»Pridi, povabim te v svoje življenje. Tako mi je samotno in pusto, ker so pozabili, da sem sploh še živ…«
»Malce se vas bojim, ko začnete tako kot sedaj govoriti v pesniškem jeziku.«
»Nikar. Saj me vendar poznaš. Veš, kakšen sem. In mislim, da nisem slab. Saj nikomur nič žalega nočem, pa me vsi narobe presojate. Za vas sem preveč drugačen in nepredvidljiv. Očitno sem izvenserijski model, ki na tržišču ni preveč zaželen…«
»Ah, gospod Josi, ne govorite tako. Čisto v redu človek ste, samo predobro srce imate, to je vse.«
»Tako je pač življenje, Klara, in jaz ga tako rad živim. Sem svoboden kakor ptički na nebu, kaj mi pa manjka? Sit sem, opran tudi, žena in otroci me imajo radi. Včasih še kam pridem in koga srečam. Vidim še tudi za silo. Lahko še sam za sebe poskrbim, vsaj tisto najnujnejše. Moj razum je še zdrav, čeprav eni pravijo, da nikoli ni bilo prav vse v redu z mojo glavo. Staramo se, staramo…«
»Dobro zgledate, Josi, za vaša leta. Ste kot kak mladenič! Kje pa so vaše gubice, da nobene ne opazim? Kam ste jih le dali? Vidim, da vam je usoda mila.«
»Sem bil vse življenje zmeren v vsem, imam mirno vest, zares skregal se nisem nikoli, še manj, da bi sejal kakšne zamere in razprtije med drugimi. Pošte nisem nikoli prenašal. In delal sem, dokler sem le zmogel. Po naravi sem pa tudi zaprisežen optimist, tako da mi nič ne more do živega. Skrbi imam, pa jih ne obešam na veliki zvon. Res pa je tudi, da nobenega truda nisem obžaloval…«
»Sedaj ste mi povedali recept za dolgo življenje. Kaj pa ste mislili s tistim verzom ‘Pridi, povabim te v svoje življenje’?«
»Sem se samo ene pesmi spomnil, ki sem jo napisal v svojih mladih letih. Samo da takrat ni imela takega nadaljevanja, kot si ga prej slišala.«
»Jaz pa sem mislila, da ste jo prej kar iz rokava stresli. Kako pa gre v celoti, če se je še spomnite?«
»Otrok moj, saj veš, da mi že spomin nagaja, pa tudi te pesmi pozneje nisem shranil, tako da je vse čas vzel. Resda sem jo takrat objavil v enem glasilu, a kje so že tisti časi…«
»Dajte no, gospod Josi, nekaj pa se gotovo spomnite.«
»Ko si že tako tečna, nimam druge izbire. Torej poslušaj. Ne vem, če ti bo všeč. Gre pa tako:
Pridi, povabim te v svoje življenje.
Čimprej vstopi, bova dva.
Vem, da sem nate čakal,
zdaj si najdena.
Brez tebe vse bilo je sivo,
niti črne ni bilo,
ti prinašaš mi paleto mavrično.
Pridi, dobrodošla v življenju mojem,
postani mi sopotnica,
dnevu mojemu še svojo barvo daj,
daj, da mrtvo oživi.
Vem, da tvoj vrt že cveti,
zato, najdražja, mi odpri
kadar bom zunaj podoknico pel,
da si tvoj cvet bom s ponosom pripel.
»Josi, morate mi jo napisati. Vsa sem ganjena. Gotovo ste jo namenili svoji ženi.«
»Takrat je še nisem poznal. Bil sem še zelo mlad in to je bila moja prva velika ljubezen. Moral sem si jo šele osvojiti, saj so tudi drugi fantje pogledovali za njo. Bila je tako prikupna in nežna, skoraj še otrok. Bilo ji je tedaj 16, meni pa 20. Bila je iz moje rodne vasi, z Velikih Lašč. Bila sva skoraj soseda, toda prej se nisem nikoli zavzel zanjo…«
»Zakaj ste premolknili ravno sedaj, ko je najbolj napeto. Morate mi povedati, kaj je bilo potem.«
»O tem nerad govorim, čeprav me na Zalo vežejo sami lepi spomini. Veš, vsega ni dobro povedati, nekaj mora ostati samo tvoje. Te bo že življenje naučilo te modrosti, sedaj si še mlada.«
»Če pa vam na očeh vidim, da bi radi povedali.«
»Ne morem ti do živega. Ne vem, po kom si le tako trmasta. Kolikor poznam tvoje, ni nobeden tako neobvladljivo neugnane narave kot ti. Torej se vdam. Ne bom pa ti povedal vsega, besede, ki sem jo dal samemu sebi, ne mislim prelomiti. Veš, najina zgodba je bila preveč lepa, da bi ti jo znal povedati z besedami. Povedal ti bom samo toliko, kot se mi zdi, da je potrebno. Ne vem točno, kaj naj ti povem. Bilo je toliko vsega, da ne vem, kje naj se lotim… Ti res moram takoj zdaj povedati? Veš, rad bi se malo zbral in uredil svoje misli. Počakaj do jutri. Lahko prideš mirne duše k nam, te povabim na kosilo. Na srečo moja žena ni prav nič ljubosumna in mi ne zameri teh mojih spominov. Ja, zlata je, ne vem, kaj bi brez njene podpore. No, njej sem seveda povedal vse in je razumela, kot sem že rekel, ni bilo nobene sledi kakršne koli ljubosumnosti. Od časa do časa še pomislim na Zalo, sva le bila skupaj najini dve leti, potem se je s starši preselila v Opatijo, kjer so podedovali hišo in od takrat sva izgubila skoraj vse stike. Tudi ona se je medtem že poročila, ima svojo družino in je sedaj babica. Pa počakaj do jutri, bom še svojo Marjano vprašal, če se še ona spomni kaj takega, kar sem jaz že pozabil. Torej jutri.«
»Zdaj ste pa vi zmagali. Pa naj vam bo. Rada pridem, me že dolgo ni bila pri vas. Boste vsi doma?«
»Saj veš, da ta mladi delajo, Jurij in Boštjan sta v šoli, Jakec pa v vrtcu. Sami bomo in ne bomo se pustili motiti. Še enkrat lepo vabljena. Zdaj pa moram iti, sicer bo Marjano skrbelo, kod tako dolgo hodim. Že zdavnaj bi moral priti iz trgovine. Srečno, Klara.«
»Na svidenje, Josi. Pa doma pozdravite vse. In ne pozabite, da ste mi dolžni napisati to pesem.«
SREČANJE
»Dober večer, Petra. Kam pa kam?« soseda ogovori Špelo, dekle z njihove ulice.
»Pozdravljeni. Veste, malo grem ven,« reče Špela.
»Ja, vi si to lahko privoščite, jaz pa moram doma paziti vnučka. Saj poznate našega Mihca?« se razgovori soseda.
»Seveda ga poznam. Sosedje se vendar moramo poznati. Ampak vseeno vas bom vprašala, koliko je star. Nikoli si ne morem zapomniti.« se tudi Špela ustavi in nadaljuje pogovor.
»Ja, pet let in pol je star. Ampak ne boste verjeli, če vam povem, kako zna biti priden, če le hoče. Pravi, da zna skrbeti sam zase in da mu je včasih nerodno pred prijatelji, ker ga preveč crkljamo. Kaj hočete, bratca ali sestrice nima, samemu bi bilo dolg čas in tako smo mi skoraj ves čas z njim. Ko pa se bojimo, da bi nam prehitro odrasel in odšel.«
»Ja, to naše življenje, ki tako hitro gre. Zdi se mi, da skoraj ni veliko od kar je shodil, pa bo počasi začel že brati, a ne da?«
»Mhm,« pokima soseda. »Zelo dobro že obvlada velike črke, pa tudi z malimi tiskanimi nima prevelikih težav. Seveda se je tudi pisati že naučil… Gladko že prešteje do sto – najprej smo ga naučili od ena do deset, nato od deset do dvajset, potem pa desetice do sto, katerim pridaja enice, pozna pa tudi vse tisočice… Malo smo ga že učili poštevanke. Rad računa. Mu bo v šoli bolje šlo, če je že sedaj tako priden. Zdi se mi, da se kar igraje uči, skoraj brez slehernega napora.«
»V mali šoli je, kaj ne? Lahko pa bi bil že v prvem razredu.«
»Nismo še bili pripravljeni na to, saj bo to njegovo zadnje brezskrbno leto, ko mu bodo še prihranjene skrbi… Saj se veseli šole, samo mi se je malce bojimo. Ne vemo, kako se bo vključil med svoje sovrstnike.«
»Meni se ne zdi preveč boječ. Velikokrat ga vidim, da se druži z dečki naše ulice. Pa tudi k nogometu že hodi in to je tudi učenje, čeprav bi nekateri rekli, da mu šport nikjer ne bo koristil.«
»Kako da ne? Saj veste, da imajo v šoli tudi telesno vzgojo.«
»No, kaj sploh sprašujem nekaj, kar je povsem logično? Morda pa bo športnik, nikoli ne veste. Se mi zdi, da je njegov oče tudi zavzet za šport, samo da sedaj nima več toliko časa, da bi se redno ukvarjal z njim. Včasih ju vidim, da igrata nogomet na igrišču.«
»To pa je res. In tudi na tekme ga vzame zraven. Skoraj nobene ne izpustita.« pravi soseda.
