Spet se je začelo z rahlim drgetanjem, časopis, ki sem ga držal v rokah, je zašumel kot suho jesensko listje. Slednjič sem ga moral odložiti.
Bolečina je prihajala v valovih, sprva tako blago in lahno, da me je omamljala samo s spenjenim dotikom.
Kadar sem si drznil predaleč, pa je vselej narasla v hudournik, hudournik, ki te preseneti, preplavi. Ni bilo več vrnitve, ni bilo rešitve, tok me je zgrabil, vrtinci so me zvlekli v brezno.
Prihajala je neomajno stalno in vendar jo je bilo laže vselej znova pozabljati in se predajati iluziji njenega morebitnega izginotja, kakor jo pričakovati, se nanjo pripraviti.
V mladosti sem prisegal, da se bom ubil, če bi moje telo kdaj postalo razvalina, še zlasti, če bi začel izgubljati razum.
Danes preziram divjo nespamet svoje mladosti, mladosti, ki mi ni privoščila sedanjega življenja.
Že nekajkrat sem spremljal starejše ljudi v smrt, kako lahkotno, kako voljno so večinoma odšli.
V meni ni bilo te lahkotnosti, nič v meni ji ni izrekalo dobrodošlice, nič v meni ni klicalo po njej.
In vendar bo smrt prišla, kmalu, nima se smisla pretvarjati.
Preostane mi samo še, da počakam nanjo in se osredotočim na konec ali da ugotovim resnični vzrok svoje nepripravljenosti.
Moj svet je postal v preteklih letih tako majhen, precej manjši, kot sem si kdajkoli predstavljal, da bo.
Je neprostovoljna vrnitev v nekakšno otroštvo, polno znanih stvari, polno dolgočasja in naveličanosti. Pa vendar je tudi zdaj odvisno samo od mene, ali bom te okoliščine spremenil.
* * *
Začenjam delati zapiske, prvič po pubertetniških letih, ko sem odšel proč, da bi, kakor sem tedaj verjel, za vedno ubežal ujetništvu svoje družine.
Presenetljivo, kako blizu se mi na stara leta zdi ta čas, kako pogosto mislim nanj. Obdobje odraslosti, po katerem tako hrepeni vsak mladostnik, je minilo kot v zgoščenem tempu.
Pa vendar se je zgodilo toliko vsega – vojna, šola, služba, poroka in otroci.
Kot da bi vse to v meni doživljal nekdo drug, ki je zdaj spet odšel.
* * *
To dopoldne mi je prineslo še eno presenečenje, dobili smo novega civilca; bled je, z očali, suhljat, plah in negotov.
Najbrž je prvikrat zdoma, prvič mu je zaupana odgovornost. Samo tega mi je še manjkalo.
In vendar si ne morem pomagati, da ne bi v njem videl samega sebe, je kot nekakšen moj prejšnji jaz na pragu navidezno samostojnega življenja. Mogoče bi bilo zanimivo o njem izvedeti kaj več …
* * *
Kaj se je takrat pravzaprav dogajalo z mano, kaj je ostalo od idej in idealov po koncu šole?
So nas res pripravili na vse, kar nas čaka, je bilo na tem kaj več kot samo propaganda?
Če dobro pomislim, se mi zdi, kot da bi v glasovih učiteljev že takrat zaznaval nekaj podobnega strahu, dvomu o vsem, kar so nam bili primorani govoriti, strahu pred propadom, ki nam je vsem grozil.
Veliko prehitro se je tedaj odvijalo to potovanje v vojno, potovanje brez vrnitve v nekdanje življenje.
Vse je bilo uničeno v tej vojni, vse, v kar sem verjel, vse, kar sem upal in česar sem si želel.
V nekem trenutku sem hotel samo še preživeti, za to v vojni dejansko gre, on ali jaz.
Umreti, zakaj, za opustošenje, v katerem se je znašla naša dežela, za domovino, ki pošilja svoje otroke v smrt, zaradi morilske sle rjavih zločincev, ki so se iztrgali iz spon civiliziranosti in nas pahnili v strašansko krivdo.
Samo nagon, neka volja globoko v meni me je takrat ohranila pri življenju, hotel sem govoriti o vsem, kar sem videl, o vsem, kar sem storil.
Ko sem se vrnil, ni bilo nikogar, ki bi se hotel pogovarjati, nikogar, ki bi ga zanimalo, kaj se je v resnici dogajalo.
Ljudskim blodnjam je sledila splošna pozaba, nihče več se ni mogel ali hotel spominjati. Pod novo oblastjo in rusko okupacijo je načenjanje vprašanja lastne krivde res postalo bolj nevarno, pa vendar, ali ni vsaj za vsakega posameznega človeka pomembno, da, celo nujno, da si olajša vest?
