»Saj ti nisi hotel,« mi je Vesna zaklicala v slovo ob koncu poletja. Dolgo, precej dolgo so mi odzvanjale te njene besede. Kaj nisem hotel? Kaj ni vedela, da potrebujem samo ljubezen? Veliko ljubezni.
Bilo mi je težko. Vendar se je od tistega dne počasi vse nekako utirilo. Moj kumček Ejga se je vrnil k svoji ženi in otrokom, ter me prenehal moralno podpirati. Sam sem s pomočjo dobre malice in sprehodov našel samega sebe.
Pota z mojo šnavcerko Neli so šla preko Brola na obalo in po semedelski proti Žusterni in Rexu. Zdaj po odhodu Vesne se ukvarjam precej sam s sabo. Razmišljam o vsem mogočem in določam nekatere mejnike iz preteklosti. Obenem delam načrt, kako živeti naprej. Čas, ki ga prebolevam se mi zdi vse manj stresen. Biti nekoliko sam, je prav lepo.
Ponoči si je dal duška močan tramonto in naredil kar precej škode. Oklestil in polomil nekaj dreves, vrgel s streh kope, prevrnil smetnjake in tukaj ob semedelski je nekaj razbitin čolnov in jadrnic. Večinoma tistih plovil, ki so bila zunaj mandrača na sidrišču. Tudi ta plovila bodo popravili in srečno bodo spet zaplula in kasneje morda doživela še kakšno havarijo in ponovno zaplula. Z jadri ali brez. Samo do potopa ne sme priti. Če se potopiš in padeš na dno, si zares v pasjem lulku.
Bila sva ravno preko »kanala grande«, ko se mi je iznenada zgodilo. Bumf, šus v glavo. Razsvetlitev. Ideja o nečem novem. Podmorski izumrli svet v freska tehniki. Lebdeče ribe kot fosili, lupine školjk, ostanki amfor, mozaikov in še marsikaj drugega. Vse tako, kakor da bi čisto slučajno našel in odgrinjal.
»Ala Neli pot pod tace!« zavpijem, ter jo takoj ureževa nazaj domov. In nikoli več ni bilo tako kot je bilo. Doživel sem ozdravitev. No, ne prav . . . Ampak o tem v nadaljevanju.
In tako se na Brolu kljub vsemu čas ni ustavil. Klošarji še vedno zbirajo za svoj liter. »Imate kaj drobiža,« je njihovo geslo. Ob sobotah se že dolgo nihče več ne skriva. Poročajo se tudi cerkveno. Šipci še kar naprej potihem preklinjajo, ker se riž veselja tako neumno zagozdi med stare skrlje. Tudi Jehove priče še kar naprej nadlegujejo mimoidoče in oznanjajo kaj se bo zgodilo. Njihov konec sveta še kar naprej traja.
Ob tistem času, ko je prišlo pri meni do velikega poka, je moj Trg reveolucije že nekaj časa spet Trg Brolo.
Tisti nekdo, ki je nekoč kasneje z zanosom rekel: »Nikoli ne bo več tako kot je bilo,« ni bil tisti nekdo, ampak očka Kitajec iz romana »Zmajevo seme« gospe Pearl Buckove. In kako je bilo pred tistim in kako bo poslej, tega ne ve nihče.
Imel sem srečo, da sem te lahko gledal, ko se prebujaš z nasmeškom zadovoljstva ob koncu nočnih zgodb. Ko prvi žarki skozi škure črtasto razdelijo zlato okoli tvoje glave. In spet sem imel srečo, ko si želela, da moja dlan skozi spolzko svilo začuti vlažno potešenost na izboklini tvojega izvira. Srečen sem poslušal nerazločno šepetanje, ki mi je hotelo potrditi, da sem prav jaz tisti, ki sme gledati kako ti ustnice šepečejo tiho prošnjo po prvem jutranjem ljubljenju.
Verjemi mi, da potrebujem ljubezen. Veliko ljubezni. In zakaj, zakaj Vesna? Vsaka ljubezen naj bi trajala. Nikoli izpela.
Strah ali sram te je ljubezni najine, ko proti obali stopinja vsaka v odmev koraka boleče zazveni. Trganje iz Brola je tvoja pot. Pot brez povratka. Vse bolj gosta megla ujeta v laseh, da čutim mraz, tvoj hladen dih. In zbal sem se, da iz sivine poti ne najdeva. Prav od blizu sem te pogledal, ti pa si bila mrzla kot oko mrtve ribe in nisi videla kako sem zastal, zgrešil objem okoli tvojega telesa. Žalostno poslušal kako ni niti stopinja nobena več od naju zazvenela.
Zakaj Vesna, zakaj!? Kaj ti nisem rekel, da potrebujem ljubezen? Veliko ljubezni. Vesna, oh Vesna, povsem nekaj drugega sem hotel. Najin šepet okoli gležnjev, toplo znamenje na koži, jantar na livadi. Hoja brez besed je slast tišine. Tvoja mala roka je dogodek telesa, pričakovanje ljubezni. In želel sem te čim bliže morja, da boš vsa slana, vsa polna poletja, ko po tebi zdrsnem. To sem hotel za naju.
Na kamnih sva. Vesna je kot ponavadi zgoraj brez. Zaslišijo se razposajeni otroški vzkliki. Hitro si ogrne brisačo.
Mimo prideta vsa žareča fantič in deklica. Nekaj metrov za njima mlada starša.
»Dober dan!« zavpijeta v en glas.
»Kam pa kam, ježek?« se pošalim.
Dekletce nekoliko zastane. »Po hruške,« zažvrgoli in razposajeno steče naprej. Oba se še dolgo režita.
»Ti, včasih razmišljam, da bi bil ti super očka.«
»Misliš? Ne vem. Zdi se mi, da je moje že mimo. Pravzaprav, saj veš. O tem sva že govorila.«
Pogleda stran in potem, ko me pogleda naravnost v oči, je njen obraz zaskrbljeno resen. »Ne vem zakaj tako govoriš? Zakaj bi bilo prepozno? V najbolših letih si.«
»Leta, hm leta. Kakor se vzame. Pusti, se bova kdaj drugič pogovarjala o tem. Zdaj imam tebe.«
»Te lahko nekaj vprašam?«
»Ja, kaj bo dobrega, vprašaj.«
Na obraz pričara nasmešek, kakor da bi hotela ublažiti pomembnost vprašanja.
»Si tudi z njo, mislim s tvojo bivšo ženo prihajal sem?«
Vprašanje me resnično preseneti. O tem mojem obdobju nerad govorim. Z nikomer. Tudi z njo ne. To je pri meni siva lisa.
