sen, ki ostane, razpletanje misli ob robu, včerajšnjik, razpoka,
ki nosi, v prehajanju k sebi
Ležala je nedaleč od morja, kjer so se zložno lomili valovi. Enolično šumenje je tudi v njej začelo nekaj sproščati. Kot peščene plasti so se zganili drobci spominov in jo odrivali s trga ošabnosti. Občutila je sicer poglede moških, a ne več tako kot nekoč, ko se je zdelo, da se ji lepijo na kožo in v njej dvigajo gnus – pred samo sabo, lastnim telesom, ki ji najprej ni več pripadalo in se ji je pozneje tudi vse bolj odtujevalo. Na koncu ga je občutila samo kot nekaj izposojenega, kot hišnega ljubljenca, na katerega moraš popaziti, medtem ko so njegovi lastniki na dopustu. Zdaj je bilo tudi to že del preteklosti, a zares spremenilo se še zmeraj ni nič. Le notranji program, ki se je prej odzival na poglede, je zdaj ugasnil; kot muhe, ki jih z zamahom odženeš s kože – nadležni so postali, ti pogledi, in nič več.
Zazeblo jo je. Sonce je že skoraj izginilo za hribi. Spomini so jo, ne da bi se bila tega zavedla, povlekli v sen. Ozrla se je okoli sebe. Na obali ni bilo zdaj nobenega človeka več. Zasedli so jo galebi, po pesku so brskali za čim užitnim in napadali zvezane vreče s smetmi. Tako dolgo so jih kljuvali in cefrali, dokler se ni vsebina razsula po tleh. Kriki so se zgoščali v domala porogljivo režanje, ki je privabljalo nove in nove galebe. Na množičnem zbiranju teh orjaških, impozantnih živali je bilo nekaj grozečega. Iz misli je pregnala vsiljive filmske prizore, pospravila stvari in odšla z obale.
* * *
V hotelu je stopila pod prho in spet so se curku primešali spomini.
Vodo je pustila teči, dokler ni bil grelnik izpraznjen.
Ko je pozneje sedela na terasi ob kozarcu vina in dolgo opazovala morje, ki se je bolj in bolj temnilo, se je spomnila Katjinega pisma, ki ga je prejela malo pred odhodom.
Kako dolgo že ni videla te prijateljice iz otroštva?
Šla je po pismo, ki je ležalo na nočni omarici, z njim stopila k balkonski ograji in ga nekaj časa obračala med prsti, na lepem pa ga je začela tako hlastno odpirati, kot bi ji šlo za življenje. Enako hlastno je začela preletavati besedilo, z naglico, ki se je po vsaki prebrani vrstici bolj upočasnjevala.
Pred njo se je razgrinjalo življenje, neko življenje, ki ga je že leta nazaj izgubila izpred oči.
Katji je umrla mama, že maja, ko je bilo napisano pismo. Poskusila se je spomniti njenega obraza, prikazovala pa je samo podoba velikih, krepkih rok, ki so jo ob vsakem slovesu skorajda zmečkale, in njene črne grive las – prav tako je imela tudi njena mama …
Ah, mamka, mamučka … mama, ki ji je nekoč pomenila vse, ki jo je tolikokrat ščitila pred očetovim besnenjem, ko je v pijanski blaznosti udrihal okoli sebe. Kako se ga je bala, z leti vse bolj, potem pa se neke zime ni več vrnil domov, našli so ga čez nekaj dni, podhlajenega; nič kaj nenavadna usoda ruskih moških.
Mama, ki ji je vedno dajala moč za preživetje, za odločitve, ki so jo čuvale pred prepadi – tudi njena mama je bila mrtva, kot skozi kopreno je zagledala babičino pismo, svojo pot v Odeso, pogreb.
Šele zdaj so se ji prvič res ulile solze, jo je zgrabilo v prsih – komaj se je obdržala na nogah in nekako se ji je uspelo opoteči do postelje, pogreznila se je vanjo, kot v objem.
