DOMOV^*

* * *

Po hodnikih meljske vojašnice se je kar trlo izgnancev, ki so s svojimi culami in svežnji čakali v vrsti pred pisarno, zakaj vsakogar so skrbno popisali in preiskali ter mu pokradli, kar se jim je zdelo količka vredno. Malokateremu se je posrečilo, da bi pretihotapil zlatnino ali denar. Ko je tisti pegavi vojak prignal Renfachove v pisarno, se je izkazalo, da Blaž sploh nima s seboj svojih listin. V razburjenju jih je pozabil doma. Virginia je stopila z vojakom po ključe njihovega stanovanja v neki urad v Sodni ulici. Dekle je kradoma pogledovalo molčečega spremljevalca in ga spočetka zaman skušalo zaplesti v pogovor.

»Ste nemec ali Avstrijec?« ga je vztrajno spraševala.

Naposled je le zamomljal:

»Avstrijec.«

»Ste iz Salzburga, iz Innsbrucka, Linza, Graza, morda z Dunaja?«

Ni ji odgovoril.

»Mučno mi je molče hoditi ob človeku, kakor da je kamnita soha,« je spet začela Virginia.

»V službi sem,« jo je zavrnil.

»Zdajle vas nihče ne opazuje! Saj ni videti, da me ženete.« hudomušno ga je pogledala postrani. »Saj me samo spremljate, kajne!«

Nazaj grede se je tudi on odtajal.

»Pa sem te le navrtala,« si je na tihem mislila Virginia. Vedela je o njem, da je Dunajčan, da mu je mati pred kratkim umrla, da ima dvoje otročičev. Kdaj pa kdaj se je Virginia spotoma ustavljala, bežno ogledovala izložbe, in kar naprej gostolela. bila je podoba, da se vračata s sprehoda.

Ko sta šla mimo mlekarne, se dekletove oči niso mogle odtrgati od češenj v izložbi; začutila je hud glad, zakaj razen nekaj kock sladkorja ni še ničesar zaužila.

»Za mamo kupim!« je zaprosila vojaka. Nekaj hipov se je obotavljal. Ves čas so Virginijine oči počivale na njem; njen pogled bi bil premaknil samega slona.

Dekletu ni pomagal denar, brez kart ni mogla ničesar kupiti.

Vsa potrta je hotela oditi, a vojak je segel v listnico, vrgel na pult.

Zaigrala je na poslednjo karto:

»Lahko telefonirate v Zagreb, mojemu dobremu znancu,« je prepričevalno vzkliknila.

»Saj vam verjamem, filozofom vse verjamem,« se je pošalil konsul in ji obljubil, da se bo pogovoril s poveljnikom taborišče. Opoldne ob petih se vrne in tedaj naj ga poišče.

Ure so se vlekle kakor večnost. Domačim ni ničesar povedala, zakaj če ji spodleti, bi Rosaria spet gnala svojo češ da Renfachovi nikdar nimajo sreče.

Konzul pa ni prišel niti ob petih, niti ob pol šestih, niti ob šestih. Virginia je bila na iglah. vsake četrt ure je prihajal vpraševat v pisarno. Nato je hotela sama k poveljniku. Uradniki, bivši šoferji in vsak vedi kaj vse so bili, so se ji posmehovali:

»Naj vam povemo po kitajsko, če ne razumete nemško: poveljnik ne sprejema!«

Ali pa:

»O, vi sitna muha, spet ste tu!«

Naposled so se le dali prepričati, da jo k poveljniku pošilja hrvaški konzul.

»Joj, kako boste sfrčali iz njegove pisarne,« so ji zatrjevali in se škodoželjno režali. Dali so ji razumeti, da s poveljnikom ni dobro češenj zobati.

»Sie sind diese Studentin aus Agram!« je radovedno vprašal poveljnik in ji ponudil naslonjač. Virginiji se je odvalila gora s srca. Torej mu je konzul vendarle povedal. Ponovila je svojo zgodbe in oblivala je je kurja polt ob pomisli, da bi jo ujel na laži. Kakšna škoda, je vzdihovala, češ da ima pojutrišnjem kolokvij, in če zamudi rok, je semester izgubljen.

Poveljnik je molčal, resno prikimaval in Virginia bi se najraje za smejala v pest. Temu se dá marsikaj natveziti!

»Kolokvij iz zgodovine filozofije!« je začudene ponovil.

»Ravno o Nietzscheju« se je izmišljala Virginia.

»O Nietzsche!« je vzkliknil, kakor da je omenila njegovega dragega znanca.

Poleg Renfachovega dekleta je sedel neki major, molčeč in pust človek. Začel jo je povpraševati po njenih starših. Dekle je dušilo od tesnobe; nalašč ga je preslišala, mu tiščala pod nos prijavnico zagrebške policije in vztrajno ponavljala, da je »wohnhaft in Agram«. Tedaj je na srečo pozvonil telefon, major je planil k aparatu, poveljnik pa je sedel za pisalni stroj.

Pisarna je bila razkošno opremljena, po debeli preprogi si hodil kakor po mehki travi, stene so krasile umetniške slike, po mizah so stale vaze polne rož, goste čipkaste zavese so zastirale pogled na pusto dvorišče. Edina nadloga so bile muhe; sedele so po pohištvu, da je bila podoba, kakor bi bilo črno pikčasto. Virginia je poveljniku odganjala muhe, sicer bi sploh ne mogel tipkati; najraje bi bila zavriskala, ko je napisal besedo: »Entlassung!« Poveljnik jo je podučil, da mora listino potrditi hrvaški konzul, sicer je neveljavna.

Virginia je vsa sijoča kakor malo veličanstvo stopala skozi predsobo, in pisarji so se molče spogledovali. Ušteli so se; četudi bi jo bil poveljnik napodil, bi jim ne privoščila užitka in ne bi pokazala, da je poražena. Po njenem naj predsoba nikdar ne izve, če stranki pri direktorju spodleti. Virginia je bila kar nora od veselja, a tega si pred ljudmi ni upala pokazati, zakaj brž bi zaslutili, da je Nemce naplahtala; med izgnanci je bilo dosti Letizijinih znank, ki so o Virginiji trdile, da je preklemansko zvita bogve, kako bi se vse zasukalo, ko bi klepetulje izvedele. črna zavist nikdar ne spi.

Virginia je s tremi kovčki zapustila taborišče . Stražarji so ji odprli velikanska vrata vsa prepredena z bodljikavo žico; tal skoraj ni čutila, bilo ji je kakor da plava v mlačni vodi, sonce je zlato morje, hiše so kristalne palače, ljudje pa bratje in sestre; vsakemu bi bila najraje padla okrog vratu. Solze so ji silile v oči od razkošnega občutka svobode, V teh opojnih trenutkih se je nekako vdrugič rodila,

A komaj je naredila nekaj korakov, so ji roke omahnile, pred očmi se ji je stemnilo; brez moči je sredi ulice obsedela na kovčkih.

Neka ženska se ji je ponudila, da bi ji pomagala. Virginia. je vso pot udrihala po nemškutarjih, ki pehajo ljudi v nesrečo, ženska pa je le previdno molčala in jo s kovčki ubirala ob njej kakor senca ...

»Pa ste le brez mene splavali,« se ji je zasmejal konzul ... Potem sta še nekaj časa kramljala ... Kdaj pa kdaj je Virginia stopila k oknu, da bi pogledala na cesto; tista neznana, dobra ženska pa je stala ob njenih kovčkih kakor zvesti pes ob svoji čredi. Ko se je poslavljala od konzula, je nekaj hipov pridržal njeno roko v svoji.