»Sem, nekajkratkrat. Ona ni marala intime. Najbolj je uživala v množici, na velikih kopališčih. Včasih sva se grdo sprla. Vsaki stvari, vsakemu predlogu je nasprotovala.«
»Kaj pa ljubezen. Si jo imel rad?«
»Pustiva to vse skupaj. Rad? Seveda sem jo imel rad.« Postanem rahlo nejevoljen. »Zakaj me to sprašuješ? Takrat je bilo vse drugače. Ni nama šlo. Nazadnje, tik preden sva šla narazen, sva bila na dopustu tam pod Kočno. Nekaj dni zaporedoma je kar naprej lilo. Nič drugega ni počela, kakor da je brala tiste broširane kriminalke in se držala, kot da me sploh ni. Tako, kakor da sem jaz kriv, ker dežuje. Pustiva zdaj to. Saj ni važno. Mogoče je bil res kriv dež.«
»Kakor v Bohinju, kjer ima dež mlade.« Se oba zasmejiva znani domislici.
»Ja, tudi jaz sem že to doživel. Dež na dež. In to vseskozi čisto na drobno.«
Čas nama je stekel in tekel. Skupaj sva že več kot dve leti. In to niso heci. Imava se lepo, kot da bi bila tista prava klasična koruznika.
»Ti, tale tvoj jurček, kar naprej raste,« se me dražeče dotakne, da še bolj vzbrstim, se postavim še bolj strumno. »Glej čisto lahko se mu zgodi, da se bo razjokal od žalosti. Ne, čakaj bom jaz. Ti bom . . . « Ne dokonča in se z vso eleganco povzpne name. Potem je šlo, oh potem je šlo vse naprej, dol in gor in dol. Sem in tja. Gunci bunci, hopsa opsa. Veselo do konca novim časom naproti. Vedno znova. Že dve leti in pol.
Iz kuhinje prinesem nekaj še dokaj svežih briošov in mleko. Sprva sem hotel, da greva nekam na večerjo. Vendar za to ne pokaže nikakršnega navdušenja. In ponovno greva z novim zagonom novemu času naproti.
Postanem utrujen. Fizično prijetno prazen, izvotljen. Leta so pač leta. Jurček je po vsej tej telovadbi samo še ovenel goban.
»Poslušaj, v petek bi šla lahko skupaj v Ankaran. Predstavljajo novo knjigo. S tvojim avtom sem mislil. Saj veš kako je z mano. Verjetno se bo zavleklo.«
Takrat, ko mislim, da bo spregovorila izmakne pogled in se zagleda proti stropu. Čakam. Ona pa še vedno ne reče nobene. Na sebi ima eno od mojih srajc. Njeni dolgi lasje so razsuti na vse strani. Ne vem zakaj dobim občutek, da zadnje čase nekako tehta vsako mojo misel. Vsak moj predlog.
»Kaj misliš? Povej, a greva?« ponovno vprašam.
Z obema rokama si seže v lase in si jih vrže prek ramen. Pogleda na tisti svoj poseben način, zaradi česar je v njenem glasu čutiti napetost.
»Ni šans, dragi moj. Spet bo kdo nakladal kako mi »ud zgora« sploh nič ne razumemo, nimamo pojma. Ne ga biksat. Eden tistih samozaložnikov, ki mu je uspelo dobiti kakšnega sponzorja.« porogljivo pihne in zavije z očmi.
»Saj ni važno. Ljudem je treba pustiti veselje. Tudi domorodce je treba razumeti. Jaz čisto v redu shajam. Se pa res najde kakšen, ki je tako malo nestrpen. Narod potrebuje nostalgijo.« Za nekaj časa zastanem, kakor da iščem nekaj česar bi se oprijel. »Danes gostujejo iz Gorice z enim ameriškim komadom. Greva?« čakam in se bojim, da bo ponovno odklonila. Vendar takoj pristane.
»Prav, zakaj pa ne? Pridi pome.«
Goriški ansambel je odličen. Čuti se tudi režiserjevo piljenje in gajžljanje. Odigrajo lahkotno, bleščeče. Tudi komad je posrečeno izbran in dobro preveden. Vse je perfektno, dognano. Pospremimo jih s solidnim aplavzom, da morajo večkrat na oder. Opazim solze v očeh Bine Matoha. Čudno, kako se je raznežil. Morda se mu je milo storilo zaradi nekih spominov. »Kdor ni nikoli zabijal žebljev v posvečene odrske deske, tega ne bo nikoli razumel,« me preblisnejo besede mojega starega. Jaz na srečo razumem. Vsake toliko me zagrabi in nekaj nas se zbere in odigramo kakšen štikelc po domovih za upokojence in bližnjih vaseh. Čeprav nikoli nisem prav siguren, da ljudje to potrebujejo. Bolj se mi zdi, da to počnemo za svoj lasten gušt. Štos je v tem, da smo že od deda naprej pri nas vsi zastrupljeni s teatrom.
Kaj me briga, če moja mama ne mara Vesne. Saj ne živi ona z njo. Ta njena nestrpnost se je pokazala tudi ob tej priliki. Dovolj zgovorno znamenje je, da naju ni nikoli povabila na kosilo. Njeni izgovori so vedno nedorečeno zamegljeni.
Prihod moje tete ustvari posebno vzdušje. Prišla naj bi z nekašno skupino »kulturne baštine«. Kar se mi zdi njena običajna finta. Odločila se je nekaj dni ostati na obisku pri materi. Seveda je glavni interes Trst. Najmlajša mamina sestra je polna energije. Polna debelega cekina. Od mene je starejša kakšnih deset let. Prezgodnja vdova s sinom, ki stalno živi v tujini in si je napraskal ogromno premoženje. To je moj bratranec, ki ni bil dober niti za rabutanje, ne za šport in niti za punce. Skratka, zguba. Velik pezde, ki je kasneje znal biti vedno ob pravem času na pravem mestu. Zdaj z doktoratom, ogromno hišo v najbolj snobovski četrti Londona, še eno hišo ki je nekoč pripadala grofu, najboljšemu prijatelju od Nobela in še eno »bajtico« na Long Islandu. Bratranec, ki že dolgo ne šljivi nobenega. Še najmanj pa tistih, ki so za njega nekoč švercali kavbojke iz Trsta. No, ta svet je že tako narejen. Da ne pozabim še velike jahte s katero se je pred leti prizibal v lucijsko marino. In vedel sem, da je še vedno pezde. Kapitan ladje je bila njegova švedska soproga, ki je držala v strahu njega, sinove in vso posadko. Jahto, na katero moja noga ni nikoli stopila, ker sem arogantno menil, da je kar se mene tiče dobra samo za scati v morje.
