Ko sem jo zagledal sem ponovno začel verjeti, da res obstajajo. Tiho, neslišno, ko ni nikjer nikogar pridejo iz morja in povzamejo človeško podobo.
V morske deklice imam vso pravico verjeti, čeprav bo kdo mislil, da nekaj ni v redu z mano.
Poleg tistih, ki so smeje namigovali, da se na tistem kraju tam pri Rexu pogosto ponoči kopajo neka čudna bitja podobna ribam, so bili tudi drugi. In ti drugi so z vso resnostjo zatrjevali, da gre za morske deklice. Krasno! Vse kaže, da nisem osamljen.
Kasneje smo izvedeli, da so bile to švedske turistke, ki naj bi se mudile pri nas v zvezi z nekakšnim praznovanjem v Luciji. Vse skupaj je bilo nekaj podobnega, ko smo se goli kopali sredi noči na Debelem rtiču z nekimi puncami iz Štajerske, ki so bile nekoliko manj sramežljive kakor naše domorodke. Punce niso razen svojih poraščenih muc imele tiste tipične plavuti, ki bi jo kot prave morske deklice morale imeti. Me je pa tudi ta dogodek ponovno prepričal v obstoj teh čudovitih bitij.
In če odmislim morske deklice se je na tistem kraju, ki mu domačini še vedno rečemo pri Rexu pogosto našel kakšen zanimiv manjši kos razbitine nekdanje veličastne ladje. Ladje, ki je na tem mestu doživela svoj lasten pogreb. Tako da jo je Veli Jože kasneje v celoti razrezal in njene dele dobavil kakšni od železarn.
Pri meni je šlo za navadno potapljanje na vdih. To potapljanje naj bi imelo tudi smoter. Nekaj fantazije. Zabavo. Iskanje zaklada, ki ga po vsej verjetnosti nikoli ni bilo. Kajti Rex ni bil kar tako neka nepomembna barkača. Okoli tega so se spletale mnoge zgodbe.
Tako sem se nekega dne po kosilu spravil na iskanje moje že precej zastarele opreme. Masko sem našel dokaj hitro. Kaj pa plavutke? Ni jih. Morda bo šlo tudi brez njih, pa čeprav sem že nekoliko zarjavel in tudi pljuča zaradi cigarillosov niso več tista prava.
Drug dan parkiram pri moletu in kmalu sem že na kraju samem. Pljunem mastnega v steklo od maske in s šopom morske trave zdrgnem in očistim. Tako je treba me je podučil pokojni Niko. Prav tako in nič drugače kot to naredi svetovno znani potapljač.
Potopim se. Masko mi zaliva voda. Sranje. Ne rečejo zastonj, da voda še za v čevlje ni dobra. In še slana povrhu. Pozabil sem si obriti brke. To je to! Jutri pridem še enkrat. Moram. To sem dolžan samemu sebi.
Pridem oborožen tudi s plavutkami, ki si jih sposodim od sosedovega fanta. Gre mi dobro. Odlično. Kakor da sem nov. Nekdo drug. Oskubljen. Brez brk. Dokaj hitro opazim nekaj manjših razbitin, ki so videti nepomembne. Skrinje polne zlatih palic še vedno ni nikjer. Ali vsaj kakšne ogrlice s kot sliva debelimi diamanti, se pootročeno hahljam nekje znotraj. Take, ki jih je na mogočnih prsih nosila madam Pompadour.
Ob drugem potapljanju, pa le najdem medeninast okvir, ki naj bi bil od kakšne okrogle ladijske line. Po krajšem tuhtanju ga spustim nazaj. Imam nekaj več sreče, ko najdem nekakšno zapiralo, ki ima na enem koncu odebeljen del v obliki valjaste ročke. Prav krasno bo, če bo kdaj koga treba s tem lopniti po betici. Da ne bo pomote, nisem, res nisem pretepaški tip. Nežen sem. Zelo nežen. S puncami mehak kakor maslo prve kvalitete.
Že močno utrujen se spravim na obalo. Potegnem dol masko in takrat se mi zazdi, da sem prišel nekam drugam. Zaprem oči in še enkrat pogledam. Dio kristo, to je to! Imeli so prav. Tukaj se kopajo morske deklice. Edino kar se ni skladalo s pripovedmi je, da zdaj ni tista tajanstvena črna noč in da jih ni več. Zdaj je tu ena sama. Edina. Nedaleč stran na kamnih. Leži kakor da jo je naplavilo. Morda prav zdaj počiva. Komaj diha. Se privaja. Čaka na koga, da bi jo obudil, ji dal na usta prvo pomoč. Ah, spet fantaziram. Pravkar se je nekoliko premaknila. Živa je! Ta je drugačna. Temnolasa z velikimi sončnimi očali. Spodnja ustnica pa kakor v nekakšnem pričakovanju. Najbolj pomembno pa je, da je zgoraj brez. Tako kakor se za morsko deklico spodobi. Čez spodnji del trebuha ima vrženo brisačo. Tisto zgoraj brez je res vredno, da napasem oči. Limonce, lepe in bele, pokončne, proti nebu štrleče. Lepo vse napeto na oči pripeto. Če se ne motim, bi na popku moral biti zlat polž in namesto nog značilna smeraldno luskinasta plavut. Lasje, tudi oni niso taki kot jih običajno imajo morske deklice. Pa kaj? Mogoče bi morali biti zlati, prepreženi z algami.
Nekaj trenutkov od presenečenja in zadrege držim odprta usta, nato pomenljivo zakašljam. Ona, mladenka, ki seveda ni, ali pa morda tudi je morska deklica ne pokaže nikakršnega zanimanja. Verjetno spi, si rečem. Morda one sploh ne govorijo. Seveda one samo s tihim, milim glasom pojejo in zapeljujejo poštene moške. Se spomnim zgodb o Odiseju.
Ko se odpravim proti avtu se še enkrat obrnem nazaj vidim, da si je snela očala in gleda za mano.
Minevajo dnevi. Indijansko poletje pa še kar traja. Vročina. Če bi rekel pasja ne bi bilo prav. Moj pokojni kuža bi gotovo zameril. Je pa vroče, da bi lahko jajca na karoseriji pekel.
Verjamem, da je na tem svetu marsikaj igra slučaja. Ampak za to srečanje in kasnejši razvoj dogodkov tega ne bi mogel trditi. Verjetno pa je vse skupaj moč usode. Hja, porkastalaža, ali pa je to del kakšnega načrta.
Večkrat sem jo srečal na tisti ulici vseh večjih lokalnih medijev. Pogosto so mnogi prihajali in spet drugi odhajali, hiteli po malico, na kavo ali kaj bolj konkretnega.
Na ta dan je stala skupaj z enim mojih boljših prijateljev pred italijanskim klubom. Pozdravim Stojana in hočem mimo, ko zakliče; »Hojla, kam bežiš? Pridi, pozdravi tole pupco,«
Pričnem zavirati in še vedno nisem siguren kaj naj bi storil.
»Daj stari, pridi sem!«
»Pozdravljeni,« rečem v zadregi in jo sprva samo bežno pogledam, nato pa to storim še enkrat, kakor da me je nekaj na njej zmotilo. Njene oči. Kaj je to? Čutim kako mi je postalo v trenutku vroče. Stegnem roko in nekako se mi uspe predstaviti.
»Milan,« zajecljam in se počutim kot šolarček pred tablo.
Njen stisk je močan, dlan nekoliko hrapava, prsti tanki, dolgi s katerimi morda igra klavir. »Mirela,« dahne skoraj neslišno. Oči, njene oči me še enkrat naredijo povsem zmedenega. Niso zelene, niti rjave. So nekaj posebnega. Jantar. Da, to bi bila lahko prava barva. Ob dolgih, gladkih črnih laseh je polna življenske sile. Magnetična. Prestreli me čuden, neobvladljiv občutek, ko se zavem, da jo še vedno držim za roko. Končno spoznam, da tudi ona noče spustiti moje roke. In to kar traja in traja.
»Ej čo, stari. Pazi, da te ta naša ne zaštriga,« se Stojan glasno zareži. »Bodita v cvetju,« in že hiti naprej po ulici. Baraba. Kaj ni videl kako se ravnokar pečem kakor brancin na žaru.
»Po malico grem,« se tudi ona obrne in zalebdi skozi zrak. Njeno gibanje se mi zazdi na poseben način očarljivo spričo dejstva, da je skoraj večja od mene.
»Da, tudi jaz,« stopim ob njo še vedno ves negotov.
Ne dolgo zatem sediva na vrtu italijanskega kluba in ob beli kavi , glodava vsak
svoj sendvič. Vsa moja zadrega skoraj v celoti popusti. Razgovor postaja vse bolj sproščen. Kmalu se odpreva in si izmenjujeva vse več osebnega, kakor da se že dolgo poznava. .
Pripoveduje, da sta dolgo hodila s fantom iz sosednje vasi. Da se je njegova celotna družina odločila za odselitev v Italijo. Zatrjevali so, da je tam njihova edina prava domovina.
V strahu vprašam. »Kaj sta še vedno v stiku? Si dopisujeta?«
»Ne, nikoli se ni oglasil,« me pogleda s svojimi, zaradi katerih bi šel trikrat na dan na Triglav. Začutila je mojo zadrego in se komaj zaznavno nasmehnila. »Njegova mati mi je večkrat jezno rekla, da sem štriga. Da samo one tako gledajo. Nikoli me ni marala. Niti poslovil se ni. Kar naj bo tam. Bili so Slovenci, veš. Nekdo je nekoč moji materi omenil, da se je poročil z neko Sicilijanko. Sicer sem pa jaz šla v Ljubljano študirat in vse se je spremenilo. Kakor vidiš tudi po domače ne tolčem več. No, med svojimi še vedno. Pa ti, si sam?«
»Da, sam sem kot ptiček na veji. Ni časa. Od jutra do večera sem v tiskarni.« izmaknem pogled in polglasno zašepečem. »Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. Pa saj ni važno. Zdaj mi je povsem dobro.«
»Daj no, saj sem te večkrat videla z neko blondinko.«
»Tisto je bila punca od prijatelja.«
»Kako od prijatelja, če sta se držala za roko?«
»Od prijatelja, da. Takrat sta bila ravnokar v krizi. Moral sem prevzeti vlogo tolažnika. Zdaj je vse v redu. Že kakšno leto sta srečno poročena.«
Narejeno grdo pogleda, »Vse se mi zdi, da si eden tistih . . . .«
»Pa kaj ne veš?« se na ves glas zarežim. »Je že tako, da punce ljubijo barabe,«
Njen smeh je nekaj enkratnega. Morda celo malce priučeno naštudiran. Smeji se predvsem z očmi. Spodnja nekoliko poudarjena ustnica pa poda k temu nekaj zelo simpatičnega. Pričnem se zavedati, da me neustavljivo privlači.
V nekem trenutku, ko hočeva že oditi se moja nova znanka nasloni nazaj na stolu in hote ali nehote napne svoje koničaste prsi. Prav take kakršne imam najrajši. In na nosu ji tičijo prav tista sončna očala. Tista, ki jih maloprej ni imela. V hipu me zadene razodetje. Da, to je to!
»Si bila ti takrat na kamnih?«
»Da jaz, pa kaj potem? Mislila sem, da ni nikjer nikogar. Potem si se pa kar naenkrat prikazal. Prišel iz morja kakor povodni mož.«
Aha, tu smo! Mi takoj nekaj zacinglja v glavi. »Kaj pa ti . . . . kaj misliš o morskih deklicah?« se obrnem stran in napeto čakam.
»Kaj, kaj, prav nič. To so samo pravljice,« se posmeji s celo vrsto belih, lepo raščenih. Z rahlo poudarjenima sekalcema, kakor se za morsko deklico spodobi. In še bolj sem siguren, da si jih glanca po petkrat na dan s kakšno sipino kostjo. Vendar je ta nasmeh drugačen. Zaradi tega sem skoraj prepričan, da nekaj prikriva. Še vedno jo opazujem, če se bo s čim izdala. Stric Valter mi je večkrat rekel: »Fantina, nikoli ne verjemi lepim ženskim očem.« On je že vedel. Bolj kot tisti moniga Stojan.
»Veš nerada se razkazujem. Pravijo, da je tako sončenje zelo zdravo.«
»Prav, prav. Nimam nič proti.«
Nenadoma me prime za roko, kar me ponovno spravi v zadrego. »Kajne, tudi ti imaš rad morje?«
»Da, kako si vedela? Morje je moj bog.«
Drug dan jo tam malo stran od svetilnika prvič poljubim. Objame me tako močno, da mi skoraj vzame sapo. Precej nerodno trčiva skupaj, da se v nadaljevanju popolnoma predava. Za mlado morsko deklico se poljublja zelo dobro. Noče z jezikom in tudi meni je tako prav. Ni mi všeč, da bi mi brskala po mostičkih. Iz mraka žarijo njene jantarne. Tiste zaradi katerih jo imajo za štrigo. Zaradi katerih bi oropal Ljubljansko banko sredi belega dne.
Noče, da jo peljem domov. Ko se razhajava, ji čimbolj narejeno mirno rečem naj pride pogledat moje slike in ji poskušam razložiti kam naj pride. Hočem jo prijeti okoli pasu, pa se mi kot baletka na tisti svoj poseben način izvije. Za nekaj časa nastane tišina. Nato se mi nepremično zagleda v oči. In v tem pogledu zaznam nekaj žalostnega. »Ti veš kaj , . . . dobro me poslušaj.« Zazveni mi kakor očitek. Svarilo. »Ne bi bila rada na tvojem spisku,« reče nadvse resno. Ponovno naredi nekaj korakov in tudi tokrat zalebdi kakor plesalka. Odide in ne da bi se ozrla spregovori. »Bom, prišla bom drugi teden med malico.«
Vesel stopim do nje, jo potegnem v bližnjo vežo in še zadnjič se poljubiva. Njen poljub je tokrat nekoliko bolj hladen. Kratek. Zelo kratek. Kakor da sem jo z mojim povabilom preplašil.