Skozi okna majhne vile, ki je spominjala na hišice iz pravljic Oscarja Wildea, je bilo videti zahajajoče sonce; oblaki so bili podobni lilastim čerem v zlatem morju. Konzul, ki je bil . njega dni mornariški kapetan, se je zazrl nekam v daljavo in rekel bolj sebi kot njej:

»O te nesrečne vojne, in vendar je svet zato okrogel, da bi med ljudmi ne bilo meja!«

* * *

Virginia je skoraj vsak večer zahajala na Savski kolodvor, kjer so se ustavljali transporti izseljencev. Vsa žalostna je postajala ob plotu in strmela v živinske vagone, kjer je bilo skozi zamrežena okna videti obraze. Bogve če niso v tem transportu tudi njeni! Uboga mamička ždi na culi, naslanjajoč se na umazano leseno steno in se duši v zatohlem zraku ali pa vsa zdelana od poti in lakote dremlje in niti ne sluti njene bližine. Virginiji so polzele solze po licu, krčevito se je oklepala lat ob plotu, imelo jo je, da bia ves glas poklicala. Ljudi bi kar spreletavalo; zakaj to bi bil krik nepopisne bridkosti, ljubezni in obupa.

Dohodi na postajo so bili vsi zastraženi, kakor bi se vozili mimo najhujši zločinci.

Nekega večera je Virginia smuknila mimo ustašev v postajno poslopje, češ da se mora zglasiti pri Rdečem Križu, Iskala je filozofko Nikico, ki je stanovala z njo v istem domu; ker je zanesljivo vedela, da študentke ne bo, jih je prosila če lahko počaka nanjo. Tako bo imela dovolj časa, da se seznani s kakšno sestro. Njeno pozornost je pritegnila priletna gospa, milega, poduhovljenega obraza in velikih kakor srna rjavih oči, ki so bile kljub zlatastim iskram vdeti – zajokane. Dolgo se je smukala okrog nje, naposled pa ji je zaupala, kako in kaj.

Virginia se je komaj obvladala, da ji ni planila okrog vratu, ko ji je izročila bel trak z rdečim križem. Tako bo nemoteno prihajala k transportom.

Sedemnajstega julija zvečer je na zamračeno postajo počasi prisopihal dolg potniški vlak. V soju modrih postajnih luči je bilo videti vse nekam pravljično, vagoni so bili podobni sivkastim hišicam, ki so pridrsele po srebrnkastih tračnicah. Ljudje so le šepetali, vse je bilo nekam skrivnostno; kakor da se Zagreb teh transportov sramuje.

»Ste Mariborčani? Poznate Renfachove?« je Virginia šepetaje vpraševala izseljence vzdolž vlaka., medtem ko jim je delila cigarete in čaj.

Nenadoma ji je zastalo srce, zakaj skozi okno sosednega vagona je zaslišala Rosarijin vzklik:

»Gina je, Gina!«

* * *

»V Požego se odpelješ za starši?« se je čudila Nikica.

»Kje boš pa stanovala? Menda vendar ne pri njih v taborišču?!«

Potrta Virginia je le skomigala z rameni; četudi ko kakor kamen na cesti, mora za njimi! Zavedala se je, da jim njena prisotnost lajša gorje.

»Zglasi se pri moji materi!« je naposled rekla Nikica nič preveč navdušeno.

Taborišče v Slavonski Požegi je bila opuščena velikanska vojaška garaža, vsa obdana z bodljikavo žico. Na prostornem dvorišču, kjer je poganjala trava, se je po vrveh sušilo pisano perilo, izgnanci so postajali v gručah ali posedali po kovčkih in se greli na soncu, zakaj v poslopju, zgrajenem iz betona, so se počutili kakor v vlažni kleti. V daljavi je bilo videti mesto, med polji in vrtovi posejane hiše in hišice, nad njimi se je kakor zelena kulisa dvigala sončna reber, obrasla z vinogradi; v nji n so se tu in tam belile zidanice.

»To nas spominja na Slovenijo,« so si pravili izgnanci; a to so povedali nekako s stisnjenimi zobmi, saj so stežka premagovati ganjenost.

V vzhodnem krilu garaže, ločeni od Slovencev z visokim zidom bodljikave žice, so životarili Židje. Podobni kupom nesreče so posedali na soncu; od zadaj na levi lopatici in spredaj na ključnici so imeli prišito krpo rumene tkanine, z veliko črno črko »Ž« sredi vrisane židovske zvezde. Od daleč je bilo videti, da posedajo nanje velikanski rumeni metulji. Bili so Židje predvsem iz Zagreba in Osijeka, izobraženci in industrialci; nekdaj elegantne, a zdaj že povsem povaljane in oguljene obleke so kar opletale okrog njihovih shujšanih teles, saj so bili skoraj že živi okostnjaki. Marsikateri je imel obvezo preko ust, zakaj podivjani in pohlepni ustaši so jim izbili zlate zobe.

Čista na dnu dvorišča je stalo nekaj na pol podrtih lesenjač, v njih so imeli kakor živino zaprte okoliške pravoslavne kmete. Le kdaj pa kdaj so v dolgem sprevodu prihajali k vodnjaku. Moški so tudi poleti nosili šubare, nekdanji hrusti so se opotekali kakor sence, bila je podoba, da se jim je vsa njihova preostala življenjska moč nabrala zala v očeh, ki so divje pobliskovale iz zaraslih obrazov in od mišičastega telesa so jim preostale samo težke pesti. Četudi so mirno nihale od životu, -se je človeku vsiljeval privid, da z njimi žugajo proti nebu in terjajo maščevanje.

Kmetice v dolgih črnih krilih, v platnenih bluzah in rdeče obrobljenih telovnikih so nekako plavale preko dvorišča kakor temne sence in ves čas »kukale«. bila je podoba, kakor bi vsakokrat pri vodnjaku nekoga pokopavale.

Virginia je kar umirala od tesnobe spričo ustaškega satnika poveljnika taborišča, ki je bil mladenič pobalinskega obraza in hudobnih oči; okrog mesnatih ustnic se mu je plazil umazan smehljaj. Virginio prvič v življenju obhajal strašen občutek, da je zgolj številka, igračka v rokah tega odurnega človeka, kateremu si prepuščen na milost in nemilost. Da bi ustregel svojim muham, bi bil lahko počel z dekletom, kar bi hotel, potem pa zanjo zabrisal sled; zakaj tudi zanj je veljalo: »Bog visoko, car daleko«. Virginia, ki je sicer vsa sproščena in hudomušna vstopala v kabinete ministrstev, je trepetala pred bivšim brivcem. Sredi velikanskega prostora, ki je spominjal na cigansko taborišče, se je počutila kakor makovo zrno.

»Brižni mi!« se je trpko nasmihala Letizia, sedeč na svežnju in ljubeče pogledovala Virginijo. Ker je bila ob njej zbrana vsa družina, je izgnanstvo ni zlomilo. Šalila se je, da se počuti kakor med romarji, ki so zgrešili pot domov.

Izgnanci so se navadno po kosilu sprehajali po mestecu; hiše so bleščale v soncu, nad strehami je v vročini trepetal zrak, po dvoriščih so kokodakale kokoši, po kotanjasti cesti je zdrdral kak lojtrski voz, za njim se je valil oblak prahu, Ali pa so se umaknili v predmestje, »v park«, kjer je skupina javorov metala redke sence po orumeneli, prašni travi. Od tam je bilo videti daleč po vijugasti cesti, kjer so ob njej čepele vegaste hišice; bile so kakor iz lepenke. jo njihovih plotovih in oknih se je sušilo pisano perilo; kdaj pa kdaj je zacvilil vodnjak, potem je muslimansko dekle v dimijah, ropotajoč z lesenimi nanulami, steklo v hišo, nesoč v rokah prsteno, amfori podobno posodo. Vrh dimnika je bilo videti majcen otoček dračja in štorkljo, ki je v poletni pripeki nepremično stoječ na eni nogi dremala v svojem gnezdu, Z desne so se raztezala nepregledna polja koruze, v senci sabljastih listov so žarele zrele buče, podobne zavrženim soncem. Z leve je ob robu pašnika samevala belo-rjava progasto pobarvana pravoslavna cerkvica s pokopališčem. Redke ciprese so bile od daleč videti kakor v črnino odete ženske, ki stoje ob grobovih.