Tudi teti ni nič hudega. Govori se, da je prava bogatašinja. Na stara leta je do konca doštudirala samo zato, da bi imela večjo pokojnino. Obenem ji tudi sin daje precejšnje finančne injekcije. Na otoku s turisti baše lastne apartmane. V ogromnem stanovanju si privošči celo hišno pomočnico. Tako, da ima čim več časa za kompanijo s kartami. Obvlada vse svetovne jezike, veliko potuje in se giblje po vseh svetovnih metropolah.
Ko se pocmokamo, niti trenutka nočeta ostati pri meni. Na vsak način vztrajata, da moramo nekam na čevape, kjer imajo glasbo. Predlagam Žusterno in obenem namignem, da bi poklical še Vesno. Teta se spogleda z materjo in ta takoj odkima. Nekoč je rekla, da se ji zdi preveč svobodnjaška. Vrag si ga vedi, kaj misli s tem. Ne vztrajam. Zdaj ni čas za razpravo.
»Kaj boš ti tam s tremi babami. Ti se z njo dobiš skoraj vsak dan,« mi da odločno vedeti, da je ta zadeva za njo zaključena.
Tudi odklonita, da bi vozil. Teta zahteva naj pokličem taksi. Hočem jo prepričati, da bo to drag hec. Samo smeji se in ne reče nobene. Radovedno si ogleduje moje slike, gleda po knjigah. Čudno se mi zdi, da na sebi z razliko moje matere nima nobenih priveskov, nakita ali druge šare. Samo drag hlačni kostim in Guccijeve čevlje in torbico. Tudi parfum, ki ga komaj zaznavno širi okoli sebe, je verjetno drag in na poseben način tajanstven. Zaklel bi se, da mora biti Chanel 5. Sicer od parfumov ločim samo tiste cenene močne ali pa take fine, hinavsko tihe. Ona in moja mati sta od vseh edini naravni črnolaski. Z razliko, da so njene oči posebne barve. Take kot jih je imela babica.
Neli hodi za njo in jo ovohava. Mati mi večkrat pomežikne. Kakor da bi mi hotela povedati nekaj česar ne razumem.
»Veš, Silvija ti je polna šoldov. Ti bo kupila kakšno sliko,« še enkrat pomežikne proti meni. »Jeli Silvija, da ti tribaš kaj za onu tvoju sobu?«
»E vidi ti nju. Nisam znala, da ti je mater tako dobar menadžer. Uzela bi dvi. Jednu ču platit, a jednu češ darivat. Jeli da očeš? Ajde lipi moj, koliko ti vridi ova?«
Poznavalsko gleda sliko, kot da bi vedela, da je moja največja dragotina. V čudovito ročno izdelanem okvirju. Za njo so mi že ponujali velik cekin. Ne drobiž. Znan pisatelj jo ima na naslovnici svoje najnovejše knjige. Sklenil sem, da jo nikoli ne prodam. Zanalašč ji rečem nesramno visoko ceno.
»Ne, ona nije na prodaju,« rečem hladno kot špricer. Ko zasliši še ceno se prime za glavo.
»Asti boga,« naredi obraz, kakor da bi si ji zapičila ribja kost. »Pa nisi neki Picasso, oli onaj ludi Van Gogh. Vidi ti njega.«
Zunaj se zasliši taksi.
»Ajde bogati, več je doša. Gremo, drugi put ćete vas dva.«
Jedli smo še kar dobro, čeprav sem zelo razvajen, kar se tiče jedi z žara. Nista odnehali niti s sadno kupo in penino. Moja mlada teta hoče na vsak način z mano poskakovati. Od valčkov in polk me bolijo noge, ko ona še vedno vztraja. Gibčna kakor mlada lipicanka, da sem skoraj popolnoma ob sapo. Nenehno mi govori, naj pridem na obisk, da mi bo že ona kakšno zrihtala. Mama mi še naprej vseskozi naskrivaj mežika. Plačala sva skupaj z mamo, ker je teta brskala po torbici in zatrjevala, da ima samo devize. Krasno, tudi ona je brez vsakega drobiža. Ne vem, če je mama postala zaripla od penine, ali česa drugega.
»Čuj Silvija, a zakaj nisi prominila koju šoldu?«
»Asti boga, vidi ti nju. A di bi tribala prominit?« naredi teta zgrožen obraz, kakor da so ravnokar oropali. Nazaj gremo peš in pomagam jima pri dalmatinskih. Imamo se lepo. Res lepo, z izjemo, da sedaj v moji denarnici vlada precejšna suša. Jebela cesta, ti Dalmatinci so slabši od naših Gorenjcev. Za crknit. Poseben svetovni sinonim so pa tisti iz Brača.
Naslednji dan sta odšli v Trst. Spet s taksijem. Dio bono, kaj takega pa še ne. Mama je rekla, da zlepa ni videla takih zvitkov deviz. Teta bi jih kmalu zgubila na tleh enega od stranišč. Škoda, da se to ni zgodilo. Rad bi videl njene debele krokodilje solze. Ali pa črno za elegantnimi nohti, ko bi tam brskala po mešanici slovanskega in romanskega dreka.
Po slike ni prišla, čeprav sem vseskozi preračunaval kako jo bom čimbolj solidno olupil. Tako kot njen sin, večni pezde, ki je samo spraševal po ceni, kupil pa nikoli.
Med nama z Vesno prihaja do vse večje napetosti. Živčnosti. Ljubiva se in potem spet hitro nastopijo trenutki nelagodja. Njeno omenjanje Ljubljane mi poraja same slabe občutke.
Prav zdaj je eden takšnih trenutkov, ko se zastrmi v svoje roke. Zdi se, kot da bi ji dolge trepalnice zasenčile obraz. Dajejo ji nekakšen zastrt, koprenast videz, ki se ga kar nekoliko bojim. Potem se spet ponovi tisti njen poseben pogled. Kakor da je v nekakšni zadregi. Razlika je le v tem, da tokrat prižge cigareto in mogočno izpuhne. »Veš kaj, jaz bi najrajši odšla nazaj v Ljubljano. Res, prav resno mislim. Nočem biti celo življenje podnajemnica. Tam pri teti imam pol hiše. Tukaj mi samo najemnina požre precejšen del plače.«
»Daj no, kaj je zdaj naenkrat? Ne že spet! Saj sva o tem že govorila!« sem presenečen nad svojim povišanim tonom. »Kaj boš v tistem močvirju Vesna? Samo kakšni trije meseci so dobri, drugo je vse merda. Saj ne rečem . . .«
Gledam za njo, ko gre proti kopalnici. Njene noge so prekrasne. Dolge, vitke. V otroštvu se je ukvarjala z baletom, kotalkanjem in kasneje atletiko. Moja srajca ji pokriva polovico zadnjice. Vse na njej je v čudežni skladnosti. Lepa, ne prevelika zadnjica, visoki boki. Nekaj prefinjenega je v njeni hoji. Kakor da se sploh ne dotika tal. Zvita je. Verjetno čuti moj pogled in ljubko privzigne lase. Kot po čarovniji se prevzdigne tudi srajca in pokažejo se dve jamici na zgornjem delu. Kristus, kako sem zaljubljen v tisti dve jamici. Srečo imam, si rečem. Srečo, kakor da bi zadel sto milijonov.
