Prebudim se v glasbi megle. Z dreves pada rumeno listje. Bledo sonce se prebije skozi koprenaste oblake, iz dimnikov se kadi.
Pred menoj je bel list papirja. Strmim vanj, napenjam možgane in se pogovarjam sama s sabo. Potopim se v globino resničnosti.
Ugotovim, da je najbolje živeti za danes, če te kliče ljubezen.
V meni je jesen, ki se preveša v zimo, ko vse zaspi in umre.
Čakam na klopci, da se zvečeri, ko zaveje topel poletni piš vetra, ki privabi majhne drobne kresnice.
Gledam ptice, ki krožijo v svojem obredu pod nebom in pojo uspavanko, preden odlete v svoja počivališča.
Sonce zagrnilo je svoj obraz in mrak poljubi mamino lice, ji odgrne zaveso spominov.
Čas me opazuje. Kresnici moji. Vsaka po svoje hodimo pot. Večerim s sivino v laseh.
Noč za nočjo vaju v misli z nežno ljubeznijo pokrijem. In tako kot nekoč tiho želim lahko noč!