Slovenci so zvečer posedali pod kostanji na savskem nabrežju; po pontonskem mostu so počasi drsele kolone tovornjakov, podobne svetlečim se gosenicam; v tišini je bilo slišati zamolklo poskakovanje desak pod kolesi. Za lučaj dalje so se v mesečini črno odbijali na Savi plavajoči mlini. Enakomerno so se pozibavali na vodi; zaradi škripanja lesenih sten se je zdelo, kakor da bi pritajeno ječali. Okrog vitkih minaretov so gorele žarnice, podobne vencem zvezd. v džamiji sredi mesteca so na preprogi klečali muslimani in- njihove mandljaste vročične oči so zamaknjeno strmele predse. Po lesenih, zrezljanih golih stenah je z vejnatega lestenca polzela svetloba; bilo je podoba, kakor bi po njih curljala zlata voda.

Starci so se sedeč na petah globoko sklanjali, kakor težko klasje v vetru; kdaj pa kdaj so obležali z obrazom na preprogi. Njihovo žebranje molitev je spominjalo na grgranje vode v požiralniku; kdaj pa kdaj je bilo slišati kak: »ak-bar« in na koncu zategli »amiin, ammiin«; pri tem so si polagali dlani ob obraz, tik ob ušesih naredili kretnjo kakor z njimi zastrigli; nato so neslišno stopaje v nogavicah izginjali med vejnatimi stebri v preddvorje, v lesenih coklah so kašljaje oddrsali v noč.

Izgnanci so morali ob devetih domov, zakaj takrat so zaklepali vežna vrata, potem so do jutra odzvanjali v tišino enakomerni koraki stražarja.

* * *

Rosaria je jeseni dobila učiteljsko službo v Orahovi, muslimanski vasici na vznožju Kozare. Vsako soboto se je na razmajanem, lojtrskem vozu pripeljala domov; Bosanska Gradiška se ji je zdela v primeri s samotno vasico mali Zagreb. Jezila se je na sestro, češ da ji ni mogla preskrbeti boljšega mesta.

V pozni jeseni je bilo na Kozari večkrat ponoči slišati streljanje, podobno kakor bi kdo podiral velikanske skladovnice drv; potem so skozi mestece ves dan drveli tovornjaki z ustaši. Iz okoliških vasi so prignali pravoslavne kmete, večina ostarele, in bolehne moža, ki so se v dolgem sprevodu zvezanih rok opotekali po cesti. Ko so jih ustaši gnali preko mosta, je ta ali oni nenadoma obstal kakor vkopan; podobno se upira živinče, ki ga ženo v klavnico, Zavedali so se, kaj jih čaka onkraj Save, v Stari Gradiški, kjer se je ob reki belilo velikansko z visokim zidom obdano poslopje. Meščani so kukali izza zastorov, in bi se za nič na svetu takrat upali na cesto, zakaj z enim samim sočutnim pogledom bi lahko zaigrali svoje življenje.

Virginia se je pred božičnimi prazniki pripeljala iz Zagreba. Na sveti večer so izgnanci dolgo v noč bedeli, na železni peči velikanske spalnice so si kuhali čaj; posedali so po klopeh ob z vznožju ležišč in vzdihujoč obujali spomine na lanski božič. Trpko so se šalili, češ, njim ni potrebno postavljati jaslic, da so letos na slami. sami Jezuščki.

Za lesen obešalnik so zataknili smrekove vejice in namesto da bi šli v cerkev, so prepevali: »Sveto noč«. Peli so vsi, kakor v en glas, celo Blaž, ki ni nič dal na praznike. Peli so znova in znova, v njih se je nekaj tajalo; kdaj pa kdaj si je šel kdo z roko čez oči. Tiste vejice so postale črni smrekovi gozdovi, ki nekje v Sloveniji tiho pošumevajo v božični noči in kjer z obloženih vej kdaj pa kdaj zgrmi sneg. Dolgo niso zaspali. Ležali so na slami kakor velikanski kamni v temni vodi; skozi okna, ki jih je razsvetljevala cestna obločnica, je bilo videti, kako v snopu luči plešejo snežinke in sedajo na šipe podobne drobcenim padajočim zvezdam.

Naslednje dni je bilo streljanje skoraj vsako noč glasnejše; izgnance je brž prebudilo iz rahlega sna, zakaj mnogi se še niso privadili trdemu ležišču in so tako rekoč bolj dremali kot spali.

»Naj jih le dajejo, hudiče ustaške,« se je veselil Blaž. Letizia je v temi dotipala Rosarijino roko in bila nepopisno srečna, da leži hčerka ob njej. Ko bi bila zdajle v Orahovi, bi ne imela več mirne ure.

Dnevi so bili tihi, sonce je zlatilo zasneženo planjavo. Meščani so nemoteno obhajali božične praznike; zdelo se jim je, da slišijo streljanje le v sanjah. V vsakem pogovoru so omenjali partizane in ugibali, v kateri vasi se drže; kazalo je, da se bodo kaj kmalu prebili do glavne ceste.

»Da nisi vzela s seboj svojih reči!« je ogorčeno vzklikala Virginia in kar na jok ji je šlo, ker bo Rosaria skoraj ob vse svoje obleke, čevlje in ob violino. Virginia je prvega januarja srečala na trgu starega Osmana, ki je vozil pošto v Orahovo. bil je že malce zgrbljen možic, zaraslega obraza in drobnih, lokavih oči.

»Je mirno v Orahovi?« je zanimalo Virginijo.

»Mirno, gospojice« (tisti g je bilo slišati kakor »h«)

»Nema šumskih?«

»Nema, kad ti kažem! Ni boga ni vraga!« je pribijal Osman.

Virginia se je v hipu odločila. Odpeljala se bo z njim po Rosarijine stvari.

Medtem ko ji je orožnik pisal prepustnico, je čudeč se zmajeval z glavo, češ Slovenka, Slovenka, kam te žene zaradi tistih cunj!

Osmanova konjiča sta drobila po vijugasti cesti, stare vrbe so samevale ob Savi, njihove zamrzle vejice so bile podobne steklenim šibam. Po sivem nebu so se krakajoč prepeljavale vrane, izginjale so v daljavi podobne črnim papirčkom v vetru.

Ob cesti so tu in tam mežikale luči v zakajenih mehanah, bile so kakor zapeljive oči. Osman je kdaj pa kdaj z zateglim »hejjo, hee« zaustavljal svojo žvenkljajočo vprego, ker je hotel popiti »kaficu«. Na vozu je enakomerno se zibaje sedel na oguljeni preprogi, kdaj pa kdaj srknil iz zelenke, ki je bila zakopana v seno, ponujal jo je tudi dekletu, češ da je »mekana« in jo lahko piješ kakor vodo. Potem je malce okajen, z zamaščenim fesom čisto na čelu zadovoljen neko sevdalinko.