Poskušam biti popolnoma miren ob njeni novici. Ona in jaz. Skoraj dve leti in pol že traja vse skupaj. Nikoli nisva nič načrtovala. Že na začetku sva se dogovorila, kašen bo najin odnos. Ljubezen. Prijateljstvo. Nobenih obveznosti. Zaradi vsega, kar se mi je že nekoč zgodilo, sem se v sebi odrekel vsaki spodbudi, da bi se še kdaj odločil za kaj bolj resnega. Nikoli več kot bik v zadrugo. Ne, zaenkrat še ne. Pa vendar je vse to najino več kot občasno muckanje. Tisti hopsi opsi, bumsala dumsala med nama je res nekaj posebnega. Obema v veselje. Ona je še mlada. Ima čas. Razlika med nama je precejšnja. Včasih dobim občutek, da si hoče ustvariti res pravo družino.
Ob vrnitvi sede globoko nazaj, se z zgornjim delom telesa nagne naprej, da se ji med nogami ustvari skrita nedoločljiva temna notranjost. Vabeča, vzpodbudno žgečkljiva. In veliko tistega kar sem malo prej razmišljal takoj prekličem. Vesna je res bejba. Prav mogoče, da bi z njo zaživel v kakšnem jarmu. Položim ji roko na notranjo stran svilnatega bedra. Gleda me zagonetno zamišljeno in komaj slišno spregovori.
»Veš . . .« umolkne in potem še tišje nadaljuje. »Ta mesec nisem še . . .«
»Kaj nisi še?« kakor mimogrede brez zanimanja vprašam.
Komaj zaznavno se nasmehne. »Ah nič, kar pusti. Nič takega. Maloprej sem razmišljala o tistem, ko rečeš, kako potrebuješ ljubezen. Ne vem, kaj je to za tebe? Samo fraza ali tole najino seksanje?«
»Poslušaj punca, tudi moji občutki so bili nekoč taki. Saj veš, da sem nekaj časa potreboval, da bi hodil nazaj v Šiško. Zdaj skočim pogledat, prevrtim spomine in sem spet dober. Tukaj sem se zdaj dokončno zarasel in sploh ne bi mogel živeti nikjer drugje.«
»Na, spet bežiš nekam drugam. Prosim, odgovori na to, kar sem te vprašala. Ljubezen, ljubezen, potrebuješ ljubezen. V resnici jo bolj rabiš bi rekla . . . in sploh ne veš kaj potrebuješ.«
»Vesna, jaz sem ti že povedal. Tale najin odnos . . .« hitro razmišljam kako bi ji najbolje odgovoril. »No, tako, kakor je zdaj med nama, je prav dobro. Saj sva se že na začetku zmenila. Meni se ne mudi nikamor. Sem rekel, da ne bi mogel živeti nikjer drugje. In ti, če hočeš . . .«
»Pusti. Poznam te. Ti bi z lahkoto živel kjerkoli.«
»Ni res. To je bilo včasih. To mesto je za mene nekaj posebnega. Tale moj trg, ta moj mikrokozmos čutim kot nekakšen del svojega telesa. Veš, zadnje čase večkrat razmišljam o državi in domovini. Ne glej me tako. Ne se zafrkavat. Zelo resno mislim.«
»Zakaj vedno preskočiš na drugo temo? Daj, ne filozofiraj. Ne mi bluzit. Kakšne veze ima država, domovina, pa vsa ta druga jajca?« skoraj jezno odmakne mojo roko. »Zame je to vse isti šmorn.«
»O, to pa ne, oprosti. Jaz imam točno pošlihtano. Ne, ni isto, kar oprosti. Država, hm, država. Gleda državo. Vsak režim, hočem reči vsaka oblast manipulira. Pred volitvami se narodu ližejo, poln gobec obljub imajo. V resnici se jim pa za narod fučka.«
»Tiho bodi. Eden prvih si bil, ki si tam na trgu podpisal. Tudi tebe so bila polna usta Demosa. Samo nehaj, veš. Za pol kranjske in dva deci se pri nas naredi, kar hočeš.«
»Takrat je bilo drugače. Domovina je tisto pravo. To je kot ljubezen. Z njo se rodiš. Ona je v tebi. Za njo ljudje tudi umirajo. To, ne pa država.«
Rahlo me boksne v prsi. »Lisjak si. Še vedno mi nisi odgovoril na tisto vprašanje. Prav, kakor hočeš. Ne vem kaj te je kar naenkrat prijelo. Kar na lepem te boli politika.«
»Nič politika, to je vse povezano. To o domovini mislim resno.«
Kakor nekakšno spoznanje se ji razsvetli ves obraz. »Vidiš, zdaj si me še bolj prepričal. Tokrat mislim resno. Ljubljana je mesto. Ima pravi mestni utrip. Tam si pri koritu. Saj sam veš. Tukaj se prav nič ne dogaja.«
»Veš kaj, meni dogajanje visi dol. Res imam rad ta kraj. Še rajši bi bil v kakšni čisto majhni kažupuli. Morda kje gor v Šavriniji. Nekaterim res zavidam, da so tam gor lepo na samem.«
»Vse skupaj mi gre na živce. Ni mi treba, da me kdo izkorišča? Ženska, kjer stanujem, je pravi zmaj. Niti luči ne smem prižgati. Takoj nerga. Njej vse kar naprej smrdi po čikih. Še z avtom jo vozim okoli. Niti enkrat ni dala za bencin. Mater, baba je res ubrisana.«
»Morda ne misliš, da te jaz izkoriščam?«
»Beži, no beži. Kaj me boš ti izkoriščal? Izkoriščam jaz tebe.« Z roko mi gre dražeče čez prsi in se spusti vse nižje. Njen poljub z rahlim ugrizom me takoj spravi v boljšo voljo. »Ti si čisto priden dečko. Čudovito priden. Posebno pa tale tvoj jurček.«
Vtaknem novo zgoščenko. »Daj ostani še malo. Narediva si še kaj za v kljun. Poslušaj tole.«
»Ne, ne danes. Kaj boš zdaj ob tej uri. Grem se skopat, umit glavo.«
Odlomek iz romana
»Saj ti nisi hotel,« mi je Vesna zaklicala v slovo ob koncu poletja. Dolgo, precej dolgo so mi odzvanjale te njene besede. Kaj nisem hotel? Kaj ni vedela, da potrebujem samo ljubezen? Veliko ljubezni.
