Na morju smo. Dalmatinci so se prilagodili našemu načinu nedeljskih kosil, za nas sindikalne počitnikarje. Goveja juga, meso iz juhe, pražen krompir, ki ni pražen krompir ampak neka zmečkanina, bolj podobna pireju. Solata putrca ali ledenka ljubljanska, ki pa to seveda ni. Prelita z olivnim oljem in vinskim kisom. Ki pa tudi seveda ni povsem v našem stilu. Ampak se privadiš. Eni pivo drugi brizganec, tretji dva deci. Tisti na drugi strani, Italijani, steklenico za steklenico,»dojčerji« pa v glavnem mineralno in pivo. Še vedno so navajeni šparn, šparn in celo dober bel kruh jih moti, ker imajo najraje tisti svoj črni Brot. Njihove ženske so take obilne, prsate kakor tiste kelnarice iz Oktoberfesta. Na koncu vedno zabičajo natakarju, da je treba Mineralno dati v frižider za drugi dan. Itaijani bučni in hrupni kot po navadi, da se sliši po vsem prostoru. Samo še njihov »O sole mio« kjer je sonce res enkratno, pa čeprav smo v senci. Njihovi otroci z indijanskimi kriki med mizami, da nam pada pribor iz rok. Od »dojčarjev« se večkrat sliši nekaj na račun makaronarjev. Pa kdo bi vedel, zakaj tako? Nekoč so bili zavezniki. Sicer pa sam nimam prav nič proti makaronom. Šparn tudi ni vedno šparn, naredili so celo izjemo in si enkrat privoščili jastoga, ki pa ni bil jastog temveč rarog. In prišlo je do kravala, ko so si natikali očala in gledali v račun. Ljubljančani bi rekli, da so morali plačali kot žuti.
Pri nas sindikalistih vse ustaljeno. Pri sosednji mizi možakar, isti dedec krepak, še vedno s klobukom na glavi, verjetno ga v glavo zebe sredi dopoldneva. Pred sabo ima kakšnih pol litrčka črnega in manjšo stekleničko mineralne, ki seveda ni tista naša Radenska tri ali dva srca, temveč tam neka Jamnička kiselica. In tako dan za dnem, in mislim, da mi sindikalisti smo vedno tisti isti. Ne vzdržim in vprašam našega kompanjona, zakaj pa tisti tip ne sname klobuka?
»Ali je mormon, kveker ali žid, kakšna posebna sekta?« rečem zafrkljivo, čeprav vem da ni nič od tega. Naš kompanjon, s katerim tlačaniva pri isti firmi, sva se ravno tu na morju dokončno spoprijateljila, se zareži in svojo partnerico ljubeče potreplja po roki, njo, za katero še vedno ne vemo ali je Anuška ali Maruška.
»Kaj ga ne poznaš, to je Nejc iz ekspedita? Ejga, kaj ne veš, da Gorenjcu ne zbiješ klobuka z glave?«
Debelo pogledam in rečem. Oštrigeca, tega pa res nisem vedel. Dosti sem bral, ampak tega nisem nikjer zasledil. Sem mislil, da ga zebe. Žena me pod mizo buta z nogo, dočim njegova spremljevalka, ki ni žena temveč tam neka iz sosednega oddelka v montaži za katero se šušlja, da prav rada … pokaže očarljiv vabeč nasmešek, si popravi frizuro in spretno zajame češpljo iz kompota. Danes je spet Anuška. Včeraj je bila Maruška. Ko gremo narazen, se z ženo zafrkavava, da sta verjetno imela zelo zahteven gunci bunci in je iz Maruške ratala Anuška. Da bi se vse poklopilo in ustvarilo pravo sliko, se zgodi hec.
Naš možakar pri sosednji mizi ustvari presenečenje. Nekje je staknil srajco s kratkimi rokavi, poslikano s palmami in mogočnim soncem. Klobuk pa je še vedno na glavi. Karl May bi ga označil za Greenhorna. In ob vsem tem možakar s kosmato mogočno roko davi zrezek, ker izpod klobuka ni zaznal, da je obrnil nož narobe.