Gozdovi ob cesti so bili podobni črnemu nazobčanemu obzidju, Tiha snežena planjava je tonila v mrak. Virginijo je kar dušila tesnoba, prisluškovala je z vsem telesom in se zdrzniIa, če je v vejah zaplahutala ptica,

V daljavi so se med golim drevjem zasvetlikale luči Orahove. Virginia je bila pri sestri v zgodnji jeseni; takrat je bila vas prava zmes živih barv; pred hišami so ležali kupi rumenih buč, dekleta so v rdečih in pisanih dimijah brzela po cesti, ob plotovih so slonele stare hanume, vsaka v progastem zaru; sredi bledikastega, kakor okamnelega obraza so živele velike temne oči. Zdaj je Orahova zakopana v sneg, po katerem mečejo luči z okenc zlataste lise, nad hišami plava dim, dih vasi, in visoki beli minareti brez venca žarnic okrog šiljastih pločevinastih streh so podobni opuščenem svetilnikom.

Ko je voz zdrdral preko lesenega mostiča pred Orehova, sta iz grmovja planili pred konje temni postavi v šubarah, vihteč nad glavo tesarsko sekiro.

Virginia je kar otrpnila od groze, Osman ju je brž prepoznal in se tiho zasmejal, ko je ogovoril bližjega . Potem so se precej časa šepetaje pogovarjali in Virginijo je spet stisnilo pri srcu, ko je zaslišala, da je Osman rekel:

»Sestra naše učiteljice.«

Rosarijin upravitelj je bil svetlolas, visok moški, srednjih let, z obrazom kakor izprana slika. zaskrbljeno je zmajeval z glavo, češ, da se Virginia ne bo več mogla vrniti v mesto. Poiskala je brivca, Rasima, ki je že na vse zgodaj posedal v mehani. Bil je rdečeličen, premeten možak, ki je že desetletja županoval Grahovi, pa naj so se režimi podirali kakor hiše iz kart,

»Maksus selam mukta!« ga je sladko pozdravila.

»Kako ste, Rasime?«

»Fala na pitanju, ne može bolje!« se je zvito zasmejal in ji ponudil šilce.

Potem se ga je lotila z vso svojo zgovornostjo, češ da mora za vsako ceno v Bosansko Gradiško, od tam pa v Zagreb; križani bog študija vendar ne bo prekinila zaradi takega izleta v Orahovo. Prišla je po stvari, zakaj kdor kdaj malone vse izgubi, ta brani v bodoče kakor lev vsako svojo preostalo stvarčico. Rasim se je počutil ves zasut pod njenimi besedami. »Ne može se u Gradišku,« je obžalujoče vzdihoval, češ da so vse »čuprije provaljene«. Ponoči so okoliški kmetje podrli vse mostiče vzdolž ceste.

Naposled je le privolil, da dekle peš zapusti vas. Z njo sta šla upravitelj, da bi v mestu prejel plačo, in šolski sluga, drobceni starec, ki jo je ubiral ob njima z veliko pločevinasto kanto za petrolej; ves čas ga je skrbelo, če bodo imeli v zadrugi »has«.

V soncu je bleščala zasnežena planjava, cesta je bila dobro shojena. Virginia je upala, da bodo v treh urah prevalili pot.

Ko so imeli že šest kilometrov za seboj, so na zasneženi vzpetini pod pravoslavno cerkvico zagledali premikajoče se črne pike.

»Domobrani so v Bistrici,« je menil učitelj.

Obstali so in opazovali postave, ki so hitele na cesto.

»Domobrani!« je ponovil sluga, ko so se izza ovinka prikazali vojaki v sivih »šinjelih«, ko pa je bilo razpoznati rdeče trakove, viseče z njihovih kap, je starec zajavkal ...

»Šta čemo, effendija učo? Evo partizana!«

Virginiji se je zdelo, da je zrastel sredi ceste kitajski zid. Preblisnilo se ji je skozi možgane, da ji je Rosarijin znanec, učitelj kazal slike svojega prijatelja popovega sina iz Bistrice, ki je služboval v Banja Luki, in je med prvimi odšel na Kozar°.

Partizani so obstopili skupinico in zahtevali, da se nemudoma vrne v Oranovo.

»Če so zavzeli Bistrico, bo tisti popov sin tu,« si je na tihem mislila Virginia in si pozorno ogledovala partizane, kakor človek, ki prebira katero jabolko je mehkejše, da bi zagrizel vanj. Na srečo si je zapomnila ime.

»Je Vladeta Radić v Bistrici?« je z važnim glasom vprašala prikupnega mladeniča.

»Poznate našega poveljnika?«

»Poznam!« je pribila Virginia, četudi ni vedela kakšen je njegov videz. Ker je vztrajno zahtevala, da jo odvedejo k njemu, je mladenič zamahnil z roko proti hišici ob cesti, češ da ga najde na občini.

»Smrt fašizmu!« je z dvignjeno pestjo pozdravil partizan, stoječ na straži pred vrati v plotu.

Virginia je bila v veliki zadregi, saj ni vedela, kaj mora na to odgovoriti. Na srečo je pravkar vstopil tudi neki vojak in za njim je z odločnim glasom ponovila: »Sloboda narodu, sloboda narodu!«

»Jaz sem Vladeta Radič!« se je z dvorišča oglasil vitek bledikast, še mlad moški, ko je zaslišal, da dekle sprašuje po njem.

Virginia je s toplim pogledom obvisela na njegovih velikih, modrih očeh, ki so žarele v senci podočnjakov.

Vladeta jo je molče poslušal, strmeč v neko točko na tleh, potem jo je obžalujoče pogledal, stresel z glavo in rekel, kakor bi pribijal vsako besedo:

»V interesu revolucije ne možete naprijed!«

Računal je, da dekle ne bo več načenjalo mučnega pogovora; povabil jo je v sobico, da se ogreje in popije čaj, preden se vrne v Orahovo.

Za mizo je sedel mlad partizan zagorelega, oglatega obraza, z zlatastimi prameni v svetlokostanjevih laseh.

»Tudi študent,« je o njem povedal Vladeta.

»Bil!« je poudaril Adem in se pošalil, češ da zdaj študira na drugačni univerzi!

Virginia je bila zgovorna in razigrana in ju je skušala Čim dalj zadržati. Nadrobila je vse polno domislic, in šal, a ob pomisli, da bi se res več ne mogla vrniti domov, se ji je kar zvrtelo v glavi. Dokler je bila z njima, se je počutila kakor na ledeni plošči sredi deroče reke, a če odideta, bo zdrknila v valove.

Ko je Vladeta vstal izza mize, se je Virginii že skrčilo srce, da je začutila kar telesno bolečino.

»Fantje,« je presunljivo rekla, »Fantje, počakajte, saj se še nismo zmenili ... Razumem, da ne smem po tej cesti naprej, ker sem naletela na vas ... Razumem,« je ponovila in ju pomenljivo pogledala. »Ampak v Gradiško lahko pridem po drugi poti: Šla bi tudi okrog sveta, samo da se vrne k materi. Sicer se bo revici zmešalo! Moram k mami!« je vzkliknila s takšnim glasom, da se ga je sama prestrašila. Oči so ji gorele in se vlažno svetlikale od zadržanih solz, Bila je utelešena odločnost.

»Drugarice, saj ti ne bo slabo v Grahovi,« je spet začel Vladeta svojo.

Adem pa ni rekel nič. Potem je Virginia govorila samo z njim in trdovratno ponavljala, da mora domov, bodisi po kopnem, po vodi ali po zraku! Nenadoma je vsa zasijala in ju prosila, da jo »prebace« preko Kozare na banjaluško cesto.

»Ti bi se upala z nami na Kozaro?« jo je Adem zavzeto vprašal. Njen pogum mu je bil očitno všeč,

»Bi takoj!« je zanosno vzkliknila, ne da bi se za hip pomišljala.

»Pa zasede in borbe?« jo je resno opomnil bivši študent.

»Kakor bo vama, tako meni.«

Spogledala sta se.

»Prav, je rekel Adem, Vladata pa je samo prikimal.

Virginia je bila srečna, kakor že dolgo ne.

