»Joj, kako ne maram takšnih vprašanj. Kot da potem ljudje pričakujejo, da bi se mi moralo ves dan kaj otipljivejšega dogajati. Če postrežem samo z odgovori kot so »pospravljala sem, likala, skuhala kosilo, šla v trgovino po nakup...«, potem sem ubesedila samo neka splošno znana ustaljena opravila, ki se ponavljajo iz dneva v dan. Ti, ki ti ni samo do postranskih stvari, se gotovo ne bi zadovoljil s takšnim odgovorom.«
»Potem pa mi zaupaj, o čem si danes razmišljala.«
»Tudi takšna vprašanja mi niso ravno najbolj pri srcu, ker se mi zdi, da že kar vdirajo v mojo zasebnost. Vsekakor vsakomur ne bom dovolila, da mi pride tako zelo blizu. Na tovrstna vprašanja imam vso pravico ne odgovoriti. Samo od moje dobre volje, predvsem pa od moje naklonjenosti sogovorniku je odvisno, koliko sem pripravljena tvegati in se izpostaviti.«
»Čeprav nisi povedala nič kaj določnejšega, mi je tvoj odgovor všeč. To pa zato, ker v svojem bistvu že nakazuje neko razmišljanje in se vsekakor nanaša na tematiko mojega vprašanja. Iz tega tvojega odgovora lahko sklepam, da si med dvema mogočima skrajnostma (na eni strani ne odgovoriti na vprašanje, na drugi strani pa podati razmišljanje, ki se ti je porodilo v tem hipu) res pretanjeno izbrala neko zmerno srednjo pot, tako da si se odločila biti iskrena po svoji meri, torej si izbrala preudarno iskrenost.«
»Čeprav sem vajena, da večinoma ko odgovarjam na zastavljena mi vprašanja, sicer skorajda ne vem, kaj povedati, se mi zdi, da se bo v tej najini čedalje bolj razgreti debati še meni razvozlal jezik. Medtem ko si se ves razvnel v pojasnjevanju mojega prejšnjega odgovora, so mi misli kar uhajale, namesto da bi sledile povedanemu, tako da sem nekajkrat komaj ukrotila svoj jezik, da nisem vmes kaj pripomnila ali dodala.«
»Naj te potolažim, da se tudi meni dogaja podobno. Če me kdo kaj vpraša in če mi je tematika vprašanja blizu, potem še znam nekaj povedati, ko pa moj sogovornik načne kakšno zanimivo temo, se tudi jaz le z največjim naporom premagujem, da mu ne posegam v besedo in da ne prekinjam toka njegovih misli. Vendar bi se najraje oglasil s svojim medklicem, ker se mi ravno takrat zdi, da bi utegnile biti moje domislice zelo zanimive in umestne. Takrat me razganja od nestrpnosti. A to mi je po drugi strani le vaja v samoobvladovanju, pa tudi se medtem učim veščin dobrega in olikanega poslušanja.«
»Če bi naju zdajle poslušal kdo, ki ne mara filozofije in ki je mnenja, da lahko preveč razmišljanja celo resno ogrozi zdravje, potem bi gotovo dobil vtis, da midva sploh nisva sposobna nekega stvarnega življenja, ker da sva po eni strani samo človeka besed, torej filozofa v slabšalnem pomenu te besede, po drugi strani pa da takšni »filozofi« samo Bogu kradejo čas, državi pa denar, ker da tako ali tako niso sposobni za nobeno drugo delo kot to, da do onemoglosti izčrpavajo svoje sive celice, kakšno fizično opravilo pa je zanje že pretrd oreh. Ti »filozofi« naj bi torej živeli samo od besed svojih ust, ne pa tudi od dela svojih rok...«
»Uf, to pa je sedaj bila res težka filozofija. In precej trdo zvenijo te besede, a čeprav nerad, jim priznavam neko stvarno podlago. Res je, da velika večina pojmuje delo samo kot neko dejavnost, za katero je potrebna fizična moč in spretnost. To delo vrednotijo glede na to, koliko fizičnega truda je treba vložiti, da se opravi, po drugi strani pa po končnih rezultatih, glede na korist, ki jo ta dejavnost prinese. Da ponazorim še s primerom: nekdo mora urejati zelenice in po potrebi tudi kositi travo ter prirezovati drevje in grmovje, drugi pa, ki je še študent, prebije ves dopoldan in še del popoldneva na fakulteti, kjer vestno sledi predavanjem in si ureja zapiske. Seveda bo večina rekla, da je več truda vložil tisti, ki je bil zadolžen za zelenice, ob morebitnem ugovarjanju, da je tudi študij delo, pa se bo večina le pomilovalno nasmehnila, rekoč, da to pa že ni več delo ali celo, da se na tak način najlažje pride do kruha, ker pri tem »delu« nisi nikdar umazan, ker ne delaš na normo, ker se fizično ne utrudiš, kaj šele, da bi se telesno iztrošil... Vem, da nisem povedal nič kaj bistveno drugače kot ti. Upam, da iz povedanega uvidiš, da imava kar podobno mišljenje.«