Bilo mi je težko. Vendar se je od tistega dne počasi vse nekako utirilo. Moj kumček Ejga se je vrnil k svoji ženi in otrokom, ter me prenehal moralno podpirati. Sam sem s pomočjo dobre malice in sprehodov našel samega sebe.
Pota z mojo šnavcerko Neli so šla preko Brola na obalo in po semedelski proti Žusterni in Rexu. Zdaj po odhodu Vesne se ukvarjam precej sam s sabo. Razmišljam o vsem mogočem in določam nekatere mejnike iz preteklosti. Obenem delam načrt, kako živeti naprej. Čas, ki ga prebolevam se mi zdi vse manj stresen. Biti nekoliko sam, je prav lepo.
Ponoči si je dal duška močan tramonto in naredil kar precej škode. Oklestil in polomil nekaj dreves, vrgel s streh kope, prevrnil smetnjake in tukaj ob semedelski je nekaj razbitin čolnov in jadrnic. Večinoma tistih plovil, ki so bila zunaj mandrača na sidrišču. Tudi ta plovila bodo popravili in srečno bodo spet zaplula in kasneje morda doživela še kakšno havarijo in ponovno zaplula. Z jadri ali brez. Samo do potopa ne sme priti. Če se potopiš in padeš na dno, si zares v pasjem lulku.
Bila sva ravno preko »kanala grande«, ko se mi je iznenada zgodilo. Bumf, šus v glavo. Razsvetlitev. Ideja o nečem novem. Podmorski izumrli svet v freska tehniki. Lebdeče ribe kot fosili, lupine školjk, ostanki amfor, mozaikov in še marsikaj drugega. Vse tako, kakor da bi čisto slučajno našel in odgrinjal.
»Ala Neli pot pod tace!« zavpijem, ter jo takoj ureževa nazaj domov. In nikoli več ni bilo tako kot je bilo. Doživel sem ozdravitev. No, ne prav . . . Ampak o tem v nadaljevanju.
In tako se na Brolu kljub vsemu čas ni ustavil. Klošarji še vedno zbirajo za svoj liter. »Imate kaj drobiža,« je njihovo geslo. Ob sobotah se že dolgo nihče več ne skriva. Poročajo se tudi cerkveno. Šipci še kar naprej potihem preklinjajo, ker se riž veselja tako neumno zagozdi med stare skrlje. Tudi Jehove priče še kar naprej nadlegujejo mimoidoče in oznanjajo kaj se bo zgodilo. Njihov konec sveta še kar naprej traja.
Ob tistem času, ko je prišlo pri meni do velikega poka, je moj Trg reveolucije že nekaj časa spet Trg Brolo.
Tisti nekdo, ki je nekoč kasneje z zanosom rekel: »Nikoli ne bo več tako kot je bilo,« ni bil tisti nekdo, ampak očka Kitajec iz romana »Zmajevo seme« gospe Pearl Buckove. In kako je bilo pred tistim in kako bo poslej, tega ne ve nihče.
Imel sem srečo, da sem te lahko gledal, ko se prebujaš z nasmeškom zadovoljstva ob koncu nočnih zgodb. Ko prvi žarki skozi škure črtasto razdelijo zlato okoli tvoje glave. In spet sem imel srečo, ko si želela, da moja dlan skozi spolzko svilo začuti vlažno potešenost na izboklini tvojega izvira. Srečen sem poslušal nerazločno šepetanje, ki mi je hotelo potrditi, da sem prav jaz tisti, ki sme gledati kako ti ustnice šepečejo tiho prošnjo po prvem jutranjem ljubljenju.
Verjemi mi, da potrebujem ljubezen. Veliko ljubezni. In zakaj, zakaj Vesna? Vsaka ljubezen naj bi trajala. Nikoli izpela.
Strah ali sram te je ljubezni najine, ko proti obali stopinja vsaka v odmev koraka boleče zazveni. Trganje iz Brola je tvoja pot. Pot brez povratka. Vse bolj gosta megla ujeta v laseh, da čutim mraz, tvoj hladen dih. In zbal sem se, da iz sivine poti ne najdeva. Prav od blizu sem te pogledal, ti pa si bila mrzla kot oko mrtve ribe in nisi videla kako sem zastal, zgrešil objem okoli tvojega telesa. Žalostno poslušal kako ni niti stopinja nobena več od naju zazvenela.
Zakaj Vesna, zakaj!? Kaj ti nisem rekel, da potrebujem ljubezen? Veliko ljubezni. Vesna, oh Vesna, povsem nekaj drugega sem hotel. Najin šepet okoli gležnjev, toplo znamenje na koži, jantar na livadi. Hoja brez besed je slast tišine. Tvoja mala roka je dogodek telesa, pričakovanje ljubezni. In želel sem te čim bliže morja, da boš vsa slana, vsa polna poletja, ko po tebi zdrsnem. To sem hotel za naju.
Na kamnih sva. Vesna je kot ponavadi zgoraj brez. Zaslišijo se razposajeni otroški vzkliki. Hitro si ogrne brisačo.
Mimo prideta vsa žareča fantič in deklica. Nekaj metrov za njima mlada starša.
»Dober dan!« zavpijeta v en glas.
»Kam pa kam, ježek?« se pošalim.
Dekletce nekoliko zastane. »Po hruške,« zažvrgoli in razposajeno steče naprej. Oba se še dolgo režita.
»Ti, včasih razmišljam, da bi bil ti super očka.«
»Misliš? Ne vem. Zdi se mi, da je moje že mimo. Pravzaprav, saj veš. O tem sva že govorila.«
Pogleda stran in potem, ko me pogleda naravnost v oči, je njen obraz zaskrbljeno resen. »Ne vem zakaj tako govoriš? Zakaj bi bilo prepozno? V najbolših letih si.«
»Leta, hm leta. Kakor se vzame. Pusti, se bova kdaj drugič pogovarjala o tem. Zdaj imam tebe.«
»Te lahko nekaj vprašam?«
»Ja, kaj bo dobrega, vprašaj.«
Na obraz pričara nasmešek, kakor da bi hotela ublažiti pomembnost vprašanja.
»Si tudi z njo, mislim s tvojo bivšo ženo prihajal sem?«
Vprašanje me resnično preseneti. O tem mojem obdobju nerad govorim. Z nikomer. Tudi z njo ne. To je pri meni siva lisa.