Zgodi se. V tistem jutru. Ko imam popoldanski turnus. Takoj, ko vstopi za trenutek pogleda okoli sebe in glasno vzklikne, ter me že naslednji trenutek široko močno objame. Čeprav sva se že precej zbližala sem vseeno presenečen.
Razkazujem ji eno za drugo. Eno od njih, ki sem jo že razstavljal izločim in jo prislonim na drugo stran.
»Jo hočeš?« rečem odločno.
»Ne, ne, kaj boš? Ne, tega ne morem.«
»Vzemi, če ti rečem. Bom že še kakšno spet namalal.«
»Prav. Zelo si prijazen,« jo prime z rokama in si jo ogleduje. » Hvala, res hvala. Dala jo bom v drug okvir.«
»Ni treba, saj je ta dovolj dober.«
»No, to je moja druga slika. Doma imam že enega impresionista. Kako narediš to, da je videti kot freska?«
»Skrivnost, punca!Tega nikoli ne boš ugotovila. Saj delajo tudi drugi, ampak na ta način nihče.«
»Kaj slikaš samo ribe?« pogleda po stenah. »In ta podmorski svet?«
»Da, že nekaj let samo to. Si pozabila, da je morje moj bog?!« zanalašč poudarim.
»Krasno, še enkrat hvala,« me poljubi na lice. Še enkrat pogleda slike in komaj slišno zašepeče. »Te amfore, školjke, mozaike in vse to sem že nekje videla,« zapre oči; zmaje z glavo in še naprej šepeče.
»Kaj praviš?«
»Ah, nič, nič. Samo dozdevalo se mi je.«
Ne da bi pomišljal jo pritisnem ob zid in pričnem z ustnicami preko lica do vratu. Začutim, da je vsa otrpnila in spustila roke ob telesu. Odneham. Nekaj mi reče, da za to v tem jutru ni pravi trenutek in da so poleg vsega še odprta vrata in vsak hip lahko kdo vstopi na hodnik. Ko jo izpustim se ji takoj povrne vsa živost.
»Moram iti. Moje pol ure je že zdavnaj konec.«
Potem se po nekaj poljubih dogovoriva, da ta prvi vikend preživiva skupaj na morju. Njen objem je ponovno tisti močan in širok.Vzame sliko in vsa žareče vesela odbrzi po hodniku proti izhodu. Ob gledanju za njo ponovno kakor že nekajkrat zaznam kako se na poseben način giblje. Nekaj posebno lahkotnega je v tem. Simpatično lebdečega kakor v plesnem koraku. Presenetljivo elegantno za tako visoko žensko dolgih udov z angelskim obrazom. S tistim posebnim žarom, ko se zasmeji.
Kopava se bolj malo. Večino dneva preživiva na odeji pod borovci, precej stran od radovednih oči. Telo ob telesu. Iščeva se. Ovohavava, božava. Poslušava tišino besed. Bitje srca. Njena koža je gladka, svilnata. Diši po morju. Ljubim jo. Vse bolj ljubim. Čutim, da je nekaj posebnega. Nekaj kar moram še odkriti. Raziskati. Njene roke so kot dva metulja. Bradavičke pokončne, vse trše. Ko se jih dotikam, poljubljam ji telo vztrepeče, zvije v loku. Trebuh raven čvrst, rahlo izbočen. Kadar se spustim vse nižje me nežno zaustavi. Med nama je veliko nežnosti. Močno zahrepenim po njenem vitkem telesu. Veliko si dajeva. Vendar razločno čutim signale, da se seks še kar nekaj časa ne bo zgodil. Morda je tako tudi prav. Verjetno bi se razblinil čar vsega lepega prvinskega. Zaenkrat tudi ni še med nama nobenih zaobljub. Še vedno je vse tako nedoločeno. Kakor da čez nekaj dni ne bova več skupaj. Govorim si, da je ona tista prava. Da je ne bom pustil stran od sebe. Da pravkar doživljam trenutke, ki me osrečujejo.
Veliko kopalcev je že odšlo in morje se je v miru pričelo pripravljati na svoj počitek. Lepo je videti žarečo pomarančo, ki se bo prav kmalu dotaknila gladine.
»Ala, greva. Pojdiva se malo zmočit,« vstanem, potegnem za roke in stisnem v objemu.
Vsa prepotena, razbolena od strasti se držeč za roko poženeva v vodo. Presenečeno opazujem kako dobro plava. Z izredno lahkoto, kakor da je rojena v morju. V svetu iz katerega prihaja. Zbojim se, da se bo potopila, zbežala in jo ne bom videl nikoli več. Vendar se to ne zgodi.
Predlagam, da greva na kakšne dobre ribe. Obrne se stran in v tem čudovitem dnevu pride od nje nekaj jeznega,
»Jaz rib ne jem . . . . pravzaprav ne maram jih.«
»Kaj pa potem? Kam bi rada šla? Meni je vseeno.«
»Greva v slaščičarno na tiste bele. Kako se jim že reče?«
»A šamšnite. Prav tudi jaz jih imam rad.«
Drug drugemu dajeva v usta kose sladkega beljaka, se smejiva, tako da naju radovedno ogledujejo. Imava se krasno, prekrasno.
V nedeljo zvečer še vedno noče k meni. Na moje prigovarjanje se samo nasmiha in mi močno stiska prste. Niti za drug dan mi noče dati nobenih zagotovil, da se ponovno vidiva. Edino njen poljub ob slovesu me navdaja z upanjem.
Dogajati se začne nekaj čudnega. Presenetljivega. V prvi vrsti pa se dogaja meni. Vse drugo pride sproti in malo kasneje. V naslednjih dneh je njena podoba tako močna, da postajam povsem omotičen. Kamor pogledam in tudi, če je ni nikjer jo vidim. Sploh pa ponoči. Kakor da leži poleg mene. Šepečem njeno ime, se nenehno prebujam in potim. Vstajam in se nalivam z mineralno in mlekom. V nekem trenutku me po celem telesu spreleti srh, ko zaslišim tiho milo petje. Popolnoma otrpnem, kakor da se bojim poslušati. Čez čas zaslišim en drug glas, ki mi povrne spoznanje, da nisem do konca ugasnil radia. Olajšano se posmejim sam sebi. Zjutraj sem, kot da bi celo noč plaval po Amazonki in se boril z anakondami. Takoj po zajtrku za katerega sploh ne vem kaj jem jo pokličem.
»Hojla Mirela, si ti?« vprašam nestrpno.
»Ja, sem. Poslušaj zdajle ne morem. Sem v montaži. Kasneje čez kakšno uro.«
Nehote dobim občutek, da je to prvo znamenje nečesa slabega. Čez dobro uro ponovno pokličem. »Zdravo. Jaz sem. Kaj ko bi šla v soboto na morje?«
Za nekaj časa nastane tišina, ki mi takoj povzroči negotov strah.
»Ja, ne vem. Tokrat ne. Res ne morem. Oprosti zdajle imamo sestanek. Te bom poklicala.«
Ni me poklicala. In to je bil ponovno eden od naslednjih čudnih občutkov. Jeza. Razočaranje. Za strojem sem v stolpce natrosil ogromno, dosti več kot je dovoljeno rdečega. Šef je sočno preklinjal in me nenehno sumničavo ogledoval. In naslednje je bilo, da me Mirela ni poklicala niti v ponedeljek, niti naslednje dni. Postanem zbegan in pričnem razmišljati o vsem mogočem. Pokličem in tisti znani večni šankroker iz portirnice reče, da je na malici. In ko pokličem čez kakšno uro me zveže naprej kjer mi neka odrezava ženščina pove, da je ni v službi in da ne ve kdaj pride. Vse traja še dneve in o Mireli ni nobenega glasu. Ta odsotnost povzroči še večje zbližanje in moja zaljubljenost se razraste do take mere, da se počutim vse bolj omotično razbolenega. Končno le odločim in pokličem Stojana, ki se samo nesramno reži. Cepec, idiot. Tudi on. Ne razume kako mi je. Ali pa uživa? Na koncu le pove, da bo kaj poizvedel in mi sporočil.
Proti večeru pozvoni, da živčno poskočim. Ona je. Sigurno je ona, si rečem. Na špagi je Stojan, ki se še vedno posmehljivo reži.
»Stari, si ti? Poslušaj dobro,« ponovno se zasliši smeh. »Ti, ta naša ti je pa zlezla pod kožo. Pazi se. Če te zaštriga si gotov. Ne bo te spustila.«
»Daj moniga, povej že enkrat!« zakričim nestrpno.
»A tako? Zdaj sem pa še moniga. In to jaz, ki skrbim za tvoj vsestranski razvoj. Krasno.«
»Oprosti.«
»Alora, tvoja nova ljubezen je odšla za nekaj časa z materjo v Italijo. Le glej, da se ne boš zdaj cmeril. Tako kot je odšla bo prišla tudi nazaj. Imaš srečo, moja detektivska agancija dela kot šus. Čav, pazi na ovinkih« se še vedno nesramno reži.
»Čakaj, kdo . . . ?« Hočem vprašati kdo mu je povedal, vendar je že izklopil.
Zadet sem. Popolnoma prestreljen. Kristus, ne še ona. Zakaj prav v Italijo? Izdajalka. In meni niti besede. Kar naprej, kakor da bi dobil fiksno idejo zloslutno žvečim novico.
Le kaj sem se ji zameril? Verjetno me sploh ni vzela resno. Morda se zdajle, prav ta hip mečka s kakšnim temnolasim »kalabrežem«. Naj se mu pizza zatakne v grlu! Ne smem niti pomisliti. Dio kristo, kar stemni se mi pred očmi. Kaj če nima pri roki mobija in je nekje bog si ga vedi kje? Pri ženskah se nikoli ne ve. Zvite so kot, kot . . . . no ne najdem prispodobe. Nekatere se z veseljem valjajo po travci zeleni komaj pokošeni. In še dokazati jim ne moreš. Dio povero, saj je že krepko čez polnoč. Jutri, me bo sigurno čakala kakšna razglednica in potem bo vse jasno kot pasulj. Da, tako! Tako so nam rekli v vojski. Jasno? Prav nič ni jasno. Dio kristo, kje je? Kaj počne zdaj? Tam ji bo vroče in kaj bo brez morja. Ne, ne, tu se verjetno motim. Saj ga imajo tam še več. Vročina še dosti hujša kot tukaj. Verjetno bodo vsi v hiši za škurami in imeli siesto in se basali s krvavo rdečimi, mrzlimi lubenicami. Hja, ga že vidim. Tisti »kalabrež« bo rezal in ji podajal najboljše kose. Seveda bo kot se za latino bikca spodobi nesramno buljil v njen nederček.
Celo noč se premetavam. Vstajam. Nalivam z vsem mogočim. Končno mi proti jutru le uspe ujeti nekoliko spanca. Zbudi me sonce, ki je že ogrelo ozračje. Navlečem hlače in odbrzim do nabiralnika. Nič. En sam zajeten kup reklam. Pokličem Stojana kakšno uro po kosilu. Mogoče ima še kakšne informacije. Nestrpen sem in kar nekajkrat napačno odtipkam. Nazadnje se oglasi njegova žena, ki je kot ponavadi kratka in osorna. Pove, da pri sosedu in popravlja barko.
Kasneje, ko se pripravljam za ven iznenada pozvgni. Ona je, me takoj prešine. Njen glas je topel, mamljiv. Zelo seksi. Polten. Pa vendar ni ona. Ta ponuja nekakšno ležišče s popustom.
»Kaj se sploh greste? A nimate drugega dela?« jezno treščim slušalko.
In niti drug dan, niti naslednje dni ni pošte. Edino kup reklam je vse višji, dokler ga ne vržem v kontejner. Hudič namalan, mi ponovno zagloda spoznanje. Zakaj se mi ne oglasi, saj pozna mojo številko, če se ji ne zdi potrebno, da bi napisala kakšno karto. Mogoče pa vse skupaj sploh ni bilo vredno mojega trpljenja. Dio bono, saj nisem Romeo in ona tam nekakšna Julija.
Dneve in dneve se borim kako naj si jo izbijem iz glave. Ne gre. Vse hujše je. S Stojanom pod njegovo pergolo pošteno zaruživa. On mi nenehno govori kako se klin s klinom zbija.
»Pusti, baba je baba. Moja Urša bi bila najbolj srečna, če bi me dobila gor na kakšni češplji, hja ha ha,« se mu veselo kolca. »Ala madonca, rukni ga še malo,« ponovno natoči do roba. »Lažje ti bo.
»Ne morem, ssslabo mi dela.«
»Daj no, kaj zganjaš tako tragiko? Ni mi jasno zakaj se žreš zaradi ene babe?«
»Ona ni . . . . niiii navadna baba mo moniga. Ona je . . . .«
»Na zdaj! Bodi tiho! Ne me spet basat z nekakšnimi morskimi deklicami.«
Drug dan in še nekaj dni imam dobrega mačka. Kamor pogledam jo še vedno vidim. V beli ohlapni platneni bluzi, črnem kratkem krilu v kar je bila oblečena tistega zadnjega dne. S težavo se nekako vtirjam. Seveda pa je njena podoba vseskozi nekje v meni. Kaj si sploh domišlja. Dela važno. Saj ni kakšna filmska diva s tistim svojim angelskim obrazom, dio bono. Štriga. Navadna štriga. Res je. Samo one tako gledajo. No, to res ne, ali pač. Skesano domislim. Njenega gibanja, šarma nima vsaka. Giblje se kakor manekenka. Pha, kaj pa še! Morska deklica? Kdo si je to sploh izmislil? Hočem si jo izbiti iz glave. Ne gre. Vedno se vrne. Po nekajkrat na dan. Prav ima Stojan. Zlezla mi je pod kožo. Dolgo, zelo dolgo jo ne bom mogel izrezati.
Za kopanje je že nekoliko pozno, vendar to naše indijansko poletje še kar traja. Kakor da se je ustavil čas. Še vedno je zelo vroče. Edino dnevi so malo krajši in noči bolj znosne.