* * *
Ko ji je zmanjkalo moči in so se solze posušile, si je iz minibara prinesla steklenico vodke, ki jo je prejšnji dan postavila tja, da se ohladi. Po nekaj kozarcih je prebrala pismo do konca.
Še pred nedavnim bi ji zapisane besede le malo pomenile, ne bi prodrle do nje.
Zdaj pa se je zdelo, da se je po letih otopelosti v njej premaknilo nekaj novega, lačnega, terjajočega.
* * *
Zložno so se ji v mislih sestavljali delci odgovora. Naglo je izbrskala papir in svinčnik in jih zapisala.
Draga prijateljica!
Kako me je tvoje pismo pretreslo! Kako se me je njegovo sporočilo dotaknilo. Tvoja mama mi je veliko pomenila, tako živo se spominjam njene odločnosti, nežnosti, njene vesele narave.
In vendar ti moram priznati, da je bilo moje nekdanje življenje, kamor spadajo ti spomini, dolga leta odrezano od mene, kot da mi ne pripada več. Težko to pojasnim, a ko sem odšla, sem za sabo nekaj pustila, skoraj bi lahko rekla, da se je v meni vse, kar sem prej živela, nekako izbrisalo. Z življenjem, ki je sledilo, svoje preteklosti nisem mogla povezati, in če sem že tu in tam slišala kako domačo besedo, sta me z mosta, ki bi lahko vodil domov, pregnala sram in sovraštvo do sebe.
Ah, Katja, jočem s teboj, delim tvojo bolečino in ti želim veliko notranje moči!
Kot najbrž veš, je tudi moja mama pred nekaj več kot letom dni umrla in šele zdaj, s tvojim pismom, se je v meni nekaj zlomilo, nekaj, kar mi dopušča, da jočem, da žalujem, da to izgubo resnično občutim. Šele zdaj mi pred oči in v zavest zares prodirajo vse slike.
Koprena, ki me je zastirala, se razpira in končno se spet začenjam zavedati sveta, ki me obdaja, končno spet začenjam čutiti. Pa četudi sta to le bolečina in žalost, ju pozdravljam kot nekaj dragocenega, kajti vlečeta me iz mrtvega, praznega sveta v novega.
Ki se ga kljub vsemu veselim! Kot tudi upam, da se bova v njem morda spet našli kot prijateljici.
Če ti še smem tako reči, draga prijateljica, vzemiva si čas, določiva kraj, kjer bi se srečali.
Čez nekaj dni se mi dopust izteče in najprej moram na Dunaj, vendar tam ne bom ostala dolgo; ta svet puščam za sabo in se odpravljam v novo življenje – najprej v Odeso in k babici.
Mogoče, če boš želela, se lahko tam srečava. To bo predvidoma proti koncu avgusta.
Tvoj odgovor, ki ga že nestrpno pričakujem, mi prosim pošlji na isti naslov kot prejšnje pismo, k babici.
Objem in poljub!
Tvoja T.
* * *
Taša je opazovala pokrajino, ki je drvela mimo nje. Položna širjava, ki se je razprostrla kmalu za Bratislavo, je že spominjala na Ukrajino. Dunaj je zdaj pustila za sabo; predajala se je le še razmišljanju o življenju, ki ga je živela, o letih, ki jih je izgubila.
Samota, ta občutek, ko si siloma prepuščen samemu sebi, kar je zadnje dni na Dunaju tako boleče čutila, strahotna praznina ob jutrih. Osamljenost se ji je vedno zdela podobna bolezni, ki te neizprosno napade, kadar ti zmanjka moči.
Koliko cest je prehodila, da je bila danes tukaj. Je bilo res vredno, je bilo res smiselno postavljati svoje zdravje in življenje na kocko za tistih nekaj fičnikov?
Po utečeni poti je šla na Zahod in vedela je, kje se ta konča – a je bila prepričana, da ji preostane samo ta ena možnost.
Edina pot na Zahod, ki se za vse konča enako.
Iz Odese se je čez Lvov in Budimpešto odpravila na Dunaj – vsaj to. Vsakokrat je za odtenek napredovala, v Avstriji si je uspela izboriti celo nekakšno delno avtonomijo, postala je nekaj ekskluzivnega, in to ji je omogočilo prihraniti nekaj denarja ter počakati na pravi trenutek za izstop, preden bi jo pot neizbežno odpeljala v drugo smer.