Temu se je dalo zlahka izogniti, saj so bili vendarle za vse krivi nacisti, mi drugi smo pač že od nekdaj nasprotovali Hitlerju in se mu pravzaprav po svoje tudi upirali ...
Sem bil tedaj res drugačen od ostalih? … Saj sem tudi sam odlagal svoje soočenje, priznanje, na vselej kasnejši, nedoločen čas.
Polagoma se je izoblikoval vsakdanjik, razgrnil se je čezme kot morje, spet sem zahrepenel po življenju, se veselil drobnih stvari, se znova naučil zaupati, čutiti, ljubiti ...
* * *
Pravzaprav bi rad nadaljeval z zapiski, a se ne morem osredotočiti.
Misli mi krožijo, na neki čudaški način se vseskozi vrtijo okoli fantovega obraza, dokler se naposled ne pogreznejo vame.
* * *
Zadnje šolsko leto je nekoč šel s kolegi na pijačo. Z mopedi so se v koloni peljali domov.
Na lepem so ob robu ceste zagledali patruljno vozilo, ki je takoj, ko so se odpeljali mimo, speljalo in jim začelo slediti.
Kot bi čakali samo na ta znak, so se razkropili v vse smeri.
Vozilo je seveda sledilo njemu.
Iz dvokolesnika je iztisnil vse sile, divje je zavijal okoli hišnih vogalov in upal, da mu ob tej uri nihče ne bo prišel naproti, slednjič se je rešil tako, da je zavil na nekakšen dovoz. Tam se je potuhnil, dokler ni policija odpeljala mimo, nato je potisnil moped nazaj na cesto in se hotel odpeljati še zadnji kilometer do doma, vendar si je premislil in je raje odšel peš. Ko se je približal mostiču ob kanalu, se mu je zahotelo cigarete; prižgal jo je in zložno nadaljeval pot.
Že od daleč je opazil, da v bližini nekdo stoji, oblečen v svetla oblačila, to je kljub mraku dobro razpoznal.
Da, tam je stal starejši možak, vendar je bilo na tej podobi nekaj izkrivljenega, možak ni stal na mostu, ampak na ograji, mirno in osredotočeno je gledal čez zaledenelo reko.
Zajela ga je panika.
Hrsk.
Stopil je na poledenelo lužo, katere tanka skorja se je zdrobila v koščke, kot bi nekdo ugriznil v čokoladni preliv na vaniljevem sladoledu.
Zvok je možaka najbrž prestrašil, zdrznil se je, zaveslal z rokami, da bi ujel ravnotežje, a ga je teža že povlekla navzdol in strmoglavil je v globino.
Čez nekaj trenutkov je zaslišal top udarec, nato rezek ton, ki se je razvlekel v daljavo, na ledu je bržkone nastala razpoka, prisluškoval je, ali bo zaslišal pljuskanje vode, vendar zaman.
Pohitel je k mostu, zdrsnilo mu je in komaj se je ujel za ograjo. Ozrl se je v globino, zagledal nepremično telo in nato stekel do hiš na drugi strani ceste, pritiskal je na vse zvonce, a živa duša se ni oglasila.
Zgrabil je moped in zdirjal na glavno cesto, poiskati je moral telefonsko govorilnico, policijo, reševalce …
Zazdelo se mu je, da v daljavi, na križišču, vidi patruljno vozilo, ki ga je prej zasledovalo.
Policisti so zavili levo. Semafor je preklopil na rdečo, še preden jih je dohitel, na hitro se je ozrl naokrog in ne da bi ustavljal, sledil avtu čez križišče.
Vozilo je ustavilo ob robu ceste, policisti so ravno izstopali in se pripravljali, da ga ustavijo. Zasoplo je poročal o dogodku, nato so se skupaj odpeljali na kraj nesreče.
Eden izmed policistov je z žepno svetilko posvetil v globino, nato je pomignil kolegu, ki se je vrnil k vozilu in obvestil reševalno službo.
* * *
Pozneje je sedel na policijski postaji, naredili so zapisnik, nato so se domislili še, da mu izmerijo alkohol, in odvzeli so mu vozniško dovoljenje, ki ga je dobil šele pred nekaj meseci.
Po dolgih urah, medtem se je že zdanilo, so ga končno izpustili.
* * *
Mraz.
V trenutku sem spet tukaj in zdaj. Zunaj se je medtem stemnilo, drgetam, okno je bilo ves čas odprto, v sobo hladno piha.
Ležim na postelji in skušam zaspati.
Zakaj se je v moji glavi spet odvil ta dogodek, prepričan sem bil, da sem ga že zdavnaj pozabil.
Razmišljam, kaj se je takrat še zgodilo.
Odvzem vozniškega dovoljenja ni pustil posebnih posledic. Na delo sem se pač spet vozil s tramvajem, odsedel sem svoj čas in dovoljenje vnovič pridobil.
Pa vendar, še nekaj je bilo.