Ne vem kaj mi je, da se ponovno odpravim k Rexu. Morda pa le najdem kaj zanimivega. Morje mirno, gladko, kot da bi ga polikal. Sonce se je že nekoliko spustilo in sveti bolj poševno. Zaradi tega je vidljivost še boljša. Skoraj optimalna. Posebno še zato, ker je nekoliko zarobljeno. Za večjo skalo zagledam nekaj rib. Morda so orade. Edino tukaj jih je občasno dobiti. Ko se obrnem proti njim takoj švignejo neznano kam. Poskušam čimbolj nepremično lebdeti in opazovati dno. Kakor ponavadi se vidijo manjši kosi kovinskih ostankov. Ne zanimajo me. Čim bolj počasi se pomaknem naprej. Nekaj se premakne in zarije v mulj in pri tem dvigne nekoliko peščenega drobirja. Bolje ne bezati. Lahko se ti kaj boleče zapiči v roko. Še nekaj časa lebdim, nato pa z nogami pospešim bolj proti odprtemu morju. Umirim se in ponovno zalebdim. Zagledam zvezdo. Peterokrako. Ni rdeča. Tudi tista, ki sem jo nekoč nosil na kapi je zbledela. Tu je globlje in tudi vidljivost je slabša. O zakladih ali kapitanovi skrinji ne duha ne sluha. Edino kar zagledam je nekaj lupin leščurja in zdi se mi, da je tam tudi eden zasidran v dno. Precej velik je. Pustim ga. Pravijo, da je to znak, ko naj bi bilo morje čisto. To je dobro. Saj po teh globinah in plitvinah čofotajo morske deklice. Tiste dolgolase, zgoraj brez in z zlato smeraldnim luskinastim repom, ogrlicami iz školjk. Prav tiste, ki priplavajo do tebe, ko se za nekaj časa zlekneš in zamižiš na soncu, Tiho priplavajo, ti dahnejo poljub in še isti hip jih več ni. Tako da sploh ne veš ali si sanjal, ali pa se je to resnično zgodilo. Kaj pa ona? Ona. Moja morska deklica. Kje je ona zdaj? Ali bom še kdaj videl tiste njene s katerimi lahko zaštriga vsakega dedca na svetu in okolici?
Toliko časa sem že v vodi, da me pričenja zebsti. Ogledam si dlani. Koža na prstih je močno zgubana. Moram se vrniti na obalo. Nazaj pospešim nekoliko hitreje. Zaplavam. Ponovno zalebdim, se obrnem in naredim hrbtno nekaj zavesljajev in spet zalebdim. In nato se spodaj nekaj zablešči. Potopim se in se po nekaj zavesljajih približam predmetu. Nič posebnega. Samo lupina Sv. Petra. Prav, tudi to je nekaj. Školjke imam rad. Potisnem si ga za kopalke. Potop me je malce utrudil, zato počasi odplavam proti obali in se po skalah previdno vzpnem. Sedem, snamem masko in plavutke in se zagledam nazaj proti morju. Že od otroštva sem prepričan, da je morje moj bog. Daleč za tem horizontom kjer se stikata nebo in gladina so še mnogi neznani svetovi. Drugačna morja. Nekega dne . . .
Nisem siguren ali slišim prav, ali imam prisluhe. Nekdo počasi tiho poje. Stresem z glavo in poskušam odstraniti vodo iz ušes. Ponovno prisluhnem. Nič. Nobenega glasu. Vse kaže, da se mi je samo dozdevalo. Potem se zgodi nekaj nevsakdanjega. Iz morja pride stokajoč glas, ki se spremeni v tiho ihtenje. Primem se za glavo. Ne, ne. To ne more biti. Zatisnem ušesa. Neumnost. Spet imam prisluhe. To je bila zgolj utvara. Domišljija. Da, sigurno sem si domišljal. Nekoč je rekel stric Valter: »Dio bono, fantina, tako močno fikcijo imaš, da bi lahko pisal romane.«
Velika žareča krogla se je že dotaknila gladine in poslala prvo zlato proti obali. Ladja je ravnokar ob odhodu oddala svoj pozdrav. Imel sem srečo. Ladijski vijak bo naredil svoje, vzdignil mulj, vznemiril vse njegove prebivalce, zanihal alge. Morda bo celo prebudil morske deklice, ki še spijo preden se bodo odpravile na nočno kopanje. In po vsej priliki bo luna obsijala njihova večno mlada telesa. Ozrem se nekoliko levo proti staremu delu mesta, ki je bil nekoč otok. S kotičkom očesa zaznam nekoga, ki leži na skalovju. Z dlanjo zasenčim oči in presenečenje je popolno. Čutim kako mi je vse vztrepetalo. Ona je. Mirela. Moja morska deklica! Brez obotavljanja vstanem in se po robu napotim proti njej. Tudi tokrat je zgoraj brez kot se za morsko deklico spodobi. Ista temna očala, pod njimi znane ustnice, ki so tokrat nekoliko razprte v nasmešku.
»Glej, glej . . . glej, kaj pa ti tukaj?« skoraj zavpijem.
Sname očala, se opre na komolce in me pogleda na tisti svoj način za katerega bi ugriznil največjega morskega psa. In od nje pridejo usodne besede. »Kaj ne veš? Tebe čakam:«
Takoj se spustim k njej, si sežem za kopalke in zraven nje položim uho Sv. Petra.
»Na, izgubila si luskino. Zdaj nisi več morska deklica. Vstani, greva.«
MARCIA FUNEBRE
Še vedno so tam. Za isto mizo kot ponavadi. Pisana druščina mojih kompanjonov. Ko me eden od njih zagleda zašepeče ostalim. In vsi se kakor na ukaz zagledajo proti meni. Oni vedno isti. Dvojica od njih še iz mladih časov, ko smo nabijali okroglo usnje pri istem klubu. Edino on nekoliko starejši od nas vseh nikoli ni igral nogometa. Kar se pa tlake tiče smo vsi štirje celo življenje tlačanili pri istem podjetju. Sicer je bil eden še malo tu malo tam. Malo tu pomeni, da je delal pri nas na naši strani, malo tam pa v Trstu. Kot dvoživka. Po sistemu, »znajdi se«, je baje nekoč rekel Tito. Sicer jaz tega nisem slišal. Kakor tudi Kardeljevega govora ne, Ker smo šli rajši združeno v Činkole. No, da ne zbežim od štorije. Povrhu vsega se je ta naš »malo tu, malo tam«, že od nekdaj ukvarjal s šverckomercem. Nosil v gibsu na roki ure. Pa kdo bi mu zameril. On je naš.
»Zdravo prijatelj, zdravo,« reče najstarejši. Vstane in me potreplja po hrbtu. »Smo mislili, da boš kar ostal zgoraj na hribu.«
»Miga mona,« se zareži tisti dvoživka. »Ni stupido d bi pestu soju mastnu penziju.«
»Dej no, pust ga. Važn d nm je pršu živ in zdrov. Mater, to se ni za zajebavat,« reče tretji in mi skoraj do bolečine stisne roko.
»Jemaš prov. Ma zdej ku so ti naštimali uni toj trebh beš lehko dou za anu rundu. Oštja, zdej ku si videt ku nov. Jest bom an tubo belega. Alo Borjana hodi les. Dio bono, sm mislu, d ti bomo naročli bando za marcio funebre.«
»Muči mona!« ga krvavo pogleda najstarejši od kompanije.
»Bom dal, bom. Kdaj pa nisem dal? Tudi ti bi lahko dal, moniga. Ti vlečeš našo in še italijansko.«
In tistega dne ga je bilo kar malo preveč za moj na novo generalno obnovljen »bojler«. Sicer je bila operacija žolčnika po novem prava igrarija. Pa vseeno ni prijetno, da ti šarijo tam po vampu. Potem pa dieta. Kakšna dieta, dio povero? Že danes bom zmazal nekaj pršuta.
Ampak tista dobrodošlica z mojimi kompanjoni me je krepko zdelala. Kar nekaj dni sem rabil, da sem prišel do sape. Tako da sem ob zdravljenju mačka razmišljal o vsem mogočem. Še najbolj pa o zdravju in smrti.
»Lahka ti bodi zemlja tu ob slovenskem morju,« je rekel govornik še preden so zapeli »Lipca zelenela je«. Dio povero, ta je močna! Prav za krepat. Kar se slovenskega morja tiče je vse v najlepšem redu. Vsaj moralo bi biti. In tukaj ni zajebancije, nobenih deviacij. Res ne. Ampak to z lahko zemljo? Ne me basat. Kako naj bo kakšne tri kubike slovenske s krvjo prepojene zemlje lahko? Ali pa takrat, ko se prideš menit za pokojnega svojca, pa ti pogrebnik ob slovesu reče: »Nasvidenje!« Orco buh, to mi zveni tako nekako, kot da bom prav kmalu škripnil. Proti sem takemu obnašanju.
Včasih me noro preblisne kaj vse bi moral storiti, da bi si lahko ogledal svoj pogreb. Že na začetku sem si priznal, da so z izpeljavo tega projekta težave. Niti sanja se mi ne kako bi to naredil. Mislim da bi bilo bolj smotrno, če bi se zgodba pričenjala s prihodom smrti. Ampak ne s kakšno kapjo ali nasiljem. Nasilja ne maram. Res ne maram. Pa čeprav sem nekoč nekega tipa pošteno na domine, ker je brcnil mojega psa. Kaj pa Matilda? Tudi te zoprne babe ne bi prenesel. Že na začetku sem proti. Odločno proti. Proti sem, en basta! Hudiča, zakaj so jo naredili tako odurno v črnem s tisto koso, ki je že zdavnaj amortizirana. Prekleta Matilda kar naprej brez predaha opleta s tistim skrhanim rezilom. Tudi tisto njeno šklepetajoče režanje, kot da bi na kakšnem kolesu ropotal skoraj odtrgan blatnik. Takoj sem za to, da se ji odvzame naloge in opravila. Na čevelj! Na zavod za brezposelne! Zakaj si niso izmislili kakšno bolj seksi punco, ki ima v sebi in pri sebi vse tisto, da takoj v hipu oživi vsakega dedca ne glede na njegova leta, ali morebitno umiranje s težko boleznijo. Ne glede na strankarsko pripadnost. Mogoče bi bila najboljša kakšna Jenifer Lopez za katero pravijo, da ima najlepšo, najbolj očarljivo ritko na svetu. Da se ti takrat, ko zapuščaš ta svet in migaš le še z zadnjo kocino ob pogledu na ta njen čudoviti predel še poslednjič dvigne prešita odeja. Potem se bodo čudili in rekli:
»Aleluja, on je tisti, ki je vstal, ali pa mu je vstal od mrtvih.«
To bi bilo tisto pravo. Na obrazu vsakega naj bi zaznali tisti poželjivi blaženi nasmešek namesto groteskne maske zvite v zadnjem smrtnem krču. Resnično v tisti zadnji uri ni boljšega zdravila kot pogled na simfonijo tistih dveh poskakujočih ritnic. Čudovito, ena gor, druga dol. Orca špinčič, bolje da niti ne pomislim.
Kaj pa odhod? V njem naj bi bilo nekaj astralnega. Tako kot lebdenje na nekakšni nevidni zračni blazini, ki me še pri polni zavesti pelje nekam navzgor proti vratom našega zbirališča. Tam kjer te z obilnim šopom ključev pričaka Sv. Peter in te temeljito izpraša. To lebdenje ali odhajanje naj bi bilo zelo počasno, nevidno za vse zbrane. Povsem po mojem zvitem načrtu, da nihče ne bi mogel poseči v dogajanje odhoda. Jaz sam pa bi ostal še vedno popolnoma neopazen. Ekola, tukaj je srž vsega, zakaj bi rad gledal svoj pogreb. Kar naj imajo ceremonijo. Naj manipulirajo z mojim telesom kakor hočejo. Mene, mojega duhovnega jedra ne bo mogel nihče reciklirati. Ne farji in še manj komunajzarji. Pokopljejo tisto kar je ostalo za vitaminsko obogateno hrano črvom. Naj imajo meso in kosti. Magma vseh spoznanj ostane meni.
Čas je da gremo po vrsti. Pogrebna pleh banda me zelo moti. In sem takoj odločno proti. Nabijajo tako, kot da bi bil vsak med nami najmanj predsednik države, ali nekdo, ki je postal na hitro general. Posebno tista dva tipa z činelami in bobnom. Pri pogrebcih nehote sproščajo energijo posebnega paradnega, vojaško drsajočega koraka. Oštrigeca, tega res ne maram. Celo življenje sem bil nekakšen pacifist in ne maram nobenih militantnih štosov. No, tu se moram popraviti, da ne bo kdo mislil, da od Karantancev sem nismo več tisti pravi. Dio buh, tristo kočevskih! Smo kot speči črni panter! Ko nas kdo dregne postanemo grdo bojeviti. Takoj zgrabimo za fičafaj. Rajši bi imel, če bi po zvočniku urezali Bisetovo »Carmen«, ali pa vzdihovanje mlade potrebne hotnice, ki bi na koncu cvilila kot »kamničan« pred prihodom na postajo. Verjetno bi mi šla prav do mrtvega srca, pa še bolj v stilu bi bilo z vsem že prej omenjenim. Na, pa smo tam! Stil to je tisto! Rekli bojo; odšel je v svojem značilnem stilu. To tudi nekaj šteje. Ekola, še na nekaj sem se spomnil. Naj rajši kakšen dan počakajo, če bi slučajno deževalo. Zna se zgoditi, da bi se muzikantom rosila očala in tudi v trompete, ter pomperdone bi znalo teči. Tudi oslovska razmočena koža na bobnu ne bi dala svojega efekta. Precej nerodno bi jim bilo plozati znane posmrtne marše. To nevšečnost bi jim prav rad prihranil. Kaj pa tisti, ki bo bral moj nekrolog? Hudičevo se mu lahko zatakne, če mu deževne kaplje razmažejo pisanje. Saj vem kdo bo. Eden tistih komunajzarjev, ki se je švercal naprej samo skozi nekakšne tečaje. In je kot jegulja lezel naprej s položaja do položaja. Šušljalo se je, da sije kupil diplomo na Reki za steklenico viskija. Nikoli ni znal iz glave nič pametnega skupaj spraviti. Popolnoma ga lahko iztiri. Ne bo se spomnil tistih vsakokrat enako izrečenih fraz.