Dolgo je oklevala, preden je zbrala dovolj poguma in odšla k svetovalki – velik korak – občutka sramu vsemu navkljub še ni izgubila, opirala in zanesla se je nanj, to domala samostojno bitje, ki je ždelo v njej ter ognjevito in hlastno planilo nad vsako negativnost.
Svetovalka, Bolgarka, ki je bila nekoč tudi sama v tej obrti, je prednjo najprej potisnila pisalo in papir. „Risanje pomaga,“ je rekla in „pisanje pomaga“.
Najprej je Taša na list papirja narisala kroge, s puščicami, in manjši krog v sredini, kamor je napisala „jaz“ in kamor so bile vse puščice usmerjene. V drugih krogih so bila zapisana imena, pa tudi besede strah, jeza, obup …
Potem sta se pogovarjali. Bolgarka ji je bila v veliko pomoč. Najprej je ona pripovedovala o sebi, o svoji usodi in tem, kaj ji je pomagalo izstopiti. Taša je sprva le poslušala, nato je spregovorila tudi sama, poskusila je pojasniti, zakaj je popolnoma pozabila, kaj pomeni biti „jaz“, imeti lastno voljo, da sploh še obstaja tisto nekaj, kar ima lastno mnenje, kar se zna izraziti in postaviti meje.
* * *
Dolgo se je vračala k svetovalki, med njima se je razvilo skoraj nekakšno prijateljstvo.
Otopelost je zdaj zamenjala bolečina in prehoditi jo je morala, kot gora se je vzpenjala pred njo.
Bolgarka ji ni vzbujala lažnih upov; pot iz te ukleščenosti ni preprosta. Pomagala pa ji je zastaviti ustrezne korake. Naj tako dolgo išče „svojo“ pot, dokler se ne bo strah slednjič spreobrnil v odločnost, in ta ji bo pomagala, jo opogumila k izstopu.
Osupljivo preprosto je bilo. Šefica ji ni metala polen pod noge, ampak ji je celo, skoraj materinsko, zaželela vso srečo. In znova je dojela, da resnični demon ždi v človeku samem, da zunanji svet le ni tako mračen, kot je bila tako pogosto prepričana, da je.
* * *
Zdaj jo je torej čakala vrnitev – to ne bo velika, slavnostna vrnitev, a mogoče ji bo dana možnost, da vase znova sprejme nekaj, za kar se ji je zdelo, da je že davno izgubila. Mogoče bo lahko spet Taša, ženska z imenom, s preteklostjo in sedanjostjo.
Zavestno se je odločila za potovanje z vlakom, ki bo trajalo dolgo; hotela je imeti dovolj časa za premišljevanje, zložno in v etapah, kakor je nekoč potekala njena pot na Zahod, tako naj zdaj poteka vrnitev.
Takrat, ob materini smrti, je potovala z letalom; le bežno jo je ošvrknilo vse, kar se je dogajalo, vse slike, vtisi. Vse je potekalo hitro in hitro se je končalo, kot bi trenil, je že spet sedela na letalu za Dunaj.
Zdaj pa je bila na vlaku, med navadnimi ljudmi, ljudmi, ki dolga leta niso bili več del njenega vsakdana. In ko je vlak prevozil ukrajinsko mejo, so jo zasuli spomini na otroštvo in mladost. Videti je bilo, kot da se nič ni spremenilo. Isti vlaki, isti potniki.
Mladi pari, študenti, babuške, cele družine, ki so se zvečer preoblekle v pižame, deklice s pentljami v laseh, z medvedki in drugimi risanimi motivi na spalnih haljah ter s punčkami pod roko.
Vsa ta goščava iztegnjenih nog, vonjav in zvokov.
Je to dom?
