Slab dan ima po navadi mlade. Nezgode že na začetku dneva capljajo za človekom. Zbudiš se in ugotoviš, kako neznansko te boli glava. Pogoltnež tabletko in seveda še ni konec. Stisne in črviči te po vampu. Odideš proti toaletnemu prostoru in stopiš na nekaj mehkega, kar obupno smrdi. Človek nebi verjel, da pasji drek tako zelo zaudarja, da te še tisti hip po že tako razbolenem vampu še bolj stisne. Drek! Merda! Pohojen drek! To je sreča, si rečeš, to bo cekina. Morda ne prav v tem dnevu, bo pa v naslednjih. Zato bom najprej šel kupiti Lotto, katerega listič občasno izpolnim in si domišljam, kako se bom vozil v odprti kočiji s kozarcem šampanjca v eni roki, v drugi pa z debelo cigaro. Govorili bodo:
»Poglejte fantini se je zmešalo«.
Hja, prav res. Vedno pričakujem in vsakokrat se mi pojavi prav ta slika. In tako že celo življenje izpolnjujem listke, dobijo pa vedno drugi. Ampak ta isti drek je le neko znamenje. Pa ni tako. In tako naprej in tako nazaj. Bolje da preveč ne nakladam. Drek ostane drek.
Pred dnevi smo tam z nekimi smučarji iz Skandinavije izgubili fusbal. Rečeno je bilo, da je to sramota, ker smo , le fusbalska nacija vsaj kar se starih časov tiče. In tisti ki so nas nažogali, obvladajo samo tisto kar je z dilcami po snegu. Seveda smo imeli slab dan. In zaradi tega se ga je tam v Micini špelunki, naš znanec Jože pošteno nacedil. Ko je precej majav šel proti svojemu domu, mu je tam na nekih stopnicah zdrsnilo in je kar obležal ter verjetno nekoliko zasmrčal. Seveda pa ne morem povedati pri katerih stopnicah se je to zgodilo. Kajti proti obali gre več stopnic. Zato naj bo dovolj, da rečem kako je bilo to pri »nekih stopnicah«. Videlo ga ni kaj dosti ljudi, ker je bila tudi ura že precej pozna. Opazil ga je edino sosed Luigi, ki je šel kakor po navadi zaradi razbolelega mehurja na pišancijo. Sicer ni natančno vedel za koga gre, pa je bil vseeno tako vesten, da je poklical zdravstveni dom.
Neka mlada doktorica in medicinska sestra s kisikovim aparatom, sta nekajkrat tekli mimo, pa ga nista našli. Verjetno jima ni prišel v vidno polje, ali pa sta imeli slabo informacijo za katere stopnice gre. Morda je tam okoli Jožeta močno dišalo po tropinovcu in to nekatere ženske zelo moti. Brzina je pač brzina. Prekleta brzina je rekel polž, ko je nekajkrat hotel preplezati plot, pa je vsakokrat padel nazaj dol. Tudi on je imel slab dan. Ta isti Luigi je čez nekaj dni, šel ponovno nekje sredi noči na lulalijo in me izdajalsko ugledal, pa čeprav sem se plazil kakor indijanski bojevnik sredi indijanskega poletja.
»Čuj?« je rekel prav tistega jutra po ugašanju noči. »Bom bil človk in ne bom to govoru na ukuli, kaku si se vu samih mudantah plazu k uni naši Luči. Ma sej znaš, da nism adn od čakul fritul. Ampak se kapiši, da te bu kuštalu. Ala komo k Mariji.«
»Luigi ne stoj bit šturlo,« sem nekoliko prestrašeno pogledal naokoli. Dio bono, če bi to slišala moja Laura me nebi rešla niti argo župa.« V najboljšem primeru bi jo odnesel s črnim očesom.
»Moniga Luigi to je bou kakšen drug. Si jemu una toja očala?«
»Eh ja, more bet, da je bil kekšen drug. Siguro, pred tabo en pole anka za tabo.«
Tisti dan se je še dokaj srečno končal za mene, le Laura me je malce čudno ogledovala, rekla pa tudi ni nič. Luigi pa je zmazal dve porciji kalamarov. Kar naprej je govoril, da ima kosmato grlo in da se čuje močno žejen. No, če gremo lepo po vrsti kot so hiše v Trsti, se je meni to zgodilo po tistem vmesnem času, ko se je Jože prekucnil tam na tistih stopnicah.