Tam pri odprtem grobu se odvija tisto najbolj važno. Pozorno si bom ogledal vse prisotne. Seveda v prvi vrsti mojo vdovo. Njen v rahlem burinčku vznemirjen črn šifon. Kot ris bom opazoval vsak njen gib, namig, kakšen pritajen skriven nasmešek. Ali se drži na lahen jok in če že bliska s svojimi motnimi, rahlo zabuhlimi po kakšnem potencialnem nadomestku. Po nekom, ki ji bo počasi in žalostno delal tolažbo. Takrat se bo najbolj videlo, kakšna čustva je celo moje tuzemsko bivanje gojila do mene. Prav dihal ji bom za ovratnik, da mi ne uide najmanjša podrobnost. Prasica prebrisana, vedno mi meša vino z vodo in skriva denar v svojem bunkerju. Hja, kaj misli, da ne vem?
Kaj pa moja mlada zaganjačica s katerovčasih na hitro skočim v naš vikend? Držala se bo malo ob strani. Njej ni treba jokati. Saj je še mlada. Čisto frišna. Majko milo, tako mi ga spravi pokonci, da sem kot mlad bikec. Včasih garava kot črna živina. Brez tartufov. Samo nekaj pršuta in kakšen glaž refoška.
Potem ožje in daljno sorodstvo. Njih bom še posebej imel na muhi. Posebno njihovo šepetanje o moji zapuščini. Kje so tiste zlate zapestnice, uhani še od babice in prababice? Tiste, ki jih je pokasirala ta ženska? Ta, ki sploh ni našega rodu. Kateri mladi frklji, jih je tudi nekaj znosil. Pretopil in zapravil v kakšnem kupleraju. Kaj sem vse komu za časa svojega bivanja obljubil? Takrat bom napel ušesa, ko bojo polni hvale na račun mojega dobrega in čudovitega značaja. Bla, bla, bla, same flance. Moj značaj? Nič posebnega! Poznam jih! Kako škoda me je in kaj vse bi lahko naredil, ter ustvaril še na tem svetu. Kakšna škoda. Imel je res dobro pokojnino. Mastno. Tisto najvišjo. Joj, joj, joj, kar slabo bi me zvijalo v docela mrtvem želodcu. Med vrsticami šepeta bi rad hitro zaznal, kakšen velik prasec sem bil. Da me je bog poklical zato tako iznenada, ker je natančno vedel za kakšno deklerirano pijanduro gre. Cele noči je klofal na računalnik in nažigal tropinovce. »Tropikane«, kot je rekel. Da, prav to. To je rabil za zagon. Brez tega ni mogel. Še dobro, da jo ni spravil v prerani grob.
Neki prijatelj od prijatelja, ki naj bi bil »genij za medicinske zadeve« je v krogu čakajočih modroval.
»Ni kej, una roba zdola ukuli jajcov je lehko dosti nevarna. Eeee ja, ni kej,« bo zaključil v šepetu.
Lojz, moj večni dušebrižnik, od ženine sestre mož bo kot vedno modro izjavil: »Mere, mere ni poznu!«
»E ja, če bet. Vlih to je uno,« bo takoj pritrdil še nekdo drug iz malo bolj daljnega sorodstva, ki ga komaj poznam. Da bi lahko prihranil za eno bajto, če ne bi tako vztrajno žlampal. Jej, jej, jej, pa čisto normalno ga cukam. Samo kakšna dva prsta pri kosilu, in še to če je na mizi kakšna maščevna. Šnopsa, tiste »tropikane« imam toliko, da bi si z njim lahko noge umival. Skoraj niti ne poskusim ga odkar imam zvišan pritisk. Žena si vsak dan z njim maže noge in roke. Pravi da to počne zaradi revme. Mogoče tudi vmes kakšnega rukne. Kako sem bil stiskaški, da bi mi lahko luknjo v koleno vrtal. Tisti zgoraj vse vidi, vse ve. Vidi, vidi, enega lulija vidi! A ljubi bog sploh ve, da sem šolal tistega Ngadoreja tam v Darfurju. Prav res. Bodo že videli, ko bo prišel na pogreb. In jih gledal široko na belo sredi črnega obraza. On bo res nekaj pokasiral. Že zdaj sem mu zapisal. Babjek, kakšen babjek, da sem bil. Oštja, nobena mu ni ušla. Mici, uboga Mici je morala vse to prenašati. Da, da, za vsakogar raste palica v grmu. Dio, roba za ne vervat, kakšne bodo metali ven. Najrajši bi jih s kakšnim bejzbolskim kijem.
Potem bi si rad še čisto nazadnje preden odidem v spremstvu plavolasih angelov, naslonjen na njihove bele prsi, ogledal in slišal še vse prijatelje in znance. Vse tiste grobarje, ki so se vedno pretvarjali in mi grenili življenje. Vse tiste krokarje, ki so mi poganjali adrenalin v žile. Me elegantno večkrat zajebali pri mnogih zadevah. Da ne naštejem, ker me zgrabi sveta jeza. Jebiga, tak je ta svet. Egidij s katerim sva nekoč tlačanila pri istem podjetju bo zagotovo rekel:
»Znam jest, znam. Mene prašte. E ja, bou je u partiji, praščon. Eno nanka zdej ni dou nazad uni rudeč liber. Eee, tešni so najhujši. Zdej mu je dala farja, bi bulše d bi pršli les negovi ses uno zastavu, orko dindio, kakšni cajti so pršli.«
»Te ud zgora so pršli les delat nas pametne, dio povero!« Takoj bom vedel kdo je izrekel te besede. S takimi in podobnimi ni odnehal nikoli.
Nekdo, ki ga tudi poznam mu bo čisto potihem zabrusil vedno isto že obrabljeno frazo.
»Sam nehi, če neb blo ns kranjcov bi vm še zmeri pudgane skakale pu Čevljarsk. Tolk, d boš vedu.«
Darja, ki pozna vsakogar in o vsakomer ve vse.
»Tista hči ud Lučane je za segurnu ud nega.«
»Ma ne stoj mi reč . . . kedu bi si mislu, ma ne, dej.«
»E ku bi ti znala . . . ne me nanka prašat,« bo zavila z očmi proti nebu. »Se vele vide. Jema an kos nosa vlih ku von. Znaš to je blo uni bot ku je . . .«
»Muči, ne stoj zdej, pesti stat,« bo Darjo poskušala utišati Cvetka.
»Jemaš prov, pestmo če tu robu. E bušca vona, buuušca!«
In Cvetka bo nadaljevala nekaj, kar kot ponavadi Darja razume povsem drugače V glavnem bosta pa vse vedeli o vsem in vsakem.: »Sm jemala za čut na televižjonu, d bo zdej ku so pršli nazad ti stari rudeči bo rivalo use šu gor. Je reku adn, d bomo jemali usi nč ku an tisoč penzije..«
»O dio mio, ne mi reč! Ma čaki, čaki, bomo vidli ponjer. Keda rečejo gor se zna kaj bo rivalo.«
Bradač od nekega združenja bo svoj govor zaključil nekako takole:
»Izgubili smo človeka, za katerega šele sedaj po njegovi smrti ugotavljamo kako bogat je bil njegov ustvarjalni opus. V spominu ga bomo ohranili kot, kot . . .«
Kako bo na moji sedmini? Bolj veselo bo kot na vsakem ohcetu. Nazadnje pride najslajše. Šibal bo pršut, salame in narezki, kot sekretna dila veliki zrezki. Vse kar poezija žretja bo premogla. Da na kosmata grla, tekočina bo bolj tekla. Kar jim seveda še najbolj privoščim, čeprav mi sline nazaj na zemljo kapljale bodo. Temu nisem nič proti, sploh ne nasprotujem! Naj folk uživa! Saj vem kako je, tega skoraj ne bi rabil špegati. Sam sem bil že na nekaj takih veselicah. Prisežem vam, bilo je krasno. Ni dosti manjkalo, da bi od veselja skoraj zaplesali. Za sigurno že naprej vem, da bo najbolj potrjen ravno Lojz. In da bo njegova žena, to se pravi od moje žene sestra zaradi tega čisto ponorela. Zbezljala kot mlada lipicanka. Oba bosta pri nas na spanju, ker Lojz ne bo sposoben zakurblati svoje »katrce«. Kadar je kaj zastonj ga sploh ni mogoče ustaviti. Sosed bo pri mizi kmalu zašepetal sosedu:
»Ti Franc, madona, puglej kuko lepo ohraneno jo je zapustu.«
In potem bo tisti drugi narejeno zgrožen zakrožil z očmi.
»Ne stoj ses tešnimi. Leti ni fešta.«
In tisti še vedno ne bo odnehal. »Posluš Mici, zakva nis pevcem rekla nej zapojejo uno negovo?«
»Ma kera je una negova?« se bo moja Mici naredila nevedno in našobila ustnice. »Mi ne pride taku vele.«
»Pride, pride, porkastalaža, sam taprav dedec more bit!« ne bo odnehal. Nakar ga bo drugi močno brcnil v piščal.
Nekatere se bodo nanašale na mojo radodajko s katero se občasno greva poživljajoč hopsi opsi. Zajebal jih bom. Vse jih bom zajebal in tudi njej nekaj zapisal. Tako, da bo še bolj veselo gledala na ta svet.
Nekdo bo hotel biti patriotsko poetičen in bo zatulil v dim naše sprejemnice:
»Bil je pravi sin izkrvavelega naroda!«
Vrniti se moram malo na začetek, ko te imajo tam v kapelici in prihajajo izrekat sožalje. Nekateri se ob tem tako zmedejo, da namesto izrečenega sožalja žareče zatrdijo kako jih veseli. Posebno bi mi šlo na jetrca da bi me kar naprej obrizgavali z nekakšno odišavljeno sveto vodico. Prav lahko bi se mi zgodilo, če ne bi bil še čisto do kraja mrtev, da se še bolj podhladim in dobim pljučnico. Dio kristo, kar strese me ob tej misli. Jeza bi me zgrabila, če bi mi oblekli tisti boljši tagmašni gvant, ki ga nisem oblekel niti trikrat. Celo življenje ga čuvam, če slučajno ne bi dobil Prešernove. Pa kaj? Ta hip zdaj verjetno ne bi mogel zapeti oprsnika. Da o hlačah niti ne govorim. Moral bi jih dati tam zadaj kamor sonce ne posije širiti. Verjetno bi mi bil spet prav šele na tisti dan, ko bi odhajal v naročju angelov. Da, prav njih. Na podobah so vedno plavolasi. Zato domnevam, da je hudič zagotovo črn. Joj. Skoraj bi ozabil. Ko smo že priangelih in mojem odhodu. Takrat bi imel rad glavo naslonjeno na eno tistih, ki ima zare dobre, čvrste in velike. In ne take, ki bi bile napumpane s silikonom. Včasih preberem, da svojci cvetje hvaležno odklanjajo, in naj se denar rajši nameni za to ali ono ustanovo. Proti sem, odločno proti! Ne proti pušeljcem in vencem. Saj pokojnik vseh tistih cvetličarskih umetelnosti itak ne vidi. Nehote se mi je zdelo, da prav zaradi tega obilja flore vse zaudarja še bolj po mrliškem. Vedno sem imel občutek, da vse to naparfumirano cvetje ustvarja občutek nečesa gnilega. Proti sem, res proti! Za vse tiste ustanove je dolžna poskrbeti država. Oštja, zakaj niso vprašali njega, ko je bil še živ. Mogoče bi bil on prav rad v cvetju?
Vedno so mi govorili, da sem trmast kot istrski osel. Moj življenjski moto je, da sem za vsako stvar proti. Zmeraj proti. Arbitraži, tajkunom. Policajem. Proti buzijem. (Tisto od zadaj v čokolado jim res ni v čast.) Posvečenim pedofilom. Filozofom, ki filajo zofe.
Nekoč sem v neki družbi omenil, da nočem nikakršnega cirkusa, in da naj se moj pepel preprosto strese v naše slovensko morje. Takoj se je našel nekdo in rekel, da tega zakon ne dovoljuje ter da se še nič ne ve do kje sega to naše morje. Majko milo, vsa kri mi je šla v betico. Najrajši bi ga žvajznil. Posebno zaradi zadnjega dela njegove misli. Pa smo spet tam. Proti sem! Odločno sem proti takim zakonom! Gleda luli državo, ki ima take zakone! In povrhu vsega niti ne ve koliko morja ima. Saj ni treba daleč, sem ugovarjal. Takoj blizu Luške kapitanije bi bilo povsem dobro. In spet je tip mlel naprej,češda jim tako noben čoln ne dela. Proti sem, oštja. Ne maram take države kjer skoraj nobena reč ne dela.
Tako, da še vedno ne vem kaj bi moral storiti, čeprav sem predelal kar nekaj možnih scenarijev. Nič se ne ve, danes je vse mogoče. Pogledati moram po internetu, mogoče kje ponujajo kakšne take usluge. Oštrigeca, saj zdaj imam mobi. Poklical bom gor velikega ključarja. On bo dal kakšno informacijo kakšne so možnosti. Krasno bi bilo, ko bom čez nekaj časa tam nekje zgoraj, da še komu po nebeški elektronski pošti pošljem nazaj podatke, kako sem to mojo idejo izpeljal. Kaj pa resnica? Nič, črvi me bodo pohamali. Hahaha, po vsej verjetnosti je samo ta resnica tista prava. Saj ni važno, lahko se tudi malce zlažem. Verjel mi tako ne bo nihče. Spet sem, odločno proti! Včasih je treba tudi verjeti. Sploh pa ne bi rad umrl kasneje kot moja žena, moja boljša razpolovina. Pri teh novih pižamah nikoli ne vem kaj je spredaj in kaj zadaj. Vsaj kar se spodnjega, hlačnega dela tiče.