^*Iz rokopisa romana Srce na dlani

* * *

Po hodnikih meljske vojašnice se je kar trlo izgnancev, ki so s svojimi culami in svežnji čakali v vrsti pred pisarno, zakaj vsakogar so skrbno popisali in preiskali ter mu pokradli, kar se jim je zdelo količka vredno. Malokateremu se je posrečilo, da bi pretihotapil zlatnino ali denar. Ko je tisti pegavi vojak prignal Renfachove v pisarno, se je izkazalo, da Blaž sploh nima s seboj svojih listin. V razburjenju jih je pozabil doma. Virginia je stopila z vojakom po ključe njihovega stanovanja v neki urad v Sodni ulici. Dekle je kradoma pogledovalo molčečega spremljevalca in ga spočetka zaman skušalo zaplesti v pogovor.

»Ste nemec ali Avstrijec?« ga je vztrajno spraševala.

Naposled je le zamomljal:

»Avstrijec.«

»Ste iz Salzburga, iz Innsbrucka, Linza, Graza, morda z Dunaja?«

Ni ji odgovoril.

»Mučno mi je molče hoditi ob človeku, kakor da je kamnita soha,« je spet začela Virginia.

»V službi sem,« jo je zavrnil.

»Zdajle vas nihče ne opazuje! Saj ni videti, da me ženete.« hudomušno ga je pogledala postrani. »Saj me samo spremljate, kajne!«

Nazaj grede se je tudi on odtajal.

»Pa sem te le navrtala,« si je na tihem mislila Virginia. Vedela je o njem, da je Dunajčan, da mu je mati pred kratkim umrla, da ima dvoje otročičev. Kdaj pa kdaj se je Virginia spotoma ustavljala, bežno ogledovala izložbe, in kar naprej gostolela. bila je podoba, da se vračata s sprehoda.

Ko sta šla mimo mlekarne, se dekletove oči niso mogle odtrgati od češenj v izložbi; začutila je hud glad, zakaj razen nekaj kock sladkorja ni še ničesar zaužila.

»Za mamo kupim!« je zaprosila vojaka. Nekaj hipov se je obotavljal. Ves čas so Virginijine oči počivale na njem; njen pogled bi bil premaknil samega slona.

Dekletu ni pomagal denar, brez kart ni mogla ničesar kupiti.

Vsa potrta je hotela oditi, a vojak je segel v listnico, vrgel na pult.

Zaigrala je na poslednjo karto:

»Lahko telefonirate v Zagreb, mojemu dobremu znancu,« je prepričevalno vzkliknila.

»Saj vam verjamem, filozofom vse verjamem,« se je pošalil konsul in ji obljubil, da se bo pogovoril s poveljnikom taborišče. Opoldne ob petih se vrne in tedaj naj ga poišče.

Ure so se vlekle kakor večnost. Domačim ni ničesar povedala, zakaj če ji spodleti, bi Rosaria spet gnala svojo češ da Renfachovi nikdar nimajo sreče.

Konzul pa ni prišel niti ob petih, niti ob pol šestih, niti ob šestih. Virginia je bila na iglah. vsake četrt ure je prihajal vpraševat v pisarno. Nato je hotela sama k poveljniku. Uradniki, bivši šoferji in vsak vedi kaj vse so bili, so se ji posmehovali:

»Naj vam povemo po kitajsko, če ne razumete nemško: poveljnik ne sprejema!«

Ali pa:

»O, vi sitna muha, spet ste tu!«

Naposled so se le dali prepričati, da jo k poveljniku pošilja hrvaški konzul.

»Joj, kako boste sfrčali iz njegove pisarne,« so ji zatrjevali in se škodoželjno režali. Dali so ji razumeti, da s poveljnikom ni dobro češenj zobati.

»Sie sind diese Studentin aus Agram!« je radovedno vprašal poveljnik in ji ponudil naslonjač. Virginiji se je odvalila gora s srca. Torej mu je konzul vendarle povedal. Ponovila je svojo zgodbe in oblivala je je kurja polt ob pomisli, da bi jo ujel na laži. Kakšna škoda, je vzdihovala, češ da ima pojutrišnjem kolokvij, in če zamudi rok, je semester izgubljen.

Poveljnik je molčal, resno prikimaval in Virginia bi se najraje za smejala v pest. Temu se dá marsikaj natveziti!

»Kolokvij iz zgodovine filozofije!« je začudene ponovil.

»Ravno o Nietzscheju« se je izmišljala Virginia.

»O Nietzsche!« je vzkliknil, kakor da je omenila njegovega dragega znanca.

Poleg Renfachovega dekleta je sedel neki major, molčeč in pust človek. Začel jo je povpraševati po njenih starših. Dekle je dušilo od tesnobe; nalašč ga je preslišala, mu tiščala pod nos prijavnico zagrebške policije in vztrajno ponavljala, da je »wohnhaft in Agram«. Tedaj je na srečo pozvonil telefon, major je planil k aparatu, poveljnik pa je sedel za pisalni stroj.

Pisarna je bila razkošno opremljena, po debeli preprogi si hodil kakor po mehki travi, stene so krasile umetniške slike, po mizah so stale vaze polne rož, goste čipkaste zavese so zastirale pogled na pusto dvorišče. Edina nadloga so bile muhe; sedele so po pohištvu, da je bila podoba, kakor bi bilo črno pikčasto. Virginia je poveljniku odganjala muhe, sicer bi sploh ne mogel tipkati; najraje bi bila zavriskala, ko je napisal besedo: »Entlassung!« Poveljnik jo je podučil, da mora listino potrditi hrvaški konzul, sicer je neveljavna.

Virginia je vsa sijoča kakor malo veličanstvo stopala skozi predsobo, in pisarji so se molče spogledovali. Ušteli so se; četudi bi jo bil poveljnik napodil, bi jim ne privoščila užitka in ne bi pokazala, da je poražena. Po njenem naj predsoba nikdar ne izve, če stranki pri direktorju spodleti. Virginia je bila kar nora od veselja, a tega si pred ljudmi ni upala pokazati, zakaj brž bi zaslutili, da je Nemce naplahtala; med izgnanci je bilo dosti Letizijinih znank, ki so o Virginiji trdile, da je preklemansko zvita bogve, kako bi se vse zasukalo, ko bi klepetulje izvedele. črna zavist nikdar ne spi.

Virginia je s tremi kovčki zapustila taborišče . Stražarji so ji odprli velikanska vrata vsa prepredena z bodljikavo žico; tal skoraj ni čutila, bilo ji je kakor da plava v mlačni vodi, sonce je zlato morje, hiše so kristalne palače, ljudje pa bratje in sestre; vsakemu bi bila najraje padla okrog vratu. Solze so ji silile v oči od razkošnega občutka svobode, V teh opojnih trenutkih se je nekako vdrugič rodila,

A komaj je naredila nekaj korakov, so ji roke omahnile, pred očmi se ji je stemnilo; brez moči je sredi ulice obsedela na kovčkih.

Neka ženska se ji je ponudila, da bi ji pomagala. Virginia. je vso pot udrihala po nemškutarjih, ki pehajo ljudi v nesrečo, ženska pa je le previdno molčala in jo s kovčki ubirala ob njej kakor senca ...

»Pa ste le brez mene splavali,« se ji je zasmejal konzul ... Potem sta še nekaj časa kramljala ... Kdaj pa kdaj je Virginia stopila k oknu, da bi pogledala na cesto; tista neznana, dobra ženska pa je stala ob njenih kovčkih kakor zvesti pes ob svoji čredi. Ko se je poslavljala od konzula, je nekaj hipov pridržal njeno roko v svoji.