Jožetov dan ni bil tako slab ampak v prihajajočem jutru ga je pričelo zebsti, zato se je kar sam kakor še vedno nekoliko majal odpravil v zdravstveni dom. Prišel na vsezgodaj nazaj v Micino špelunko z mogočnim obližem na nosu in povitimi rokami. In kakor gredo čakule fritule mi je to prvo informacijo podal Luigi, ki je ravnokar odhajal iz omenjne špelunke, tako da sva skupaj odšla nazaj, ker sem si zaželel močne kave in še nekaj malega notri, čemur rečemo »koreta«. Isto je pred seboj imel Jože, ki pa je mimo zapacanega nosu čudno gledal kakor da nas ne pozna. Z Luigijem sva šla k njemu, ker je Jože na vse zadnje le naš prijatelj. Nisva ga spreševala, ker bi se tak slab dan lahko zgodil vsakomur od nas. Luigi , ki smo ga imeli za poeta brez šol, je naslednji hip napravil nekakšno odo na račun Jožeta.
Sprva v šepetu, nato pa precej na glas, da so slišali tudi drugi v lokalu.
»Pepi popival je z nosom po zemlji porival.«
Zabučalo je glasno krohotanje, bilo jih je nekaj ki so Luigija potrapljali po hrbtu za njegov pesniški umotvor. V glavnem pa so Jožeta imeli vsi radi, ker je bil zelo dober pevec in dal je tudi za pijačo.
Tokrat pa je gledal besen kakor ris, nato pa tudi on z nekoliko prehlajenim glasom, debelo skozi svoj poviti nos zamomlja.
»Na banin olupek sem stopil, ti mona.«
Ala Pepi, saj se poznamo. Une skalete so ti že anbot dale popra.
»Luigi, ti si ana mona kvadrata. Sama kativerija je v tebi. Tom pri Porto isolani sem stopil na olupek od bananov, eko, ti mona.«
Pogleda naokoli, da bi videl kako so drugi sprejeli to njegovo resnico«. Seveda temu ni nihče verjel in so se samo muzali.
Vsi ti slabi dnevi imajo seveda mlade. Lepijo se drug na drugega. Taisti sosed Luigi je povsej sili hotel odkupiti od mene moped, ki sem ga pogosto shranjeval v njegovem portonu. Bil je toleranten, vseeno pa je večkrat omenil kako smrdi po bencinu. Po ovinkih sem mu zagotavljal , da moj mopet ne bo za njegovo obilno telo. In čez nekaj dni se mi je zgodil slab dan in sem bil popolnoma brez vsakega ficka. Poklical sem ga in mu povedal da je mopet na razpolago. Posel sva kmalu sklenila in ga zalila v Micini špelunki. Ponovno me je koštala dvojna porcija kalamarov. Ulival pa je tako, da mi je nekaj šepetalo, da se v tem rosnem jutru lahko zgodi še marsikaj.
In prvo poglavje se je že začelo. Brez preizkusa ni šlo. Ni mi verjel, da je vse v najboljšem redu in da omenjena zadeva rabi samo bencin in nič drugega. Na klopi pred hišo sem ga gledal kako svoje obilno telo baše na sedež mopeda in se z nasmeškom požene okoli našega parka, ter ga nekajkrat obkroži. Videti je tako, kakor da slon jaha na Krpanovi kobilici. Pomaham mu naj pride bliže, ker bo mogoče vsak hip zmanjkalo goriva. Zdelo se mi je da bo vse skupaj še hec in namesto slabega dne prava tragikomedija, kajti moja čelada ni šla na njegovo debelo butico. Vidim ga kako se mi bliža in v zadnjem hipu izmaknem noge, ko pripelje izza ovinka. Z ne zmanjšano hitrostjo odpelje naprej in veselica je tu. Slišati je lomlenje vej v grmovju. Drugo poglavje se je pravkar pričelo. In ko pogledam, mi prihaja naproti s strgano hlačnico na kolenu, na čelu je lepa cvetoča krvava buška in ko hoče nekaj izreči, izpljune enega svojih zadnjih zob. Prisede k meni in prve besede ki jih slišim so:
»Prekleta brzina!«
Ni kaj, Luigi je imel slab dan.