MORSKA DEKLICA
Ko sem jo zagledal sem ponovno začel verjeti, da res obstajajo. Tiho, neslišno, ko ni nikjer nikogar pridejo iz morja in povzamejo človeško podobo.
V morske deklice imam vso pravico verjeti, čeprav bo kdo mislil, da nekaj ni v redu z mano.
Poleg tistih, ki so smeje namigovali, da se na tistem kraju tam pri Rexu pogosto ponoči kopajo neka čudna bitja podobna ribam, so bili tudi drugi. In ti drugi so z vso resnostjo zatrjevali, da gre za morske deklice. Krasno! Vse kaže, da nisem osamljen.
Kasneje smo izvedeli, da so bile to švedske turistke, ki naj bi se mudile pri nas v zvezi z nekakšnim praznovanjem v Luciji. Vse skupaj je bilo nekaj podobnega, ko smo se goli kopali sredi noči na Debelem rtiču z nekimi puncami iz Štajerske, ki so bile nekoliko manj sramežljive kakor naše domorodke. Punce niso razen svojih poraščenih muc imele tiste tipične plavuti, ki bi jo kot prave morske deklice morale imeti. Me je pa tudi ta dogodek ponovno prepričal v obstoj teh čudovitih bitij.
In če odmislim morske deklice se je na tistem kraju, ki mu domačini še vedno rečemo pri Rexu pogosto našel kakšen zanimiv manjši kos razbitine nekdanje veličastne ladje. Ladje, ki je na tem mestu doživela svoj lasten pogreb. Tako da jo je Veli Jože kasneje v celoti razrezal in njene dele dobavil kakšni od železarn.
Pri meni je šlo za navadno potapljanje na vdih. To potapljanje naj bi imelo tudi smoter. Nekaj fantazije. Zabavo. Iskanje zaklada, ki ga po vsej verjetnosti nikoli ni bilo. Kajti Rex ni bil kar tako neka nepomembna barkača. Okoli tega so se spletale mnoge zgodbe.
Tako sem se nekega dne po kosilu spravil na iskanje moje že precej zastarele opreme. Masko sem našel dokaj hitro. Kaj pa plavutke? Ni jih. Morda bo šlo tudi brez njih, pa čeprav sem že nekoliko zarjavel in tudi pljuča zaradi cigarillosov niso več tista prava.
Drug dan parkiram pri moletu in kmalu sem že na kraju samem. Pljunem mastnega v steklo od maske in s šopom morske trave zdrgnem in očistim. Tako je treba me je podučil pokojni Niko. Prav tako in nič drugače kot to naredi svetovno znani potapljač.
Potopim se. Masko mi zaliva voda. Sranje. Ne rečejo zastonj, da voda še za v čevlje ni dobra. In še slana povrhu. Pozabil sem si obriti brke. To je to! Jutri pridem še enkrat. Moram. To sem dolžan samemu sebi.
Pridem oborožen tudi s plavutkami, ki si jih sposodim od sosedovega fanta. Gre mi dobro. Odlično. Kakor da sem nov. Nekdo drug. Oskubljen. Brez brk. Dokaj hitro opazim nekaj manjših razbitin, ki so videti nepomembne. Skrinje polne zlatih palic še vedno ni nikjer. Ali vsaj kakšne ogrlice s kot sliva debelimi diamanti, se pootročeno hahljam nekje znotraj. Take, ki jih je na mogočnih prsih nosila madam Pompadour.
Ob drugem potapljanju, pa le najdem medeninast okvir, ki naj bi bil od kakšne okrogle ladijske line. Po krajšem tuhtanju ga spustim nazaj. Imam nekaj več sreče, ko najdem nekakšno zapiralo, ki ima na enem koncu odebeljen del v obliki valjaste ročke. Prav krasno bo, če bo kdaj koga treba s tem lopniti po betici. Da ne bo pomote, nisem, res nisem pretepaški tip. Nežen sem. Zelo nežen. S puncami mehak kakor maslo prve kvalitete.
Že močno utrujen se spravim na obalo. Potegnem dol masko in takrat se mi zazdi, da sem prišel nekam drugam. Zaprem oči in še enkrat pogledam. Dio kristo, to je to! Imeli so prav. Tukaj se kopajo morske deklice. Edino kar se ni skladalo s pripovedmi je, da zdaj ni tista tajanstvena črna noč in da jih ni več. Zdaj je tu ena sama. Edina. Nedaleč stran na kamnih. Leži kakor da jo je naplavilo. Morda prav zdaj počiva. Komaj diha. Se privaja. Čaka na koga, da bi jo obudil, ji dal na usta prvo pomoč. Ah, spet fantaziram. Pravkar se je nekoliko premaknila. Živa je! Ta je drugačna. Temnolasa z velikimi sončnimi očali. Spodnja ustnica pa kakor v nekakšnem pričakovanju. Najbolj pomembno pa je, da je zgoraj brez. Tako kakor se za morsko deklico spodobi. Čez spodnji del trebuha ima vrženo brisačo. Tisto zgoraj brez je res vredno, da napasem oči. Limonce, lepe in bele, pokončne, proti nebu štrleče. Lepo vse napeto na oči pripeto. Če se ne motim, bi na popku moral biti zlat polž in namesto nog značilna smeraldno luskinasta plavut. Lasje, tudi oni niso taki kot jih običajno imajo morske deklice. Pa kaj? Mogoče bi morali biti zlati, prepreženi z algami.
Nekaj trenutkov od presenečenja in zadrege držim odprta usta, nato pomenljivo zakašljam. Ona, mladenka, ki seveda ni, ali pa morda tudi je morska deklica ne pokaže nikakršnega zanimanja. Verjetno spi, si rečem. Morda one sploh ne govorijo. Seveda one samo s tihim, milim glasom pojejo in zapeljujejo poštene moške. Se spomnim zgodb o Odiseju.
Ko se odpravim proti avtu se še enkrat obrnem nazaj vidim, da si je snela očala in gleda za mano.
Minevajo dnevi. Indijansko poletje pa še kar traja. Vročina. Če bi rekel pasja ne bi bilo prav. Moj pokojni kuža bi gotovo zameril. Je pa vroče, da bi lahko jajca na karoseriji pekel.
Verjamem, da je na tem svetu marsikaj igra slučaja. Ampak za to srečanje in kasnejši razvoj dogodkov tega ne bi mogel trditi. Verjetno pa je vse skupaj moč usode. Hja, porkastalaža, ali pa je to del kakšnega načrta.
Večkrat sem jo srečal na tisti ulici vseh večjih lokalnih medijev. Pogosto so mnogi prihajali in spet drugi odhajali, hiteli po malico, na kavo ali kaj bolj konkretnega.
Na ta dan je stala skupaj z enim mojih boljših prijateljev pred italijanskim klubom. Pozdravim Stojana in hočem mimo, ko zakliče; »Hojla, kam bežiš? Pridi, pozdravi tole pupco,«
Pričnem zavirati in še vedno nisem siguren kaj naj bi storil.
»Daj stari, pridi sem!«
»Pozdravljeni,« rečem v zadregi in jo sprva samo bežno pogledam, nato pa to storim še enkrat, kakor da me je nekaj na njej zmotilo. Njene oči. Kaj je to? Čutim kako mi je postalo v trenutku vroče. Stegnem roko in nekako se mi uspe predstaviti.
»Milan,« zajecljam in se počutim kot šolarček pred tablo.
Njen stisk je močan, dlan nekoliko hrapava, prsti tanki, dolgi s katerimi morda igra klavir. »Mirela,« dahne skoraj neslišno. Oči, njene oči me še enkrat naredijo povsem zmedenega. Niso zelene, niti rjave. So nekaj posebnega. Jantar. Da, to bi bila lahko prava barva. Ob dolgih, gladkih črnih laseh je polna življenske sile. Magnetična. Prestreli me čuden, neobvladljiv občutek, ko se zavem, da jo še vedno držim za roko. Končno spoznam, da tudi ona noče spustiti moje roke. In to kar traja in traja.
»Ej čo, stari. Pazi, da te ta naša ne zaštriga,« se Stojan glasno zareži. »Bodita v cvetju,« in že hiti naprej po ulici. Baraba. Kaj ni videl kako se ravnokar pečem kakor brancin na žaru.
»Po malico grem,« se tudi ona obrne in zalebdi skozi zrak. Njeno gibanje se mi zazdi na poseben način očarljivo spričo dejstva, da je skoraj večja od mene.
»Da, tudi jaz,« stopim ob njo še vedno ves negotov.
Ne dolgo zatem sediva na vrtu italijanskega kluba in ob beli kavi , glodava vsak
svoj sendvič. Vsa moja zadrega skoraj v celoti popusti. Razgovor postaja vse bolj sproščen. Kmalu se odpreva in si izmenjujeva vse več osebnega, kakor da se že dolgo poznava. .
Pripoveduje, da sta dolgo hodila s fantom iz sosednje vasi. Da se je njegova celotna družina odločila za odselitev v Italijo. Zatrjevali so, da je tam njihova edina prava domovina.
V strahu vprašam. »Kaj sta še vedno v stiku? Si dopisujeta?«
»Ne, nikoli se ni oglasil,« me pogleda s svojimi, zaradi katerih bi šel trikrat na dan na Triglav. Začutila je mojo zadrego in se komaj zaznavno nasmehnila. »Njegova mati mi je večkrat jezno rekla, da sem štriga. Da samo one tako gledajo. Nikoli me ni marala. Niti poslovil se ni. Kar naj bo tam. Bili so Slovenci, veš. Nekdo je nekoč moji materi omenil, da se je poročil z neko Sicilijanko. Sicer sem pa jaz šla v Ljubljano študirat in vse se je spremenilo. Kakor vidiš tudi po domače ne tolčem več. No, med svojimi še vedno. Pa ti, si sam?«
»Da, sam sem kot ptiček na veji. Ni časa. Od jutra do večera sem v tiskarni.« izmaknem pogled in polglasno zašepečem. »Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. Pa saj ni važno. Zdaj mi je povsem dobro.«
»Daj no, saj sem te večkrat videla z neko blondinko.«
»Tisto je bila punca od prijatelja.«
»Kako od prijatelja, če sta se držala za roko?«
»Od prijatelja, da. Takrat sta bila ravnokar v krizi. Moral sem prevzeti vlogo tolažnika. Zdaj je vse v redu. Že kakšno leto sta srečno poročena.«
Narejeno grdo pogleda, »Vse se mi zdi, da si eden tistih . . . .«
»Pa kaj ne veš?« se na ves glas zarežim. »Je že tako, da punce ljubijo barabe,«
Njen smeh je nekaj enkratnega. Morda celo malce priučeno naštudiran. Smeji se predvsem z očmi. Spodnja nekoliko poudarjena ustnica pa poda k temu nekaj zelo simpatičnega. Pričnem se zavedati, da me neustavljivo privlači.
V nekem trenutku, ko hočeva že oditi se moja nova znanka nasloni nazaj na stolu in hote ali nehote napne svoje koničaste prsi. Prav take kakršne imam najrajši. In na nosu ji tičijo prav tista sončna očala. Tista, ki jih maloprej ni imela. V hipu me zadene razodetje. Da, to je to!
»Si bila ti takrat na kamnih?«
»Da jaz, pa kaj potem? Mislila sem, da ni nikjer nikogar. Potem si se pa kar naenkrat prikazal. Prišel iz morja kakor povodni mož.«
Aha, tu smo! Mi takoj nekaj zacinglja v glavi. »Kaj pa ti . . . . kaj misliš o morskih deklicah?« se obrnem stran in napeto čakam.
»Kaj, kaj, prav nič. To so samo pravljice,« se posmeji s celo vrsto belih, lepo raščenih. Z rahlo poudarjenima sekalcema, kakor se za morsko deklico spodobi. In še bolj sem siguren, da si jih glanca po petkrat na dan s kakšno sipino kostjo. Vendar je ta nasmeh drugačen. Zaradi tega sem skoraj prepričan, da nekaj prikriva. Še vedno jo opazujem, če se bo s čim izdala. Stric Valter mi je večkrat rekel: »Fantina, nikoli ne verjemi lepim ženskim očem.« On je že vedel. Bolj kot tisti moniga Stojan.
»Veš nerada se razkazujem. Pravijo, da je tako sončenje zelo zdravo.«
»Prav, prav. Nimam nič proti.«
Nenadoma me prime za roko, kar me ponovno spravi v zadrego. »Kajne, tudi ti imaš rad morje?«
»Da, kako si vedela? Morje je moj bog.«
Drug dan jo tam malo stran od svetilnika prvič poljubim. Objame me tako močno, da mi skoraj vzame sapo. Precej nerodno trčiva skupaj, da se v nadaljevanju popolnoma predava. Za mlado morsko deklico se poljublja zelo dobro. Noče z jezikom in tudi meni je tako prav. Ni mi všeč, da bi mi brskala po mostičkih. Iz mraka žarijo njene jantarne. Tiste zaradi katerih jo imajo za štrigo. Zaradi katerih bi oropal Ljubljansko banko sredi belega dne.
Noče, da jo peljem domov. Ko se razhajava, ji čimbolj narejeno mirno rečem naj pride pogledat moje slike in ji poskušam razložiti kam naj pride. Hočem jo prijeti okoli pasu, pa se mi kot baletka na tisti svoj poseben način izvije. Za nekaj časa nastane tišina. Nato se mi nepremično zagleda v oči. In v tem pogledu zaznam nekaj žalostnega. »Ti veš kaj , . . . dobro me poslušaj.« Zazveni mi kakor očitek. Svarilo. »Ne bi bila rada na tvojem spisku,« reče nadvse resno. Ponovno naredi nekaj korakov in tudi tokrat zalebdi kakor plesalka. Odide in ne da bi se ozrla spregovori. »Bom, prišla bom drugi teden med malico.«
Vesel stopim do nje, jo potegnem v bližnjo vežo in še zadnjič se poljubiva. Njen poljub je tokrat nekoliko bolj hladen. Kratek. Zelo kratek. Kakor da sem jo z mojim povabilom preplašil.