In to je bilo prav tistega dne ko so »dojčerji« naročili jastoga, ki ni jastog temveč rarog, ko priprem oči, le nekako zaznam. Narod reče »rdeč kot rak« je ta mogočni morski prebivalec ležal na velikem pladnju, s strah vzbujajočimi kleščami. Kmalu za tem ko so na tistem pladnju ostali samo še ostanki kakor na Kosovem polju od jastoga, ki pa ni bil jaztog temveč rarog, je od omizja »dojčerjev« prišlo precej hrupa in nervoznega prestopanja natakarja. Vprašam mojega novega prijatelja Lojzeta, kaj pa imajo tam? Ti znaš nemško. Zareži se in potreplja Anuško po roki, ki je bila še včeraj bila Maruška in reče. Ha, ejga kaj jih ne poznaš? Razburjajo se nad računom češ, da jih hoče natakar prinesti okoli. Čakaj, čakaj, aha zahtevajo šefa. In res pride lepo uštirkan možakar v črnem, skoraj tak kakor iz nadaljevanke tisti Roko Prč, ki ga je tako odlično odšpilal Boris Dvornik. Smehlja se in klanja, gleda ženskam v oprsje in zarotniško miga z muštacami. Vzame račun v roke, gleda ga položi nazaj na mizo iz žepa vzame nalivnik in prečrta nekaj postavk .
»Ti,« vprašam Lojzeta,« kaj pa sedaj dela tisti šef?« Lojze posluša z dlanjo na ušesu in prevede.
»Tip je prečrtal postavko za pijačo, tiste pivičke in mogočno oznanil, da to časti hiša.«
Ponovno priprem oči in vidim kako »dojčerji« v hipu postanejo radostno veseli in nič več ne protestirajo. So pa vseeno plačali kot žuti, ker niso vedeli, da tisto ni jastog temveč rarog. In morda tudi to ne, ker so Dalmoši morda pojedli meso sami, v rep pa nabasali zmlet riž z majonezo. Ha, prav jim je, nekdanjim okupatorjem. Sicer pa tudi jaz sam ne ločim brancina od jastoga. Naročili bi dunajskega, ki to seveda ne bi bil čisto pravi dunajski, bi vsaj kaj jedli. Sem pa čez leta izvedel, da jastog sploh nima klešč. Pa saj ni važno, s kleščami ali brez.
Najino prijateljstvo z Lojzetom se spremeni v redne stike. Njihova domača hiša je res tista mogočna gorenjska hiša, z vsem tistim lesenim okrasjem in tipičnimi gangi na pročelju. Prišla sva pa tudi nekajkrat na obisk in nekoliko šla na gobe, kasirala nekaj klopov in sploh bila srečna, da se nadihava enkratnega zraka.
Pri taistem prijatelju smo pri praznovanju 80 letnice njegovega očeta . Lojze ima zdaj doma ženo in čaka drugega paglovčka. Pri omizju v čast njegovega očeta je ponovno vsa žlahta, večinoma neznani obrazi. Očka njegov s klobukom na glavi, z enim samim zobom v spodnji čeljusti. Klobuka mu ne izbije nihče. Gospodar je trden gruntarski sin, zdaj samo s pol grunta, ker mu je drugo polovico jim je vzela povojna oblast. Imamo se krasno, zaplešemo in zajodlamo. Mesovja in domače salame ne manjka. Kruh iz krušne peči. In ta peč je tudi prisotna. Ni pa v funkciji, ker smo se zbrali pozno poleti in je mogočna, tiha in mrzla. Vseeno pa ob veliki mizi daje precej prijeten občutek domačnosti. Očka ima na glavi klobuk, tistega z šopom gamsovih ščetin in ko vprašam Lojzeta, če je stari lovec se ta zareži.
»Je, seveda je.«
»Pa kdaj kaj šicne?«
Baje je tukaj srn in še kakšnih zverin kar precej. Lojze se še vedno reži.
»Šica, šica, no do sedaj razen nekaj fazanov nismo doživeli še nič kosmatega. No, že tudi zajca je prinesel, pa ga je ena baraba izdala, da so ga vplenili drugi. Njemu pa dali, da ga odnese domov.«
»Kaj pa tisto rogovje na hodniku?«
»Ah, tudi tebe je zavedlo,« se Lojze še vedno reži. »To je od pokojnega strica.«
Na mojo pobudo zapojemo dve lovski »jager pa jaga« in tisto o »lisički«, ki je prav zvita zver. Stari gospod ves od ponosa zažari in si nekajkrat popravi klobuk.
Naslednjič sva ponovno povabljena za Veliko noč. Šunka, da bi jo angelčki jedli. Trkamo se z jajčki, ulivamo vince, ki sva ga prinesla midva, in tudi kakšen štos pade, da se ženskam obarvajo lička. Domače. Res je prijetno domače. Kar je pa najbolj važno na sredi mize je mogočna potica, dišeča, da jemlje sapo. Ta bo na koncu za finale. Lojze v kuhinji zadaj drgne hren in ko ga prinese, hočem tudi sam pokazati da sem pravi kerlc, čeprav nimam klobuka. Na domač kruh naložim šunko, klobaso in za kakšnega pol centimetra hrena. Žena me dregne pod mizo.
»Pazi, veš, da ti ne bo kaj hudo.«
»Nič se ne boj, poznam te štose.«
Na vse pa povrhu še nekaj šnit šunke. Ugriznem in sprva ne čutim ničesar. Naslednji hip pa tristo kočevskih kakor grinhorn vdihnem in katastrofa je tu. In še naprej res tristo kočevskih pa čeprav nismo v Kočevju, temveč pod Kočno. Tako me zadrgne, da sem mislil da se naslednji hip že zadušim. Očka s klobukom me gleda in se reži, kaže tisti svoj spodnji osamljeni zob. Dolgo že predolgo čaka na socialne. Uspe mi, da se le spravim skupaj in sem v nadaljevanju zelo previden. Čakam in dočakam. Gospodar s klobukom in gamsovimi ščetinami si naloži še večje obilje hrena in po vrhu ravno tako šunko. Ugrizne, nič mu ni. Jaz pa čakam in dočakam. Kar naenkrat pa gospodar močno zaripne in postane skoraj vijoličast v obraz.
»Krrrristus,« končno le pride od njega. Zvito si potisne klobuk naprej, da ne vidimo kako mu tečejo solze po licu. Lojze se reži.
»Ta pa je, ane očka. Jaz sem ga nakopal tam zadaj za škarpo.«
Očka s klobukom in gamsovimi ščetinami, je še vedno ves zaripel v obraz, medtem ko ga gospodinja rahlo traplja po hrbtu.
»Tih bod vosu? In ne deli se norca? lohk bi enmau naribu kakšen jabuček vmes.«
Vsi pri omizju skrivamo nasmeške. Končno je le na vrsti potica. Finale. Spekla naj bi jo žena od Lojzeta, ki je pri hiši komaj drugo pomlad. Gospodarju odrežejo mogočen kos. Ženske se zberejo za njegovim hrbtom in se prekrito nasmihajo . Pričnem se zavedati, da sem priča pomembnemu dogodku. Očka potegne klobuk nekoliko nazaj, vzame v roke kos, odpre usta s tistim mogočnim zobom, ugrizne in na kratko melje. Presenečen zaslišim gospodarja z klobukom, ki nenadoma odloži kos nazaj na krožnik in mogočno ravsne.
»Prmau file, pr nas ni treba šparat.«
Ena od hčera za njegovim hrbtom veselo reče.
»Daj no, očka, saj vidiš da je skoraj sama fila.«
Očka mogočni gospodar z klobukom končno le razvleče usta v nasmeh. Zamiži in uživaško na dolgo melje. Ščasoma pokima nevesti in takrat sem vedel, da je Franca napravila izpit.
Potica je res enkratna. In ne tista z namočenimi drobtinami, temveč dobro namazana z pravimi orehi. Tudi testo je nekaj posebnega in pričakujoče začutim, da je prisoten kanček ruma. Še naprej je vse v dobrem razpoloženju, le da mi mlajši nekoliko dalj časa vztrajamo. Nagnem se proti Lojzu se zagledam proti krušni peč, ki tokrat prijazno greje in pridušeno kakor da recitiram nekaj od Prešerna zašepečem.
»Poslušaj, Lojz, ali se s tisto Anuško, no hočem reči Maruško še kaj…?«
V istem trenutku me moja boljša polovica močno brcne v piščal. Dio mio, baba bi lahko igrala za Barcelono. Lojz močno izbuli oči, ker se mu je kakor kaže v grlu zataknil kos potice. Franca nas vse ošvrkne s pogledom, ne reče pa nobene. Zadušim vzklik, zgrabim za kozarec Malvazije, ki ni Malvazija temveč Shardonay. Pogledam okoli in vidim kako se je gospodar nagnil nekoliko nazaj, glavo spustil proti prsim, klobuk pa mu je pridušil smrčanje.
Ob slovesu se pocmokamo. Kar pa ni cmokanje, ker se Gorenjci ne poljubljajo. Posebno če imajo na glavi klobuk.
Na morju smo. Dalmatinci so se prilagodili našemu načinu nedeljskih kosil, za nas sindikalne počitnikarje. Goveja juga, meso iz juhe, pražen krompir, ki ni pražen krompir ampak neka zmečkanina, bolj podobna pireju. Solata putrca ali ledenka ljubljanska, ki pa to seveda ni. Prelita z olivnim oljem in vinskim kisom. Ki pa tudi seveda ni povsem v našem stilu. Ampak se privadiš. Eni pivo drugi brizganec, tretji dva deci. Tisti na drugi strani, Italijani, steklenico za steklenico,»dojčerji« pa v glavnem mineralno in pivo. Še vedno so navajeni šparn, šparn in celo dober bel kruh jih moti, ker imajo najraje tisti svoj črni Brot. Njihove ženske so take obilne, prsate kakor tiste kelnarice iz Oktoberfesta. Na koncu vedno zabičajo natakarju, da je treba Mineralno dati v frižider za drugi dan. Itaijani bučni in hrupni kot po navadi, da se sliši po vsem prostoru. Samo še njihov »O sole mio« kjer je sonce res enkratno, pa čeprav smo v senci. Njihovi otroci z indijanskimi kriki med mizami, da nam pada pribor iz rok. Od »dojčarjev« se večkrat sliši nekaj na račun makaronarjev. Pa kdo bi vedel, zakaj tako? Nekoč so bili zavezniki. Sicer pa sam nimam prav nič proti makaronom. Šparn tudi ni vedno šparn, naredili so celo izjemo in si enkrat privoščili jastoga, ki pa ni bil jastog temveč rarog. In prišlo je do kravala, ko so si natikali očala in gledali v račun. Ljubljančani bi rekli, da so morali plačali kot žuti.
Pri nas sindikalistih vse ustaljeno. Pri sosednji mizi možakar, isti dedec krepak, še vedno s klobukom na glavi, verjetno ga v glavo zebe sredi dopoldneva. Pred sabo ima kakšnih pol litrčka črnega in manjšo stekleničko mineralne, ki seveda ni tista naša Radenska tri ali dva srca, temveč tam neka Jamnička kiselica. In tako dan za dnem, in mislim, da mi sindikalisti smo vedno tisti isti. Ne vzdržim in vprašam našega kompanjona, zakaj pa tisti tip ne sname klobuka?
»Ali je mormon, kveker ali žid, kakšna posebna sekta?« rečem zafrkljivo, čeprav vem da ni nič od tega. Naš kompanjon, s katerim tlačaniva pri isti firmi, sva se ravno tu na morju dokončno spoprijateljila, se zareži in svojo partnerico ljubeče potreplja po roki, njo, za katero še vedno ne vemo ali je Anuška ali Maruška.
»Kaj ga ne poznaš, to je Nejc iz ekspedita? Ejga, kaj ne veš, da Gorenjcu ne zbiješ klobuka z glave?«
Debelo pogledam in rečem. Oštrigeca, tega pa res nisem vedel. Dosti sem bral, ampak tega nisem nikjer zasledil. Sem mislil, da ga zebe. Žena me pod mizo buta z nogo, dočim njegova spremljevalka, ki ni žena temveč tam neka iz sosednega oddelka v montaži za katero se šušlja, da prav rada … pokaže očarljiv vabeč nasmešek, si popravi frizuro in spretno zajame češpljo iz kompota. Danes je spet Anuška. Včeraj je bila Maruška. Ko gremo narazen, se z ženo zafrkavava, da sta verjetno imela zelo zahteven gunci bunci in je iz Maruške ratala Anuška. Da bi se vse poklopilo in ustvarilo pravo sliko, se zgodi hec.
Naš možakar pri sosednji mizi ustvari presenečenje. Nekje je staknil srajco s kratkimi rokavi, poslikano s palmami in mogočnim soncem. Klobuk pa je še vedno na glavi. Karl May bi ga označil za Greenhorna. In ob vsem tem možakar s kosmato mogočno roko davi zrezek, ker izpod klobuka ni zaznal, da je obrnil nož narobe.