* * *
Odessa je zrasla, ne precej, a je bilo to vendarle občutiti, tudi tega ob zadnjem obisku ni opazila. Številne zgodovinske zgradbe in mnogi trgi so bili prenovljeni ali so jih pravkar prenavljali. Videti je bilo, kot da se vsa dežela krasi za evropsko nogometno prvenstvo, prvo veliko mednarodno prireditev po osamosvojitvi. Na slavnih Potemkinovih stopnicah ob pristanišču so se kot vsako poletje drenjali turisti z vsega sveta.
Tok spominov se je zlival z novostmi in jo do večera gnal po mestu, ko se je slednjič odpeljala k babici, napol otrpla od negotovosti in bojazni pred tem, kaj jo čaka.
Babica jo je iskreno in prisrčno sprejela, in to je marsikaj olajšalo. Skupaj sta preživeli dva čudovita dneva, nato je Taša odprla Katjino pismo, ki je medtem prispelo.
Še isti dan sta se dobili, z roko v roki sta stali ob grobovih svojih mater, jokali sta in tolažili druga drugo. Nato sta šli v mesto, se napili, presmejali in plesali.
* * *
Za nekaj dni sta se odpeljali tudi na Krim. Taša se je poigravala z mislijo, pravzaprav že napol z odločitvijo, da tam kupi apartma ali dva oziroma delež v katerem od hotelov, s čimer bi bila verjetno preskrbljena za prihodnost.
To pa se je izkazalo za bolj zapleteno, kot je pričakovala, saj so bile cene nepremičnin vrtoglave, turistične infrastrukture skoraj ni bilo, odločilna pa je bila okoliščina, da poleti ni bilo zadosti vode – na voljo je bila samo po eno uro vsak drugi dan, in tedaj so jo ljudje hiteli natakat v ročke, steklenice in velike cisterne na strehah.
Kaj takega za premožne ruske in ukrajinske turiste, ki jih je imela v mislih, seveda ni prišlo v poštev. Hoteli so bili sicer bolje preskrbljeni z vodo, a tudi tam je bil med ceno in kakovostjo ponudbe prevelik razkorak.
Ko sta zvečer sedeli v enem od lokalov na obali in opazovali morje, je Tašo prešinila misel na Bolgarijo, ki mora biti tam nekje, desno za obzorjem. Bolgarija je imela cel kup prednosti – bila je slovanska dežela, članica EU, tam je bila v rabi ista pisava ter od ruskega in ukrajinskega ne prav dosti drugačen jezik, da, tam se bodo njeni rojaki počutili kot doma.
* * *
Le nekaj dni po vrnitvi s Krima je že kovala načrte za potovanje v Bolgarijo.
Ko je vse pripravila, jo je čakalo novo slovo, tokrat od Katje in od babice. S Katjo ni bilo težko, po dolgem času sta se spet našli in nista se bili pripravljeni tako kmalu spet raziti.
Z babico pa je bilo težje; v zraku je obvisela slutnja, da se poslavljata za vedno.
Babica je čutila, da se bliža njena ura, da ji morda ostaja samo še nekaj tednov. V tej slutnji sta skupaj preživeli še en dan in čeprav sta komaj spregovorili, je bil ta dan tako nabit, tako poln, kot bi se v njem strnila polovica življenja.
Potrta in izčrpana se je Taša naslednji dan odpravila na pot, babica je stala ob plotu in ji mahala, vse manjša je postajala, dokler ni slednjič izginila. Te podobe se je spomnila teden dni pozneje, ko je izvedela, da je babica umrla. Katja ji je obljubila, da bo do njene vrnitve za vse poskrbela ona.