Zgodi se. V tistem jutru. Ko imam popoldanski turnus. Takoj, ko vstopi za trenutek pogleda okoli sebe in glasno vzklikne, ter me že naslednji trenutek široko močno objame. Čeprav sva se že precej zbližala sem vseeno presenečen.
Razkazujem ji eno za drugo. Eno od njih, ki sem jo že razstavljal izločim in jo prislonim na drugo stran.
»Jo hočeš?« rečem odločno.
»Ne, ne, kaj boš? Ne, tega ne morem.«
»Vzemi, če ti rečem. Bom že še kakšno spet namalal.«
»Prav. Zelo si prijazen,« jo prime z rokama in si jo ogleduje. » Hvala, res hvala. Dala jo bom v drug okvir.«
»Ni treba, saj je ta dovolj dober.«
»No, to je moja druga slika. Doma imam že enega impresionista. Kako narediš to, da je videti kot freska?«
»Skrivnost, punca!Tega nikoli ne boš ugotovila. Saj delajo tudi drugi, ampak na ta način nihče.«
»Kaj slikaš samo ribe?« pogleda po stenah. »In ta podmorski svet?«
»Da, že nekaj let samo to. Si pozabila, da je morje moj bog?!« zanalašč poudarim.
»Krasno, še enkrat hvala,« me poljubi na lice. Še enkrat pogleda slike in komaj slišno zašepeče. »Te amfore, školjke, mozaike in vse to sem že nekje videla,« zapre oči; zmaje z glavo in še naprej šepeče.
»Kaj praviš?«
»Ah, nič, nič. Samo dozdevalo se mi je.«
Ne da bi pomišljal jo pritisnem ob zid in pričnem z ustnicami preko lica do vratu. Začutim, da je vsa otrpnila in spustila roke ob telesu. Odneham. Nekaj mi reče, da za to v tem jutru ni pravi trenutek in da so poleg vsega še odprta vrata in vsak hip lahko kdo vstopi na hodnik. Ko jo izpustim se ji takoj povrne vsa živost.
»Moram iti. Moje pol ure je že zdavnaj konec.«
Potem se po nekaj poljubih dogovoriva, da ta prvi vikend preživiva skupaj na morju. Njen objem je ponovno tisti močan in širok.Vzame sliko in vsa žareče vesela odbrzi po hodniku proti izhodu. Ob gledanju za njo ponovno kakor že nekajkrat zaznam kako se na poseben način giblje. Nekaj posebno lahkotnega je v tem. Simpatično lebdečega kakor v plesnem koraku. Presenetljivo elegantno za tako visoko žensko dolgih udov z angelskim obrazom. S tistim posebnim žarom, ko se zasmeji.
Kopava se bolj malo. Večino dneva preživiva na odeji pod borovci, precej stran od radovednih oči. Telo ob telesu. Iščeva se. Ovohavava, božava. Poslušava tišino besed. Bitje srca. Njena koža je gladka, svilnata. Diši po morju. Ljubim jo. Vse bolj ljubim. Čutim, da je nekaj posebnega. Nekaj kar moram še odkriti. Raziskati. Njene roke so kot dva metulja. Bradavičke pokončne, vse trše. Ko se jih dotikam, poljubljam ji telo vztrepeče, zvije v loku. Trebuh raven čvrst, rahlo izbočen. Kadar se spustim vse nižje me nežno zaustavi. Med nama je veliko nežnosti. Močno zahrepenim po njenem vitkem telesu. Veliko si dajeva. Vendar razločno čutim signale, da se seks še kar nekaj časa ne bo zgodil. Morda je tako tudi prav. Verjetno bi se razblinil čar vsega lepega prvinskega. Zaenkrat tudi ni še med nama nobenih zaobljub. Še vedno je vse tako nedoločeno. Kakor da čez nekaj dni ne bova več skupaj. Govorim si, da je ona tista prava. Da je ne bom pustil stran od sebe. Da pravkar doživljam trenutke, ki me osrečujejo.
Veliko kopalcev je že odšlo in morje se je v miru pričelo pripravljati na svoj počitek. Lepo je videti žarečo pomarančo, ki se bo prav kmalu dotaknila gladine.
»Ala, greva. Pojdiva se malo zmočit,« vstanem, potegnem za roke in stisnem v objemu.
Vsa prepotena, razbolena od strasti se držeč za roko poženeva v vodo. Presenečeno opazujem kako dobro plava. Z izredno lahkoto, kakor da je rojena v morju. V svetu iz katerega prihaja. Zbojim se, da se bo potopila, zbežala in jo ne bom videl nikoli več. Vendar se to ne zgodi.
Predlagam, da greva na kakšne dobre ribe. Obrne se stran in v tem čudovitem dnevu pride od nje nekaj jeznega,
»Jaz rib ne jem . . . . pravzaprav ne maram jih.«
»Kaj pa potem? Kam bi rada šla? Meni je vseeno.«
»Greva v slaščičarno na tiste bele. Kako se jim že reče?«
»A šamšnite. Prav tudi jaz jih imam rad.«
Drug drugemu dajeva v usta kose sladkega beljaka, se smejiva, tako da naju radovedno ogledujejo. Imava se krasno, prekrasno.
V nedeljo zvečer še vedno noče k meni. Na moje prigovarjanje se samo nasmiha in mi močno stiska prste. Niti za drug dan mi noče dati nobenih zagotovil, da se ponovno vidiva. Edino njen poljub ob slovesu me navdaja z upanjem.
Dogajati se začne nekaj čudnega. Presenetljivega. V prvi vrsti pa se dogaja meni. Vse drugo pride sproti in malo kasneje. V naslednjih dneh je njena podoba tako močna, da postajam povsem omotičen. Kamor pogledam in tudi, če je ni nikjer jo vidim. Sploh pa ponoči. Kakor da leži poleg mene. Šepečem njeno ime, se nenehno prebujam in potim. Vstajam in se nalivam z mineralno in mlekom. V nekem trenutku me po celem telesu spreleti srh, ko zaslišim tiho milo petje. Popolnoma otrpnem, kakor da se bojim poslušati. Čez čas zaslišim en drug glas, ki mi povrne spoznanje, da nisem do konca ugasnil radia. Olajšano se posmejim sam sebi. Zjutraj sem, kot da bi celo noč plaval po Amazonki in se boril z anakondami. Takoj po zajtrku za katerega sploh ne vem kaj jem jo pokličem.
»Hojla Mirela, si ti?« vprašam nestrpno.
»Ja, sem. Poslušaj zdajle ne morem. Sem v montaži. Kasneje čez kakšno uro.«
Nehote dobim občutek, da je to prvo znamenje nečesa slabega. Čez dobro uro ponovno pokličem. »Zdravo. Jaz sem. Kaj ko bi šla v soboto na morje?«
Za nekaj časa nastane tišina, ki mi takoj povzroči negotov strah.
»Ja, ne vem. Tokrat ne. Res ne morem. Oprosti zdajle imamo sestanek. Te bom poklicala.«
Ni me poklicala. In to je bil ponovno eden od naslednjih čudnih občutkov. Jeza. Razočaranje. Za strojem sem v stolpce natrosil ogromno, dosti več kot je dovoljeno rdečega. Šef je sočno preklinjal in me nenehno sumničavo ogledoval. In naslednje je bilo, da me Mirela ni poklicala niti v ponedeljek, niti naslednje dni. Postanem zbegan in pričnem razmišljati o vsem mogočem. Pokličem in tisti znani večni šankroker iz portirnice reče, da je na malici. In ko pokličem čez kakšno uro me zveže naprej kjer mi neka odrezava ženščina pove, da je ni v službi in da ne ve kdaj pride. Vse traja še dneve in o Mireli ni nobenega glasu. Ta odsotnost povzroči še večje zbližanje in moja zaljubljenost se razraste do take mere, da se počutim vse bolj omotično razbolenega. Končno le odločim in pokličem Stojana, ki se samo nesramno reži. Cepec, idiot. Tudi on. Ne razume kako mi je. Ali pa uživa? Na koncu le pove, da bo kaj poizvedel in mi sporočil.
Proti večeru pozvoni, da živčno poskočim. Ona je. Sigurno je ona, si rečem. Na špagi je Stojan, ki se še vedno posmehljivo reži.
»Stari, si ti? Poslušaj dobro,« ponovno se zasliši smeh. »Ti, ta naša ti je pa zlezla pod kožo. Pazi se. Če te zaštriga si gotov. Ne bo te spustila.«
»Daj moniga, povej že enkrat!« zakričim nestrpno.
»A tako? Zdaj sem pa še moniga. In to jaz, ki skrbim za tvoj vsestranski razvoj. Krasno.«
»Oprosti.«
»Alora, tvoja nova ljubezen je odšla za nekaj časa z materjo v Italijo. Le glej, da se ne boš zdaj cmeril. Tako kot je odšla bo prišla tudi nazaj. Imaš srečo, moja detektivska agancija dela kot šus. Čav, pazi na ovinkih« se še vedno nesramno reži.
»Čakaj, kdo . . . ?« Hočem vprašati kdo mu je povedal, vendar je že izklopil.
Zadet sem. Popolnoma prestreljen. Kristus, ne še ona. Zakaj prav v Italijo? Izdajalka. In meni niti besede. Kar naprej, kakor da bi dobil fiksno idejo zloslutno žvečim novico.
Le kaj sem se ji zameril? Verjetno me sploh ni vzela resno. Morda se zdajle, prav ta hip mečka s kakšnim temnolasim »kalabrežem«. Naj se mu pizza zatakne v grlu! Ne smem niti pomisliti. Dio kristo, kar stemni se mi pred očmi. Kaj če nima pri roki mobija in je nekje bog si ga vedi kje? Pri ženskah se nikoli ne ve. Zvite so kot, kot . . . . no ne najdem prispodobe. Nekatere se z veseljem valjajo po travci zeleni komaj pokošeni. In še dokazati jim ne moreš. Dio povero, saj je že krepko čez polnoč. Jutri, me bo sigurno čakala kakšna razglednica in potem bo vse jasno kot pasulj. Da, tako! Tako so nam rekli v vojski. Jasno? Prav nič ni jasno. Dio kristo, kje je? Kaj počne zdaj? Tam ji bo vroče in kaj bo brez morja. Ne, ne, tu se verjetno motim. Saj ga imajo tam še več. Vročina še dosti hujša kot tukaj. Verjetno bodo vsi v hiši za škurami in imeli siesto in se basali s krvavo rdečimi, mrzlimi lubenicami. Hja, ga že vidim. Tisti »kalabrež« bo rezal in ji podajal najboljše kose. Seveda bo kot se za latino bikca spodobi nesramno buljil v njen nederček.
Celo noč se premetavam. Vstajam. Nalivam z vsem mogočim. Končno mi proti jutru le uspe ujeti nekoliko spanca. Zbudi me sonce, ki je že ogrelo ozračje. Navlečem hlače in odbrzim do nabiralnika. Nič. En sam zajeten kup reklam. Pokličem Stojana kakšno uro po kosilu. Mogoče ima še kakšne informacije. Nestrpen sem in kar nekajkrat napačno odtipkam. Nazadnje se oglasi njegova žena, ki je kot ponavadi kratka in osorna. Pove, da pri sosedu in popravlja barko.
Kasneje, ko se pripravljam za ven iznenada pozvgni. Ona je, me takoj prešine. Njen glas je topel, mamljiv. Zelo seksi. Polten. Pa vendar ni ona. Ta ponuja nekakšno ležišče s popustom.
»Kaj se sploh greste? A nimate drugega dela?« jezno treščim slušalko.
In niti drug dan, niti naslednje dni ni pošte. Edino kup reklam je vse višji, dokler ga ne vržem v kontejner. Hudič namalan, mi ponovno zagloda spoznanje. Zakaj se mi ne oglasi, saj pozna mojo številko, če se ji ne zdi potrebno, da bi napisala kakšno karto. Mogoče pa vse skupaj sploh ni bilo vredno mojega trpljenja. Dio bono, saj nisem Romeo in ona tam nekakšna Julija.
Dneve in dneve se borim kako naj si jo izbijem iz glave. Ne gre. Vse hujše je. S Stojanom pod njegovo pergolo pošteno zaruživa. On mi nenehno govori kako se klin s klinom zbija.
»Pusti, baba je baba. Moja Urša bi bila najbolj srečna, če bi me dobila gor na kakšni češplji, hja ha ha,« se mu veselo kolca. »Ala madonca, rukni ga še malo,« ponovno natoči do roba. »Lažje ti bo.
»Ne morem, ssslabo mi dela.«
»Daj no, kaj zganjaš tako tragiko? Ni mi jasno zakaj se žreš zaradi ene babe?«
»Ona ni . . . . niiii navadna baba mo moniga. Ona je . . . .«
»Na zdaj! Bodi tiho! Ne me spet basat z nekakšnimi morskimi deklicami.«
Drug dan in še nekaj dni imam dobrega mačka. Kamor pogledam jo še vedno vidim. V beli ohlapni platneni bluzi, črnem kratkem krilu v kar je bila oblečena tistega zadnjega dne. S težavo se nekako vtirjam. Seveda pa je njena podoba vseskozi nekje v meni. Kaj si sploh domišlja. Dela važno. Saj ni kakšna filmska diva s tistim svojim angelskim obrazom, dio bono. Štriga. Navadna štriga. Res je. Samo one tako gledajo. No, to res ne, ali pač. Skesano domislim. Njenega gibanja, šarma nima vsaka. Giblje se kakor manekenka. Pha, kaj pa še! Morska deklica? Kdo si je to sploh izmislil? Hočem si jo izbiti iz glave. Ne gre. Vedno se vrne. Po nekajkrat na dan. Prav ima Stojan. Zlezla mi je pod kožo. Dolgo, zelo dolgo jo ne bom mogel izrezati.
Za kopanje je že nekoliko pozno, vendar to naše indijansko poletje še kar traja. Kakor da se je ustavil čas. Še vedno je zelo vroče. Edino dnevi so malo krajši in noči bolj znosne.