»Sem, nekajkratkrat. Ona ni marala intime. Najbolj je uživala v množici, na velikih kopališčih. Včasih sva se grdo sprla. Vsaki stvari, vsakemu predlogu je nasprotovala.«
»Kaj pa ljubezen. Si jo imel rad?«
»Pustiva to vse skupaj. Rad? Seveda sem jo imel rad.« Postanem rahlo nejevoljen. »Zakaj me to sprašuješ? Takrat je bilo vse drugače. Ni nama šlo. Nazadnje, tik preden sva šla narazen, sva bila na dopustu tam pod Kočno. Nekaj dni zaporedoma je kar naprej lilo. Nič drugega ni počela, kakor da je brala tiste broširane kriminalke in se držala, kot da me sploh ni. Tako, kakor da sem jaz kriv, ker dežuje. Pustiva zdaj to. Saj ni važno. Mogoče je bil res kriv dež.«
»Kakor v Bohinju, kjer ima dež mlade.« Se oba zasmejiva znani domislici.
»Ja, tudi jaz sem že to doživel. Dež na dež. In to vseskozi čisto na drobno.«
Čas nama je stekel in tekel. Skupaj sva že več kot dve leti. In to niso heci. Imava se lepo, kot da bi bila tista prava klasična koruznika.
»Ti, tale tvoj jurček, kar naprej raste,« se me dražeče dotakne, da še bolj vzbrstim, se postavim še bolj strumno. »Glej čisto lahko se mu zgodi, da se bo razjokal od žalosti. Ne, čakaj bom jaz. Ti bom . . . « Ne dokonča in se z vso eleganco povzpne name. Potem je šlo, oh potem je šlo vse naprej, dol in gor in dol. Sem in tja. Gunci bunci, hopsa opsa. Veselo do konca novim časom naproti. Vedno znova. Že dve leti in pol.
Iz kuhinje prinesem nekaj še dokaj svežih briošov in mleko. Sprva sem hotel, da greva nekam na večerjo. Vendar za to ne pokaže nikakršnega navdušenja. In ponovno greva z novim zagonom novemu času naproti.
Postanem utrujen. Fizično prijetno prazen, izvotljen. Leta so pač leta. Jurček je po vsej tej telovadbi samo še ovenel goban.
»Poslušaj, v petek bi šla lahko skupaj v Ankaran. Predstavljajo novo knjigo. S tvojim avtom sem mislil. Saj veš kako je z mano. Verjetno se bo zavleklo.«
Takrat, ko mislim, da bo spregovorila izmakne pogled in se zagleda proti stropu. Čakam. Ona pa še vedno ne reče nobene. Na sebi ima eno od mojih srajc. Njeni dolgi lasje so razsuti na vse strani. Ne vem zakaj dobim občutek, da zadnje čase nekako tehta vsako mojo misel. Vsak moj predlog.
»Kaj misliš? Povej, a greva?« ponovno vprašam.
Z obema rokama si seže v lase in si jih vrže prek ramen. Pogleda na tisti svoj poseben način, zaradi česar je v njenem glasu čutiti napetost.
»Ni šans, dragi moj. Spet bo kdo nakladal kako mi »ud zgora« sploh nič ne razumemo, nimamo pojma. Ne ga biksat. Eden tistih samozaložnikov, ki mu je uspelo dobiti kakšnega sponzorja.« porogljivo pihne in zavije z očmi.
»Saj ni važno. Ljudem je treba pustiti veselje. Tudi domorodce je treba razumeti. Jaz čisto v redu shajam. Se pa res najde kakšen, ki je tako malo nestrpen. Narod potrebuje nostalgijo.« Za nekaj časa zastanem, kakor da iščem nekaj česar bi se oprijel. »Danes gostujejo iz Gorice z enim ameriškim komadom. Greva?« čakam in se bojim, da bo ponovno odklonila. Vendar takoj pristane.
»Prav, zakaj pa ne? Pridi pome.«
Goriški ansambel je odličen. Čuti se tudi režiserjevo piljenje in gajžljanje. Odigrajo lahkotno, bleščeče. Tudi komad je posrečeno izbran in dobro preveden. Vse je perfektno, dognano. Pospremimo jih s solidnim aplavzom, da morajo večkrat na oder. Opazim solze v očeh Bine Matoha. Čudno, kako se je raznežil. Morda se mu je milo storilo zaradi nekih spominov. »Kdor ni nikoli zabijal žebljev v posvečene odrske deske, tega ne bo nikoli razumel,« me preblisnejo besede mojega starega. Jaz na srečo razumem. Vsake toliko me zagrabi in nekaj nas se zbere in odigramo kakšen štikelc po domovih za upokojence in bližnjih vaseh. Čeprav nikoli nisem prav siguren, da ljudje to potrebujejo. Bolj se mi zdi, da to počnemo za svoj lasten gušt. Štos je v tem, da smo že od deda naprej pri nas vsi zastrupljeni s teatrom.
Kaj me briga, če moja mama ne mara Vesne. Saj ne živi ona z njo. Ta njena nestrpnost se je pokazala tudi ob tej priliki. Dovolj zgovorno znamenje je, da naju ni nikoli povabila na kosilo. Njeni izgovori so vedno nedorečeno zamegljeni.
Prihod moje tete ustvari posebno vzdušje. Prišla naj bi z nekašno skupino »kulturne baštine«. Kar se mi zdi njena običajna finta. Odločila se je nekaj dni ostati na obisku pri materi. Seveda je glavni interes Trst. Najmlajša mamina sestra je polna energije. Polna debelega cekina. Od mene je starejša kakšnih deset let. Prezgodnja vdova s sinom, ki stalno živi v tujini in si je napraskal ogromno premoženje. To je moj bratranec, ki ni bil dober niti za rabutanje, ne za šport in niti za punce. Skratka, zguba. Velik pezde, ki je kasneje znal biti vedno ob pravem času na pravem mestu. Zdaj z doktoratom, ogromno hišo v najbolj snobovski četrti Londona, še eno hišo ki je nekoč pripadala grofu, najboljšemu prijatelju od Nobela in še eno »bajtico« na Long Islandu. Bratranec, ki že dolgo ne šljivi nobenega. Še najmanj pa tistih, ki so za njega nekoč švercali kavbojke iz Trsta. No, ta svet je že tako narejen. Da ne pozabim še velike jahte s katero se je pred leti prizibal v lucijsko marino. In vedel sem, da je še vedno pezde. Kapitan ladje je bila njegova švedska soproga, ki je držala v strahu njega, sinove in vso posadko. Jahto, na katero moja noga ni nikoli stopila, ker sem arogantno menil, da je kar se mene tiče dobra samo za scati v morje.
