Umaknila sem se
na rob ponorelega sveta,
v tišino,
ki boža pomladno travo,
na žarek sonca,
za vse enako topel,
k dobremu drevesu,
da me preplavi njegova
energija.
V moj košček neba.
Prepustim se šumu vetra,
šepetanju zemlje,
sanjam,
bežnim utrinkom,
ptičjemu žvrgolenju,
govorici srca.
Ura v zvoniku
bije tri popoldan.
SPOKOJNA POKRAJINA
neke februarske nedelje
zbudi v meni nepremagljivo željo,
da presončim sive dneve,
da prezračim zimsko zatohlost,
da prevetrim zaprašene misli,
da razgibam zaspane ude,
da razmislim o novih dneh,
da naberem svežih moči,
da spet ujamem veter v jadra,
da najdem pot v moj in tvoj svet.
Ko tavam sama
z blodečimi mislimi
med bori in gmajnami,
med griči in še zasneženimi pobočji,
prosim,
daj mi moči, narava,
daj mi smeha, sonce,
daj mi duhovne širine, neskončno obzorje,
daj mi voljo, samotno drevo,
daj mi čistost misli, beli sneg,
daj mi modrosti, modrina neba,
daj mi prožnost gibanja, vitka breza,
in cesta, daj mi pravo smer.
Vračam se s svetlobo,
z mirom,
z upanjem
in hvaležnostjo.
ODHAJAM
Odhajam,
da me ne zmeljejo zidovi,
da ne oglušim od tišine,
da ne pozabim,
kako utripa življenje.
Odhajam
pod vedro nebo,
da se nasrkam svežine,
višin potujočih oblakov,
daljav za obzorjem,
globin porajajoče zemlje.
Odhajam,
da poiščem ljudi,
občutim veter,
se napolnim s svobodo
in najdem pot.
----------------------
Prihajam
z veseljem v srcu,
s polninm prgiščem
drobnih radosti,
da si jih razdeliva,
ti in jaz.
PRIJATELJSTVO
je neprecenljiv dar,
spoznam,
ko pokličeš ob uri
najgloblje bolečine.
Ko iz samote
stegnem roko k tebi,
je tvoja beseda
blagodejen dež
na izčrpano zemljo.
Tvoje zaupanje
je najbolj dragoceno
dejanje,
ki se v globinah
dotika
najtanjših strun.
Podarili sva si
smeh, svobodo, bolečino,
tišino in razdaljo,
zato so najina leta
neprecenljiv dar
prijateljstvu.
SREČUJEMO SE
Srečujemo se
in se podajamo po koščkih.
Vsak mi je ljub,
vsak odnaša del mene
in vsak podarja
del sebe.
Smejemo se
in si podajamo roke,
veseli, da smo,
skupaj na poti,
v pomoč, v veselje,
s srečo si prihajamo naproti.
Srečujemo se
in puščamo sled,
za danes, za jutri,
za vedno.
Nihče ni izgubljen.
REKA
Sedim ob reki,
ki odteka za ovinek,
tiho, mirno,
ne meneč se za
dogajanja ob svojih bregovih.
Posvet je končan.
Veliko smo govorili,
se smejali,
si dokazovali,
se postavljali,
si obljubljali
in bili nekaj.
Hrup je potihnil.
Odšli smo
izpolnjevat svoje sanje,
kovat prihodnost,
da bi se ob letu osorej
spet dokazovali,
se postavljali,
si obljubljali...
Reka pa mirno teče dalje
DARILO
Želel si,
da prosim, molim,
spoznam vso bedo
najinega odločanja.
Želel si
najglobljega zaupanja,
preden si v nemočne roke
položil dvoje
čudovitih bitij.
Tvoja ljubezen
me osrečuje iz njunih oči,
tvoja neprecenljiva dobrota
domuje v njunih dušah
in modrost stoletij
si vsadil v njuna srca.
V njima se uresničujem,
v njunih življenjih
se nadaljujem.
DETELJICA
Iščem štiriperesno deteljico
– za srečo.
Krog mene žarijo gozdovi
v čudovitih barvah.
Narava se spokojno
pripravlja na počitek.
Še sonce sije samo skozi meglico,
da ne zmoti tišine,
miru in zbranosti.
Iščem štiriperesno deteljico
- za srečo.
Dva krasna otroka imam,
zvestega in dobrega moža,
službo, stanovanje,
čas in svobodo,
zdravje žari iz mene,
smeh, volja in energija
so mi bili v zibel položeni.
DETELJICA
Iščem štiriperesno deteljico
– za srečo.
Prijatelj me je pravkar
prijazno pozdravil,
znanka mi je stisnila roko,
sestra: o, kako dobro je,
da si in da si tukaj,
brat: še velikokrat
bi te rad srečal.
