Vrtnica.
Svila v laseh.
Odeta v tančico te vabim na ples.
Sem kakor Uršika zala,
plesalce izbiram
in na tihem njihov namen ocenjujem.
Sem fina in brhka,
a nedostopno nejasna in resna,
zasanjana rosna kaplja v pozni pomladi.
Odeta v sanje te iščem s pogledi,
lovim tvoje besede,
na trnih sem že,
ker te še vedno ni pome.
In gledam na uro,
sprehajam se jezno,
štejem minute,
kdaj bo devet,
da končno prideš.
Sem si dejala,
da te bom tokrat pričakala zbrana, umirjena
samozavestna in elegantna –
od vseh mojih obljub so ostale le besede in čakanje.
Spet sem nemirna,
trema me daje,
ko ne dočakam
svojega princa.
Tvoja princeska sem z eno napako,
ta pa je ta, da te še sploh ne poznam,
a že vem, da te ljubim.
Če gre za pravo ljubezen, ne vem,
vem le to, da je srček vznemirjen in korak ves utrujen,
misli zaspane in izigrane.
Le kje se mudiš,
princ moj črnolasi?
Podaj mi roko,
naj name pade
slap tvojih zvonkih besed,
naj me objameta
srebren tvoj smeh
in iskrice v očeh.
Jutro je že, ura pol dve,
jaz pa še čakam, dežuram
gledam v okno, ovčice preštevam,
da zaspane veke s pravljico zamotim,
ker se mi že rahlo spi,
pa tudi mnogi povabljeni so že odšli.
Gledam v okno in čakam.
Zdaj že preštevam histerične solze užaljenosti.
Nestrpnost me daje, tebe pa ni.
Prav, pa pojdimo naprej.
Si bom že nekaj izmislila,
kar tako, brez slovesa,
med prvimi, pa res ne bom odšla.
»Tok tok« po vratih
prikaže se glava črnih las,
iskrivo s smehljajem
v zadregi premeriš ambient,
svojo deklico pa nehote spregledaš
in se odpraviš na parket
kar mimo mene
in mi zmešaš štrene.
Kaj naj storim?
Domov lahko še vedno odidem.
Tudi lakota me je že minila.
Ravnokar sem se prav zbudila.
Glasba je že tečna in brez veze.
Ti si že oddan, kot vidim.
Pa igrajmo še naprej.
Tudi jaz si poiščem par
in odplešem za tabo.
Vse je lepo in prav,
edina napaka je,
da si predstavljam,
da sem s tabo.
»Kak si?« zaslišim.
»Slabo, ne morem več.«
Moj soplesalec odide po prvo pomoč.
Komaj še diham, tako sem razburjena.
V meni se grenko nabira pelin.
Skozi solze vidim tvoj obraz
in si končno le priznam poraz:
ko vidim, da se sklanjaš k njej
in jo objemaš,
ji gotovo kaj lepega praviš,
ker ji tako žari obraz.
Nenadoma roka na moji rami.
»Kdo je?« se zdrznem.
Ti se nasmehneš in mi pokimaš:
»Samo še ta ples, potem pa bom tvoj,« rečeš
in jo spet na plesišče odvedeš.
Glasbe je konec, končno prideš do mene,
ti, ki te čakam že štiri ure …
Se na hitro opravičiš,
da ste praznik imeli in da so te zadržali.
»Nezemljani!« se šalim, »Ne, raje cigani!« še pristavim.
»No, pa ugani!« se braniš.
»Nimaš pojma, kako sem se bala,
da sem te zaman čakala,« pripomnim tedaj.
»Ej, deklič moj, zdaj sem pa ves tvoj.«
To je en lep prizor iz najinega življenja,
ko sva bila še skupaj in še kot sveže zaljubljena.
Vmes sva se par krat tudi razšla,
ko sva si prišla preblizu
in se je pripravljalo k nevihti.
Komaj čakam, da se vrneš.
Kadar koli, le da prideš.
Danes ali jutri.
Ali čez deset let.
Četudi te čakam v nedogled.
V tej samoti je za znoret:
vsi ste odšli, se odselili,
se poročili in si družine ustvarili,
nikogar pa ni, ki bi ob meni ostal,
ostale so le lepe sanje.
Še teh so mi včasih favš
in govori se, da sem v zmoti.
Še sama sebi sem včasih napoti.
Se zgodi, rečem. Bo že bolje.