Tudi teti ni nič hudega. Govori se, da je prava bogatašinja. Na stara leta je do konca doštudirala samo zato, da bi imela večjo pokojnino. Obenem ji tudi sin daje precejšnje finančne injekcije. Na otoku s turisti baše lastne apartmane. V ogromnem stanovanju si privošči celo hišno pomočnico. Tako, da ima čim več časa za kompanijo s kartami. Obvlada vse svetovne jezike, veliko potuje in se giblje po vseh svetovnih metropolah.
Ko se pocmokamo, niti trenutka nočeta ostati pri meni. Na vsak način vztrajata, da moramo nekam na čevape, kjer imajo glasbo. Predlagam Žusterno in obenem namignem, da bi poklical še Vesno. Teta se spogleda z materjo in ta takoj odkima. Nekoč je rekla, da se ji zdi preveč svobodnjaška. Vrag si ga vedi, kaj misli s tem. Ne vztrajam. Zdaj ni čas za razpravo.
»Kaj boš ti tam s tremi babami. Ti se z njo dobiš skoraj vsak dan,« mi da odločno vedeti, da je ta zadeva za njo zaključena.
Tudi odklonita, da bi vozil. Teta zahteva naj pokličem taksi. Hočem jo prepričati, da bo to drag hec. Samo smeji se in ne reče nobene. Radovedno si ogleduje moje slike, gleda po knjigah. Čudno se mi zdi, da na sebi z razliko moje matere nima nobenih priveskov, nakita ali druge šare. Samo drag hlačni kostim in Guccijeve čevlje in torbico. Tudi parfum, ki ga komaj zaznavno širi okoli sebe, je verjetno drag in na poseben način tajanstven. Zaklel bi se, da mora biti Chanel 5. Sicer od parfumov ločim samo tiste cenene močne ali pa take fine, hinavsko tihe. Ona in moja mati sta od vseh edini naravni črnolaski. Z razliko, da so njene oči posebne barve. Take kot jih je imela babica.
Neli hodi za njo in jo ovohava. Mati mi večkrat pomežikne. Kakor da bi mi hotela povedati nekaj česar ne razumem.
»Veš, Silvija ti je polna šoldov. Ti bo kupila kakšno sliko,« še enkrat pomežikne proti meni. »Jeli Silvija, da ti tribaš kaj za onu tvoju sobu?«
»E vidi ti nju. Nisam znala, da ti je mater tako dobar menadžer. Uzela bi dvi. Jednu ču platit, a jednu češ darivat. Jeli da očeš? Ajde lipi moj, koliko ti vridi ova?«
Poznavalsko gleda sliko, kot da bi vedela, da je moja največja dragotina. V čudovito ročno izdelanem okvirju. Za njo so mi že ponujali velik cekin. Ne drobiž. Znan pisatelj jo ima na naslovnici svoje najnovejše knjige. Sklenil sem, da jo nikoli ne prodam. Zanalašč ji rečem nesramno visoko ceno.
»Ne, ona nije na prodaju,« rečem hladno kot špricer. Ko zasliši še ceno se prime za glavo.
»Asti boga,« naredi obraz, kakor da bi si ji zapičila ribja kost. »Pa nisi neki Picasso, oli onaj ludi Van Gogh. Vidi ti njega.«
Zunaj se zasliši taksi.
»Ajde bogati, več je doša. Gremo, drugi put ćete vas dva.«
Jedli smo še kar dobro, čeprav sem zelo razvajen, kar se tiče jedi z žara. Nista odnehali niti s sadno kupo in penino. Moja mlada teta hoče na vsak način z mano poskakovati. Od valčkov in polk me bolijo noge, ko ona še vedno vztraja. Gibčna kakor mlada lipicanka, da sem skoraj popolnoma ob sapo. Nenehno mi govori, naj pridem na obisk, da mi bo že ona kakšno zrihtala. Mama mi še naprej vseskozi naskrivaj mežika. Plačala sva skupaj z mamo, ker je teta brskala po torbici in zatrjevala, da ima samo devize. Krasno, tudi ona je brez vsakega drobiža. Ne vem, če je mama postala zaripla od penine, ali česa drugega.
»Čuj Silvija, a zakaj nisi prominila koju šoldu?«
»Asti boga, vidi ti nju. A di bi tribala prominit?« naredi teta zgrožen obraz, kakor da so ravnokar oropali. Nazaj gremo peš in pomagam jima pri dalmatinskih. Imamo se lepo. Res lepo, z izjemo, da sedaj v moji denarnici vlada precejšna suša. Jebela cesta, ti Dalmatinci so slabši od naših Gorenjcev. Za crknit. Poseben svetovni sinonim so pa tisti iz Brača.
Naslednji dan sta odšli v Trst. Spet s taksijem. Dio bono, kaj takega pa še ne. Mama je rekla, da zlepa ni videla takih zvitkov deviz. Teta bi jih kmalu zgubila na tleh enega od stranišč. Škoda, da se to ni zgodilo. Rad bi videl njene debele krokodilje solze. Ali pa črno za elegantnimi nohti, ko bi tam brskala po mešanici slovanskega in romanskega dreka.
Po slike ni prišla, čeprav sem vseskozi preračunaval kako jo bom čimbolj solidno olupil. Tako kot njen sin, večni pezde, ki je samo spraševal po ceni, kupil pa nikoli.
Med nama z Vesno prihaja do vse večje napetosti. Živčnosti. Ljubiva se in potem spet hitro nastopijo trenutki nelagodja. Njeno omenjanje Ljubljane mi poraja same slabe občutke.
Prav zdaj je eden takšnih trenutkov, ko se zastrmi v svoje roke. Zdi se, kot da bi ji dolge trepalnice zasenčile obraz. Dajejo ji nekakšen zastrt, koprenast videz, ki se ga kar nekoliko bojim. Potem se spet ponovi tisti njen poseben pogled. Kakor da je v nekakšni zadregi. Razlika je le v tem, da tokrat prižge cigareto in mogočno izpuhne. »Veš kaj, jaz bi najrajši odšla nazaj v Ljubljano. Res, prav resno mislim. Nočem biti celo življenje podnajemnica. Tam pri teti imam pol hiše. Tukaj mi samo najemnina požre precejšen del plače.«
»Daj no, kaj je zdaj naenkrat? Ne že spet! Saj sva o tem že govorila!« sem presenečen nad svojim povišanim tonom. »Kaj boš v tistem močvirju Vesna? Samo kakšni trije meseci so dobri, drugo je vse merda. Saj ne rečem . . .«
Gledam za njo, ko gre proti kopalnici. Njene noge so prekrasne. Dolge, vitke. V otroštvu se je ukvarjala z baletom, kotalkanjem in kasneje atletiko. Moja srajca ji pokriva polovico zadnjice. Vse na njej je v čudežni skladnosti. Lepa, ne prevelika zadnjica, visoki boki. Nekaj prefinjenega je v njeni hoji. Kakor da se sploh ne dotika tal. Zvita je. Verjetno čuti moj pogled in ljubko privzigne lase. Kot po čarovniji se prevzdigne tudi srajca in pokažejo se dve jamici na zgornjem delu. Kristus, kako sem zaljubljen v tisti dve jamici. Srečo imam, si rečem. Srečo, kakor da bi zadel sto milijonov.