Skozi okna majhne vile, ki je spominjala na hišice iz pravljic Oscarja Wildea, je bilo videti zahajajoče sonce; oblaki so bili podobni lilastim čerem v zlatem morju. Konzul, ki je bil . njega dni mornariški kapetan, se je zazrl nekam v daljavo in rekel bolj sebi kot njej:

»O te nesrečne vojne, in vendar je svet zato okrogel, da bi med ljudmi ne bilo meja!«

* * *

Virginia je skoraj vsak večer zahajala na Savski kolodvor, kjer so se ustavljali transporti izseljencev. Vsa žalostna je postajala ob plotu in strmela v živinske vagone, kjer je bilo skozi zamrežena okna videti obraze. Bogve če niso v tem transportu tudi njeni! Uboga mamička ždi na culi, naslanjajoč se na umazano leseno steno in se duši v zatohlem zraku ali pa vsa zdelana od poti in lakote dremlje in niti ne sluti njene bližine. Virginiji so polzele solze po licu, krčevito se je oklepala lat ob plotu, imelo jo je, da bia ves glas poklicala. Ljudi bi kar spreletavalo; zakaj to bi bil krik nepopisne bridkosti, ljubezni in obupa.

Dohodi na postajo so bili vsi zastraženi, kakor bi se vozili mimo najhujši zločinci.

Nekega večera je Virginia smuknila mimo ustašev v postajno poslopje, češ da se mora zglasiti pri Rdečem Križu, Iskala je filozofko Nikico, ki je stanovala z njo v istem domu; ker je zanesljivo vedela, da študentke ne bo, jih je prosila če lahko počaka nanjo. Tako bo imela dovolj časa, da se seznani s kakšno sestro. Njeno pozornost je pritegnila priletna gospa, milega, poduhovljenega obraza in velikih kakor srna rjavih oči, ki so bile kljub zlatastim iskram vdeti – zajokane. Dolgo se je smukala okrog nje, naposled pa ji je zaupala, kako in kaj.

Virginia se je komaj obvladala, da ji ni planila okrog vratu, ko ji je izročila bel trak z rdečim križem. Tako bo nemoteno prihajala k transportom.

Sedemnajstega julija zvečer je na zamračeno postajo počasi prisopihal dolg potniški vlak. V soju modrih postajnih luči je bilo videti vse nekam pravljično, vagoni so bili podobni sivkastim hišicam, ki so pridrsele po srebrnkastih tračnicah. Ljudje so le šepetali, vse je bilo nekam skrivnostno; kakor da se Zagreb teh transportov sramuje.

»Ste Mariborčani? Poznate Renfachove?« je Virginia šepetaje vpraševala izseljence vzdolž vlaka., medtem ko jim je delila cigarete in čaj.

Nenadoma ji je zastalo srce, zakaj skozi okno sosednega vagona je zaslišala Rosarijin vzklik:

»Gina je, Gina!«

* * *

»V Požego se odpelješ za starši?« se je čudila Nikica.

»Kje boš pa stanovala? Menda vendar ne pri njih v taborišču?!«

Potrta Virginia je le skomigala z rameni; četudi ko kakor kamen na cesti, mora za njimi! Zavedala se je, da jim njena prisotnost lajša gorje.

»Zglasi se pri moji materi!« je naposled rekla Nikica nič preveč navdušeno.

Taborišče v Slavonski Požegi je bila opuščena velikanska vojaška garaža, vsa obdana z bodljikavo žico. Na prostornem dvorišču, kjer je poganjala trava, se je po vrveh sušilo pisano perilo, izgnanci so postajali v gručah ali posedali po kovčkih in se greli na soncu, zakaj v poslopju, zgrajenem iz betona, so se počutili kakor v vlažni kleti. V daljavi je bilo videti mesto, med polji in vrtovi posejane hiše in hišice, nad njimi se je kakor zelena kulisa dvigala sončna reber, obrasla z vinogradi; v nji n so se tu in tam belile zidanice.

»To nas spominja na Slovenijo,« so si pravili izgnanci; a to so povedali nekako s stisnjenimi zobmi, saj so stežka premagovati ganjenost.

V vzhodnem krilu garaže, ločeni od Slovencev z visokim zidom bodljikave žice, so životarili Židje. Podobni kupom nesreče so posedali na soncu; od zadaj na levi lopatici in spredaj na ključnici so imeli prišito krpo rumene tkanine, z veliko črno črko »Ž« sredi vrisane židovske zvezde. Od daleč je bilo videti, da posedajo nanje velikanski rumeni metulji. Bili so Židje predvsem iz Zagreba in Osijeka, izobraženci in industrialci; nekdaj elegantne, a zdaj že povsem povaljane in oguljene obleke so kar opletale okrog njihovih shujšanih teles, saj so bili skoraj že živi okostnjaki. Marsikateri je imel obvezo preko ust, zakaj podivjani in pohlepni ustaši so jim izbili zlate zobe.

Čista na dnu dvorišča je stalo nekaj na pol podrtih lesenjač, v njih so imeli kakor živino zaprte okoliške pravoslavne kmete. Le kdaj pa kdaj so v dolgem sprevodu prihajali k vodnjaku. Moški so tudi poleti nosili šubare, nekdanji hrusti so se opotekali kakor sence, bila je podoba, da se jim je vsa njihova preostala življenjska moč nabrala zala v očeh, ki so divje pobliskovale iz zaraslih obrazov in od mišičastega telesa so jim preostale samo težke pesti. Četudi so mirno nihale od životu, -se je človeku vsiljeval privid, da z njimi žugajo proti nebu in terjajo maščevanje.

Kmetice v dolgih črnih krilih, v platnenih bluzah in rdeče obrobljenih telovnikih so nekako plavale preko dvorišča kakor temne sence in ves čas »kukale«. bila je podoba, kakor bi vsakokrat pri vodnjaku nekoga pokopavale.

Virginia je kar umirala od tesnobe spričo ustaškega satnika poveljnika taborišča, ki je bil mladenič pobalinskega obraza in hudobnih oči; okrog mesnatih ustnic se mu je plazil umazan smehljaj. Virginio prvič v življenju obhajal strašen občutek, da je zgolj številka, igračka v rokah tega odurnega človeka, kateremu si prepuščen na milost in nemilost. Da bi ustregel svojim muham, bi bil lahko počel z dekletom, kar bi hotel, potem pa zanjo zabrisal sled; zakaj tudi zanj je veljalo: »Bog visoko, car daleko«. Virginia, ki je sicer vsa sproščena in hudomušna vstopala v kabinete ministrstev, je trepetala pred bivšim brivcem. Sredi velikanskega prostora, ki je spominjal na cigansko taborišče, se je počutila kakor makovo zrno.

»Brižni mi!« se je trpko nasmihala Letizia, sedeč na svežnju in ljubeče pogledovala Virginijo. Ker je bila ob njej zbrana vsa družina, je izgnanstvo ni zlomilo. Šalila se je, da se počuti kakor med romarji, ki so zgrešili pot domov.

Izgnanci so se navadno po kosilu sprehajali po mestecu; hiše so bleščale v soncu, nad strehami je v vročini trepetal zrak, po dvoriščih so kokodakale kokoši, po kotanjasti cesti je zdrdral kak lojtrski voz, za njim se je valil oblak prahu, Ali pa so se umaknili v predmestje, »v park«, kjer je skupina javorov metala redke sence po orumeneli, prašni travi. Od tam je bilo videti daleč po vijugasti cesti, kjer so ob njej čepele vegaste hišice; bile so kakor iz lepenke. jo njihovih plotovih in oknih se je sušilo pisano perilo; kdaj pa kdaj je zacvilil vodnjak, potem je muslimansko dekle v dimijah, ropotajoč z lesenimi nanulami, steklo v hišo, nesoč v rokah prsteno, amfori podobno posodo. Vrh dimnika je bilo videti majcen otoček dračja in štorkljo, ki je v poletni pripeki nepremično stoječ na eni nogi dremala v svojem gnezdu, Z desne so se raztezala nepregledna polja koruze, v senci sabljastih listov so žarele zrele buče, podobne zavrženim soncem. Z leve je ob robu pašnika samevala belo-rjava progasto pobarvana pravoslavna cerkvica s pokopališčem. Redke ciprese so bile od daleč videti kakor v črnino odete ženske, ki stoje ob grobovih.