V Bolgariji so se zadeve odvile hitro, nepremičnin po primerni ceni je bilo dovolj in tako si je v stanovanjskem kompleksu blizu morja za začetek kupila dva opremljena apartmaja. Imela je srečo, da je po naključju naletela na rusko družino, ki je pravkar iskala prenočišče in ga najela za cele tri tedne. V drugo stanovanje se je začasno vselila sama ter za družino pripravila bogato dodatno ponudbo, med drugim tudi izlet v Istanbul. Naročila je še izdelavo spletne strani in se vpisala na sezname vseh večjih agencij in posrednikov.
sen, ki ostane, razpletanje misli ob robu, včerajšnjik, razpoka,
ki nosi, v prehajanju k sebi
Ležala je nedaleč od morja, kjer so se zložno lomili valovi. Enolično šumenje je tudi v njej začelo nekaj sproščati. Kot peščene plasti so se zganili drobci spominov in jo odrivali s trga ošabnosti. Občutila je sicer poglede moških, a ne več tako kot nekoč, ko se je zdelo, da se ji lepijo na kožo in v njej dvigajo gnus – pred samo sabo, lastnim telesom, ki ji najprej ni več pripadalo in se ji je pozneje tudi vse bolj odtujevalo. Na koncu ga je občutila samo kot nekaj izposojenega, kot hišnega ljubljenca, na katerega moraš popaziti, medtem ko so njegovi lastniki na dopustu. Zdaj je bilo tudi to že del preteklosti, a zares spremenilo se še zmeraj ni nič. Le notranji program, ki se je prej odzival na poglede, je zdaj ugasnil; kot muhe, ki jih z zamahom odženeš s kože – nadležni so postali, ti pogledi, in nič več.
Zazeblo jo je. Sonce je že skoraj izginilo za hribi. Spomini so jo, ne da bi se bila tega zavedla, povlekli v sen. Ozrla se je okoli sebe. Na obali ni bilo zdaj nobenega človeka več. Zasedli so jo galebi, po pesku so brskali za čim užitnim in napadali zvezane vreče s smetmi. Tako dolgo so jih kljuvali in cefrali, dokler se ni vsebina razsula po tleh. Kriki so se zgoščali v domala porogljivo režanje, ki je privabljalo nove in nove galebe. Na množičnem zbiranju teh orjaških, impozantnih živali je bilo nekaj grozečega. Iz misli je pregnala vsiljive filmske prizore, pospravila stvari in odšla z obale.
* * *
V hotelu je stopila pod prho in spet so se curku primešali spomini.
Vodo je pustila teči, dokler ni bil grelnik izpraznjen.
Ko je pozneje sedela na terasi ob kozarcu vina in dolgo opazovala morje, ki se je bolj in bolj temnilo, se je spomnila Katjinega pisma, ki ga je prejela malo pred odhodom.
Kako dolgo že ni videla te prijateljice iz otroštva?
Šla je po pismo, ki je ležalo na nočni omarici, z njim stopila k balkonski ograji in ga nekaj časa obračala med prsti, na lepem pa ga je začela tako hlastno odpirati, kot bi ji šlo za življenje. Enako hlastno je začela preletavati besedilo, z naglico, ki se je po vsaki prebrani vrstici bolj upočasnjevala.
Pred njo se je razgrinjalo življenje, neko življenje, ki ga je že leta nazaj izgubila izpred oči.
Katji je umrla mama, že maja, ko je bilo napisano pismo. Poskusila se je spomniti njenega obraza, prikazovala pa je samo podoba velikih, krepkih rok, ki so jo ob vsakem slovesu skorajda zmečkale, in njene črne grive las – prav tako je imela tudi njena mama …
Ah, mamka, mamučka … mama, ki ji je nekoč pomenila vse, ki jo je tolikokrat ščitila pred očetovim besnenjem, ko je v pijanski blaznosti udrihal okoli sebe. Kako se ga je bala, z leti vse bolj, potem pa se neke zime ni več vrnil domov, našli so ga čez nekaj dni, podhlajenega; nič kaj nenavadna usoda ruskih moških.
Mama, ki ji je vedno dajala moč za preživetje, za odločitve, ki so jo čuvale pred prepadi – tudi njena mama je bila mrtva, kot skozi kopreno je zagledala babičino pismo, svojo pot v Odeso, pogreb.
Šele zdaj so se ji prvič res ulile solze, jo je zgrabilo v prsih – komaj se je obdržala na nogah in nekako se ji je uspelo opoteči do postelje, pogreznila se je vanjo, kot v objem.
