»V Tihi ulici živi na šestici v gornjem stanovanju Pepo Megla,« mi je naročil delovodja. »Pojdi in prebeli mu stanovanje!«
In sem bila tam. Cekar s soboslikarksim orodjem sem odložila pri domofonu. Pri zvoncih je pisalo: Dragica in Jože Megla.
Dvakrat sem pozvonila, a se ni nihče oglasil. Še sreča, da je bila ključavnica na vhodnih vratih pokvarjena in se mi je posrečilo priti do dvigala, ki me je potegnilo z vso pleskarsko kramo v zadnje nadstropje.
A tudi tu se na zvonjenje ni nihče oglasil.
Po desetih letih dela sem bila vajena ljudi vseh sort - prijetnih, zahtevnih in tudi zelo sitnih. Vedno sem se znašla tako ali drugače in vsi so bili z mano zadovoljni. A kaj takšnega!
Močno sem potrkala. Saj ve, da pridem pleskat.
»Mogoče pa je človek star in gluh?« sem pomislila. V roke sem vzela čopič in z držajem potolkla po vratih, da je zadonelo po stopnišču.
Tedaj sem slišala iz stanovanja nejevoljen glas:
»Vstopite vendar, saj so vrata odklenjena!«
Znašla sem se v temnem prednjem prostoru malega stanovanja in na vratih iz spalnice je stal moški pri petdesetih, vidno nejevoljen, kakor da ga motim.
»Lep sončen dan vam želim, gospod Megla!« sem ga prijazno pozdravila.
Mrko je gledal predse in zagodrnjal:
»Kakšen sončen dan? Ne vidite, da sem v temi?« je sitnaril Pepo.
»Joj, zakaj si pa ne odprete rolet? Saj ste tako blizu sonca,« sem se pošalila.
Peljal me je v kuhinjo, kjer je bilo malo svetleje. Razstavila sem orodje, razstrla časopisni papir in se pripravljala za delo.
On pa je sedel pri popackani mini, ob polnem pepelniku cigaretnih ogorkov. S komolci se je naslonil na mizo, si z dlanmi podpiral glavo, kakor da je iz svinca. Ni se premaknil, kakor da so ga prilepili na stol.
»Ej, pa še mlad, in še fejst je. Kaj ga ni sram, da živi v takšni svinjariji,« mi je šinilo skozi možgane.
»Odprla bom okna, da se ne zadušiva!« sem mu rekla.
»Delajte, kar morate!« je zagodrnjal.
Dvignila sem rolete v vsem stanovanju in odprla okna. Koderkoli pa sem šla, sem se zapletala v njegova oblačila, ki so ležala vsepovsod kar po tleh. Zbirala sem jih na kup.
»Kje pa imate ženo?« sem bila radovedna. Zopet dolg molk…
»Eh…,« je rekel odsotno. »Saj vsi vejo, da mi je žena ušla k drugemu. Saj vsi govorijo o tem. Tudi vaš šef ve. Kaj vam ni povedal? Saj jo je poznal, Dragico, mojo bivšo.«
»Menda ni edina na svetu, gospod Megla!« sem govorila, ko sem lezla na lojtro.
»Ne rabim nobene,« je zagodrnjal in spet obsedel kot kup nesreče.
»Saj bi jo tudi težko dobil, ko si tako kisel in len,« sem pomislila. Skozi odprto okno je prihajal v stanovanje sveži zrak. Kako dolgo ni že prezračil?
Kakor da so mu sončni dan, sveži zrak in modro nebo tam zunaj odprli razvezali jezik:
»Nekoč je belila moja Dragica…«
Besede so mu stežka prihajale z jezika. Videlo se je, da ni vajen govoriti o takšnih stvareh. Vase zaprt človek, takoj sem ga ocenila.
Potem je dolgo molčal in morala sem ga presedati, ko sem barvala strop nad njim. Čakala sem, ker sem vedela, da mi hoče povedati še nekaj. Celo uro je sedel tam, dokler nisem končala kuhinje, ki je bila zdaj videti čista in prijetna. Preden pa sem se prestavila v dnevno sobo, je rekel skoraj brez volje:
»Kuhinjo je lahko prebeliti. Ampak težko je človeku namalati modro nebo!«
Zgodba je iz knjige NAMALAJ MI MODRO NEBO, Malarske zgodbe, ki bo v kratkem izšla pri Liri, Ruše.