In to je bilo prav tistega dne ko so »dojčerji« naročili jastoga, ki ni jastog temveč rarog, ko priprem oči, le nekako zaznam. Narod reče »rdeč kot rak« je ta mogočni morski prebivalec ležal na velikem pladnju, s strah vzbujajočimi kleščami. Kmalu za tem ko so na tistem pladnju ostali samo še ostanki kakor na Kosovem polju od jastoga, ki pa ni bil jaztog temveč rarog, je od omizja »dojčerjev« prišlo precej hrupa in nervoznega prestopanja natakarja. Vprašam mojega novega prijatelja Lojzeta, kaj pa imajo tam? Ti znaš nemško. Zareži se in potreplja Anuško po roki, ki je bila še včeraj bila Maruška in reče. Ha, ejga kaj jih ne poznaš? Razburjajo se nad računom češ, da jih hoče natakar prinesti okoli. Čakaj, čakaj, aha zahtevajo šefa. In res pride lepo uštirkan možakar v črnem, skoraj tak kakor iz nadaljevanke tisti Roko Prč, ki ga je tako odlično odšpilal Boris Dvornik. Smehlja se in klanja, gleda ženskam v oprsje in zarotniško miga z muštacami. Vzame račun v roke, gleda ga položi nazaj na mizo iz žepa vzame nalivnik in prečrta nekaj postavk .
»Ti,« vprašam Lojzeta,« kaj pa sedaj dela tisti šef?« Lojze posluša z dlanjo na ušesu in prevede.
»Tip je prečrtal postavko za pijačo, tiste pivičke in mogočno oznanil, da to časti hiša.«
Ponovno priprem oči in vidim kako »dojčerji« v hipu postanejo radostno veseli in nič več ne protestirajo. So pa vseeno plačali kot žuti, ker niso vedeli, da tisto ni jastog temveč rarog. In morda tudi to ne, ker so Dalmoši morda pojedli meso sami, v rep pa nabasali zmlet riž z majonezo. Ha, prav jim je, nekdanjim okupatorjem. Sicer pa tudi jaz sam ne ločim brancina od jastoga. Naročili bi dunajskega, ki to seveda ne bi bil čisto pravi dunajski, bi vsaj kaj jedli. Sem pa čez leta izvedel, da jastog sploh nima klešč. Pa saj ni važno, s kleščami ali brez.
Najino prijateljstvo z Lojzetom se spremeni v redne stike. Njihova domača hiša je res tista mogočna gorenjska hiša, z vsem tistim lesenim okrasjem in tipičnimi gangi na pročelju. Prišla sva pa tudi nekajkrat na obisk in nekoliko šla na gobe, kasirala nekaj klopov in sploh bila srečna, da se nadihava enkratnega zraka.
Pri taistem prijatelju smo pri praznovanju 80 letnice njegovega očeta . Lojze ima zdaj doma ženo in čaka drugega paglovčka. Pri omizju v čast njegovega očeta je ponovno vsa žlahta, večinoma neznani obrazi. Očka njegov s klobukom na glavi, z enim samim zobom v spodnji čeljusti. Klobuka mu ne izbije nihče. Gospodar je trden gruntarski sin, zdaj samo s pol grunta, ker mu je drugo polovico jim je vzela povojna oblast. Imamo se krasno, zaplešemo in zajodlamo. Mesovja in domače salame ne manjka. Kruh iz krušne peči. In ta peč je tudi prisotna. Ni pa v funkciji, ker smo se zbrali pozno poleti in je mogočna, tiha in mrzla. Vseeno pa ob veliki mizi daje precej prijeten občutek domačnosti. Očka ima na glavi klobuk, tistega z šopom gamsovih ščetin in ko vprašam Lojzeta, če je stari lovec se ta zareži.
»Je, seveda je.«
»Pa kdaj kaj šicne?«
Baje je tukaj srn in še kakšnih zverin kar precej. Lojze se še vedno reži.
»Šica, šica, no do sedaj razen nekaj fazanov nismo doživeli še nič kosmatega. No, že tudi zajca je prinesel, pa ga je ena baraba izdala, da so ga vplenili drugi. Njemu pa dali, da ga odnese domov.«
»Kaj pa tisto rogovje na hodniku?«
»Ah, tudi tebe je zavedlo,« se Lojze še vedno reži. »To je od pokojnega strica.«
Na mojo pobudo zapojemo dve lovski »jager pa jaga« in tisto o »lisički«, ki je prav zvita zver. Stari gospod ves od ponosa zažari in si nekajkrat popravi klobuk.
Naslednjič sva ponovno povabljena za Veliko noč. Šunka, da bi jo angelčki jedli. Trkamo se z jajčki, ulivamo vince, ki sva ga prinesla midva, in tudi kakšen štos pade, da se ženskam obarvajo lička. Domače. Res je prijetno domače. Kar je pa najbolj važno na sredi mize je mogočna potica, dišeča, da jemlje sapo. Ta bo na koncu za finale. Lojze v kuhinji zadaj drgne hren in ko ga prinese, hočem tudi sam pokazati da sem pravi kerlc, čeprav nimam klobuka. Na domač kruh naložim šunko, klobaso in za kakšnega pol centimetra hrena. Žena me dregne pod mizo.
»Pazi, veš, da ti ne bo kaj hudo.«
»Nič se ne boj, poznam te štose.«
Na vse pa povrhu še nekaj šnit šunke. Ugriznem in sprva ne čutim ničesar. Naslednji hip pa tristo kočevskih kakor grinhorn vdihnem in katastrofa je tu. In še naprej res tristo kočevskih pa čeprav nismo v Kočevju, temveč pod Kočno. Tako me zadrgne, da sem mislil da se naslednji hip že zadušim. Očka s klobukom me gleda in se reži, kaže tisti svoj spodnji osamljeni zob. Dolgo že predolgo čaka na socialne. Uspe mi, da se le spravim skupaj in sem v nadaljevanju zelo previden. Čakam in dočakam. Gospodar s klobukom in gamsovimi ščetinami si naloži še večje obilje hrena in po vrhu ravno tako šunko. Ugrizne, nič mu ni. Jaz pa čakam in dočakam. Kar naenkrat pa gospodar močno zaripne in postane skoraj vijoličast v obraz.
»Krrrristus,« končno le pride od njega. Zvito si potisne klobuk naprej, da ne vidimo kako mu tečejo solze po licu. Lojze se reži.
»Ta pa je, ane očka. Jaz sem ga nakopal tam zadaj za škarpo.«
Očka s klobukom in gamsovimi ščetinami, je še vedno ves zaripel v obraz, medtem ko ga gospodinja rahlo traplja po hrbtu.
»Tih bod vosu? In ne deli se norca? lohk bi enmau naribu kakšen jabuček vmes.«
Vsi pri omizju skrivamo nasmeške. Končno je le na vrsti potica. Finale. Spekla naj bi jo žena od Lojzeta, ki je pri hiši komaj drugo pomlad. Gospodarju odrežejo mogočen kos. Ženske se zberejo za njegovim hrbtom in se prekrito nasmihajo . Pričnem se zavedati, da sem priča pomembnemu dogodku. Očka potegne klobuk nekoliko nazaj, vzame v roke kos, odpre usta s tistim mogočnim zobom, ugrizne in na kratko melje. Presenečen zaslišim gospodarja z klobukom, ki nenadoma odloži kos nazaj na krožnik in mogočno ravsne.
»Prmau file, pr nas ni treba šparat.«
Ena od hčera za njegovim hrbtom veselo reče.
»Daj no, očka, saj vidiš da je skoraj sama fila.«
Očka mogočni gospodar z klobukom končno le razvleče usta v nasmeh. Zamiži in uživaško na dolgo melje. Ščasoma pokima nevesti in takrat sem vedel, da je Franca napravila izpit.
Potica je res enkratna. In ne tista z namočenimi drobtinami, temveč dobro namazana z pravimi orehi. Tudi testo je nekaj posebnega in pričakujoče začutim, da je prisoten kanček ruma. Še naprej je vse v dobrem razpoloženju, le da mi mlajši nekoliko dalj časa vztrajamo. Nagnem se proti Lojzu se zagledam proti krušni peč, ki tokrat prijazno greje in pridušeno kakor da recitiram nekaj od Prešerna zašepečem.
»Poslušaj, Lojz, ali se s tisto Anuško, no hočem reči Maruško še kaj…?«
V istem trenutku me moja boljša polovica močno brcne v piščal. Dio mio, baba bi lahko igrala za Barcelono. Lojz močno izbuli oči, ker se mu je kakor kaže v grlu zataknil kos potice. Franca nas vse ošvrkne s pogledom, ne reče pa nobene. Zadušim vzklik, zgrabim za kozarec Malvazije, ki ni Malvazija temveč Shardonay. Pogledam okoli in vidim kako se je gospodar nagnil nekoliko nazaj, glavo spustil proti prsim, klobuk pa mu je pridušil smrčanje.
Ob slovesu se pocmokamo. Kar pa ni cmokanje, ker se Gorenjci ne poljubljajo. Posebno če imajo na glavi klobuk.