Ne vem kaj mi je, da se ponovno odpravim k Rexu. Morda pa le najdem kaj zanimivega. Morje mirno, gladko, kot da bi ga polikal. Sonce se je že nekoliko spustilo in sveti bolj poševno. Zaradi tega je vidljivost še boljša. Skoraj optimalna. Posebno še zato, ker je nekoliko zarobljeno. Za večjo skalo zagledam nekaj rib. Morda so orade. Edino tukaj jih je občasno dobiti. Ko se obrnem proti njim takoj švignejo neznano kam. Poskušam čimbolj nepremično lebdeti in opazovati dno. Kakor ponavadi se vidijo manjši kosi kovinskih ostankov. Ne zanimajo me. Čim bolj počasi se pomaknem naprej. Nekaj se premakne in zarije v mulj in pri tem dvigne nekoliko peščenega drobirja. Bolje ne bezati. Lahko se ti kaj boleče zapiči v roko. Še nekaj časa lebdim, nato pa z nogami pospešim bolj proti odprtemu morju. Umirim se in ponovno zalebdim. Zagledam zvezdo. Peterokrako. Ni rdeča. Tudi tista, ki sem jo nekoč nosil na kapi je zbledela. Tu je globlje in tudi vidljivost je slabša. O zakladih ali kapitanovi skrinji ne duha ne sluha. Edino kar zagledam je nekaj lupin leščurja in zdi se mi, da je tam tudi eden zasidran v dno. Precej velik je. Pustim ga. Pravijo, da je to znak, ko naj bi bilo morje čisto. To je dobro. Saj po teh globinah in plitvinah čofotajo morske deklice. Tiste dolgolase, zgoraj brez in z zlato smeraldnim luskinastim repom, ogrlicami iz školjk. Prav tiste, ki priplavajo do tebe, ko se za nekaj časa zlekneš in zamižiš na soncu, Tiho priplavajo, ti dahnejo poljub in še isti hip jih več ni. Tako da sploh ne veš ali si sanjal, ali pa se je to resnično zgodilo. Kaj pa ona? Ona. Moja morska deklica. Kje je ona zdaj? Ali bom še kdaj videl tiste njene s katerimi lahko zaštriga vsakega dedca na svetu in okolici?
Toliko časa sem že v vodi, da me pričenja zebsti. Ogledam si dlani. Koža na prstih je močno zgubana. Moram se vrniti na obalo. Nazaj pospešim nekoliko hitreje. Zaplavam. Ponovno zalebdim, se obrnem in naredim hrbtno nekaj zavesljajev in spet zalebdim. In nato se spodaj nekaj zablešči. Potopim se in se po nekaj zavesljajih približam predmetu. Nič posebnega. Samo lupina Sv. Petra. Prav, tudi to je nekaj. Školjke imam rad. Potisnem si ga za kopalke. Potop me je malce utrudil, zato počasi odplavam proti obali in se po skalah previdno vzpnem. Sedem, snamem masko in plavutke in se zagledam nazaj proti morju. Že od otroštva sem prepričan, da je morje moj bog. Daleč za tem horizontom kjer se stikata nebo in gladina so še mnogi neznani svetovi. Drugačna morja. Nekega dne . . .
Nisem siguren ali slišim prav, ali imam prisluhe. Nekdo počasi tiho poje. Stresem z glavo in poskušam odstraniti vodo iz ušes. Ponovno prisluhnem. Nič. Nobenega glasu. Vse kaže, da se mi je samo dozdevalo. Potem se zgodi nekaj nevsakdanjega. Iz morja pride stokajoč glas, ki se spremeni v tiho ihtenje. Primem se za glavo. Ne, ne. To ne more biti. Zatisnem ušesa. Neumnost. Spet imam prisluhe. To je bila zgolj utvara. Domišljija. Da, sigurno sem si domišljal. Nekoč je rekel stric Valter: »Dio bono, fantina, tako močno fikcijo imaš, da bi lahko pisal romane.«
Velika žareča krogla se je že dotaknila gladine in poslala prvo zlato proti obali. Ladja je ravnokar ob odhodu oddala svoj pozdrav. Imel sem srečo. Ladijski vijak bo naredil svoje, vzdignil mulj, vznemiril vse njegove prebivalce, zanihal alge. Morda bo celo prebudil morske deklice, ki še spijo preden se bodo odpravile na nočno kopanje. In po vsej priliki bo luna obsijala njihova večno mlada telesa. Ozrem se nekoliko levo proti staremu delu mesta, ki je bil nekoč otok. S kotičkom očesa zaznam nekoga, ki leži na skalovju. Z dlanjo zasenčim oči in presenečenje je popolno. Čutim kako mi je vse vztrepetalo. Ona je. Mirela. Moja morska deklica! Brez obotavljanja vstanem in se po robu napotim proti njej. Tudi tokrat je zgoraj brez kot se za morsko deklico spodobi. Ista temna očala, pod njimi znane ustnice, ki so tokrat nekoliko razprte v nasmešku.
»Glej, glej . . . glej, kaj pa ti tukaj?« skoraj zavpijem.
Sname očala, se opre na komolce in me pogleda na tisti svoj način za katerega bi ugriznil največjega morskega psa. In od nje pridejo usodne besede. »Kaj ne veš? Tebe čakam:«
Takoj se spustim k njej, si sežem za kopalke in zraven nje položim uho Sv. Petra.
»Na, izgubila si luskino. Zdaj nisi več morska deklica. Vstani, greva.«
MARCIA FUNEBRE
Še vedno so tam. Za isto mizo kot ponavadi. Pisana druščina mojih kompanjonov. Ko me eden od njih zagleda zašepeče ostalim. In vsi se kakor na ukaz zagledajo proti meni. Oni vedno isti. Dvojica od njih še iz mladih časov, ko smo nabijali okroglo usnje pri istem klubu. Edino on nekoliko starejši od nas vseh nikoli ni igral nogometa. Kar se pa tlake tiče smo vsi štirje celo življenje tlačanili pri istem podjetju. Sicer je bil eden še malo tu malo tam. Malo tu pomeni, da je delal pri nas na naši strani, malo tam pa v Trstu. Kot dvoživka. Po sistemu, »znajdi se«, je baje nekoč rekel Tito. Sicer jaz tega nisem slišal. Kakor tudi Kardeljevega govora ne, Ker smo šli rajši združeno v Činkole. No, da ne zbežim od štorije. Povrhu vsega se je ta naš »malo tu, malo tam«, že od nekdaj ukvarjal s šverckomercem. Nosil v gibsu na roki ure. Pa kdo bi mu zameril. On je naš.
»Zdravo prijatelj, zdravo,« reče najstarejši. Vstane in me potreplja po hrbtu. »Smo mislili, da boš kar ostal zgoraj na hribu.«
»Miga mona,« se zareži tisti dvoživka. »Ni stupido d bi pestu soju mastnu penziju.«
»Dej no, pust ga. Važn d nm je pršu živ in zdrov. Mater, to se ni za zajebavat,« reče tretji in mi skoraj do bolečine stisne roko.
»Jemaš prov. Ma zdej ku so ti naštimali uni toj trebh beš lehko dou za anu rundu. Oštja, zdej ku si videt ku nov. Jest bom an tubo belega. Alo Borjana hodi les. Dio bono, sm mislu, d ti bomo naročli bando za marcio funebre.«
»Muči mona!« ga krvavo pogleda najstarejši od kompanije.
»Bom dal, bom. Kdaj pa nisem dal? Tudi ti bi lahko dal, moniga. Ti vlečeš našo in še italijansko.«
In tistega dne ga je bilo kar malo preveč za moj na novo generalno obnovljen »bojler«. Sicer je bila operacija žolčnika po novem prava igrarija. Pa vseeno ni prijetno, da ti šarijo tam po vampu. Potem pa dieta. Kakšna dieta, dio povero? Že danes bom zmazal nekaj pršuta.
Ampak tista dobrodošlica z mojimi kompanjoni me je krepko zdelala. Kar nekaj dni sem rabil, da sem prišel do sape. Tako da sem ob zdravljenju mačka razmišljal o vsem mogočem. Še najbolj pa o zdravju in smrti.
»Lahka ti bodi zemlja tu ob slovenskem morju,« je rekel govornik še preden so zapeli »Lipca zelenela je«. Dio povero, ta je močna! Prav za krepat. Kar se slovenskega morja tiče je vse v najlepšem redu. Vsaj moralo bi biti. In tukaj ni zajebancije, nobenih deviacij. Res ne. Ampak to z lahko zemljo? Ne me basat. Kako naj bo kakšne tri kubike slovenske s krvjo prepojene zemlje lahko? Ali pa takrat, ko se prideš menit za pokojnega svojca, pa ti pogrebnik ob slovesu reče: »Nasvidenje!« Orco buh, to mi zveni tako nekako, kot da bom prav kmalu škripnil. Proti sem takemu obnašanju.
Včasih me noro preblisne kaj vse bi moral storiti, da bi si lahko ogledal svoj pogreb. Že na začetku sem si priznal, da so z izpeljavo tega projekta težave. Niti sanja se mi ne kako bi to naredil. Mislim da bi bilo bolj smotrno, če bi se zgodba pričenjala s prihodom smrti. Ampak ne s kakšno kapjo ali nasiljem. Nasilja ne maram. Res ne maram. Pa čeprav sem nekoč nekega tipa pošteno na domine, ker je brcnil mojega psa. Kaj pa Matilda? Tudi te zoprne babe ne bi prenesel. Že na začetku sem proti. Odločno proti. Proti sem, en basta! Hudiča, zakaj so jo naredili tako odurno v črnem s tisto koso, ki je že zdavnaj amortizirana. Prekleta Matilda kar naprej brez predaha opleta s tistim skrhanim rezilom. Tudi tisto njeno šklepetajoče režanje, kot da bi na kakšnem kolesu ropotal skoraj odtrgan blatnik. Takoj sem za to, da se ji odvzame naloge in opravila. Na čevelj! Na zavod za brezposelne! Zakaj si niso izmislili kakšno bolj seksi punco, ki ima v sebi in pri sebi vse tisto, da takoj v hipu oživi vsakega dedca ne glede na njegova leta, ali morebitno umiranje s težko boleznijo. Ne glede na strankarsko pripadnost. Mogoče bi bila najboljša kakšna Jenifer Lopez za katero pravijo, da ima najlepšo, najbolj očarljivo ritko na svetu. Da se ti takrat, ko zapuščaš ta svet in migaš le še z zadnjo kocino ob pogledu na ta njen čudoviti predel še poslednjič dvigne prešita odeja. Potem se bodo čudili in rekli:
»Aleluja, on je tisti, ki je vstal, ali pa mu je vstal od mrtvih.«
To bi bilo tisto pravo. Na obrazu vsakega naj bi zaznali tisti poželjivi blaženi nasmešek namesto groteskne maske zvite v zadnjem smrtnem krču. Resnično v tisti zadnji uri ni boljšega zdravila kot pogled na simfonijo tistih dveh poskakujočih ritnic. Čudovito, ena gor, druga dol. Orca špinčič, bolje da niti ne pomislim.
Kaj pa odhod? V njem naj bi bilo nekaj astralnega. Tako kot lebdenje na nekakšni nevidni zračni blazini, ki me še pri polni zavesti pelje nekam navzgor proti vratom našega zbirališča. Tam kjer te z obilnim šopom ključev pričaka Sv. Peter in te temeljito izpraša. To lebdenje ali odhajanje naj bi bilo zelo počasno, nevidno za vse zbrane. Povsem po mojem zvitem načrtu, da nihče ne bi mogel poseči v dogajanje odhoda. Jaz sam pa bi ostal še vedno popolnoma neopazen. Ekola, tukaj je srž vsega, zakaj bi rad gledal svoj pogreb. Kar naj imajo ceremonijo. Naj manipulirajo z mojim telesom kakor hočejo. Mene, mojega duhovnega jedra ne bo mogel nihče reciklirati. Ne farji in še manj komunajzarji. Pokopljejo tisto kar je ostalo za vitaminsko obogateno hrano črvom. Naj imajo meso in kosti. Magma vseh spoznanj ostane meni.
Čas je da gremo po vrsti. Pogrebna pleh banda me zelo moti. In sem takoj odločno proti. Nabijajo tako, kot da bi bil vsak med nami najmanj predsednik države, ali nekdo, ki je postal na hitro general. Posebno tista dva tipa z činelami in bobnom. Pri pogrebcih nehote sproščajo energijo posebnega paradnega, vojaško drsajočega koraka. Oštrigeca, tega res ne maram. Celo življenje sem bil nekakšen pacifist in ne maram nobenih militantnih štosov. No, tu se moram popraviti, da ne bo kdo mislil, da od Karantancev sem nismo več tisti pravi. Dio buh, tristo kočevskih! Smo kot speči črni panter! Ko nas kdo dregne postanemo grdo bojeviti. Takoj zgrabimo za fičafaj. Rajši bi imel, če bi po zvočniku urezali Bisetovo »Carmen«, ali pa vzdihovanje mlade potrebne hotnice, ki bi na koncu cvilila kot »kamničan« pred prihodom na postajo. Verjetno bi mi šla prav do mrtvega srca, pa še bolj v stilu bi bilo z vsem že prej omenjenim. Na, pa smo tam! Stil to je tisto! Rekli bojo; odšel je v svojem značilnem stilu. To tudi nekaj šteje. Ekola, še na nekaj sem se spomnil. Naj rajši kakšen dan počakajo, če bi slučajno deževalo. Zna se zgoditi, da bi se muzikantom rosila očala in tudi v trompete, ter pomperdone bi znalo teči. Tudi oslovska razmočena koža na bobnu ne bi dala svojega efekta. Precej nerodno bi jim bilo plozati znane posmrtne marše. To nevšečnost bi jim prav rad prihranil. Kaj pa tisti, ki bo bral moj nekrolog? Hudičevo se mu lahko zatakne, če mu deževne kaplje razmažejo pisanje. Saj vem kdo bo. Eden tistih komunajzarjev, ki se je švercal naprej samo skozi nekakšne tečaje. In je kot jegulja lezel naprej s položaja do položaja. Šušljalo se je, da sije kupil diplomo na Reki za steklenico viskija. Nikoli ni znal iz glave nič pametnega skupaj spraviti. Popolnoma ga lahko iztiri. Ne bo se spomnil tistih vsakokrat enako izrečenih fraz.