»V Tihi ulici živi na šestici v gornjem stanovanju Pepo Megla,« mi je naročil delovodja. »Pojdi in prebeli mu stanovanje!«
In sem bila tam. Cekar s soboslikarksim orodjem sem odložila pri domofonu. Pri zvoncih je pisalo: Dragica in Jože Megla.
Dvakrat sem pozvonila, a se ni nihče oglasil. Še sreča, da je bila ključavnica na vhodnih vratih pokvarjena in se mi je posrečilo priti do dvigala, ki me je potegnilo z vso pleskarsko kramo v zadnje nadstropje.
A tudi tu se na zvonjenje ni nihče oglasil.
Po desetih letih dela sem bila vajena ljudi vseh sort - prijetnih, zahtevnih in tudi zelo sitnih. Vedno sem se znašla tako ali drugače in vsi so bili z mano zadovoljni. A kaj takšnega!
Močno sem potrkala. Saj ve, da pridem pleskat.
»Mogoče pa je človek star in gluh?« sem pomislila. V roke sem vzela čopič in z držajem potolkla po vratih, da je zadonelo po stopnišču.
Tedaj sem slišala iz stanovanja nejevoljen glas:
»Vstopite vendar, saj so vrata odklenjena!«
Znašla sem se v temnem prednjem prostoru malega stanovanja in na vratih iz spalnice je stal moški pri petdesetih, vidno nejevoljen, kakor da ga motim.
»Lep sončen dan vam želim, gospod Megla!« sem ga prijazno pozdravila.
Mrko je gledal predse in zagodrnjal:
»Kakšen sončen dan? Ne vidite, da sem v temi?« je sitnaril Pepo.
»Joj, zakaj si pa ne odprete rolet? Saj ste tako blizu sonca,« sem se pošalila.
Peljal me je v kuhinjo, kjer je bilo malo svetleje. Razstavila sem orodje, razstrla časopisni papir in se pripravljala za delo.
On pa je sedel pri popackani mini, ob polnem pepelniku cigaretnih ogorkov. S komolci se je naslonil na mizo, si z dlanmi podpiral glavo, kakor da je iz svinca. Ni se premaknil, kakor da so ga prilepili na stol.
»Ej, pa še mlad, in še fejst je. Kaj ga ni sram, da živi v takšni svinjariji,« mi je šinilo skozi možgane.
»Odprla bom okna, da se ne zadušiva!« sem mu rekla.
»Delajte, kar morate!« je zagodrnjal.
Dvignila sem rolete v vsem stanovanju in odprla okna. Koderkoli pa sem šla, sem se zapletala v njegova oblačila, ki so ležala vsepovsod kar po tleh. Zbirala sem jih na kup.
»Kje pa imate ženo?« sem bila radovedna. Zopet dolg molk…
»Eh…,« je rekel odsotno. »Saj vsi vejo, da mi je žena ušla k drugemu. Saj vsi govorijo o tem. Tudi vaš šef ve. Kaj vam ni povedal? Saj jo je poznal, Dragico, mojo bivšo.«
»Menda ni edina na svetu, gospod Megla!« sem govorila, ko sem lezla na lojtro.
»Ne rabim nobene,« je zagodrnjal in spet obsedel kot kup nesreče.
»Saj bi jo tudi težko dobil, ko si tako kisel in len,« sem pomislila. Skozi odprto okno je prihajal v stanovanje sveži zrak. Kako dolgo ni že prezračil?
Kakor da so mu sončni dan, sveži zrak in modro nebo tam zunaj odprli razvezali jezik:
»Nekoč je belila moja Dragica…«
Besede so mu stežka prihajale z jezika. Videlo se je, da ni vajen govoriti o takšnih stvareh. Vase zaprt človek, takoj sem ga ocenila.
Potem je dolgo molčal in morala sem ga presedati, ko sem barvala strop nad njim. Čakala sem, ker sem vedela, da mi hoče povedati še nekaj. Celo uro je sedel tam, dokler nisem končala kuhinje, ki je bila zdaj videti čista in prijetna. Preden pa sem se prestavila v dnevno sobo, je rekel skoraj brez volje:
»Kuhinjo je lahko prebeliti. Ampak težko je človeku namalati modro nebo!«
Zgodba je iz knjige NAMALAJ MI MODRO NEBO, Malarske zgodbe, ki bo v kratkem izšla pri Liri, Ruše.