Takrat so se spet pojavile podobe vojne, vsi mrtvi, ki sem jih bil prisiljen videti, vse, kar sem doživel na vzhodni fronti in kar me v sanjah še do danes preganja …
* * *
Ravno so se vkopavali, ko so njihov položaj nenadoma napadli. Granate so gosto deževale nanje in vsi so iskali zavetje. V enem izmed zatišij je zaslišal znan glas. Bil je Egon, kolega, s katerim sta se spoprijateljila, jokal je in vpil. Ko se je prebil do njega, je sprva zagledal le kri, vsepovsod kri. Poskusil ga je dvigniti, da bi ga odnesel do sanitetnega šotora. Medtem ko je tekel, je Egon obmiroval, in šele ko je prispel do šotora, je dojel, da je pravzaprav nosil samo trup z odtrganimi nogami …
* * *
Po tistem šoku sem izgubil še zadnje drobce notranje trdnosti in občutka za realnost, o vsem, kar se je zgodilo pozneje, tudi z mano, samo še o tem sem hotel govoriti. Muči me, da tega še zmeraj nisem storil …
* * *
Že vse jutro sem kot v nekem sanjskem svetu, fizično sem sicer navzoč, z vsemi čuti se odzivam na oprijemljivi svet, pa vendar v meni divjajo misli kot na vrtiljaku, ta siloviti vihar lahko obvladujem samo na trenutke, samo tedaj, kadar govorim ali pišem …
Zvečer, po dolgih urah pisanja, posedim ob kozarcu vina in vnovič premišljujem o spremembah, ki so se začele odvijati.
Včerajšnji dan je predramil moje žive mrliče; kot prej že dolgo ne več se zdaj spet bojim noči, bojim se zaspati.
Pa vendar se je v meni zganilo tudi nekaj dobrega, slutim znanilce neke nove, nenavadne moči …
* * *
Skoraj ne morem opisati, kako se danes počutim, tako lahkotno, tako umirjeno, res spet začenjam izžarevati nekaj pozitivnega, kar je opazila celo gospa Jenhardt, ironija je sicer v tem, da me je vprašala, ali sem zbolel.
Ta Mario je res popolnoma nesposoben, sama nepotrpežljivost ga je, gospa Wemmer se je prej skoraj zadušila s hrano, dobila je silovit napad kašlja in svojo juho poslala čez drugo polovico mize …
Spet sedim na balkonu in kot malone vsak dan opazujem kanal; na tem je nekaj pomirjujočega, prav vidi se, kako se izteka življenje, počasi in stanovitno, kakor voda tega rečnega rokava.
Tam čez gradijo nove hiše z majhnim privezom. Oglasna tabla obljublja individualno bivanje, pa vendar so vse hiše po barvi in velikosti enake.
Sploh velikost, komaj kaj več prostora je kot v škatli za čevlje, le kdo bi želel prostovoljno stanovati v čem takem.
Tudi malo naprej, na levi, v nekdanji tovarni sukanca, kjer sem delal polovico svojega življenja, danes lahko stanujejo, tovarniške hale so predelane v galerijska stanovanja, z najemninami, visokimi kot moja pokojnina …
Zadovoljen sem, da svojih pričakovanj nisem usmerjal na otroke, ampak sem se sam odločil za dom upokojencev.
Večina družin bi bila za kaj takega gotovo hvaležna.
Nisem mogel več prenašati tega, da me nihče ne jemlje resno, ves čas so mi postavljali nekakšna pravila, kritizirali so moje odločitve, nihče več me ni poslušal.
Pojavljale so se tudi zajedljive pripombe, češ da dogajanja v današnjem svetu tako ali tako ne morem več razumeti – kot da bi ga kdo sploh lahko.
Na koncu so mi prepovedali še vožnjo, 30 let brez nesreče in potem ti rečejo, da nisi več sposoben za vožnjo.
Preprosto moral sem proč!
Tu imam vsaj svoj mir, svojo sobo, ni mi treba trpeti nenehnega ukazovanja in nihče ne besediči o mojih s starostjo pogojenih hibah.
Tu lahko najdem ljudi svojih let, ki me razumejo.
No, večina je res malce dementnih ali pa so tako bolni, da potrebujejo stalno nego.
Pa vendar se tu počutim varnega, to je preprost svet z jasnimi pravili, je kot rutinsko urejeno delo v laboratoriju.
* * *
Danes je bila na obisku moja družina, Petra je pripeljala otroke in tistega tepca od moža.
Kljub temu se veselim, da lahko malo norim naokrog z otroki, poleg tega sta prinesla tudi steklenico konjaka in to niti ne najslabšega.
Ravno sem se dobro vživel, ko sta otroke poslala ven.
Ko so odšli iz sobe, je Petra jokavo dramatično načela: »Oče, govoriti morava s teboj …« in nato, da sta v finančnih težavah, da pričakujeta tretjega otroka in bi rada kupila novo stanovanje.