Slovenci so zvečer posedali pod kostanji na savskem nabrežju; po pontonskem mostu so počasi drsele kolone tovornjakov, podobne svetlečim se gosenicam; v tišini je bilo slišati zamolklo poskakovanje desak pod kolesi. Za lučaj dalje so se v mesečini črno odbijali na Savi plavajoči mlini. Enakomerno so se pozibavali na vodi; zaradi škripanja lesenih sten se je zdelo, kakor da bi pritajeno ječali. Okrog vitkih minaretov so gorele žarnice, podobne vencem zvezd. v džamiji sredi mesteca so na preprogi klečali muslimani in- njihove mandljaste vročične oči so zamaknjeno strmele predse. Po lesenih, zrezljanih golih stenah je z vejnatega lestenca polzela svetloba; bilo je podoba, kakor bi po njih curljala zlata voda.

Starci so se sedeč na petah globoko sklanjali, kakor težko klasje v vetru; kdaj pa kdaj so obležali z obrazom na preprogi. Njihovo žebranje molitev je spominjalo na grgranje vode v požiralniku; kdaj pa kdaj je bilo slišati kak: »ak-bar« in na koncu zategli »amiin, ammiin«; pri tem so si polagali dlani ob obraz, tik ob ušesih naredili kretnjo kakor z njimi zastrigli; nato so neslišno stopaje v nogavicah izginjali med vejnatimi stebri v preddvorje, v lesenih coklah so kašljaje oddrsali v noč.

Izgnanci so morali ob devetih domov, zakaj takrat so zaklepali vežna vrata, potem so do jutra odzvanjali v tišino enakomerni koraki stražarja.

* * *

Rosaria je jeseni dobila učiteljsko službo v Orahovi, muslimanski vasici na vznožju Kozare. Vsako soboto se je na razmajanem, lojtrskem vozu pripeljala domov; Bosanska Gradiška se ji je zdela v primeri s samotno vasico mali Zagreb. Jezila se je na sestro, češ da ji ni mogla preskrbeti boljšega mesta.

V pozni jeseni je bilo na Kozari večkrat ponoči slišati streljanje, podobno kakor bi kdo podiral velikanske skladovnice drv; potem so skozi mestece ves dan drveli tovornjaki z ustaši. Iz okoliških vasi so prignali pravoslavne kmete, večina ostarele, in bolehne moža, ki so se v dolgem sprevodu zvezanih rok opotekali po cesti. Ko so jih ustaši gnali preko mosta, je ta ali oni nenadoma obstal kakor vkopan; podobno se upira živinče, ki ga ženo v klavnico, Zavedali so se, kaj jih čaka onkraj Save, v Stari Gradiški, kjer se je ob reki belilo velikansko z visokim zidom obdano poslopje. Meščani so kukali izza zastorov, in bi se za nič na svetu takrat upali na cesto, zakaj z enim samim sočutnim pogledom bi lahko zaigrali svoje življenje.

Virginia se je pred božičnimi prazniki pripeljala iz Zagreba. Na sveti večer so izgnanci dolgo v noč bedeli, na železni peči velikanske spalnice so si kuhali čaj; posedali so po klopeh ob z vznožju ležišč in vzdihujoč obujali spomine na lanski božič. Trpko so se šalili, češ, njim ni potrebno postavljati jaslic, da so letos na slami. sami Jezuščki.

Za lesen obešalnik so zataknili smrekove vejice in namesto da bi šli v cerkev, so prepevali: »Sveto noč«. Peli so vsi, kakor v en glas, celo Blaž, ki ni nič dal na praznike. Peli so znova in znova, v njih se je nekaj tajalo; kdaj pa kdaj si je šel kdo z roko čez oči. Tiste vejice so postale črni smrekovi gozdovi, ki nekje v Sloveniji tiho pošumevajo v božični noči in kjer z obloženih vej kdaj pa kdaj zgrmi sneg. Dolgo niso zaspali. Ležali so na slami kakor velikanski kamni v temni vodi; skozi okna, ki jih je razsvetljevala cestna obločnica, je bilo videti, kako v snopu luči plešejo snežinke in sedajo na šipe podobne drobcenim padajočim zvezdam.

Naslednje dni je bilo streljanje skoraj vsako noč glasnejše; izgnance je brž prebudilo iz rahlega sna, zakaj mnogi se še niso privadili trdemu ležišču in so tako rekoč bolj dremali kot spali.

»Naj jih le dajejo, hudiče ustaške,« se je veselil Blaž. Letizia je v temi dotipala Rosarijino roko in bila nepopisno srečna, da leži hčerka ob njej. Ko bi bila zdajle v Orahovi, bi ne imela več mirne ure.

Dnevi so bili tihi, sonce je zlatilo zasneženo planjavo. Meščani so nemoteno obhajali božične praznike; zdelo se jim je, da slišijo streljanje le v sanjah. V vsakem pogovoru so omenjali partizane in ugibali, v kateri vasi se drže; kazalo je, da se bodo kaj kmalu prebili do glavne ceste.

»Da nisi vzela s seboj svojih reči!« je ogorčeno vzklikala Virginia in kar na jok ji je šlo, ker bo Rosaria skoraj ob vse svoje obleke, čevlje in ob violino. Virginia je prvega januarja srečala na trgu starega Osmana, ki je vozil pošto v Orahovo. bil je že malce zgrbljen možic, zaraslega obraza in drobnih, lokavih oči.

»Je mirno v Orahovi?« je zanimalo Virginijo.

»Mirno, gospojice« (tisti g je bilo slišati kakor »h«)

»Nema šumskih?«

»Nema, kad ti kažem! Ni boga ni vraga!« je pribijal Osman.

Virginia se je v hipu odločila. Odpeljala se bo z njim po Rosarijine stvari.

Medtem ko ji je orožnik pisal prepustnico, je čudeč se zmajeval z glavo, češ Slovenka, Slovenka, kam te žene zaradi tistih cunj!

Osmanova konjiča sta drobila po vijugasti cesti, stare vrbe so samevale ob Savi, njihove zamrzle vejice so bile podobne steklenim šibam. Po sivem nebu so se krakajoč prepeljavale vrane, izginjale so v daljavi podobne črnim papirčkom v vetru.

Ob cesti so tu in tam mežikale luči v zakajenih mehanah, bile so kakor zapeljive oči. Osman je kdaj pa kdaj z zateglim »hejjo, hee« zaustavljal svojo žvenkljajočo vprego, ker je hotel popiti »kaficu«. Na vozu je enakomerno se zibaje sedel na oguljeni preprogi, kdaj pa kdaj srknil iz zelenke, ki je bila zakopana v seno, ponujal jo je tudi dekletu, češ da je »mekana« in jo lahko piješ kakor vodo. Potem je malce okajen, z zamaščenim fesom čisto na čelu zadovoljen neko sevdalinko.