* * *
Ko ji je zmanjkalo moči in so se solze posušile, si je iz minibara prinesla steklenico vodke, ki jo je prejšnji dan postavila tja, da se ohladi. Po nekaj kozarcih je prebrala pismo do konca.
Še pred nedavnim bi ji zapisane besede le malo pomenile, ne bi prodrle do nje.
Zdaj pa se je zdelo, da se je po letih otopelosti v njej premaknilo nekaj novega, lačnega, terjajočega.
* * *
Zložno so se ji v mislih sestavljali delci odgovora. Naglo je izbrskala papir in svinčnik in jih zapisala.
Draga prijateljica!
Kako me je tvoje pismo pretreslo! Kako se me je njegovo sporočilo dotaknilo. Tvoja mama mi je veliko pomenila, tako živo se spominjam njene odločnosti, nežnosti, njene vesele narave.
In vendar ti moram priznati, da je bilo moje nekdanje življenje, kamor spadajo ti spomini, dolga leta odrezano od mene, kot da mi ne pripada več. Težko to pojasnim, a ko sem odšla, sem za sabo nekaj pustila, skoraj bi lahko rekla, da se je v meni vse, kar sem prej živela, nekako izbrisalo. Z življenjem, ki je sledilo, svoje preteklosti nisem mogla povezati, in če sem že tu in tam slišala kako domačo besedo, sta me z mosta, ki bi lahko vodil domov, pregnala sram in sovraštvo do sebe.
Ah, Katja, jočem s teboj, delim tvojo bolečino in ti želim veliko notranje moči!
Kot najbrž veš, je tudi moja mama pred nekaj več kot letom dni umrla in šele zdaj, s tvojim pismom, se je v meni nekaj zlomilo, nekaj, kar mi dopušča, da jočem, da žalujem, da to izgubo resnično občutim. Šele zdaj mi pred oči in v zavest zares prodirajo vse slike.
Koprena, ki me je zastirala, se razpira in končno se spet začenjam zavedati sveta, ki me obdaja, končno spet začenjam čutiti. Pa četudi sta to le bolečina in žalost, ju pozdravljam kot nekaj dragocenega, kajti vlečeta me iz mrtvega, praznega sveta v novega.
Ki se ga kljub vsemu veselim! Kot tudi upam, da se bova v njem morda spet našli kot prijateljici.
Če ti še smem tako reči, draga prijateljica, vzemiva si čas, določiva kraj, kjer bi se srečali.
Čez nekaj dni se mi dopust izteče in najprej moram na Dunaj, vendar tam ne bom ostala dolgo; ta svet puščam za sabo in se odpravljam v novo življenje – najprej v Odeso in k babici.
Mogoče, če boš želela, se lahko tam srečava. To bo predvidoma proti koncu avgusta.
Tvoj odgovor, ki ga že nestrpno pričakujem, mi prosim pošlji na isti naslov kot prejšnje pismo, k babici.
Objem in poljub!
Tvoja T.
* * *
Taša je opazovala pokrajino, ki je drvela mimo nje. Položna širjava, ki se je razprostrla kmalu za Bratislavo, je že spominjala na Ukrajino. Dunaj je zdaj pustila za sabo; predajala se je le še razmišljanju o življenju, ki ga je živela, o letih, ki jih je izgubila.
Samota, ta občutek, ko si siloma prepuščen samemu sebi, kar je zadnje dni na Dunaju tako boleče čutila, strahotna praznina ob jutrih. Osamljenost se ji je vedno zdela podobna bolezni, ki te neizprosno napade, kadar ti zmanjka moči.
Koliko cest je prehodila, da je bila danes tukaj. Je bilo res vredno, je bilo res smiselno postavljati svoje zdravje in življenje na kocko za tistih nekaj fičnikov?
Po utečeni poti je šla na Zahod in vedela je, kje se ta konča – a je bila prepričana, da ji preostane samo ta ena možnost.
Edina pot na Zahod, ki se za vse konča enako.
Iz Odese se je čez Lvov in Budimpešto odpravila na Dunaj – vsaj to. Vsakokrat je za odtenek napredovala, v Avstriji si je uspela izboriti celo nekakšno delno avtonomijo, postala je nekaj ekskluzivnega, in to ji je omogočilo prihraniti nekaj denarja ter počakati na pravi trenutek za izstop, preden bi jo pot neizbežno odpeljala v drugo smer.