»Joj, koliko pa je ura? Sem skoraj pozabila, kam sem v resnici namenjena. Pozna bom!« se zdrzne Špela in nervozno brska po torbici.
»Upam, da me ne boste imeli za nevljudno, če vas vprašam, ali se vam mudi na zmenek…«
»Ne, ne, kje pa. Sem že vajena podobnih vprašanj. Niste prvi, ki ste vprašali… Na avtobus se mi mudi, v mesto moram, izpit imam, pa še v knjižnico skočim.«
»Potem pa vas ne bom več zadrževala. Hvala za pogovor. Se mi zdi kot da se poznava že leta in leta, pa sem vas komaj letos spoznala, saj ni dolgo tega, kar ste se priselili sem…«
»Oprostite, res se mi mudi. Ne bi rada zamudila izpita. Avtobus me že čaka,« se Špela poslavlja.
»Srečno! Pa dobro opravite. Potem pa se lahko oglasite pri meni. Vas povabim na kavo. Ker ste tako prijazni. Pozdravite stare starše, ko boste prišli domov. Pa res se oglasite. Saj ne bodo vaši imeli nič proti.«
»Že dobro. Imajo radi obiske, pa tudi meni včasih rečejo, da bi morala malo v družbo, da preveč tičim v učbenikih in zapiskih. Saj skoraj polovico vasi ne poznam. Vsaj svoje vrstnike bi morala poznati.«
»Ne zamerite mi, ampak tudi meni se mudi domov, pogledat kaj dela naš Mihec. Saj je doma tudi moj mož, ker sta naš Marjan in Fanika še v službi… Ja, dobro, da ima naju… Vi pa boste zares zamudili, če se boste zagovorili z mano. Zato pa grem. Še enkrat srečno in dobro opravite. Se vidiva.« se poslovi soseda, naša Špela pa hiti na avtobusno postajo.
MAJHNA POZORNOST
»Kako prijazno od vas, mladi mož, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež.
»Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege.
»Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, morda gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.«
»Mene so starši vedno učili spoštovanja do starejših, pa tudi si mislim, da si bom s tem zaslužil vsaj malo spoštovanja na svoja stara leta. Veste, saj mi mladi nismo tako slabi, kot dajemo prvi vtis. Nekateri pač čakajo, da se jim reče. Prepričan sem, da sem v marsikom s tem dejanjem vzbudil začudenje in občudovanje hkrati, čeprav tega ne bodo priznali. Dajejo pač vtis hladnosti in nedostopnosti.«
»Lepo, da jih branite. Saj nisem rekla, da ste vsi mladi zanič. Samo se pozna, da so danes drugi časi. Včasih je bilo dosti več spoštovanja, če samo pomislim, kakšno strahospoštovanje smo v šoli čutili do učitelja. Seveda, ko pa so nas vzgajali tudi s šibo. Nihče izmed nas ni niti vedel, kaj pomeni neopravičen izostanek od pouka. In preklinjali tudi nismo, tako kot vi danes. Nismo potrebovali nobenih varnostnikov, upravitelj je znal narediti red v šoli.«
»Torej smo mi preveč razvajeni, če sem vas prav razumel. Ne jemljem tega kot osebno mišljeno grajo, ampak kot splošno dejstvo. Res je, da si skoraj ne znamo zamisliti tistih vaših starih časov, o katerih tako radi govorite. Gotovo se jih radi spominjate, čeprav niso bili niti malo rožnati.«
»Prav presenečate me s svojimi globokimi mislimi, ki vam jih glede na vašo mladost ne bi prisodila. Verjetno so vam stari starši veliko pripovedovali o svojih najlepših letih.«
»Na srečo se res dobro razumem z obema in za enkrat sta še kolikor toliko zdrava. Res mi zelo rada pripovedujeta, tako da znam njune zgodbe že na pamet, vendar se nikdar ne naveličam poslušati.«
»Pa me vseeno preseneča, da ste se kar takoj spustili v pogovor z mano. Veste, ne smete mi zameriti, da toliko govorim. Izredno rada se pogovarjam in spoznavam ljudi. Ko sem bila mlada, je v naši hiši bil dobrodošel prav vsak, ki je zavil k nam. In radi so nas imeli. Sploh se nismo zapirali sami vase. Veste, sem iz podeželja, iz kmečke družine. Bila sem za gospodinjo, ko sem se priženila, imeli smo kmetijo in vedno je bilo dovolj dela, da mi ni nikoli bilo dolg čas, pa tudi bolna nisem imela časa biti. Imam pet otrok, sedaj imajo že vsak svojo družino… Ah, kako je bilo takrat lepo. Pa kaj vam sploh pripovedujem, morda se ne bova nikdar več srečala. Upam, da zaradi mene niste pozabili izstopiti na vaši postaji, kamor koli že greste. Veste, na naslednji postaji pa zares izstopim. Bilo mi je v veselje klepetati z vami. In še enkrat hvala za prijaznost. Čeprav sem že stara, pa vendarle čutim pri sebi, da tega srečanja ne bom kar tako pozabila. Sedaj, ko so naši večinoma zdoma, jaz pa nisem več preveč pri močeh za kako težko delo, se vas bom še dolgo spominjala, kako ste mi polepšali dan. Pa tudi svoje mnenje o današnji mladini sem zaradi vas pripravljena spremeniti.«
»Nisem še srečal tako posrečene gospe, kot ste vi. Bi vas z veseljem povabil na kavo. Tudi jaz namreč izstopim na isti postaji kot vi, pa tudi se mi zdi, da sem vas že nekje videl. Bom povedal svoji stari mami. Ona vse pozna. Samo povejte mi, kako se pišete in ali ste zares z naše vasi. Dobrodošli tudi pri nas, stara mama bo zelo vesela, ker je tudi ona včasih osamljena. Prepričan sem, da se bosta dobro razumeli. Torej sedaj oba izstopiva. Boste sprejeli povabilo? Če bodo vaši domači hudi, recite, da so vas opravki zadržali dlje, kot ste pričakovali.«
»Sprejmem. Bi res rada spoznala vaše stare starše, lahko da se poznamo. Veste, ne poznam vseh iz naše vasi, ker zadnje čase več ne zahajam veliko med ljudi, me bolijo noge. Vendar pa takšne prilike, kot jo imam danes, res ne smem zamuditi. Pustila se bom presenetiti.«
»Tako, pa sva le dočakala najino postajo. Torej greste sedaj v mojo smer. Seveda, kaj sploh sprašujem. Dovolite se opreti name, ko ste rekli, da težko hodite. Vzemite si čas, jaz ga imam na pretek. Ni daleč, še tri hiše, pa bova pri nas. Komaj čakam, da vidim, kako bo stara mama presenečena.«
»Malo mi je vseeno nerodno, da me tako vabite. Kaj pa bodo ostali rekli? In zdaj je ravno pred kosilom.«
»Nič se ne izgovarjajte, obljuba dela dolg. Sicer pa, ker smo iz iste vasi, je tudi prav, da se spoznamo. Tu smo tako ali tako skoraj vsi med seboj sosedje.«
PRIDI, POVABIM TE V SVOJE ŽIVLJENJE
»Pridi, povabim te v svoje življenje. Tako mi je samotno in pusto, ker so pozabili, da sem sploh še živ…«
»Malce se vas bojim, ko začnete tako kot sedaj govoriti v pesniškem jeziku.«
»Nikar. Saj me vendar poznaš. Veš, kakšen sem. In mislim, da nisem slab. Saj nikomur nič žalega nočem, pa me vsi narobe presojate. Za vas sem preveč drugačen in nepredvidljiv. Očitno sem izvenserijski model, ki na tržišču ni preveč zaželen…«
»Ah, gospod Josi, ne govorite tako. Čisto v redu človek ste, samo predobro srce imate, to je vse.«
»Tako je pač življenje, Klara, in jaz ga tako rad živim. Sem svoboden kakor ptički na nebu, kaj mi pa manjka? Sit sem, opran tudi, žena in otroci me imajo radi. Včasih še kam pridem in koga srečam. Vidim še tudi za silo. Lahko še sam za sebe poskrbim, vsaj tisto najnujnejše. Moj razum je še zdrav, čeprav eni pravijo, da nikoli ni bilo prav vse v redu z mojo glavo. Staramo se, staramo…«
»Dobro zgledate, Josi, za vaša leta. Ste kot kak mladenič! Kje pa so vaše gubice, da nobene ne opazim? Kam ste jih le dali? Vidim, da vam je usoda mila.«
»Sem bil vse življenje zmeren v vsem, imam mirno vest, zares skregal se nisem nikoli, še manj, da bi sejal kakšne zamere in razprtije med drugimi. Pošte nisem nikoli prenašal. In delal sem, dokler sem le zmogel. Po naravi sem pa tudi zaprisežen optimist, tako da mi nič ne more do živega. Skrbi imam, pa jih ne obešam na veliki zvon. Res pa je tudi, da nobenega truda nisem obžaloval…«
»Sedaj ste mi povedali recept za dolgo življenje. Kaj pa ste mislili s tistim verzom ‘Pridi, povabim te v svoje življenje’?«
»Sem se samo ene pesmi spomnil, ki sem jo napisal v svojih mladih letih. Samo da takrat ni imela takega nadaljevanja, kot si ga prej slišala.«
»Jaz pa sem mislila, da ste jo prej kar iz rokava stresli. Kako pa gre v celoti, če se je še spomnite?«
»Otrok moj, saj veš, da mi že spomin nagaja, pa tudi te pesmi pozneje nisem shranil, tako da je vse čas vzel. Resda sem jo takrat objavil v enem glasilu, a kje so že tisti časi…«
»Dajte no, gospod Josi, nekaj pa se gotovo spomnite.«
»Ko si že tako tečna, nimam druge izbire. Torej poslušaj. Ne vem, če ti bo všeč. Gre pa tako:
Pridi, povabim te v svoje življenje.
Čimprej vstopi, bova dva.
Vem, da sem nate čakal,
zdaj si najdena.
Brez tebe vse bilo je sivo,
niti črne ni bilo,
ti prinašaš mi paleto mavrično.
Pridi, dobrodošla v življenju mojem,
postani mi sopotnica,
dnevu mojemu še svojo barvo daj,
daj, da mrtvo oživi.
Vem, da tvoj vrt že cveti,
zato, najdražja, mi odpri
kadar bom zunaj podoknico pel,
da si tvoj cvet bom s ponosom pripel.