Poskušam biti popolnoma miren ob njeni novici. Ona in jaz. Skoraj dve leti in pol že traja vse skupaj. Nikoli nisva nič načrtovala. Že na začetku sva se dogovorila, kašen bo najin odnos. Ljubezen. Prijateljstvo. Nobenih obveznosti. Zaradi vsega, kar se mi je že nekoč zgodilo, sem se v sebi odrekel vsaki spodbudi, da bi se še kdaj odločil za kaj bolj resnega. Nikoli več kot bik v zadrugo. Ne, zaenkrat še ne. Pa vendar je vse to najino več kot občasno muckanje. Tisti hopsi opsi, bumsala dumsala med nama je res nekaj posebnega. Obema v veselje. Ona je še mlada. Ima čas. Razlika med nama je precejšnja. Včasih dobim občutek, da si hoče ustvariti res pravo družino.
Ob vrnitvi sede globoko nazaj, se z zgornjim delom telesa nagne naprej, da se ji med nogami ustvari skrita nedoločljiva temna notranjost. Vabeča, vzpodbudno žgečkljiva. In veliko tistega kar sem malo prej razmišljal takoj prekličem. Vesna je res bejba. Prav mogoče, da bi z njo zaživel v kakšnem jarmu. Položim ji roko na notranjo stran svilnatega bedra. Gleda me zagonetno zamišljeno in komaj slišno spregovori.
»Veš . . .« umolkne in potem še tišje nadaljuje. »Ta mesec nisem še . . .«
»Kaj nisi še?« kakor mimogrede brez zanimanja vprašam.
Komaj zaznavno se nasmehne. »Ah nič, kar pusti. Nič takega. Maloprej sem razmišljala o tistem, ko rečeš, kako potrebuješ ljubezen. Ne vem, kaj je to za tebe? Samo fraza ali tole najino seksanje?«
»Poslušaj punca, tudi moji občutki so bili nekoč taki. Saj veš, da sem nekaj časa potreboval, da bi hodil nazaj v Šiško. Zdaj skočim pogledat, prevrtim spomine in sem spet dober. Tukaj sem se zdaj dokončno zarasel in sploh ne bi mogel živeti nikjer drugje.«
»Na, spet bežiš nekam drugam. Prosim, odgovori na to, kar sem te vprašala. Ljubezen, ljubezen, potrebuješ ljubezen. V resnici jo bolj rabiš bi rekla . . . in sploh ne veš kaj potrebuješ.«
»Vesna, jaz sem ti že povedal. Tale najin odnos . . .« hitro razmišljam kako bi ji najbolje odgovoril. »No, tako, kakor je zdaj med nama, je prav dobro. Saj sva se že na začetku zmenila. Meni se ne mudi nikamor. Sem rekel, da ne bi mogel živeti nikjer drugje. In ti, če hočeš . . .«
»Pusti. Poznam te. Ti bi z lahkoto živel kjerkoli.«
»Ni res. To je bilo včasih. To mesto je za mene nekaj posebnega. Tale moj trg, ta moj mikrokozmos čutim kot nekakšen del svojega telesa. Veš, zadnje čase večkrat razmišljam o državi in domovini. Ne glej me tako. Ne se zafrkavat. Zelo resno mislim.«
»Zakaj vedno preskočiš na drugo temo? Daj, ne filozofiraj. Ne mi bluzit. Kakšne veze ima država, domovina, pa vsa ta druga jajca?« skoraj jezno odmakne mojo roko. »Zame je to vse isti šmorn.«
»O, to pa ne, oprosti. Jaz imam točno pošlihtano. Ne, ni isto, kar oprosti. Država, hm, država. Gleda državo. Vsak režim, hočem reči vsaka oblast manipulira. Pred volitvami se narodu ližejo, poln gobec obljub imajo. V resnici se jim pa za narod fučka.«
»Tiho bodi. Eden prvih si bil, ki si tam na trgu podpisal. Tudi tebe so bila polna usta Demosa. Samo nehaj, veš. Za pol kranjske in dva deci se pri nas naredi, kar hočeš.«
»Takrat je bilo drugače. Domovina je tisto pravo. To je kot ljubezen. Z njo se rodiš. Ona je v tebi. Za njo ljudje tudi umirajo. To, ne pa država.«
Rahlo me boksne v prsi. »Lisjak si. Še vedno mi nisi odgovoril na tisto vprašanje. Prav, kakor hočeš. Ne vem kaj te je kar naenkrat prijelo. Kar na lepem te boli politika.«
»Nič politika, to je vse povezano. To o domovini mislim resno.«
Kakor nekakšno spoznanje se ji razsvetli ves obraz. »Vidiš, zdaj si me še bolj prepričal. Tokrat mislim resno. Ljubljana je mesto. Ima pravi mestni utrip. Tam si pri koritu. Saj sam veš. Tukaj se prav nič ne dogaja.«
»Veš kaj, meni dogajanje visi dol. Res imam rad ta kraj. Še rajši bi bil v kakšni čisto majhni kažupuli. Morda kje gor v Šavriniji. Nekaterim res zavidam, da so tam gor lepo na samem.«
»Vse skupaj mi gre na živce. Ni mi treba, da me kdo izkorišča? Ženska, kjer stanujem, je pravi zmaj. Niti luči ne smem prižgati. Takoj nerga. Njej vse kar naprej smrdi po čikih. Še z avtom jo vozim okoli. Niti enkrat ni dala za bencin. Mater, baba je res ubrisana.«
»Morda ne misliš, da te jaz izkoriščam?«
»Beži, no beži. Kaj me boš ti izkoriščal? Izkoriščam jaz tebe.« Z roko mi gre dražeče čez prsi in se spusti vse nižje. Njen poljub z rahlim ugrizom me takoj spravi v boljšo voljo. »Ti si čisto priden dečko. Čudovito priden. Posebno pa tale tvoj jurček.«
Vtaknem novo zgoščenko. »Daj ostani še malo. Narediva si še kaj za v kljun. Poslušaj tole.«
»Ne, ne danes. Kaj boš zdaj ob tej uri. Grem se skopat, umit glavo.«