Zato se jima je zahotelo mojih prihrankov, ki jih tako ali tako ne bom več potreboval, pa še del pokojnine bi prišel prav za plačilo obrokov.
Navdala me je slabost, nihal sem med jezo in vročico, pa saj to mora biti, to je vendar zapoznela prvoaprilska šala.
Toda ona je mislila resno.
Da bi jo prekinil in pridobil nekaj časa za premislek, sem ugovarjal, da vendar ni edina, ki bo nekega dne dedovala.
Zdelo se je, da je moj ugovor pričakovala: »… Haraldu sploh ni do denarja, on se bo že znašel, pa tudi s Sonjo sem že govorila in se strinja, da najprej dobi del stanovanja, ki ga ji bova nato po obrokih odplačevala. Sestavila sva tudi že pogodbo, ki jo moraš samo še …«
Kar nisem mogel verjeti tem besedam, dobesedno utrgalo se mi je, skočil sem kvišku in grozeče zamahnil z rokami.
Vstala sta in se zaskrbljeno spogledala, a sem ju že potisnil skozi vrata in ven iz sobe, s poplavo zmerljivk pa za njima zalučal še pogodbo.
»Ni vama treba več prihajati sem!« sem še zavpil za njima, nakar sem besno zaloputnil z vrati in jih dvakrat zaklenil.
Bil sem kot odrevenel in hkrati nepopisno besen, srce je zgrabil krč, skozme je zasekala ostra bolečina, nato se je stemnilo.
* * *
Zbudil sem se in najprej sploh nisem vedel, kaj se je zgodilo, kako dolgo že tako ležim; ko sem pogledal na uro, je bila precej čez osem.
Zazvonil je telefon.
Hotel sem vstati, a so mi noge takoj spet klecnile.
Po treh ponovnih poskusih se mi je vendarle uspelo dvigniti, zvlekel sem se na posteljo in pograbil slušalko.
Petra je bila, še enkrat se je hotela »razumno« pogovoriti z mano, vendar sem brez besed odložil.
Ponoči sem nemirno spal, tlačila me je srhljiva mora, v kateri sem bil mlad pes ovčar, ki ga hočejo kastrirati, glasno sem se upiral, namesto besednega protesta pa se mi je iz grla izvijalo samo nerazločno bevskanje …
* * *
Ta dan je čista polomija, še do zgodnjega popoldneva nisem prišel čisto k sebi.
Še zmeraj čutim posledice včerajšnjega srčnega napada, moči mi pešajo in slutim, da se mi čas izteka.
Kot bi me nekdo upravljal na daljavo, brezciljno tavam naokrog, dokler ne naletim na Maria, kar me v trenutku zdrami.
Vse stavim na eno karto in rečem mu, da bi se rad pomenil z njim.
Danes nima več časa, zato se dogovoriva za naslednji dan, ob 17. uri.
* * *
Pravzaprav sem hotel vse to povedati komu od svojih otrok, vendar mi, razen obiskov iz občutka dolžnosti, ne namenjajo posebne pozornosti, vse bolj se oddaljujemo, ta vrata se zdijo zaprta.
In zdaj bo vse to izvedel ta Mario, čeprav ga sploh ne poznam, ne, niti cenim ga ne.
Vendar nimam druge izbire.
Ves dan in pozno v noč zapisujem svoje misli.
Ničesar ne izpuščam, ničesar ne olepšujem, ničesar ne dodajam.
Moje dlani hitijo prek papirja, končno sem porušil miselni jez, začetno nelagodje je izginilo in z vsakim korakom kot sem bliže koncu, bolj postajam notranje miren.
* * *
Današnji dan sem preživel lagodno, užival sem v hotelski oskrbi našega doma in zdaj sem popolnoma osredotočen na skorajšnje srečanje z Mariom.
In vendar, kaj naj mu rečem?
Zapiski so eno, a ne morejo spregovoriti namesto mene.
Ozrem se na budilko, še dobro uro časa imam, da premislim, kako bom to izpeljal.
Minute tečejo in na misel mi ne pade nič pametnega; ravno ko premišljujem, kako mu bom sploh pojasnil svoje namere, to, zakaj sem izbral prav njega, potrka na vrata.
Mario vstopi, videti je bled in zdelan.
»Kaj lahko storim za vas?«
Napeto premišljujem in še preden se mi v mislih oblikuje jasna predstava in lahko sestavim en sam stavek, se že slišim reči: »Rad bi, da sedete in samo prisluhnete. Veliko vam moram povedati in še več je zapisano v tem zvezku, ki vam ga bom na koncu izročil. Ko ga boste prebrali, se sami odločite, kaj boste napravili z njim. Zdaj bom začel, prosim, da me ne prekinjate …"
Spet se je začelo z rahlim drgetanjem, časopis, ki sem ga držal v rokah, je zašumel kot suho jesensko listje. Slednjič sem ga moral odložiti.
Bolečina je prihajala v valovih, sprva tako blago in lahno, da me je omamljala samo s spenjenim dotikom.
Kadar sem si drznil predaleč, pa je vselej narasla v hudournik, hudournik, ki te preseneti, preplavi. Ni bilo več vrnitve, ni bilo rešitve, tok me je zgrabil, vrtinci so me zvlekli v brezno.
Prihajala je neomajno stalno in vendar jo je bilo laže vselej znova pozabljati in se predajati iluziji njenega morebitnega izginotja, kakor jo pričakovati, se nanjo pripraviti.
V mladosti sem prisegal, da se bom ubil, če bi moje telo kdaj postalo razvalina, še zlasti, če bi začel izgubljati razum.
Danes preziram divjo nespamet svoje mladosti, mladosti, ki mi ni privoščila sedanjega življenja.
Že nekajkrat sem spremljal starejše ljudi v smrt, kako lahkotno, kako voljno so večinoma odšli.
V meni ni bilo te lahkotnosti, nič v meni ji ni izrekalo dobrodošlice, nič v meni ni klicalo po njej.
In vendar bo smrt prišla, kmalu, nima se smisla pretvarjati.
Preostane mi samo še, da počakam nanjo in se osredotočim na konec ali da ugotovim resnični vzrok svoje nepripravljenosti.
Moj svet je postal v preteklih letih tako majhen, precej manjši, kot sem si kdajkoli predstavljal, da bo.
Je neprostovoljna vrnitev v nekakšno otroštvo, polno znanih stvari, polno dolgočasja in naveličanosti. Pa vendar je tudi zdaj odvisno samo od mene, ali bom te okoliščine spremenil.
* * *
Začenjam delati zapiske, prvič po pubertetniških letih, ko sem odšel proč, da bi, kakor sem tedaj verjel, za vedno ubežal ujetništvu svoje družine.
Presenetljivo, kako blizu se mi na stara leta zdi ta čas, kako pogosto mislim nanj. Obdobje odraslosti, po katerem tako hrepeni vsak mladostnik, je minilo kot v zgoščenem tempu.
Pa vendar se je zgodilo toliko vsega – vojna, šola, služba, poroka in otroci.
Kot da bi vse to v meni doživljal nekdo drug, ki je zdaj spet odšel.
* * *
To dopoldne mi je prineslo še eno presenečenje, dobili smo novega civilca; bled je, z očali, suhljat, plah in negotov.
Najbrž je prvikrat zdoma, prvič mu je zaupana odgovornost. Samo tega mi je še manjkalo.
In vendar si ne morem pomagati, da ne bi v njem videl samega sebe, je kot nekakšen moj prejšnji jaz na pragu navidezno samostojnega življenja. Mogoče bi bilo zanimivo o njem izvedeti kaj več …
* * *
Kaj se je takrat pravzaprav dogajalo z mano, kaj je ostalo od idej in idealov po koncu šole?
So nas res pripravili na vse, kar nas čaka, je bilo na tem kaj več kot samo propaganda?
Če dobro pomislim, se mi zdi, kot da bi v glasovih učiteljev že takrat zaznaval nekaj podobnega strahu, dvomu o vsem, kar so nam bili primorani govoriti, strahu pred propadom, ki nam je vsem grozil.
Veliko prehitro se je tedaj odvijalo to potovanje v vojno, potovanje brez vrnitve v nekdanje življenje.
Vse je bilo uničeno v tej vojni, vse, v kar sem verjel, vse, kar sem upal in česar sem si želel.
V nekem trenutku sem hotel samo še preživeti, za to v vojni dejansko gre, on ali jaz.
Umreti, zakaj, za opustošenje, v katerem se je znašla naša dežela, za domovino, ki pošilja svoje otroke v smrt, zaradi morilske sle rjavih zločincev, ki so se iztrgali iz spon civiliziranosti in nas pahnili v strašansko krivdo.
Samo nagon, neka volja globoko v meni me je takrat ohranila pri življenju, hotel sem govoriti o vsem, kar sem videl, o vsem, kar sem storil.
Ko sem se vrnil, ni bilo nikogar, ki bi se hotel pogovarjati, nikogar, ki bi ga zanimalo, kaj se je v resnici dogajalo.
Ljudskim blodnjam je sledila splošna pozaba, nihče več se ni mogel ali hotel spominjati. Pod novo oblastjo in rusko okupacijo je načenjanje vprašanja lastne krivde res postalo bolj nevarno, pa vendar, ali ni vsaj za vsakega posameznega človeka pomembno, da, celo nujno, da si olajša vest?