In se oprem kariere.
Takih domislic je bilo že stotero,
Glavno je to, da me nič ni bolelo.
Torej se vpišem v Bolero.
Pohitim, da vpisa in dečka ne zamudim.
Spet se smilim sama sebi.
Kako si patetična, si rečem.
»Malo se smiri, curice malo! Kamo tako žuriš?« reče mi nek glas.
Ozrem se. »O, ti si! To je dokaz!«
»Že ves teden te sanjam, nepretrgoma.«
»Počakaj, potegnil te bom do doma,« obljubiš.
»Kako si zlat! Hvala. Kaj pa ples?«
»Oh, ja, seveda. Zdaj gre zares!«
sva v roke pljunila
in si obljubila,
da bova hitro napredovala
in najboljši par postala.
Do solz sva medtem se nasmejala,
ti in jaz, idealen par!
Malce sva se z drugimi spogledovala,
a kaj kmalu ugotovila,
da drugih in flirta zares ne potrebujeva
in tako je najina zvestoba ostala neomadeževana,
ker je dovolj, da imava drug drugega
in še ples je bil za namenček tako romantičen,
da si me vprašal,
če bi te želela za stalno obdržati
in ne le tu in tam, kakor naju je pač bila trenutno volja.
V tvoje oči se zazrem in se v njih najdem,
nežno se z obrazom k tebi privijem
in najini dolgi lasje se skoraj prepletejo,
in ko te tako gledam,
se mi zazdiš kot egipčanski princ
črnih oči.
Vsaka tvoja beseda je zame najčistejši biser, posoda zvena, srebrnen vodnjak.
Vsaka tvoja solza je kot slana dežna kaplja v zgodnjem jutru.
Tvoje oči so kot črno morje.
In tvoj nasmeh je mavrica.
Vsak tvoj gib je graciozno lep kot labodji ples na mirni gladini jezera,
vse naokrog je lokvanj posut,
le za naju dva
se bere ta večerna pravljica.
Tako vstopava v čarobnost življenja in ga okušava.
S poljubom se konča tudi tale pravljica,
čeprav še dokončno ni končana,
saj se za srečno poroko še malce premalo poznava.
Vrtnica.
Svila v laseh.
Odeta v tančico te vabim na ples.
Sem kakor Uršika zala,
plesalce izbiram
in na tihem njihov namen ocenjujem.
Sem fina in brhka,
a nedostopno nejasna in resna,
zasanjana rosna kaplja v pozni pomladi.
Odeta v sanje te iščem s pogledi,
lovim tvoje besede,
na trnih sem že,
ker te še vedno ni pome.
In gledam na uro,
sprehajam se jezno,
štejem minute,
kdaj bo devet,
da končno prideš.
Sem si dejala,
da te bom tokrat pričakala zbrana, umirjena
samozavestna in elegantna –
od vseh mojih obljub so ostale le besede in čakanje.
Spet sem nemirna,
trema me daje,
ko ne dočakam
svojega princa.
Tvoja princeska sem z eno napako,
ta pa je ta, da te še sploh ne poznam,
a že vem, da te ljubim.
Če gre za pravo ljubezen, ne vem,
vem le to, da je srček vznemirjen in korak ves utrujen,
misli zaspane in izigrane.
Le kje se mudiš,
princ moj črnolasi?
Podaj mi roko,
naj name pade
slap tvojih zvonkih besed,
naj me objameta
srebren tvoj smeh
in iskrice v očeh.
Jutro je že, ura pol dve,
jaz pa še čakam, dežuram
gledam v okno, ovčice preštevam,
da zaspane veke s pravljico zamotim,
ker se mi že rahlo spi,
pa tudi mnogi povabljeni so že odšli.
Gledam v okno in čakam.
Zdaj že preštevam histerične solze užaljenosti.
Nestrpnost me daje, tebe pa ni.
Prav, pa pojdimo naprej.
Si bom že nekaj izmislila,
kar tako, brez slovesa,
med prvimi, pa res ne bom odšla.
»Tok tok« po vratih
prikaže se glava črnih las,
iskrivo s smehljajem
v zadregi premeriš ambient,
svojo deklico pa nehote spregledaš
in se odpraviš na parket
kar mimo mene
in mi zmešaš štrene.
Kaj naj storim?
Domov lahko še vedno odidem.
Tudi lakota me je že minila.
