SAMA NA KMETIJI

»Ketišev grunt ima najlepšo lego v vasi. V gozdu pa rastejo stoletna drevesa,« so pravili vaščani.

Po opravljenem delu v hlevu sta se zakonca ustavila pod cvetočo češnjo, ki je rasla pred hišo.

»Poglej, Rudi, kako vse raste in kipi od toplega pomladnega sonca. In glej, kako lep razgled je s tega položnega hribčka na zelen travnik, kjer se odpirajo nove cvetlice, ki so lepe kot biseri,« je navdušeno dejala Ana, ki se je pred kratkim omožila na kmetijo.

Zazrt v njene modre oči je dejal:

»Hvaležen sem očetu in materi, da sta mi privzgojila delovne navade in ljubezen do zemlje. Po materinem odhodu v večnost so pri hiši manjkale ženske roke. Našel sem tebe, ki mi izkazuješ nežnost in ljubezen. Dobra, skrbna družica si. S teboj sem srečen! Rad te imam!«

Ana je žarela od radosti, saj ji je pohvala dobro déla.

»Skoraj neopazno se je pomlad prelevila v poletje in sonce že hudo peče. Dolgih njiv s koruzo pa ni konca ne kraja,« je rekla Ana in se naslonila na motiko.

»Kar lahko storiva danes, ne odlašajva na jutri. Saj ne veš, kaj po prinesel jutrišnji dan. Po svetu vre in smrdi po smodniku.«

»Bog ne daj, da me doleti kaj takega,« je zavzdihnila Ana.

Bil je siv in turoben dan. V deželi so strašili s pozivi. Mlada še nista dobro zaživela, ko je vojna posegla tudi v njuno skupno življenje. Rudi je z grozo v srcu in tresočimi rokami odpiral nesrečno pismo, v katerem je bil poziv na fronto.

Ana pa je tarnala:

»Ljubi moj Rudi, kako bom zmogla sama na tem velikem gruntu!«

»Draga moja, ne bodi žalostna. Vrnil se bom in takrat bova imela otroke in se veselila z njimi,« jo je tolažil in jo pogladil po temno rjavih, gladko počesanih laseh. Čeprav so se v njegovi glavi prepletale slabe slutnje in spomin na to, kar mu je pravila mati:

»Zdravi fantje in možje odhajajo na fronto, domov pa jih vračajo v krstah.«

Tistega jutra je nebo jokalo, lilo je kot iz škafa. Z grenkobo v srcu je Rudi objel svojo ljubljeno ženo in jo poljubil na cvetoča, rdeča lica.

»Ostani mi zvesta, čuvaj dom in pazi nase,« ji je rekel in naglo pograbil leseni kovček ter odšel skozi vrata, da žena ne bi opazila solz v njegovih očeh.

Ana mu je z roko molče mahala skozi okno. Odhajal je po kolovozni poti. Preden je zavil skozi gosto poraščen zelen gozd, je za trenutek odložil kovček, se obrnil proti domu in ji pomahal v slovo.

»Rudi se bo kmalu vrnil po isti poti domov,« je sama v sebi iskala tolažbo in si s predpasnikom obrisala solze z obraza.

Odtlej je Ana sama gospodarila na veliki kmetiji. Poleg gospodinjstva je bila sama tudi pri kmečkih opravilih. Moža je zelo pogrešala. Zaradi preobilice dela v času košnje ali žetve ni šlo brez tuje pomoči. Šla je po vasi prosit tistih nekaj dedcev, ki še niso bili vpoklicani v vojsko.

Ana je s kosci navsezgodaj bila na travniku. Bila je šibke rasti, a vendar je prijela za koso in kosila kakor močan moški. Pod kosami so legle trave in venele pisane travniške rožice.

»Hej, Ana! Prav nič ne zaostajaš. Mislil sem, da boš kmalu omagala,« ji je láskal Poldek.

»Saj sem vendar vajena težkega dela,« mu je ostro vsekala nazaj.

Ana je vlekla koso pred Poldkom. On se je rad oziral v njeno vitko postavo.

»Le čemu tako dolgo krilo, da so njene noge komaj videne … Vedno teže je premagoval skušnjavo. Mlada je še in zagotovo si želi nežnih dotikov … Saj sem vendar tudi jaz mlad in fejst. Hm, poročena je, pa kaj, saj njega ni doma,« mu je rojilo po glavi.

Ana niti slutila ni, o čem Poldek sanjari za njenim hrbtom.

In že je čez hrib in dol zadonela pesem koscev:

»Oblaki so rdeči,
kaj nek´pomenijo?
Da vsi ti mladi fantje
na vojsko pojdejo …«

Pesem se je Ane tako hudo dotaknila, da so ji v rokah popustile moči. Odložila je koso z izgovorom:

»Po malico grem za vas. Ste že lačni in žejni?«

Med potjo do hiše je premišljevala:

»Skoraj dan in noč mislim na svojega ljubega in trepetam v strahu, da bo nekega dne prispelo kruto sporočilo, da je padel tam nekje daleč, v tuji deželi. Jaz pa bom ostala sama na kmetiji, nesrečna mlada vdova.«

Pri sušenju in spravilu sena so prišle na pomoč žene in dekleta, ki so imeli doma le malo zemlje. Med njimi je bila tudi Poldkova žena Liza. Pomagale so pri žetvi in mlačvi. Ana pa jim je za plačilo dajala mleko, moko in razne pridelke, ki jih je narava podarjala v jeseni. Ob božiču pa je njihove otroke nagradila z orehi, jabolki, hruškami, suhimi slivami. Tudi pri kolinah jih je obdarila. Te revne družine so bile izjemno bogate z otroki, zato jim je hrana zelo prav prišla.