»Josi, morate mi jo napisati. Vsa sem ganjena. Gotovo ste jo namenili svoji ženi.«
»Takrat je še nisem poznal. Bil sem še zelo mlad in to je bila moja prva velika ljubezen. Moral sem si jo šele osvojiti, saj so tudi drugi fantje pogledovali za njo. Bila je tako prikupna in nežna, skoraj še otrok. Bilo ji je tedaj 16, meni pa 20. Bila je iz moje rodne vasi, z Velikih Lašč. Bila sva skoraj soseda, toda prej se nisem nikoli zavzel zanjo…«
»Zakaj ste premolknili ravno sedaj, ko je najbolj napeto. Morate mi povedati, kaj je bilo potem.«
»O tem nerad govorim, čeprav me na Zalo vežejo sami lepi spomini. Veš, vsega ni dobro povedati, nekaj mora ostati samo tvoje. Te bo že življenje naučilo te modrosti, sedaj si še mlada.«
»Če pa vam na očeh vidim, da bi radi povedali.«
»Ne morem ti do živega. Ne vem, po kom si le tako trmasta. Kolikor poznam tvoje, ni nobeden tako neobvladljivo neugnane narave kot ti. Torej se vdam. Ne bom pa ti povedal vsega, besede, ki sem jo dal samemu sebi, ne mislim prelomiti. Veš, najina zgodba je bila preveč lepa, da bi ti jo znal povedati z besedami. Povedal ti bom samo toliko, kot se mi zdi, da je potrebno. Ne vem točno, kaj naj ti povem. Bilo je toliko vsega, da ne vem, kje naj se lotim… Ti res moram takoj zdaj povedati? Veš, rad bi se malo zbral in uredil svoje misli. Počakaj do jutri. Lahko prideš mirne duše k nam, te povabim na kosilo. Na srečo moja žena ni prav nič ljubosumna in mi ne zameri teh mojih spominov. Ja, zlata je, ne vem, kaj bi brez njene podpore. No, njej sem seveda povedal vse in je razumela, kot sem že rekel, ni bilo nobene sledi kakršne koli ljubosumnosti. Od časa do časa še pomislim na Zalo, sva le bila skupaj najini dve leti, potem se je s starši preselila v Opatijo, kjer so podedovali hišo in od takrat sva izgubila skoraj vse stike. Tudi ona se je medtem že poročila, ima svojo družino in je sedaj babica. Pa počakaj do jutri, bom še svojo Marjano vprašal, če se še ona spomni kaj takega, kar sem jaz že pozabil. Torej jutri.«
»Zdaj ste pa vi zmagali. Pa naj vam bo. Rada pridem, me že dolgo ni bila pri vas. Boste vsi doma?«
»Saj veš, da ta mladi delajo, Jurij in Boštjan sta v šoli, Jakec pa v vrtcu. Sami bomo in ne bomo se pustili motiti. Še enkrat lepo vabljena. Zdaj pa moram iti, sicer bo Marjano skrbelo, kod tako dolgo hodim. Že zdavnaj bi moral priti iz trgovine. Srečno, Klara.«
»Na svidenje, Josi. Pa doma pozdravite vse. In ne pozabite, da ste mi dolžni napisati to pesem.«
SREČANJE
»Dober večer, Petra. Kam pa kam?« soseda ogovori Špelo, dekle z njihove ulice.
»Pozdravljeni. Veste, malo grem ven,« reče Špela.
»Ja, vi si to lahko privoščite, jaz pa moram doma paziti vnučka. Saj poznate našega Mihca?« se razgovori soseda.
»Seveda ga poznam. Sosedje se vendar moramo poznati. Ampak vseeno vas bom vprašala, koliko je star. Nikoli si ne morem zapomniti.« se tudi Špela ustavi in nadaljuje pogovor.