Slab dan ima po navadi mlade. Nezgode že na začetku dneva capljajo za človekom. Zbudiš se in ugotoviš, kako neznansko te boli glava. Pogoltnež tabletko in seveda še ni konec. Stisne in črviči te po vampu. Odideš proti toaletnemu prostoru in stopiš na nekaj mehkega, kar obupno smrdi. Človek nebi verjel, da pasji drek tako zelo zaudarja, da te še tisti hip po že tako razbolenem vampu še bolj stisne. Drek! Merda! Pohojen drek! To je sreča, si rečeš, to bo cekina. Morda ne prav v tem dnevu, bo pa v naslednjih. Zato bom najprej šel kupiti Lotto, katerega listič občasno izpolnim in si domišljam, kako se bom vozil v odprti kočiji s kozarcem šampanjca v eni roki, v drugi pa z debelo cigaro. Govorili bodo:
»Poglejte fantini se je zmešalo«.
Hja, prav res. Vedno pričakujem in vsakokrat se mi pojavi prav ta slika. In tako že celo življenje izpolnjujem listke, dobijo pa vedno drugi. Ampak ta isti drek je le neko znamenje. Pa ni tako. In tako naprej in tako nazaj. Bolje da preveč ne nakladam. Drek ostane drek.
Pred dnevi smo tam z nekimi smučarji iz Skandinavije izgubili fusbal. Rečeno je bilo, da je to sramota, ker smo , le fusbalska nacija vsaj kar se starih časov tiče. In tisti ki so nas nažogali, obvladajo samo tisto kar je z dilcami po snegu. Seveda smo imeli slab dan. In zaradi tega se ga je tam v Micini špelunki, naš znanec Jože pošteno nacedil. Ko je precej majav šel proti svojemu domu, mu je tam na nekih stopnicah zdrsnilo in je kar obležal ter verjetno nekoliko zasmrčal. Seveda pa ne morem povedati pri katerih stopnicah se je to zgodilo. Kajti proti obali gre več stopnic. Zato naj bo dovolj, da rečem kako je bilo to pri »nekih stopnicah«. Videlo ga ni kaj dosti ljudi, ker je bila tudi ura že precej pozna. Opazil ga je edino sosed Luigi, ki je šel kakor po navadi zaradi razbolelega mehurja na pišancijo. Sicer ni natančno vedel za koga gre, pa je bil vseeno tako vesten, da je poklical zdravstveni dom.
Neka mlada doktorica in medicinska sestra s kisikovim aparatom, sta nekajkrat tekli mimo, pa ga nista našli. Verjetno jima ni prišel v vidno polje, ali pa sta imeli slabo informacijo za katere stopnice gre. Morda je tam okoli Jožeta močno dišalo po tropinovcu in to nekatere ženske zelo moti. Brzina je pač brzina. Prekleta brzina je rekel polž, ko je nekajkrat hotel preplezati plot, pa je vsakokrat padel nazaj dol. Tudi on je imel slab dan. Ta isti Luigi je čez nekaj dni, šel ponovno nekje sredi noči na lulalijo in me izdajalsko ugledal, pa čeprav sem se plazil kakor indijanski bojevnik sredi indijanskega poletja.
»Čuj?« je rekel prav tistega jutra po ugašanju noči. »Bom bil človk in ne bom to govoru na ukuli, kaku si se vu samih mudantah plazu k uni naši Luči. Ma sej znaš, da nism adn od čakul fritul. Ampak se kapiši, da te bu kuštalu. Ala komo k Mariji.«
»Luigi ne stoj bit šturlo,« sem nekoliko prestrašeno pogledal naokoli. Dio bono, če bi to slišala moja Laura me nebi rešla niti argo župa.« V najboljšem primeru bi jo odnesel s črnim očesom.
»Moniga Luigi to je bou kakšen drug. Si jemu una toja očala?«
»Eh ja, more bet, da je bil kekšen drug. Siguro, pred tabo en pole anka za tabo.«
Tisti dan se je še dokaj srečno končal za mene, le Laura me je malce čudno ogledovala, rekla pa tudi ni nič. Luigi pa je zmazal dve porciji kalamarov. Kar naprej je govoril, da ima kosmato grlo in da se čuje močno žejen. No, če gremo lepo po vrsti kot so hiše v Trsti, se je meni to zgodilo po tistem vmesnem času, ko se je Jože prekucnil tam na tistih stopnicah.