Dolgo je oklevala, preden je zbrala dovolj poguma in odšla k svetovalki – velik korak – občutka sramu vsemu navkljub še ni izgubila, opirala in zanesla se je nanj, to domala samostojno bitje, ki je ždelo v njej ter ognjevito in hlastno planilo nad vsako negativnost.
Svetovalka, Bolgarka, ki je bila nekoč tudi sama v tej obrti, je prednjo najprej potisnila pisalo in papir. „Risanje pomaga,“ je rekla in „pisanje pomaga“.
Najprej je Taša na list papirja narisala kroge, s puščicami, in manjši krog v sredini, kamor je napisala „jaz“ in kamor so bile vse puščice usmerjene. V drugih krogih so bila zapisana imena, pa tudi besede strah, jeza, obup …
Potem sta se pogovarjali. Bolgarka ji je bila v veliko pomoč. Najprej je ona pripovedovala o sebi, o svoji usodi in tem, kaj ji je pomagalo izstopiti. Taša je sprva le poslušala, nato je spregovorila tudi sama, poskusila je pojasniti, zakaj je popolnoma pozabila, kaj pomeni biti „jaz“, imeti lastno voljo, da sploh še obstaja tisto nekaj, kar ima lastno mnenje, kar se zna izraziti in postaviti meje.
* * *
Dolgo se je vračala k svetovalki, med njima se je razvilo skoraj nekakšno prijateljstvo.
Otopelost je zdaj zamenjala bolečina in prehoditi jo je morala, kot gora se je vzpenjala pred njo.
Bolgarka ji ni vzbujala lažnih upov; pot iz te ukleščenosti ni preprosta. Pomagala pa ji je zastaviti ustrezne korake. Naj tako dolgo išče „svojo“ pot, dokler se ne bo strah slednjič spreobrnil v odločnost, in ta ji bo pomagala, jo opogumila k izstopu.
Osupljivo preprosto je bilo. Šefica ji ni metala polen pod noge, ampak ji je celo, skoraj materinsko, zaželela vso srečo. In znova je dojela, da resnični demon ždi v človeku samem, da zunanji svet le ni tako mračen, kot je bila tako pogosto prepričana, da je.
* * *
Zdaj jo je torej čakala vrnitev – to ne bo velika, slavnostna vrnitev, a mogoče ji bo dana možnost, da vase znova sprejme nekaj, za kar se ji je zdelo, da je že davno izgubila. Mogoče bo lahko spet Taša, ženska z imenom, s preteklostjo in sedanjostjo.
Zavestno se je odločila za potovanje z vlakom, ki bo trajalo dolgo; hotela je imeti dovolj časa za premišljevanje, zložno in v etapah, kakor je nekoč potekala njena pot na Zahod, tako naj zdaj poteka vrnitev.
Takrat, ob materini smrti, je potovala z letalom; le bežno jo je ošvrknilo vse, kar se je dogajalo, vse slike, vtisi. Vse je potekalo hitro in hitro se je končalo, kot bi trenil, je že spet sedela na letalu za Dunaj.
Zdaj pa je bila na vlaku, med navadnimi ljudmi, ljudmi, ki dolga leta niso bili več del njenega vsakdana. In ko je vlak prevozil ukrajinsko mejo, so jo zasuli spomini na otroštvo in mladost. Videti je bilo, kot da se nič ni spremenilo. Isti vlaki, isti potniki.
Mladi pari, študenti, babuške, cele družine, ki so se zvečer preoblekle v pižame, deklice s pentljami v laseh, z medvedki in drugimi risanimi motivi na spalnih haljah ter s punčkami pod roko.
Vsa ta goščava iztegnjenih nog, vonjav in zvokov.
Je to dom?