»Kaj lepega si počela danes?«
»Joj, kako ne maram takšnih vprašanj. Kot da potem ljudje pričakujejo, da bi se mi moralo ves dan kaj otipljivejšega dogajati. Če postrežem samo z odgovori kot so »pospravljala sem, likala, skuhala kosilo, šla v trgovino po nakup...«, potem sem ubesedila samo neka splošno znana ustaljena opravila, ki se ponavljajo iz dneva v dan. Ti, ki ti ni samo do postranskih stvari, se gotovo ne bi zadovoljil s takšnim odgovorom.«
»Potem pa mi zaupaj, o čem si danes razmišljala.«
»Tudi takšna vprašanja mi niso ravno najbolj pri srcu, ker se mi zdi, da že kar vdirajo v mojo zasebnost. Vsekakor vsakomur ne bom dovolila, da mi pride tako zelo blizu. Na tovrstna vprašanja imam vso pravico ne odgovoriti. Samo od moje dobre volje, predvsem pa od moje naklonjenosti sogovorniku je odvisno, koliko sem pripravljena tvegati in se izpostaviti.«
»Čeprav nisi povedala nič kaj določnejšega, mi je tvoj odgovor všeč. To pa zato, ker v svojem bistvu že nakazuje neko razmišljanje in se vsekakor nanaša na tematiko mojega vprašanja. Iz tega tvojega odgovora lahko sklepam, da si med dvema mogočima skrajnostma (na eni strani ne odgovoriti na vprašanje, na drugi strani pa podati razmišljanje, ki se ti je porodilo v tem hipu) res pretanjeno izbrala neko zmerno srednjo pot, tako da si se odločila biti iskrena po svoji meri, torej si izbrala preudarno iskrenost.«
»Čeprav sem vajena, da večinoma ko odgovarjam na zastavljena mi vprašanja, sicer skorajda ne vem, kaj povedati, se mi zdi, da se bo v tej najini čedalje bolj razgreti debati še meni razvozlal jezik. Medtem ko si se ves razvnel v pojasnjevanju mojega prejšnjega odgovora, so mi misli kar uhajale, namesto da bi sledile povedanemu, tako da sem nekajkrat komaj ukrotila svoj jezik, da nisem vmes kaj pripomnila ali dodala.«
»Naj te potolažim, da se tudi meni dogaja podobno. Če me kdo kaj vpraša in če mi je tematika vprašanja blizu, potem še znam nekaj povedati, ko pa moj sogovornik načne kakšno zanimivo temo, se tudi jaz le z največjim naporom premagujem, da mu ne posegam v besedo in da ne prekinjam toka njegovih misli. Vendar bi se najraje oglasil s svojim medklicem, ker se mi ravno takrat zdi, da bi utegnile biti moje domislice zelo zanimive in umestne. Takrat me razganja od nestrpnosti. A to mi je po drugi strani le vaja v samoobvladovanju, pa tudi se medtem učim veščin dobrega in olikanega poslušanja.«
»Če bi naju zdajle poslušal kdo, ki ne mara filozofije in ki je mnenja, da lahko preveč razmišljanja celo resno ogrozi zdravje, potem bi gotovo dobil vtis, da midva sploh nisva sposobna nekega stvarnega življenja, ker da sva po eni strani samo človeka besed, torej filozofa v slabšalnem pomenu te besede, po drugi strani pa da takšni »filozofi« samo Bogu kradejo čas, državi pa denar, ker da tako ali tako niso sposobni za nobeno drugo delo kot to, da do onemoglosti izčrpavajo svoje sive celice, kakšno fizično opravilo pa je zanje že pretrd oreh. Ti »filozofi« naj bi torej živeli samo od besed svojih ust, ne pa tudi od dela svojih rok...«
»Uf, to pa je sedaj bila res težka filozofija. In precej trdo zvenijo te besede, a čeprav nerad, jim priznavam neko stvarno podlago. Res je, da velika večina pojmuje delo samo kot neko dejavnost, za katero je potrebna fizična moč in spretnost. To delo vrednotijo glede na to, koliko fizičnega truda je treba vložiti, da se opravi, po drugi strani pa po končnih rezultatih, glede na korist, ki jo ta dejavnost prinese. Da ponazorim še s primerom: nekdo mora urejati zelenice in po potrebi tudi kositi travo ter prirezovati drevje in grmovje, drugi pa, ki je še študent, prebije ves dopoldan in še del popoldneva na fakulteti, kjer vestno sledi predavanjem in si ureja zapiske. Seveda bo večina rekla, da je več truda vložil tisti, ki je bil zadolžen za zelenice, ob morebitnem ugovarjanju, da je tudi študij delo, pa se bo večina le pomilovalno nasmehnila, rekoč, da to pa že ni več delo ali celo, da se na tak način najlažje pride do kruha, ker pri tem »delu« nisi nikdar umazan, ker ne delaš na normo, ker se fizično ne utrudiš, kaj šele, da bi se telesno iztrošil... Vem, da nisem povedal nič kaj bistveno drugače kot ti. Upam, da iz povedanega uvidiš, da imava kar podobno mišljenje.«