Ravnokar sem se prav zbudila.
Glasba je že tečna in brez veze.
Ti si že oddan, kot vidim.
Pa igrajmo še naprej.
Tudi jaz si poiščem par
in odplešem za tabo.
Vse je lepo in prav,
edina napaka je,
da si predstavljam,
da sem s tabo.
»Kak si?« zaslišim.
»Slabo, ne morem več.«
Moj soplesalec odide po prvo pomoč.
Komaj še diham, tako sem razburjena.
V meni se grenko nabira pelin.
Skozi solze vidim tvoj obraz
in si končno le priznam poraz:
ko vidim, da se sklanjaš k njej
in jo objemaš,
ji gotovo kaj lepega praviš,
ker ji tako žari obraz.
Nenadoma roka na moji rami.
»Kdo je?« se zdrznem.
Ti se nasmehneš in mi pokimaš:
»Samo še ta ples, potem pa bom tvoj,« rečeš
in jo spet na plesišče odvedeš.
Glasbe je konec, končno prideš do mene,
ti, ki te čakam že štiri ure …
Se na hitro opravičiš,
da ste praznik imeli in da so te zadržali.
»Nezemljani!« se šalim, »Ne, raje cigani!« še pristavim.
»No, pa ugani!« se braniš.
»Nimaš pojma, kako sem se bala,
da sem te zaman čakala,« pripomnim tedaj.
»Ej, deklič moj, zdaj sem pa ves tvoj.«
To je en lep prizor iz najinega življenja,
ko sva bila še skupaj in še kot sveže zaljubljena.
Vmes sva se par krat tudi razšla,
ko sva si prišla preblizu
in se je pripravljalo k nevihti.
Komaj čakam, da se vrneš.
Kadar koli, le da prideš.
Danes ali jutri.
Ali čez deset let.
Četudi te čakam v nedogled.
V tej samoti je za znoret:
vsi ste odšli, se odselili,
se poročili in si družine ustvarili,
nikogar pa ni, ki bi ob meni ostal,
ostale so le lepe sanje.
Še teh so mi včasih favš
in govori se, da sem v zmoti.
Še sama sebi sem včasih napoti.
Se zgodi, rečem. Bo že bolje.
In se oprem kariere.
Takih domislic je bilo že stotero,
Glavno je to, da me nič ni bolelo.
Torej se vpišem v Bolero.
Pohitim, da vpisa in dečka ne zamudim.
Spet se smilim sama sebi.
Kako si patetična, si rečem.
»Malo se smiri, curice malo! Kamo tako žuriš?« reče mi nek glas.
Ozrem se. »O, ti si! To je dokaz!«
»Že ves teden te sanjam, nepretrgoma.«
»Počakaj, potegnil te bom do doma,« obljubiš.
»Kako si zlat! Hvala. Kaj pa ples?«
»Oh, ja, seveda. Zdaj gre zares!«
sva v roke pljunila
in si obljubila,
da bova hitro napredovala
in najboljši par postala.
Do solz sva medtem se nasmejala,
ti in jaz, idealen par!
Malce sva se z drugimi spogledovala,
a kaj kmalu ugotovila,
da drugih in flirta zares ne potrebujeva
in tako je najina zvestoba ostala neomadeževana,
ker je dovolj, da imava drug drugega
in še ples je bil za namenček tako romantičen,
da si me vprašal,
če bi te želela za stalno obdržati
in ne le tu in tam, kakor naju je pač bila trenutno volja.
V tvoje oči se zazrem in se v njih najdem,
nežno se z obrazom k tebi privijem
in najini dolgi lasje se skoraj prepletejo,
in ko te tako gledam,
se mi zazdiš kot egipčanski princ
črnih oči.
Vsaka tvoja beseda je zame najčistejši biser, posoda zvena, srebrnen vodnjak.
Vsaka tvoja solza je kot slana dežna kaplja v zgodnjem jutru.
Tvoje oči so kot črno morje.
In tvoj nasmeh je mavrica.
Vsak tvoj gib je graciozno lep kot labodji ples na mirni gladini jezera,
vse naokrog je lokvanj posut,
le za naju dva
se bere ta večerna pravljica.
Tako vstopava v čarobnost življenja in ga okušava.
S poljubom se konča tudi tale pravljica,
čeprav še dokončno ni končana,
saj se za srečno poroko še malce premalo poznava.