Gozdovi ob cesti so bili podobni črnemu nazobčanemu obzidju, Tiha snežena planjava je tonila v mrak. Virginijo je kar dušila tesnoba, prisluškovala je z vsem telesom in se zdrzniIa, če je v vejah zaplahutala ptica,

V daljavi so se med golim drevjem zasvetlikale luči Orahove. Virginia je bila pri sestri v zgodnji jeseni; takrat je bila vas prava zmes živih barv; pred hišami so ležali kupi rumenih buč, dekleta so v rdečih in pisanih dimijah brzela po cesti, ob plotovih so slonele stare hanume, vsaka v progastem zaru; sredi bledikastega, kakor okamnelega obraza so živele velike temne oči. Zdaj je Orahova zakopana v sneg, po katerem mečejo luči z okenc zlataste lise, nad hišami plava dim, dih vasi, in visoki beli minareti brez venca žarnic okrog šiljastih pločevinastih streh so podobni opuščenem svetilnikom.

Ko je voz zdrdral preko lesenega mostiča pred Orehova, sta iz grmovja planili pred konje temni postavi v šubarah, vihteč nad glavo tesarsko sekiro.

Virginia je kar otrpnila od groze, Osman ju je brž prepoznal in se tiho zasmejal, ko je ogovoril bližjega . Potem so se precej časa šepetaje pogovarjali in Virginijo je spet stisnilo pri srcu, ko je zaslišala, da je Osman rekel:

»Sestra naše učiteljice.«

Rosarijin upravitelj je bil svetlolas, visok moški, srednjih let, z obrazom kakor izprana slika. zaskrbljeno je zmajeval z glavo, češ, da se Virginia ne bo več mogla vrniti v mesto. Poiskala je brivca, Rasima, ki je že na vse zgodaj posedal v mehani. Bil je rdečeličen, premeten možak, ki je že desetletja županoval Grahovi, pa naj so se režimi podirali kakor hiše iz kart,

»Maksus selam mukta!« ga je sladko pozdravila.

»Kako ste, Rasime?«

»Fala na pitanju, ne može bolje!« se je zvito zasmejal in ji ponudil šilce.

Potem se ga je lotila z vso svojo zgovornostjo, češ da mora za vsako ceno v Bosansko Gradiško, od tam pa v Zagreb; križani bog študija vendar ne bo prekinila zaradi takega izleta v Orahovo. Prišla je po stvari, zakaj kdor kdaj malone vse izgubi, ta brani v bodoče kakor lev vsako svojo preostalo stvarčico. Rasim se je počutil ves zasut pod njenimi besedami. »Ne može se u Gradišku,« je obžalujoče vzdihoval, češ da so vse »čuprije provaljene«. Ponoči so okoliški kmetje podrli vse mostiče vzdolž ceste.

Naposled je le privolil, da dekle peš zapusti vas. Z njo sta šla upravitelj, da bi v mestu prejel plačo, in šolski sluga, drobceni starec, ki jo je ubiral ob njima z veliko pločevinasto kanto za petrolej; ves čas ga je skrbelo, če bodo imeli v zadrugi »has«.

V soncu je bleščala zasnežena planjava, cesta je bila dobro shojena. Virginia je upala, da bodo v treh urah prevalili pot.

Ko so imeli že šest kilometrov za seboj, so na zasneženi vzpetini pod pravoslavno cerkvico zagledali premikajoče se črne pike.

»Domobrani so v Bistrici,« je menil učitelj.

Obstali so in opazovali postave, ki so hitele na cesto.

»Domobrani!« je ponovil sluga, ko so se izza ovinka prikazali vojaki v sivih »šinjelih«, ko pa je bilo razpoznati rdeče trakove, viseče z njihovih kap, je starec zajavkal ...

»Šta čemo, effendija učo? Evo partizana!«

Virginiji se je zdelo, da je zrastel sredi ceste kitajski zid. Preblisnilo se ji je skozi možgane, da ji je Rosarijin znanec, učitelj kazal slike svojega prijatelja popovega sina iz Bistrice, ki je služboval v Banja Luki, in je med prvimi odšel na Kozar°.

Partizani so obstopili skupinico in zahtevali, da se nemudoma vrne v Oranovo.

»Če so zavzeli Bistrico, bo tisti popov sin tu,« si je na tihem mislila Virginia in si pozorno ogledovala partizane, kakor človek, ki prebira katero jabolko je mehkejše, da bi zagrizel vanj. Na srečo si je zapomnila ime.

»Je Vladeta Radić v Bistrici?« je z važnim glasom vprašala prikupnega mladeniča.

»Poznate našega poveljnika?«

»Poznam!« je pribila Virginia, četudi ni vedela kakšen je njegov videz. Ker je vztrajno zahtevala, da jo odvedejo k njemu, je mladenič zamahnil z roko proti hišici ob cesti, češ da ga najde na občini.

»Smrt fašizmu!« je z dvignjeno pestjo pozdravil partizan, stoječ na straži pred vrati v plotu.

Virginia je bila v veliki zadregi, saj ni vedela, kaj mora na to odgovoriti. Na srečo je pravkar vstopil tudi neki vojak in za njim je z odločnim glasom ponovila: »Sloboda narodu, sloboda narodu!«

»Jaz sem Vladeta Radič!« se je z dvorišča oglasil vitek bledikast, še mlad moški, ko je zaslišal, da dekle sprašuje po njem.

Virginia je s toplim pogledom obvisela na njegovih velikih, modrih očeh, ki so žarele v senci podočnjakov.

Vladeta jo je molče poslušal, strmeč v neko točko na tleh, potem jo je obžalujoče pogledal, stresel z glavo in rekel, kakor bi pribijal vsako besedo:

»V interesu revolucije ne možete naprijed!«

Računal je, da dekle ne bo več načenjalo mučnega pogovora; povabil jo je v sobico, da se ogreje in popije čaj, preden se vrne v Orahovo.

Za mizo je sedel mlad partizan zagorelega, oglatega obraza, z zlatastimi prameni v svetlokostanjevih laseh.

»Tudi študent,« je o njem povedal Vladeta.

»Bil!« je poudaril Adem in se pošalil, češ da zdaj študira na drugačni univerzi!

Virginia je bila zgovorna in razigrana in ju je skušala Čim dalj zadržati. Nadrobila je vse polno domislic, in šal, a ob pomisli, da bi se res več ne mogla vrniti domov, se ji je kar zvrtelo v glavi. Dokler je bila z njima, se je počutila kakor na ledeni plošči sredi deroče reke, a če odideta, bo zdrknila v valove.

Ko je Vladeta vstal izza mize, se je Virginii že skrčilo srce, da je začutila kar telesno bolečino.

»Fantje,« je presunljivo rekla, »Fantje, počakajte, saj se še nismo zmenili ... Razumem, da ne smem po tej cesti naprej, ker sem naletela na vas ... Razumem,« je ponovila in ju pomenljivo pogledala. »Ampak v Gradiško lahko pridem po drugi poti: Šla bi tudi okrog sveta, samo da se vrne k materi. Sicer se bo revici zmešalo! Moram k mami!« je vzkliknila s takšnim glasom, da se ga je sama prestrašila. Oči so ji gorele in se vlažno svetlikale od zadržanih solz, Bila je utelešena odločnost.

»Drugarice, saj ti ne bo slabo v Grahovi,« je spet začel Vladeta svojo.

Adem pa ni rekel nič. Potem je Virginia govorila samo z njim in trdovratno ponavljala, da mora domov, bodisi po kopnem, po vodi ali po zraku! Nenadoma je vsa zasijala in ju prosila, da jo »prebace« preko Kozare na banjaluško cesto.

»Ti bi se upala z nami na Kozaro?« jo je Adem zavzeto vprašal. Njen pogum mu je bil očitno všeč,

»Bi takoj!« je zanosno vzkliknila, ne da bi se za hip pomišljala.

»Pa zasede in borbe?« jo je resno opomnil bivši študent.

»Kakor bo vama, tako meni.«

Spogledala sta se.

»Prav, je rekel Adem, Vladata pa je samo prikimal.

Virginia je bila srečna, kakor že dolgo ne.

^*Iz rokopisa romana Srce na dlani