Temu se je dalo zlahka izogniti, saj so bili vendarle za vse krivi nacisti, mi drugi smo pač že od nekdaj nasprotovali Hitlerju in se mu pravzaprav po svoje tudi upirali ...
Sem bil tedaj res drugačen od ostalih? … Saj sem tudi sam odlagal svoje soočenje, priznanje, na vselej kasnejši, nedoločen čas.
Polagoma se je izoblikoval vsakdanjik, razgrnil se je čezme kot morje, spet sem zahrepenel po življenju, se veselil drobnih stvari, se znova naučil zaupati, čutiti, ljubiti ...
* * *
Pravzaprav bi rad nadaljeval z zapiski, a se ne morem osredotočiti.
Misli mi krožijo, na neki čudaški način se vseskozi vrtijo okoli fantovega obraza, dokler se naposled ne pogreznejo vame.
* * *
Zadnje šolsko leto je nekoč šel s kolegi na pijačo. Z mopedi so se v koloni peljali domov.
Na lepem so ob robu ceste zagledali patruljno vozilo, ki je takoj, ko so se odpeljali mimo, speljalo in jim začelo slediti.
Kot bi čakali samo na ta znak, so se razkropili v vse smeri.
Vozilo je seveda sledilo njemu.
Iz dvokolesnika je iztisnil vse sile, divje je zavijal okoli hišnih vogalov in upal, da mu ob tej uri nihče ne bo prišel naproti, slednjič se je rešil tako, da je zavil na nekakšen dovoz. Tam se je potuhnil, dokler ni policija odpeljala mimo, nato je potisnil moped nazaj na cesto in se hotel odpeljati še zadnji kilometer do doma, vendar si je premislil in je raje odšel peš. Ko se je približal mostiču ob kanalu, se mu je zahotelo cigarete; prižgal jo je in zložno nadaljeval pot.
Že od daleč je opazil, da v bližini nekdo stoji, oblečen v svetla oblačila, to je kljub mraku dobro razpoznal.
Da, tam je stal starejši možak, vendar je bilo na tej podobi nekaj izkrivljenega, možak ni stal na mostu, ampak na ograji, mirno in osredotočeno je gledal čez zaledenelo reko.
Zajela ga je panika.
Hrsk.
Stopil je na poledenelo lužo, katere tanka skorja se je zdrobila v koščke, kot bi nekdo ugriznil v čokoladni preliv na vaniljevem sladoledu.
Zvok je možaka najbrž prestrašil, zdrznil se je, zaveslal z rokami, da bi ujel ravnotežje, a ga je teža že povlekla navzdol in strmoglavil je v globino.
Čez nekaj trenutkov je zaslišal top udarec, nato rezek ton, ki se je razvlekel v daljavo, na ledu je bržkone nastala razpoka, prisluškoval je, ali bo zaslišal pljuskanje vode, vendar zaman.
Pohitel je k mostu, zdrsnilo mu je in komaj se je ujel za ograjo. Ozrl se je v globino, zagledal nepremično telo in nato stekel do hiš na drugi strani ceste, pritiskal je na vse zvonce, a živa duša se ni oglasila.
Zgrabil je moped in zdirjal na glavno cesto, poiskati je moral telefonsko govorilnico, policijo, reševalce …
Zazdelo se mu je, da v daljavi, na križišču, vidi patruljno vozilo, ki ga je prej zasledovalo.
Policisti so zavili levo. Semafor je preklopil na rdečo, še preden jih je dohitel, na hitro se je ozrl naokrog in ne da bi ustavljal, sledil avtu čez križišče.
Vozilo je ustavilo ob robu ceste, policisti so ravno izstopali in se pripravljali, da ga ustavijo. Zasoplo je poročal o dogodku, nato so se skupaj odpeljali na kraj nesreče.
Eden izmed policistov je z žepno svetilko posvetil v globino, nato je pomignil kolegu, ki se je vrnil k vozilu in obvestil reševalno službo.
* * *
Pozneje je sedel na policijski postaji, naredili so zapisnik, nato so se domislili še, da mu izmerijo alkohol, in odvzeli so mu vozniško dovoljenje, ki ga je dobil šele pred nekaj meseci.
Po dolgih urah, medtem se je že zdanilo, so ga končno izpustili.
* * *
Mraz.
V trenutku sem spet tukaj in zdaj. Zunaj se je medtem stemnilo, drgetam, okno je bilo ves čas odprto, v sobo hladno piha.
Ležim na postelji in skušam zaspati.
Zakaj se je v moji glavi spet odvil ta dogodek, prepričan sem bil, da sem ga že zdavnaj pozabil.
Razmišljam, kaj se je takrat še zgodilo.
Odvzem vozniškega dovoljenja ni pustil posebnih posledic. Na delo sem se pač spet vozil s tramvajem, odsedel sem svoj čas in dovoljenje vnovič pridobil.
Pa vendar, še nekaj je bilo.
Takrat so se spet pojavile podobe vojne, vsi mrtvi, ki sem jih bil prisiljen videti, vse, kar sem doživel na vzhodni fronti in kar me v sanjah še do danes preganja …
* * *
Ravno so se vkopavali, ko so njihov položaj nenadoma napadli. Granate so gosto deževale nanje in vsi so iskali zavetje. V enem izmed zatišij je zaslišal znan glas. Bil je Egon, kolega, s katerim sta se spoprijateljila, jokal je in vpil. Ko se je prebil do njega, je sprva zagledal le kri, vsepovsod kri. Poskusil ga je dvigniti, da bi ga odnesel do sanitetnega šotora. Medtem ko je tekel, je Egon obmiroval, in šele ko je prispel do šotora, je dojel, da je pravzaprav nosil samo trup z odtrganimi nogami …
* * *
Po tistem šoku sem izgubil še zadnje drobce notranje trdnosti in občutka za realnost, o vsem, kar se je zgodilo pozneje, tudi z mano, samo še o tem sem hotel govoriti. Muči me, da tega še zmeraj nisem storil …
* * *
Že vse jutro sem kot v nekem sanjskem svetu, fizično sem sicer navzoč, z vsemi čuti se odzivam na oprijemljivi svet, pa vendar v meni divjajo misli kot na vrtiljaku, ta siloviti vihar lahko obvladujem samo na trenutke, samo tedaj, kadar govorim ali pišem …
Zvečer, po dolgih urah pisanja, posedim ob kozarcu vina in vnovič premišljujem o spremembah, ki so se začele odvijati.
Včerajšnji dan je predramil moje žive mrliče; kot prej že dolgo ne več se zdaj spet bojim noči, bojim se zaspati.
Pa vendar se je v meni zganilo tudi nekaj dobrega, slutim znanilce neke nove, nenavadne moči …
* * *
Skoraj ne morem opisati, kako se danes počutim, tako lahkotno, tako umirjeno, res spet začenjam izžarevati nekaj pozitivnega, kar je opazila celo gospa Jenhardt, ironija je sicer v tem, da me je vprašala, ali sem zbolel.
Ta Mario je res popolnoma nesposoben, sama nepotrpežljivost ga je, gospa Wemmer se je prej skoraj zadušila s hrano, dobila je silovit napad kašlja in svojo juho poslala čez drugo polovico mize …
Spet sedim na balkonu in kot malone vsak dan opazujem kanal; na tem je nekaj pomirjujočega, prav vidi se, kako se izteka življenje, počasi in stanovitno, kakor voda tega rečnega rokava.
Tam čez gradijo nove hiše z majhnim privezom. Oglasna tabla obljublja individualno bivanje, pa vendar so vse hiše po barvi in velikosti enake.
Sploh velikost, komaj kaj več prostora je kot v škatli za čevlje, le kdo bi želel prostovoljno stanovati v čem takem.
Tudi malo naprej, na levi, v nekdanji tovarni sukanca, kjer sem delal polovico svojega življenja, danes lahko stanujejo, tovarniške hale so predelane v galerijska stanovanja, z najemninami, visokimi kot moja pokojnina …
Zadovoljen sem, da svojih pričakovanj nisem usmerjal na otroke, ampak sem se sam odločil za dom upokojencev.
Večina družin bi bila za kaj takega gotovo hvaležna.
Nisem mogel več prenašati tega, da me nihče ne jemlje resno, ves čas so mi postavljali nekakšna pravila, kritizirali so moje odločitve, nihče več me ni poslušal.
Pojavljale so se tudi zajedljive pripombe, češ da dogajanja v današnjem svetu tako ali tako ne morem več razumeti – kot da bi ga kdo sploh lahko.
Na koncu so mi prepovedali še vožnjo, 30 let brez nesreče in potem ti rečejo, da nisi več sposoben za vožnjo.
Preprosto moral sem proč!
Tu imam vsaj svoj mir, svojo sobo, ni mi treba trpeti nenehnega ukazovanja in nihče ne besediči o mojih s starostjo pogojenih hibah.
Tu lahko najdem ljudi svojih let, ki me razumejo.
No, večina je res malce dementnih ali pa so tako bolni, da potrebujejo stalno nego.
Pa vendar se tu počutim varnega, to je preprost svet z jasnimi pravili, je kot rutinsko urejeno delo v laboratoriju.
* * *
Danes je bila na obisku moja družina, Petra je pripeljala otroke in tistega tepca od moža.
Kljub temu se veselim, da lahko malo norim naokrog z otroki, poleg tega sta prinesla tudi steklenico konjaka in to niti ne najslabšega.
Ravno sem se dobro vživel, ko sta otroke poslala ven.
Ko so odšli iz sobe, je Petra jokavo dramatično načela: »Oče, govoriti morava s teboj …« in nato, da sta v finančnih težavah, da pričakujeta tretjega otroka in bi rada kupila novo stanovanje.