Tam pri odprtem grobu se odvija tisto najbolj važno. Pozorno si bom ogledal vse prisotne. Seveda v prvi vrsti mojo vdovo. Njen v rahlem burinčku vznemirjen črn šifon. Kot ris bom opazoval vsak njen gib, namig, kakšen pritajen skriven nasmešek. Ali se drži na lahen jok in če že bliska s svojimi motnimi, rahlo zabuhlimi po kakšnem potencialnem nadomestku. Po nekom, ki ji bo počasi in žalostno delal tolažbo. Takrat se bo najbolj videlo, kakšna čustva je celo moje tuzemsko bivanje gojila do mene. Prav dihal ji bom za ovratnik, da mi ne uide najmanjša podrobnost. Prasica prebrisana, vedno mi meša vino z vodo in skriva denar v svojem bunkerju. Hja, kaj misli, da ne vem?
Kaj pa moja mlada zaganjačica s katerovčasih na hitro skočim v naš vikend? Držala se bo malo ob strani. Njej ni treba jokati. Saj je še mlada. Čisto frišna. Majko milo, tako mi ga spravi pokonci, da sem kot mlad bikec. Včasih garava kot črna živina. Brez tartufov. Samo nekaj pršuta in kakšen glaž refoška.
Potem ožje in daljno sorodstvo. Njih bom še posebej imel na muhi. Posebno njihovo šepetanje o moji zapuščini. Kje so tiste zlate zapestnice, uhani še od babice in prababice? Tiste, ki jih je pokasirala ta ženska? Ta, ki sploh ni našega rodu. Kateri mladi frklji, jih je tudi nekaj znosil. Pretopil in zapravil v kakšnem kupleraju. Kaj sem vse komu za časa svojega bivanja obljubil? Takrat bom napel ušesa, ko bojo polni hvale na račun mojega dobrega in čudovitega značaja. Bla, bla, bla, same flance. Moj značaj? Nič posebnega! Poznam jih! Kako škoda me je in kaj vse bi lahko naredil, ter ustvaril še na tem svetu. Kakšna škoda. Imel je res dobro pokojnino. Mastno. Tisto najvišjo. Joj, joj, joj, kar slabo bi me zvijalo v docela mrtvem želodcu. Med vrsticami šepeta bi rad hitro zaznal, kakšen velik prasec sem bil. Da me je bog poklical zato tako iznenada, ker je natančno vedel za kakšno deklerirano pijanduro gre. Cele noči je klofal na računalnik in nažigal tropinovce. »Tropikane«, kot je rekel. Da, prav to. To je rabil za zagon. Brez tega ni mogel. Še dobro, da jo ni spravil v prerani grob.
Neki prijatelj od prijatelja, ki naj bi bil »genij za medicinske zadeve« je v krogu čakajočih modroval.
»Ni kej, una roba zdola ukuli jajcov je lehko dosti nevarna. Eeee ja, ni kej,« bo zaključil v šepetu.
Lojz, moj večni dušebrižnik, od ženine sestre mož bo kot vedno modro izjavil: »Mere, mere ni poznu!«
»E ja, če bet. Vlih to je uno,« bo takoj pritrdil še nekdo drug iz malo bolj daljnega sorodstva, ki ga komaj poznam. Da bi lahko prihranil za eno bajto, če ne bi tako vztrajno žlampal. Jej, jej, jej, pa čisto normalno ga cukam. Samo kakšna dva prsta pri kosilu, in še to če je na mizi kakšna maščevna. Šnopsa, tiste »tropikane« imam toliko, da bi si z njim lahko noge umival. Skoraj niti ne poskusim ga odkar imam zvišan pritisk. Žena si vsak dan z njim maže noge in roke. Pravi da to počne zaradi revme. Mogoče tudi vmes kakšnega rukne. Kako sem bil stiskaški, da bi mi lahko luknjo v koleno vrtal. Tisti zgoraj vse vidi, vse ve. Vidi, vidi, enega lulija vidi! A ljubi bog sploh ve, da sem šolal tistega Ngadoreja tam v Darfurju. Prav res. Bodo že videli, ko bo prišel na pogreb. In jih gledal široko na belo sredi črnega obraza. On bo res nekaj pokasiral. Že zdaj sem mu zapisal. Babjek, kakšen babjek, da sem bil. Oštja, nobena mu ni ušla. Mici, uboga Mici je morala vse to prenašati. Da, da, za vsakogar raste palica v grmu. Dio, roba za ne vervat, kakšne bodo metali ven. Najrajši bi jih s kakšnim bejzbolskim kijem.
Potem bi si rad še čisto nazadnje preden odidem v spremstvu plavolasih angelov, naslonjen na njihove bele prsi, ogledal in slišal še vse prijatelje in znance. Vse tiste grobarje, ki so se vedno pretvarjali in mi grenili življenje. Vse tiste krokarje, ki so mi poganjali adrenalin v žile. Me elegantno večkrat zajebali pri mnogih zadevah. Da ne naštejem, ker me zgrabi sveta jeza. Jebiga, tak je ta svet. Egidij s katerim sva nekoč tlačanila pri istem podjetju bo zagotovo rekel:
»Znam jest, znam. Mene prašte. E ja, bou je u partiji, praščon. Eno nanka zdej ni dou nazad uni rudeč liber. Eee, tešni so najhujši. Zdej mu je dala farja, bi bulše d bi pršli les negovi ses uno zastavu, orko dindio, kakšni cajti so pršli.«
»Te ud zgora so pršli les delat nas pametne, dio povero!« Takoj bom vedel kdo je izrekel te besede. S takimi in podobnimi ni odnehal nikoli.
Nekdo, ki ga tudi poznam mu bo čisto potihem zabrusil vedno isto že obrabljeno frazo.
»Sam nehi, če neb blo ns kranjcov bi vm še zmeri pudgane skakale pu Čevljarsk. Tolk, d boš vedu.«
Darja, ki pozna vsakogar in o vsakomer ve vse.
»Tista hči ud Lučane je za segurnu ud nega.«
»Ma ne stoj mi reč . . . kedu bi si mislu, ma ne, dej.«
»E ku bi ti znala . . . ne me nanka prašat,« bo zavila z očmi proti nebu. »Se vele vide. Jema an kos nosa vlih ku von. Znaš to je blo uni bot ku je . . .«
»Muči, ne stoj zdej, pesti stat,« bo Darjo poskušala utišati Cvetka.
»Jemaš prov, pestmo če tu robu. E bušca vona, buuušca!«
In Cvetka bo nadaljevala nekaj, kar kot ponavadi Darja razume povsem drugače V glavnem bosta pa vse vedeli o vsem in vsakem.: »Sm jemala za čut na televižjonu, d bo zdej ku so pršli nazad ti stari rudeči bo rivalo use šu gor. Je reku adn, d bomo jemali usi nč ku an tisoč penzije..«
»O dio mio, ne mi reč! Ma čaki, čaki, bomo vidli ponjer. Keda rečejo gor se zna kaj bo rivalo.«
Bradač od nekega združenja bo svoj govor zaključil nekako takole:
»Izgubili smo človeka, za katerega šele sedaj po njegovi smrti ugotavljamo kako bogat je bil njegov ustvarjalni opus. V spominu ga bomo ohranili kot, kot . . .«
Kako bo na moji sedmini? Bolj veselo bo kot na vsakem ohcetu. Nazadnje pride najslajše. Šibal bo pršut, salame in narezki, kot sekretna dila veliki zrezki. Vse kar poezija žretja bo premogla. Da na kosmata grla, tekočina bo bolj tekla. Kar jim seveda še najbolj privoščim, čeprav mi sline nazaj na zemljo kapljale bodo. Temu nisem nič proti, sploh ne nasprotujem! Naj folk uživa! Saj vem kako je, tega skoraj ne bi rabil špegati. Sam sem bil že na nekaj takih veselicah. Prisežem vam, bilo je krasno. Ni dosti manjkalo, da bi od veselja skoraj zaplesali. Za sigurno že naprej vem, da bo najbolj potrjen ravno Lojz. In da bo njegova žena, to se pravi od moje žene sestra zaradi tega čisto ponorela. Zbezljala kot mlada lipicanka. Oba bosta pri nas na spanju, ker Lojz ne bo sposoben zakurblati svoje »katrce«. Kadar je kaj zastonj ga sploh ni mogoče ustaviti. Sosed bo pri mizi kmalu zašepetal sosedu:
»Ti Franc, madona, puglej kuko lepo ohraneno jo je zapustu.«
In potem bo tisti drugi narejeno zgrožen zakrožil z očmi.
»Ne stoj ses tešnimi. Leti ni fešta.«
In tisti še vedno ne bo odnehal. »Posluš Mici, zakva nis pevcem rekla nej zapojejo uno negovo?«
»Ma kera je una negova?« se bo moja Mici naredila nevedno in našobila ustnice. »Mi ne pride taku vele.«
»Pride, pride, porkastalaža, sam taprav dedec more bit!« ne bo odnehal. Nakar ga bo drugi močno brcnil v piščal.
Nekatere se bodo nanašale na mojo radodajko s katero se občasno greva poživljajoč hopsi opsi. Zajebal jih bom. Vse jih bom zajebal in tudi njej nekaj zapisal. Tako, da bo še bolj veselo gledala na ta svet.
Nekdo bo hotel biti patriotsko poetičen in bo zatulil v dim naše sprejemnice:
»Bil je pravi sin izkrvavelega naroda!«
Vrniti se moram malo na začetek, ko te imajo tam v kapelici in prihajajo izrekat sožalje. Nekateri se ob tem tako zmedejo, da namesto izrečenega sožalja žareče zatrdijo kako jih veseli. Posebno bi mi šlo na jetrca da bi me kar naprej obrizgavali z nekakšno odišavljeno sveto vodico. Prav lahko bi se mi zgodilo, če ne bi bil še čisto do kraja mrtev, da se še bolj podhladim in dobim pljučnico. Dio kristo, kar strese me ob tej misli. Jeza bi me zgrabila, če bi mi oblekli tisti boljši tagmašni gvant, ki ga nisem oblekel niti trikrat. Celo življenje ga čuvam, če slučajno ne bi dobil Prešernove. Pa kaj? Ta hip zdaj verjetno ne bi mogel zapeti oprsnika. Da o hlačah niti ne govorim. Moral bi jih dati tam zadaj kamor sonce ne posije širiti. Verjetno bi mi bil spet prav šele na tisti dan, ko bi odhajal v naročju angelov. Da, prav njih. Na podobah so vedno plavolasi. Zato domnevam, da je hudič zagotovo črn. Joj. Skoraj bi ozabil. Ko smo že priangelih in mojem odhodu. Takrat bi imel rad glavo naslonjeno na eno tistih, ki ima zare dobre, čvrste in velike. In ne take, ki bi bile napumpane s silikonom. Včasih preberem, da svojci cvetje hvaležno odklanjajo, in naj se denar rajši nameni za to ali ono ustanovo. Proti sem, odločno proti! Ne proti pušeljcem in vencem. Saj pokojnik vseh tistih cvetličarskih umetelnosti itak ne vidi. Nehote se mi je zdelo, da prav zaradi tega obilja flore vse zaudarja še bolj po mrliškem. Vedno sem imel občutek, da vse to naparfumirano cvetje ustvarja občutek nečesa gnilega. Proti sem, res proti! Za vse tiste ustanove je dolžna poskrbeti država. Oštja, zakaj niso vprašali njega, ko je bil še živ. Mogoče bi bil on prav rad v cvetju?
Vedno so mi govorili, da sem trmast kot istrski osel. Moj življenjski moto je, da sem za vsako stvar proti. Zmeraj proti. Arbitraži, tajkunom. Policajem. Proti buzijem. (Tisto od zadaj v čokolado jim res ni v čast.) Posvečenim pedofilom. Filozofom, ki filajo zofe.
Nekoč sem v neki družbi omenil, da nočem nikakršnega cirkusa, in da naj se moj pepel preprosto strese v naše slovensko morje. Takoj se je našel nekdo in rekel, da tega zakon ne dovoljuje ter da se še nič ne ve do kje sega to naše morje. Majko milo, vsa kri mi je šla v betico. Najrajši bi ga žvajznil. Posebno zaradi zadnjega dela njegove misli. Pa smo spet tam. Proti sem! Odločno sem proti takim zakonom! Gleda luli državo, ki ima take zakone! In povrhu vsega niti ne ve koliko morja ima. Saj ni treba daleč, sem ugovarjal. Takoj blizu Luške kapitanije bi bilo povsem dobro. In spet je tip mlel naprej,češda jim tako noben čoln ne dela. Proti sem, oštja. Ne maram take države kjer skoraj nobena reč ne dela.
Tako, da še vedno ne vem kaj bi moral storiti, čeprav sem predelal kar nekaj možnih scenarijev. Nič se ne ve, danes je vse mogoče. Pogledati moram po internetu, mogoče kje ponujajo kakšne take usluge. Oštrigeca, saj zdaj imam mobi. Poklical bom gor velikega ključarja. On bo dal kakšno informacijo kakšne so možnosti. Krasno bi bilo, ko bom čez nekaj časa tam nekje zgoraj, da še komu po nebeški elektronski pošti pošljem nazaj podatke, kako sem to mojo idejo izpeljal. Kaj pa resnica? Nič, črvi me bodo pohamali. Hahaha, po vsej verjetnosti je samo ta resnica tista prava. Saj ni važno, lahko se tudi malce zlažem. Verjel mi tako ne bo nihče. Spet sem, odločno proti! Včasih je treba tudi verjeti. Sploh pa ne bi rad umrl kasneje kot moja žena, moja boljša razpolovina. Pri teh novih pižamah nikoli ne vem kaj je spredaj in kaj zadaj. Vsaj kar se spodnjega, hlačnega dela tiče.