In jaz iščem
štiriperesno deteljico!
Za srečo!
Da jo podarim drugim
namesto nasmeha?
Namesto toplega stiska rok?
Namesto tolažilne besede?
Od tega dne
štiriperesna deteljica
obledela sanja
med zaprašenimi listi knjige,
jaz pa odhajam
med ljudi, med rože,
v čudoviti svet življenja.
ČUDEŽ
Besede sem posejala
na puste travnike
in vzklile so
cvetice vseh barv.
Dobre besede
sem posejala
med ljudi
in rodila se je
prijaznost.
MOJE HIŠE
Srce se je rodilo
v stari topli hiši,
ki je visela nad dolino.
Iz zakajene sobe
še diši po življenju,
iz ruševin diha prvi spomin.
Zaradi mnogih hiš otroštva
vem, da gre
skozi življenje mnogo poti.
Zdaj sama ustvarjam dom,
vsak dan znova ga tkem iz ruševin,
prepletam z nitkami
ljubezni in trpljenja,
s tišino krasim stene
in prostor polnim
z vonjem besed.
Želim biti streha,
pod katero najdejo
moji svoj dom.
NA KRIŽEVEM POTU
Ki je za nas krvavi pot potil…
Vem, kakšen okus ima bolečina,
do globin sem jo okušala,
ko si ležal na operacijski mizi,
pripet na medicinski čudež.
Tri dolge ure na nihalu -
med življenjem in smrtjo.
Kako počasi je odtekal
čas v neskončnost.
Ki je za nas bičan bil…
Vsak dan se je strah zalezel v kosti,
ko sem stopala v sobo:
včeraj si izgubil luč oči,
danes so okamenele besede,
spomin se je potopil v nepoznanost.
Že jutri bo bič udaril znova.
Ki je za nas težki križ nesel…
Tudi mi smo si ga naložili
vsak dan znova –
ti, jaz, otroka – zate, zase, za nas.
Skozi mesece upanja in bojazni
smo ga nosili na goro.
Ki je za nas križan bil…
Njegova bolečina celi rane
in ponuja roko v pomoč,
ko potiskamo voziček,
ko delamo prve negotove korake
in se vsak dan skupaj
pribijamo na križ.
Pesmi iz zbirke TIŠINO POLNIJO PTICE, ki je junija 2002 izšla pri Mariborski literarni družbi
MOJ KOŠČEK NEBA
Umaknila sem se
na rob ponorelega sveta,
v tišino,
ki boža pomladno travo,
na žarek sonca,
za vse enako topel,
k dobremu drevesu,
da me preplavi njegova
energija.
V moj košček neba.
Prepustim se šumu vetra,
šepetanju zemlje,
sanjam,
bežnim utrinkom,
ptičjemu žvrgolenju,
govorici srca.
Ura v zvoniku
bije tri popoldan.
SPOKOJNA POKRAJINA
neke februarske nedelje
zbudi v meni nepremagljivo željo,
da presončim sive dneve,
da prezračim zimsko zatohlost,
da prevetrim zaprašene misli,
da razgibam zaspane ude,
da razmislim o novih dneh,
da naberem svežih moči,
da spet ujamem veter v jadra,
da najdem pot v moj in tvoj svet.
Ko tavam sama
z blodečimi mislimi
med bori in gmajnami,
med griči in še zasneženimi pobočji,
prosim,
daj mi moči, narava,
daj mi smeha, sonce,
daj mi duhovne širine, neskončno obzorje,
daj mi voljo, samotno drevo,
daj mi čistost misli, beli sneg,
daj mi modrosti, modrina neba,
daj mi prožnost gibanja, vitka breza,
in cesta, daj mi pravo smer.
Vračam se s svetlobo,
z mirom,
z upanjem
in hvaležnostjo.
ODHAJAM
Odhajam,
da me ne zmeljejo zidovi,
da ne oglušim od tišine,
da ne pozabim,
kako utripa življenje.
Odhajam
pod vedro nebo,
da se nasrkam svežine,
višin potujočih oblakov,
daljav za obzorjem,
globin porajajoče zemlje.
Odhajam,
da poiščem ljudi,
občutim veter,
se napolnim s svobodo
in najdem pot.
----------------------
Prihajam
z veseljem v srcu,
s polninm prgiščem
drobnih radosti,
da si jih razdeliva,
ti in jaz.
PRIJATELJSTVO
je neprecenljiv dar,
spoznam,
ko pokličeš ob uri
najgloblje bolečine.
Ko iz samote
stegnem roko k tebi,
je tvoja beseda
blagodejen dež
na izčrpano zemljo.
Tvoje zaupanje
je najbolj dragoceno
dejanje,
ki se v globinah
dotika
najtanjših strun.
Podarili sva si
smeh, svobodo, bolečino,
tišino in razdaljo,
zato so najina leta
neprecenljiv dar
prijateljstvu.
SREČUJEMO SE
Srečujemo se
in se podajamo po koščkih.
Vsak mi je ljub,
vsak odnaša del mene
in vsak podarja
del sebe.
Smejemo se
in si podajamo roke,
veseli, da smo,
skupaj na poti,
v pomoč, v veselje,
s srečo si prihajamo naproti.
Srečujemo se
in puščamo sled,
za danes, za jutri,
za vedno.
Nihče ni izgubljen.
REKA
Sedim ob reki,
ki odteka za ovinek,
tiho, mirno,
ne meneč se za
dogajanja ob svojih bregovih.
Posvet je končan.
Veliko smo govorili,
se smejali,
si dokazovali,
se postavljali,
si obljubljali
in bili nekaj.
Hrup je potihnil.
Odšli smo
izpolnjevat svoje sanje,
kovat prihodnost,
da bi se ob letu osorej
spet dokazovali,
se postavljali,
si obljubljali...
Reka pa mirno teče dalje
DARILO
Želel si,
da prosim, molim,
spoznam vso bedo
najinega odločanja.
Želel si
najglobljega zaupanja,
preden si v nemočne roke
položil dvoje
čudovitih bitij.
Tvoja ljubezen
me osrečuje iz njunih oči,
tvoja neprecenljiva dobrota
domuje v njunih dušah
in modrost stoletij
si vsadil v njuna srca.
V njima se uresničujem,
v njunih življenjih
se nadaljujem.
DETELJICA
Iščem štiriperesno deteljico
– za srečo.
Krog mene žarijo gozdovi
v čudovitih barvah.
Narava se spokojno
pripravlja na počitek.
Še sonce sije samo skozi meglico,
da ne zmoti tišine,
miru in zbranosti.
Iščem štiriperesno deteljico
- za srečo.
Dva krasna otroka imam,
zvestega in dobrega moža,
službo, stanovanje,
čas in svobodo,
zdravje žari iz mene,
smeh, volja in energija
so mi bili v zibel položeni.
DETELJICA
Iščem štiriperesno deteljico
– za srečo.
Prijatelj me je pravkar
prijazno pozdravil,
znanka mi je stisnila roko,
sestra: o, kako dobro je,
da si in da si tukaj,
brat: še velikokrat
bi te rad srečal.
In jaz iščem
štiriperesno deteljico!
Za srečo!
Da jo podarim drugim
namesto nasmeha?
Namesto toplega stiska rok?
Namesto tolažilne besede?
Od tega dne
štiriperesna deteljica
obledela sanja
med zaprašenimi listi knjige,
jaz pa odhajam
med ljudi, med rože,
v čudoviti svet življenja.
ČUDEŽ
Besede sem posejala
na puste travnike
in vzklile so
cvetice vseh barv.
Dobre besede
sem posejala
med ljudi
in rodila se je
prijaznost.
MOJE HIŠE
Srce se je rodilo
v stari topli hiši,
ki je visela nad dolino.
Iz zakajene sobe
še diši po življenju,
iz ruševin diha prvi spomin.
Zaradi mnogih hiš otroštva
vem, da gre
skozi življenje mnogo poti.
Zdaj sama ustvarjam dom,
vsak dan znova ga tkem iz ruševin,
prepletam z nitkami
ljubezni in trpljenja,
s tišino krasim stene
in prostor polnim
z vonjem besed.
Želim biti streha,
pod katero najdejo
moji svoj dom.
NA KRIŽEVEM POTU
Ki je za nas krvavi pot potil…
Vem, kakšen okus ima bolečina,
do globin sem jo okušala,
ko si ležal na operacijski mizi,
pripet na medicinski čudež.
Tri dolge ure na nihalu -
med življenjem in smrtjo.
Kako počasi je odtekal
čas v neskončnost.
Ki je za nas bičan bil…
Vsak dan se je strah zalezel v kosti,
ko sem stopala v sobo:
včeraj si izgubil luč oči,
danes so okamenele besede,
spomin se je potopil v nepoznanost.
Že jutri bo bič udaril znova.
Ki je za nas težki križ nesel…
Tudi mi smo si ga naložili
vsak dan znova –
ti, jaz, otroka – zate, zase, za nas.
Skozi mesece upanja in bojazni
smo ga nosili na goro.
Ki je za nas križan bil…
Njegova bolečina celi rane
in ponuja roko v pomoč,
ko potiskamo voziček,
ko delamo prve negotove korake
in se vsak dan skupaj
pribijamo na križ.
Pesmi iz zbirke TIŠINO POLNIJO PTICE, ki je junija 2002 izšla pri Mariborski literarni družbi