Jožetov dan ni bil tako slab ampak v prihajajočem jutru ga je pričelo zebsti, zato se je kar sam kakor še vedno nekoliko majal odpravil v zdravstveni dom. Prišel na vsezgodaj nazaj v Micino špelunko z mogočnim obližem na nosu in povitimi rokami. In kakor gredo čakule fritule mi je to prvo informacijo podal Luigi, ki je ravnokar odhajal iz omenjne špelunke, tako da sva skupaj odšla nazaj, ker sem si zaželel močne kave in še nekaj malega notri, čemur rečemo »koreta«. Isto je pred seboj imel Jože, ki pa je mimo zapacanega nosu čudno gledal kakor da nas ne pozna. Z Luigijem sva šla k njemu, ker je Jože na vse zadnje le naš prijatelj. Nisva ga spreševala, ker bi se tak slab dan lahko zgodil vsakomur od nas. Luigi , ki smo ga imeli za poeta brez šol, je naslednji hip napravil nekakšno odo na račun Jožeta.
Sprva v šepetu, nato pa precej na glas, da so slišali tudi drugi v lokalu.
»Pepi popival je z nosom po zemlji porival.«
Zabučalo je glasno krohotanje, bilo jih je nekaj ki so Luigija potrapljali po hrbtu za njegov pesniški umotvor. V glavnem pa so Jožeta imeli vsi radi, ker je bil zelo dober pevec in dal je tudi za pijačo.
Tokrat pa je gledal besen kakor ris, nato pa tudi on z nekoliko prehlajenim glasom, debelo skozi svoj poviti nos zamomlja.
»Na banin olupek sem stopil, ti mona.«
Ala Pepi, saj se poznamo. Une skalete so ti že anbot dale popra.
»Luigi, ti si ana mona kvadrata. Sama kativerija je v tebi. Tom pri Porto isolani sem stopil na olupek od bananov, eko, ti mona.«
Pogleda naokoli, da bi videl kako so drugi sprejeli to njegovo resnico«. Seveda temu ni nihče verjel in so se samo muzali.
Vsi ti slabi dnevi imajo seveda mlade. Lepijo se drug na drugega. Taisti sosed Luigi je povsej sili hotel odkupiti od mene moped, ki sem ga pogosto shranjeval v njegovem portonu. Bil je toleranten, vseeno pa je večkrat omenil kako smrdi po bencinu. Po ovinkih sem mu zagotavljal , da moj mopet ne bo za njegovo obilno telo. In čez nekaj dni se mi je zgodil slab dan in sem bil popolnoma brez vsakega ficka. Poklical sem ga in mu povedal da je mopet na razpolago. Posel sva kmalu sklenila in ga zalila v Micini špelunki. Ponovno me je koštala dvojna porcija kalamarov. Ulival pa je tako, da mi je nekaj šepetalo, da se v tem rosnem jutru lahko zgodi še marsikaj.
In prvo poglavje se je že začelo. Brez preizkusa ni šlo. Ni mi verjel, da je vse v najboljšem redu in da omenjena zadeva rabi samo bencin in nič drugega. Na klopi pred hišo sem ga gledal kako svoje obilno telo baše na sedež mopeda in se z nasmeškom požene okoli našega parka, ter ga nekajkrat obkroži. Videti je tako, kakor da slon jaha na Krpanovi kobilici. Pomaham mu naj pride bliže, ker bo mogoče vsak hip zmanjkalo goriva. Zdelo se mi je da bo vse skupaj še hec in namesto slabega dne prava tragikomedija, kajti moja čelada ni šla na njegovo debelo butico. Vidim ga kako se mi bliža in v zadnjem hipu izmaknem noge, ko pripelje izza ovinka. Z ne zmanjšano hitrostjo odpelje naprej in veselica je tu. Slišati je lomlenje vej v grmovju. Drugo poglavje se je pravkar pričelo. In ko pogledam, mi prihaja naproti s strgano hlačnico na kolenu, na čelu je lepa cvetoča krvava buška in ko hoče nekaj izreči, izpljune enega svojih zadnjih zob. Prisede k meni in prve besede ki jih slišim so:
