Ob koncu leta 1984 se spomnimo dejstva, da je pred 30 leti prenehala izhajati literarna revija s simboličnim naslovom »Svit«, ki je kljub kratkotrajnemu obstoju opravila pomembno nalogo: začela je uspešno prebijati led, okosteneli okvir tako imenovane »lopatarske literature« in odločno odklanjala klišejsko črnobelo pisanje. uveljavila je vrednotenje intimne lirike in iskrene sporočilnosti individualnega doživljanja, upoštevala je objektivne okoliščine kot funkcionalne prvine v pestrem mozaiku prikazovanja značajev, usod. Skratka, revija je pripomogla k estetiki, aksiološki dn vsebinski revitalizaciji umetniške besede. »Svit« je bil prav spočetka leta 1952 glasilo mariborskih srednješolcev v društvu Svoboda Maribor. Glavni urednik je bil Slavko Kočevar-Jug, v uredniškem odboru pa: Ivan Zemljič (psevdonim Vane Brez), Marica Škorjanec, Branko Ježovnik in Peter Božič. Revija je izhajala mesečno, številka je veljala 30 dinarjev. »Svit« se je naglo razmahnil in prerasel začetni okvir, saj je vabil k sodelovanju vse mlade besedne ustvarjalce severovzhodnega dela Slovenije, povojno literarno generacijo sploh ter z veseljem objavljal prispevke starejših avtorjev, a tudi članke, ki bi naj razglabljali in pojasnjevali odnos do literature in sploh do važnejših kulturnih dogodkov in pojavov. Urednik je že v uvodni besedi v prvi številki spodbujal k pisanju ljubitelje leposlovja iz vrst delavske in kmečke mladine. Zanimivo je listati po številkah te skromne revije, ki pa se je naglo uveljavljala in pritegnila sčasoma sodelavce iz Ljubljane in Zagreba, mlade a že znan avtorje iz vrst revije »Krugovi«. Slavko Jug je objavil številne pesmi v vseh številkah: subtilno doživeto intimno liriko s pestro ljubezensko in refleksivno motiviko in z domiselno metaforiko, iz nekaterih njegovih stihov je zazvenela rahla ironija. Janko Čar je bil zelo zvest sodelavec, v vseh številkah je objavljal lirično ubrano poezijo, v njej, tudi v pesmih v prozi, izraža pristno navezanost na zemljo in toplino domačnosti, poudarja vrednost iskrene izpovednosti. Marica Škorjanec je s svojo doživeto liriko vnesla v revijo svojevrstni čar nostalgične lepote minevanja, melanholijo prekmurskih planjav in dih žlahtne starožitnosti. Borut Loparnik je prispeval že v prvi številki tehten članek o operi, Nižava, obširno je predstavil skladatelja, poudarjajoč, da je Eugen d’Albert, le se ga je oprijel vzdevek »nemški Puccini«, prenesel italijanski verizem na tla srednje Evrope kot izraz odpora zoper Wagnerjeve legendarne nadljudi. V drugem delu članka sledi kritika izvedbe omenjene opere v mariborskem gledališču. Borut Loparnik, ki se je jeseni 1953 odpravil v Ljubljano študirat glasbo, je v »Svitu« objavil še dve oceni z že ustaljenim pristopom: avtor, značilnosti tiste dobe, nato izvedba operne predstave in sicer v 2-3 številki. Don Pasquale G. Donizetti, v 4. številki Carmen — G. Bizet. Kot gost marksističnega centra je muzikolog Borut Loparnik 9. januarja letos predaval o Slavku Ostercu, ki so ga predstavili mariborskega rojaka: potem se je v razgovore z znani z veseljem spominjal sodelovanja s »Svitom«, ki ga je kot maturanta klasične gimnazije pritegnil v razgibani krog mladih ustvarjalcev. V 2-3 številki letnika 1952-53 se je prvič oglasil v reviji Peter Božič, ki je sodeloval ves čas, njegovi številni kratki prozni prispevki pestrih motivov socialne tematike pretežno prikazujejo trpljenje preprostih ljudi ob vrnitvi iz pregnanstva, ali pa so utrinki otožnih spominov na neizživeta otroška leta med vojno vihro. Tudi Stanislav Čobal v subtilno doživeti črtici obravnava socialno témo: bridko otroštvo dekletca, ki ga je zagrenil oče – pijanec. Leopold Bibič, nekaj časa tudi član uredniškega odbora, je objavil več pesmi iz cikla Elegije, Orfejeva tožba in Dekadentova ljubezen — pesem v prozi, napisal jih je kot maturant klasične gimnazije. Njegova kratka proza je realistična, dinamična, sočna, kar vabi k odrski uprizoritvi; sodeloval je samo še v 4. številki, potem .ga je dokončno zvabila na odrske deske Talija, na tej svojevrstni tribuni življenja je postal vrhunski igralec. V 4. številki se je v »Svitu« prvič oglasil Janez Menart, objavil je lirično ubrani pesmi, v naslednjem letniku pa Večerno tihožitje in duhovito, hudomušno, blago ironično Dolgo pesem z žalostnim koncem:
Vnet sem te hodil — vrsto let
kot dragoceno sliko zret.
A mojster Čas je moj zaklad
ocenil za falzifikat ...
Zdaj si samo — cenen portret,
ki naj ga ,kramar nese v svet.
V omenjeni številki je začel sodelovati Franc Šrimpf — nekaj časa tudi član uredniškega odbora, in sicer s člankom Bežen obisk pri Johnu Dos Passosu. Palko Dolinec — Palko Gal je prispeval kratko refleksivno lirično prozo, vpletajoč značilnosti naravnih lepot in pristnost domačnosti vasic v okolici Beltinc. Gema Hafner je v noveli Lucrezia Rochellini prikazala pester mozaik kočljivih okoliščin na prelomnici časa, ko so istrska mesta in mesteca zapuščali ljudje, ki so se znašli v precepu življenja in so se v novonastalih razmerah vse bolj zapletale njihove klavrne usode. Likovni prilogi v četrti, zadnji številki: Ivan Čobal opojni cvet – perorisba in Slavko Tihec, Glava starca — kip iz mavca.
Mladostni zanos Svitovcev ni klonil: z domiselno podjetnostjo so si oskrbeli finančna sredstva. Podprla jih je kulturna skupnost, založba Obzorja, mariborske tovarne pa tudi iz Ruš ter reklame ... In »Svit«, revija za književnost in kulturo, je znova izhajala v manjšem obsegu — cena 20 dinarjev. Urejal jo je še naprej Slavko Jug in spet je obveljal sklep: prispevki ne bodo honorirani. V drugem letniku se je povečal krog sodelavcev: zelo pogosto je objavljal Dušan Mevlja refleksivne pesmi in kratko lirično prozo, aforizme, puščice in razne prikaze o gledališkem dogajanju. Milan Kajč je prispeval nekaj kratkih proznih besedil: pretresljivi prizori iz prekmurskih vasi, ki jih je dobro poznal, saj je tam poučeval med dvema vojnama. Kratki, lirično ubrani črtici je napisal Jože Hudales, nekaj pesmi Miha Remec. Vasja Ocvirk je objavil radijsko igro »Ko bi padli oživeli«, motiv iz NOB. V 3. številki drugega letnika je začel objavljati Marjan Kolar z Raven, ki je postal zvest in zelo plodovit sodelavec. Njegova proza prikazuje žalostne usode bolnikov — nekdanjih taboriščnikov, prav tako pa je slikovito, psihološko dognano obravnaval razna pereča vprašanja, poudarjajoč razkorak med moralnimi normami in resnično danostjo v prvem povojnem obdobju, objavil pa tudi razne članke o kulturnih problemih. Viktor Konjar je prispeval nekaj pesmi in članek — Abstraktizem. Novi sodelavci so postali še: Smiljan Rozman, s kratko prozo — utrinek iz otroških spominov ter pesniki — Kajetan Kovič, Branko Hofman in Janez Ovsec, ki je v 4-5 in v 6. številki objavil esej Kaj je moderno. Bogdan Stopar iz Zagreba je predstavljen z novelo Triptih — razprtije v družini obubožanega tovarnarja, Bora Pavlović predstavlja v prispevku Mlada hrvaška dramatika že dokaj uveljavljene avtorje: Radovan Ivšić, Pero Budak, Fadil Hadžić ter Ivan Raos. Slavko Jug je prevedel pesmi Ilinojski farmar in Chicago — Carla Sandburga, Vital Klabus: Marcel Proust — Combray, odlomek iz njegovega prvega romana »Pri Swannovih«, Branko Rudolf dve pesmi Sandora Petöfija – pesnika revolucije, ki ga je v članku predstavil Dragan Flisar. Wolfgang Weyrauch, odljuden poet mračne, deluje domišljije je napisal srhljivo pesem »Poročilo vladi« (prevod: Marjan Kolar), poročilo o propadu Hitlerja v jaških berlinske, podzemne železnice, ki je simbolično podzemlje nečlovečnosti. Jože Remar je prikazal prizadevanje za dvig :kvalitete mladinske književnosti v Nemčiji in Švici, članku pa je sledil duhovito šegav odlomek »Papirnata vreča« Janeza Švajncerja.
Nad »Svitom« so se vse bolj zgrinjali temni oblaki: iz zornega kota nekaterih arbitrov v Ljubljani je bil koncept revije preveč liberalističen. Njihovo jezo so si nakopali avtorji — N. C., Janez Ovsec sin Marjan Kolar. Sledila je 7., zadnja številka v simboličnem belo-črnem ovitku: v njej se je prvič oglasil Dane Zajc s pesmijo Pepel in lobanje – srhljiv spomin iz otroštva: tudi črtica Petra Božiča je utrinek zagrenjenega življenja rahločutnega, samotarskega dečka. Pesmi Slavka Juga in Janka Čara izzvenijo kot labodji spev revije. Na zadnjih straneh pa dajata duška svoji jezi zaradi neutemeljenih očitkov N. C. in Marjan Kolar. Njihova duhovita, pikra in tudi z obešenjaškim humorjem zasoljena besedila in v razočaranju zagrenjeno razmišljanje dopolnjujejo duhoviti aforistični stihi Otona Župančiča:
Nekdo zasviral je ondan na naši zabavi,
takoj so mu gosli razbili na glavi,
in veš zakaj? Na uho to novico:
bil je še mlad – pa je sviral resnico.
In še nekaj vrstic iz urednikove beležke: »S to črno številko se poslavljamo. Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh, toda »Svita« je konec. Brez finančnih sredstev ne gre, zaman je dobra volja. Kar smo povedali, smo povedati iskreno in z dobrim namenom. In pametni ljudje to razumejo«.
Ni se uresničilo upanje, revija »Svit« ni več oživela. Nekdanji sodelavci so vse pogosteje v drugih revijah, mariborski avtorji predvsem v »Novih obzorjih«.
Avtorica je v razpravi o reviji Svit prispevala članek, ki je bil objavljen v Dialogih 3. 1985. leta.
Ob koncu leta 1984 se spomnimo dejstva, da je pred 30 leti prenehala izhajati literarna revija s simboličnim naslovom »Svit«, ki je kljub kratkotrajnemu obstoju opravila pomembno nalogo: začela je uspešno prebijati led, okosteneli okvir tako imenovane »lopatarske literature« in odločno odklanjala klišejsko črnobelo pisanje. uveljavila je vrednotenje intimne lirike in iskrene sporočilnosti individualnega doživljanja, upoštevala je objektivne okoliščine kot funkcionalne prvine v pestrem mozaiku prikazovanja značajev, usod. Skratka, revija je pripomogla k estetiki, aksiološki dn vsebinski revitalizaciji umetniške besede. »Svit« je bil prav spočetka leta 1952 glasilo mariborskih srednješolcev v društvu Svoboda Maribor. Glavni urednik je bil Slavko Kočevar-Jug, v uredniškem odboru pa: Ivan Zemljič (psevdonim Vane Brez), Marica Škorjanec, Branko Ježovnik in Peter Božič. Revija je izhajala mesečno, številka je veljala 30 dinarjev. »Svit« se je naglo razmahnil in prerasel začetni okvir, saj je vabil k sodelovanju vse mlade besedne ustvarjalce severovzhodnega dela Slovenije, povojno literarno generacijo sploh ter z veseljem objavljal prispevke starejših avtorjev, a tudi članke, ki bi naj razglabljali in pojasnjevali odnos do literature in sploh do važnejših kulturnih dogodkov in pojavov. Urednik je že v uvodni besedi v prvi številki spodbujal k pisanju ljubitelje leposlovja iz vrst delavske in kmečke mladine. Zanimivo je listati po številkah te skromne revije, ki pa se je naglo uveljavljala in pritegnila sčasoma sodelavce iz Ljubljane in Zagreba, mlade a že znan avtorje iz vrst revije »Krugovi«. Slavko Jug je objavil številne pesmi v vseh številkah: subtilno doživeto intimno liriko s pestro ljubezensko in refleksivno motiviko in z domiselno metaforiko, iz nekaterih njegovih stihov je zazvenela rahla ironija. Janko Čar je bil zelo zvest sodelavec, v vseh številkah je objavljal lirično ubrano poezijo, v njej, tudi v pesmih v prozi, izraža pristno navezanost na zemljo in toplino domačnosti, poudarja vrednost iskrene izpovednosti. Marica Škorjanec je s svojo doživeto liriko vnesla v revijo svojevrstni čar nostalgične lepote minevanja, melanholijo prekmurskih planjav in dih žlahtne starožitnosti. Borut Loparnik je prispeval že v prvi številki tehten članek o operi, Nižava, obširno je predstavil skladatelja, poudarjajoč, da je Eugen d’Albert, le se ga je oprijel vzdevek »nemški Puccini«, prenesel italijanski verizem na tla srednje Evrope kot izraz odpora zoper Wagnerjeve legendarne nadljudi. V drugem delu članka sledi kritika izvedbe omenjene opere v mariborskem gledališču. Borut Loparnik, ki se je jeseni 1953 odpravil v Ljubljano študirat glasbo, je v »Svitu« objavil še dve oceni z že ustaljenim pristopom: avtor, značilnosti tiste dobe, nato izvedba operne predstave in sicer v 2-3 številki. Don Pasquale G. Donizetti, v 4. številki Carmen — G. Bizet. Kot gost marksističnega centra je muzikolog Borut Loparnik 9. januarja letos predaval o Slavku Ostercu, ki so ga predstavili mariborskega rojaka: potem se je v razgovore z znani z veseljem spominjal sodelovanja s »Svitom«, ki ga je kot maturanta klasične gimnazije pritegnil v razgibani krog mladih ustvarjalcev. V 2-3 številki letnika 1952-53 se je prvič oglasil v reviji Peter Božič, ki je sodeloval ves čas, njegovi številni kratki prozni prispevki pestrih motivov socialne tematike pretežno prikazujejo trpljenje preprostih ljudi ob vrnitvi iz pregnanstva, ali pa so utrinki otožnih spominov na neizživeta otroška leta med vojno vihro. Tudi Stanislav Čobal v subtilno doživeti črtici obravnava socialno témo: bridko otroštvo dekletca, ki ga je zagrenil oče – pijanec. Leopold Bibič, nekaj časa tudi član uredniškega odbora, je objavil več pesmi iz cikla Elegije, Orfejeva tožba in Dekadentova ljubezen — pesem v prozi, napisal jih je kot maturant klasične gimnazije. Njegova kratka proza je realistična, dinamična, sočna, kar vabi k odrski uprizoritvi; sodeloval je samo še v 4. številki, potem .ga je dokončno zvabila na odrske deske Talija, na tej svojevrstni tribuni življenja je postal vrhunski igralec. V 4. številki se je v »Svitu« prvič oglasil Janez Menart, objavil je lirično ubrani pesmi, v naslednjem letniku pa Večerno tihožitje in duhovito, hudomušno, blago ironično Dolgo pesem z žalostnim koncem:
Vnet sem te hodil — vrsto let
kot dragoceno sliko zret.
A mojster Čas je moj zaklad
ocenil za falzifikat ...
Zdaj si samo — cenen portret,
ki naj ga ,kramar nese v svet.
V omenjeni številki je začel sodelovati Franc Šrimpf — nekaj časa tudi član uredniškega odbora, in sicer s člankom Bežen obisk pri Johnu Dos Passosu. Palko Dolinec — Palko Gal je prispeval kratko refleksivno lirično prozo, vpletajoč značilnosti naravnih lepot in pristnost domačnosti vasic v okolici Beltinc. Gema Hafner je v noveli Lucrezia Rochellini prikazala pester mozaik kočljivih okoliščin na prelomnici časa, ko so istrska mesta in mesteca zapuščali ljudje, ki so se znašli v precepu življenja in so se v novonastalih razmerah vse bolj zapletale njihove klavrne usode. Likovni prilogi v četrti, zadnji številki: Ivan Čobal opojni cvet – perorisba in Slavko Tihec, Glava starca — kip iz mavca.