Zato se jima je zahotelo mojih prihrankov, ki jih tako ali tako ne bom več potreboval, pa še del pokojnine bi prišel prav za plačilo obrokov.
Navdala me je slabost, nihal sem med jezo in vročico, pa saj to mora biti, to je vendar zapoznela prvoaprilska šala.
Toda ona je mislila resno.
Da bi jo prekinil in pridobil nekaj časa za premislek, sem ugovarjal, da vendar ni edina, ki bo nekega dne dedovala.
Zdelo se je, da je moj ugovor pričakovala: »… Haraldu sploh ni do denarja, on se bo že znašel, pa tudi s Sonjo sem že govorila in se strinja, da najprej dobi del stanovanja, ki ga ji bova nato po obrokih odplačevala. Sestavila sva tudi že pogodbo, ki jo moraš samo še …«
Kar nisem mogel verjeti tem besedam, dobesedno utrgalo se mi je, skočil sem kvišku in grozeče zamahnil z rokami.
Vstala sta in se zaskrbljeno spogledala, a sem ju že potisnil skozi vrata in ven iz sobe, s poplavo zmerljivk pa za njima zalučal še pogodbo.
»Ni vama treba več prihajati sem!« sem še zavpil za njima, nakar sem besno zaloputnil z vrati in jih dvakrat zaklenil.
Bil sem kot odrevenel in hkrati nepopisno besen, srce je zgrabil krč, skozme je zasekala ostra bolečina, nato se je stemnilo.
* * *
Zbudil sem se in najprej sploh nisem vedel, kaj se je zgodilo, kako dolgo že tako ležim; ko sem pogledal na uro, je bila precej čez osem.
Zazvonil je telefon.
Hotel sem vstati, a so mi noge takoj spet klecnile.
Po treh ponovnih poskusih se mi je vendarle uspelo dvigniti, zvlekel sem se na posteljo in pograbil slušalko.
Petra je bila, še enkrat se je hotela »razumno« pogovoriti z mano, vendar sem brez besed odložil.
Ponoči sem nemirno spal, tlačila me je srhljiva mora, v kateri sem bil mlad pes ovčar, ki ga hočejo kastrirati, glasno sem se upiral, namesto besednega protesta pa se mi je iz grla izvijalo samo nerazločno bevskanje …
* * *
Ta dan je čista polomija, še do zgodnjega popoldneva nisem prišel čisto k sebi.
Še zmeraj čutim posledice včerajšnjega srčnega napada, moči mi pešajo in slutim, da se mi čas izteka.
Kot bi me nekdo upravljal na daljavo, brezciljno tavam naokrog, dokler ne naletim na Maria, kar me v trenutku zdrami.
Vse stavim na eno karto in rečem mu, da bi se rad pomenil z njim.
Danes nima več časa, zato se dogovoriva za naslednji dan, ob 17. uri.
* * *
Pravzaprav sem hotel vse to povedati komu od svojih otrok, vendar mi, razen obiskov iz občutka dolžnosti, ne namenjajo posebne pozornosti, vse bolj se oddaljujemo, ta vrata se zdijo zaprta.
In zdaj bo vse to izvedel ta Mario, čeprav ga sploh ne poznam, ne, niti cenim ga ne.
Vendar nimam druge izbire.
Ves dan in pozno v noč zapisujem svoje misli.
Ničesar ne izpuščam, ničesar ne olepšujem, ničesar ne dodajam.
Moje dlani hitijo prek papirja, končno sem porušil miselni jez, začetno nelagodje je izginilo in z vsakim korakom kot sem bliže koncu, bolj postajam notranje miren.
* * *
Današnji dan sem preživel lagodno, užival sem v hotelski oskrbi našega doma in zdaj sem popolnoma osredotočen na skorajšnje srečanje z Mariom.
In vendar, kaj naj mu rečem?
Zapiski so eno, a ne morejo spregovoriti namesto mene.
Ozrem se na budilko, še dobro uro časa imam, da premislim, kako bom to izpeljal.
Minute tečejo in na misel mi ne pade nič pametnega; ravno ko premišljujem, kako mu bom sploh pojasnil svoje namere, to, zakaj sem izbral prav njega, potrka na vrata.
Mario vstopi, videti je bled in zdelan.
»Kaj lahko storim za vas?«
Napeto premišljujem in še preden se mi v mislih oblikuje jasna predstava in lahko sestavim en sam stavek, se že slišim reči: »Rad bi, da sedete in samo prisluhnete. Veliko vam moram povedati in še več je zapisano v tem zvezku, ki vam ga bom na koncu izročil. Ko ga boste prebrali, se sami odločite, kaj boste napravili z njim. Zdaj bom začel, prosim, da me ne prekinjate …"