»Ja, pet let in pol je star. Ampak ne boste verjeli, če vam povem, kako zna biti priden, če le hoče. Pravi, da zna skrbeti sam zase in da mu je včasih nerodno pred prijatelji, ker ga preveč crkljamo. Kaj hočete, bratca ali sestrice nima, samemu bi bilo dolg čas in tako smo mi skoraj ves čas z njim. Ko pa se bojimo, da bi nam prehitro odrasel in odšel.«
»Ja, to naše življenje, ki tako hitro gre. Zdi se mi, da skoraj ni veliko od kar je shodil, pa bo počasi začel že brati, a ne da?«
»Mhm,« pokima soseda. »Zelo dobro že obvlada velike črke, pa tudi z malimi tiskanimi nima prevelikih težav. Seveda se je tudi pisati že naučil… Gladko že prešteje do sto – najprej smo ga naučili od ena do deset, nato od deset do dvajset, potem pa desetice do sto, katerim pridaja enice, pozna pa tudi vse tisočice… Malo smo ga že učili poštevanke. Rad računa. Mu bo v šoli bolje šlo, če je že sedaj tako priden. Zdi se mi, da se kar igraje uči, skoraj brez slehernega napora.«
»V mali šoli je, kaj ne? Lahko pa bi bil že v prvem razredu.«
»Nismo še bili pripravljeni na to, saj bo to njegovo zadnje brezskrbno leto, ko mu bodo še prihranjene skrbi… Saj se veseli šole, samo mi se je malce bojimo. Ne vemo, kako se bo vključil med svoje sovrstnike.«
»Meni se ne zdi preveč boječ. Velikokrat ga vidim, da se druži z dečki naše ulice. Pa tudi k nogometu že hodi in to je tudi učenje, čeprav bi nekateri rekli, da mu šport nikjer ne bo koristil.«
»Kako da ne? Saj veste, da imajo v šoli tudi telesno vzgojo.«
»No, kaj sploh sprašujem nekaj, kar je povsem logično? Morda pa bo športnik, nikoli ne veste. Se mi zdi, da je njegov oče tudi zavzet za šport, samo da sedaj nima več toliko časa, da bi se redno ukvarjal z njim. Včasih ju vidim, da igrata nogomet na igrišču.«
»To pa je res. In tudi na tekme ga vzame zraven. Skoraj nobene ne izpustita.« pravi soseda.
»Joj, koliko pa je ura? Sem skoraj pozabila, kam sem v resnici namenjena. Pozna bom!« se zdrzne Špela in nervozno brska po torbici.
»Upam, da me ne boste imeli za nevljudno, če vas vprašam, ali se vam mudi na zmenek…«
»Ne, ne, kje pa. Sem že vajena podobnih vprašanj. Niste prvi, ki ste vprašali… Na avtobus se mi mudi, v mesto moram, izpit imam, pa še v knjižnico skočim.«
»Potem pa vas ne bom več zadrževala. Hvala za pogovor. Se mi zdi kot da se poznava že leta in leta, pa sem vas komaj letos spoznala, saj ni dolgo tega, kar ste se priselili sem…«
»Oprostite, res se mi mudi. Ne bi rada zamudila izpita. Avtobus me že čaka,« se Špela poslavlja.
»Srečno! Pa dobro opravite. Potem pa se lahko oglasite pri meni. Vas povabim na kavo. Ker ste tako prijazni. Pozdravite stare starše, ko boste prišli domov. Pa res se oglasite. Saj ne bodo vaši imeli nič proti.«
»Že dobro. Imajo radi obiske, pa tudi meni včasih rečejo, da bi morala malo v družbo, da preveč tičim v učbenikih in zapiskih. Saj skoraj polovico vasi ne poznam. Vsaj svoje vrstnike bi morala poznati.«
»Ne zamerite mi, ampak tudi meni se mudi domov, pogledat kaj dela naš Mihec. Saj je doma tudi moj mož, ker sta naš Marjan in Fanika še v službi… Ja, dobro, da ima naju… Vi pa boste zares zamudili, če se boste zagovorili z mano. Zato pa grem. Še enkrat srečno in dobro opravite. Se vidiva.« se poslovi soseda, naša Špela pa hiti na avtobusno postajo.
MAJHNA POZORNOST
»Kako prijazno od vas, mladi mož, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež.
»Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege.
»Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, morda gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.«
»Mene so starši vedno učili spoštovanja do starejših, pa tudi si mislim, da si bom s tem zaslužil vsaj malo spoštovanja na svoja stara leta. Veste, saj mi mladi nismo tako slabi, kot dajemo prvi vtis. Nekateri pač čakajo, da se jim reče. Prepričan sem, da sem v marsikom s tem dejanjem vzbudil začudenje in občudovanje hkrati, čeprav tega ne bodo priznali. Dajejo pač vtis hladnosti in nedostopnosti.«
»Lepo, da jih branite. Saj nisem rekla, da ste vsi mladi zanič. Samo se pozna, da so danes drugi časi. Včasih je bilo dosti več spoštovanja, če samo pomislim, kakšno strahospoštovanje smo v šoli čutili do učitelja. Seveda, ko pa so nas vzgajali tudi s šibo. Nihče izmed nas ni niti vedel, kaj pomeni neopravičen izostanek od pouka. In preklinjali tudi nismo, tako kot vi danes. Nismo potrebovali nobenih varnostnikov, upravitelj je znal narediti red v šoli.«
»Torej smo mi preveč razvajeni, če sem vas prav razumel. Ne jemljem tega kot osebno mišljeno grajo, ampak kot splošno dejstvo. Res je, da si skoraj ne znamo zamisliti tistih vaših starih časov, o katerih tako radi govorite. Gotovo se jih radi spominjate, čeprav niso bili niti malo rožnati.«
»Prav presenečate me s svojimi globokimi mislimi, ki vam jih glede na vašo mladost ne bi prisodila. Verjetno so vam stari starši veliko pripovedovali o svojih najlepših letih.«
»Na srečo se res dobro razumem z obema in za enkrat sta še kolikor toliko zdrava. Res mi zelo rada pripovedujeta, tako da znam njune zgodbe že na pamet, vendar se nikdar ne naveličam poslušati.«
»Pa me vseeno preseneča, da ste se kar takoj spustili v pogovor z mano. Veste, ne smete mi zameriti, da toliko govorim. Izredno rada se pogovarjam in spoznavam ljudi. Ko sem bila mlada, je v naši hiši bil dobrodošel prav vsak, ki je zavil k nam. In radi so nas imeli. Sploh se nismo zapirali sami vase. Veste, sem iz podeželja, iz kmečke družine. Bila sem za gospodinjo, ko sem se priženila, imeli smo kmetijo in vedno je bilo dovolj dela, da mi ni nikoli bilo dolg čas, pa tudi bolna nisem imela časa biti. Imam pet otrok, sedaj imajo že vsak svojo družino… Ah, kako je bilo takrat lepo. Pa kaj vam sploh pripovedujem, morda se ne bova nikdar več srečala. Upam, da zaradi mene niste pozabili izstopiti na vaši postaji, kamor koli že greste. Veste, na naslednji postaji pa zares izstopim. Bilo mi je v veselje klepetati z vami. In še enkrat hvala za prijaznost. Čeprav sem že stara, pa vendarle čutim pri sebi, da tega srečanja ne bom kar tako pozabila. Sedaj, ko so naši večinoma zdoma, jaz pa nisem več preveč pri močeh za kako težko delo, se vas bom še dolgo spominjala, kako ste mi polepšali dan. Pa tudi svoje mnenje o današnji mladini sem zaradi vas pripravljena spremeniti.«
»Nisem še srečal tako posrečene gospe, kot ste vi. Bi vas z veseljem povabil na kavo. Tudi jaz namreč izstopim na isti postaji kot vi, pa tudi se mi zdi, da sem vas že nekje videl. Bom povedal svoji stari mami. Ona vse pozna. Samo povejte mi, kako se pišete in ali ste zares z naše vasi. Dobrodošli tudi pri nas, stara mama bo zelo vesela, ker je tudi ona včasih osamljena. Prepričan sem, da se bosta dobro razumeli. Torej sedaj oba izstopiva. Boste sprejeli povabilo? Če bodo vaši domači hudi, recite, da so vas opravki zadržali dlje, kot ste pričakovali.«
»Sprejmem. Bi res rada spoznala vaše stare starše, lahko da se poznamo. Veste, ne poznam vseh iz naše vasi, ker zadnje čase več ne zahajam veliko med ljudi, me bolijo noge. Vendar pa takšne prilike, kot jo imam danes, res ne smem zamuditi. Pustila se bom presenetiti.«
»Tako, pa sva le dočakala najino postajo. Torej greste sedaj v mojo smer. Seveda, kaj sploh sprašujem. Dovolite se opreti name, ko ste rekli, da težko hodite. Vzemite si čas, jaz ga imam na pretek. Ni daleč, še tri hiše, pa bova pri nas. Komaj čakam, da vidim, kako bo stara mama presenečena.«
»Malo mi je vseeno nerodno, da me tako vabite. Kaj pa bodo ostali rekli? In zdaj je ravno pred kosilom.«
»Nič se ne izgovarjajte, obljuba dela dolg. Sicer pa, ker smo iz iste vasi, je tudi prav, da se spoznamo. Tu smo tako ali tako skoraj vsi med seboj sosedje.«
