko lopato mečem ven sebičnost, strah, zamere, strgam s sten neplodne sanje, še dno pometem vseh krivic in razočaranj.
Pripravljena sem, da potrka najljubši Gost in vstopi.