* * *
Odessa je zrasla, ne precej, a je bilo to vendarle občutiti, tudi tega ob zadnjem obisku ni opazila. Številne zgodovinske zgradbe in mnogi trgi so bili prenovljeni ali so jih pravkar prenavljali. Videti je bilo, kot da se vsa dežela krasi za evropsko nogometno prvenstvo, prvo veliko mednarodno prireditev po osamosvojitvi. Na slavnih Potemkinovih stopnicah ob pristanišču so se kot vsako poletje drenjali turisti z vsega sveta.
Tok spominov se je zlival z novostmi in jo do večera gnal po mestu, ko se je slednjič odpeljala k babici, napol otrpla od negotovosti in bojazni pred tem, kaj jo čaka.
Babica jo je iskreno in prisrčno sprejela, in to je marsikaj olajšalo. Skupaj sta preživeli dva čudovita dneva, nato je Taša odprla Katjino pismo, ki je medtem prispelo.
Še isti dan sta se dobili, z roko v roki sta stali ob grobovih svojih mater, jokali sta in tolažili druga drugo. Nato sta šli v mesto, se napili, presmejali in plesali.
* * *
Za nekaj dni sta se odpeljali tudi na Krim. Taša se je poigravala z mislijo, pravzaprav že napol z odločitvijo, da tam kupi apartma ali dva oziroma delež v katerem od hotelov, s čimer bi bila verjetno preskrbljena za prihodnost.
To pa se je izkazalo za bolj zapleteno, kot je pričakovala, saj so bile cene nepremičnin vrtoglave, turistične infrastrukture skoraj ni bilo, odločilna pa je bila okoliščina, da poleti ni bilo zadosti vode – na voljo je bila samo po eno uro vsak drugi dan, in tedaj so jo ljudje hiteli natakat v ročke, steklenice in velike cisterne na strehah.
Kaj takega za premožne ruske in ukrajinske turiste, ki jih je imela v mislih, seveda ni prišlo v poštev. Hoteli so bili sicer bolje preskrbljeni z vodo, a tudi tam je bil med ceno in kakovostjo ponudbe prevelik razkorak.
Ko sta zvečer sedeli v enem od lokalov na obali in opazovali morje, je Tašo prešinila misel na Bolgarijo, ki mora biti tam nekje, desno za obzorjem. Bolgarija je imela cel kup prednosti – bila je slovanska dežela, članica EU, tam je bila v rabi ista pisava ter od ruskega in ukrajinskega ne prav dosti drugačen jezik, da, tam se bodo njeni rojaki počutili kot doma.
* * *
Le nekaj dni po vrnitvi s Krima je že kovala načrte za potovanje v Bolgarijo.
Ko je vse pripravila, jo je čakalo novo slovo, tokrat od Katje in od babice. S Katjo ni bilo težko, po dolgem času sta se spet našli in nista se bili pripravljeni tako kmalu spet raziti.
Z babico pa je bilo težje; v zraku je obvisela slutnja, da se poslavljata za vedno.
Babica je čutila, da se bliža njena ura, da ji morda ostaja samo še nekaj tednov. V tej slutnji sta skupaj preživeli še en dan in čeprav sta komaj spregovorili, je bil ta dan tako nabit, tako poln, kot bi se v njem strnila polovica življenja.
Potrta in izčrpana se je Taša naslednji dan odpravila na pot, babica je stala ob plotu in ji mahala, vse manjša je postajala, dokler ni slednjič izginila. Te podobe se je spomnila teden dni pozneje, ko je izvedela, da je babica umrla. Katja ji je obljubila, da bo do njene vrnitve za vse poskrbela ona.
V Bolgariji so se zadeve odvile hitro, nepremičnin po primerni ceni je bilo dovolj in tako si je v stanovanjskem kompleksu blizu morja za začetek kupila dva opremljena apartmaja. Imela je srečo, da je po naključju naletela na rusko družino, ki je pravkar iskala prenočišče in ga najela za cele tri tedne. V drugo stanovanje se je začasno vselila sama ter za družino pripravila bogato dodatno ponudbo, med drugim tudi izlet v Istanbul. Naročila je še izdelavo spletne strani in se vpisala na sezname vseh večjih agencij in posrednikov.