Mladostni zanos Svitovcev ni klonil: z domiselno podjetnostjo so si oskrbeli finančna sredstva. Podprla jih je kulturna skupnost, založba Obzorja, mariborske tovarne pa tudi iz Ruš ter reklame ... In »Svit«, revija za književnost in kulturo, je znova izhajala v manjšem obsegu — cena 20 dinarjev. Urejal jo je še naprej Slavko Jug in spet je obveljal sklep: prispevki ne bodo honorirani. V drugem letniku se je povečal krog sodelavcev: zelo pogosto je objavljal Dušan Mevlja refleksivne pesmi in kratko lirično prozo, aforizme, puščice in razne prikaze o gledališkem dogajanju. Milan Kajč je prispeval nekaj kratkih proznih besedil: pretresljivi prizori iz prekmurskih vasi, ki jih je dobro poznal, saj je tam poučeval med dvema vojnama. Kratki, lirično ubrani črtici je napisal Jože Hudales, nekaj pesmi Miha Remec. Vasja Ocvirk je objavil radijsko igro »Ko bi padli oživeli«, motiv iz NOB. V 3. številki drugega letnika je začel objavljati Marjan Kolar z Raven, ki je postal zvest in zelo plodovit sodelavec. Njegova proza prikazuje žalostne usode bolnikov — nekdanjih taboriščnikov, prav tako pa je slikovito, psihološko dognano obravnaval razna pereča vprašanja, poudarjajoč razkorak med moralnimi normami in resnično danostjo v prvem povojnem obdobju, objavil pa tudi razne članke o kulturnih problemih. Viktor Konjar je prispeval nekaj pesmi in članek — Abstraktizem. Novi sodelavci so postali še: Smiljan Rozman, s kratko prozo — utrinek iz otroških spominov ter pesniki — Kajetan Kovič, Branko Hofman in Janez Ovsec, ki je v 4-5 in v 6. številki objavil esej Kaj je moderno. Bogdan Stopar iz Zagreba je predstavljen z novelo Triptih — razprtije v družini obubožanega tovarnarja, Bora Pavlović predstavlja v prispevku Mlada hrvaška dramatika že dokaj uveljavljene avtorje: Radovan Ivšić, Pero Budak, Fadil Hadžić ter Ivan Raos. Slavko Jug je prevedel pesmi Ilinojski farmar in Chicago — Carla Sandburga, Vital Klabus: Marcel Proust — Combray, odlomek iz njegovega prvega romana »Pri Swannovih«, Branko Rudolf dve pesmi Sandora Petöfija – pesnika revolucije, ki ga je v članku predstavil Dragan Flisar. Wolfgang Weyrauch, odljuden poet mračne, deluje domišljije je napisal srhljivo pesem »Poročilo vladi« (prevod: Marjan Kolar), poročilo o propadu Hitlerja v jaških berlinske, podzemne železnice, ki je simbolično podzemlje nečlovečnosti. Jože Remar je prikazal prizadevanje za dvig :kvalitete mladinske književnosti v Nemčiji in Švici, članku pa je sledil duhovito šegav odlomek »Papirnata vreča« Janeza Švajncerja.
Nad »Svitom« so se vse bolj zgrinjali temni oblaki: iz zornega kota nekaterih arbitrov v Ljubljani je bil koncept revije preveč liberalističen. Njihovo jezo so si nakopali avtorji — N. C., Janez Ovsec sin Marjan Kolar. Sledila je 7., zadnja številka v simboličnem belo-črnem ovitku: v njej se je prvič oglasil Dane Zajc s pesmijo Pepel in lobanje – srhljiv spomin iz otroštva: tudi črtica Petra Božiča je utrinek zagrenjenega življenja rahločutnega, samotarskega dečka. Pesmi Slavka Juga in Janka Čara izzvenijo kot labodji spev revije. Na zadnjih straneh pa dajata duška svoji jezi zaradi neutemeljenih očitkov N. C. in Marjan Kolar. Njihova duhovita, pikra in tudi z obešenjaškim humorjem zasoljena besedila in v razočaranju zagrenjeno razmišljanje dopolnjujejo duhoviti aforistični stihi Otona Župančiča:
Nekdo zasviral je ondan na naši zabavi,
takoj so mu gosli razbili na glavi,
in veš zakaj? Na uho to novico:
bil je še mlad – pa je sviral resnico.
In še nekaj vrstic iz urednikove beležke: »S to črno številko se poslavljamo. Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh, toda »Svita« je konec. Brez finančnih sredstev ne gre, zaman je dobra volja. Kar smo povedali, smo povedati iskreno in z dobrim namenom. In pametni ljudje to razumejo«.
Ni se uresničilo upanje, revija »Svit« ni več oživela. Nekdanji sodelavci so vse pogosteje v drugih revijah, mariborski avtorji predvsem v »Novih obzorjih«.
Avtorica je v razpravi o reviji Svit prispevala članek, ki je bil objavljen v Dialogih 3. 1985. leta.