Po dolgem času je Ana dobila od moža težko pričakovano pošto.

»Oh kako mi razbija srce,« se je zalotila pri odpiranju pisma.

Prišlo je Rudijevo prvo pismo. Pisalo je:

Ljuba moja Ana!

Lačni, žejni, raztrgani in ušivi ... Dan za dnem švigajo krogle okrog ušes. Premaguje me grozno domotožje. Hotel sem pobegniti, pa sem si premislil. Če bi me ujeli, bi šel pod šus …

»Hvala Bogu, da je živ!« si je oddahnila Ana.

Brž mu je odpisala in hrepeneče čakala na njegov odgovor. Po krutem in dolgem čakanju se je leto zasukalo naokrog.

»Mogoče je zopet skušal pobegniti, pa so ga ujeli? Ali ga je zadela krogla na fronti?«

»Jesenska dela na polju so opravljena. Drva za zimo je na srečo priskrbel Rudi z delavci, da jih bo še za dve zimi dovolj. Dober in delaven človek je bil. Oh, kako ga pogrešam. Poskrbeti je treba le še za steljo. Saj dela nikoli ne zmanjka. Dovolj ga je še v hlevu in v hiši.«

Preden je Ana utrujena legla v posteljo, je nekdo potrkal na okno.

»Joj, kaj če se je vrnil Rudi?« jo je razveselilo in sočasno šokiralo, saj vojne še ni bilo konec.

»Ali me luna trka? Nocoj je vendar polna luna.«

Še močneje, da so se rahlo stresle šipe.

»Oh, Bog, a je Rudi padel na fronti?« pa je cahen, to je pomenilo znamenje umirajoče ljubljene osebe. V strahu je pričela molíti.

Trkanje po šipi se je nadaljevalo. Luči ni prižgala, saj je lunin soj razsvetljeval spalnico. Ojunačila se je in vstala. Pritihotapila se je do okna in odprla. Varovali so jo železni križi na oknu, pred morebitnim lopovom. Skoraj jo je kap, ko je zagledala Poldka pri oknu. Šepetaje ji je pričel rožice saditi:

»Ana, kakor angel si lepa. Gledal sem te, ko si se slačila. Hrepenim po tebi! Vsak čas ti bom pomagal, zmeraj bom na razpolago.«

Ani je butnila kri v glavo. Na glas je zavreščala:

»Zgini od tod! Brž se poberi z lestve!«

»No, Ana, ne bodi tako kruta, daj, spusti me noter, da se le malo privijem k tebi. Lepa si kot angel! Le tebe si želim.«

Zaloputnila je okno pred nosom, zastrla debelo platneno zaveso in pomislila:

»Kaj si le ta cepec dovoli?! To mi je še treba! Dovolj imam težav in skrbi.«

Poldek je bil vztrajen. Trkal je rahlo in zopet močneje …

Končno je Ani prekipelo. Odšla je v kuhinjo po vedro vode. Odgrnila zaveso, na stežaj odprla okno in pomolila glavo do železnih križev.

Ko jo je Polde opazil, je zopet hrepeneče vzdihoval in govoril:

»Ljuba Ana, si se premislila?« Pomolil je ustnice skozi reže, da bi jo vsaj poljubil in le malo potipal … Ana pa se je naglo sklonila in Poldek je skozi okno dobil hladen tuš, ki ga je v hipu streznil.

Ana pa je divje vreščala:

»Brž se poberi k ženi in otokom! Saj jih imaš cel ducat. Si me razumel!«

Jesen je zažarela v najlepših pisanih barvah.

Zjutraj, ko se je prebudila, se je ozrla skozi okno, od koder je bil prečudovit pogled na sadovnjak in še zmeraj skrbno obdelane njive, in pomislila:

»Jesen žari v najlepših pisanih barvah. Obdarila nas je z obilnimi darovi. Jesenska dela so opravljena in pred vrati je dan, ko se moram po starem običaju ter lepi navadi zahvaliti vsem, ki so mi skozi vse leto pomagali.«

Na zahvalno nedeljo jih je povabila na slavnostno kosilo. Spomnila se je tudi na njihove otroke. Tako je poleg obilne jedače in pijače bil v Aninem domu ta dan otroški direndaj.

»Na veselih otroških obrazih je zaznati, da se otroci še ne zavedajo, kje so in kaj se dogaja z njihovimi očeti. Ali jih bodo še sploh kdaj videli? Saj so še premajhni, da bi se tega zavedali,« je z bolečino v srcu pomislila Ana.

Zadovoljni so odhajali na svoje domove in hvalili gospodinjo, kako je pridna in dobrodušna.

Ana pa je ob obilici dela v hiši in hlevu spet ostala sama. Njene misli so spet odplavale k Rudiju:

»Oh, ko bi že prišel čas, da se vrneš. Takrat bova tudi midva imela otroke in se igrala z njimi.

V zimskih dneh se je Ana nekoliko odpočila od trdega dela na zemlji. Le dolge, zimske noči so zanjo bile zoprne. Spremljale so jo nočne more in blodnje.

Zopet je v deželo prišla nova pomlad in začelo se je trdo delo na polju. Ana je vpregla vole in naredila brazde. Za tem je polagala semenski krompir vanje. Od pripognjene drže se ji je hudo razbolel križ. Zdelo se ji, da se ji bo zlomil. Zravnala se je, da bi si le malo odpočila. Ogledovala si je cvetoči sadovnjak. Tedaj se ji je zopet pred očmi prikazal Rudi in v ušesih ji je odzvanjala pesem, ki jo je včasih zapel Rudi:

»Polje, kdo bo tebe ljubil,
ko bom jaz na vojsko šel …«

»Le kako dolgo še bom zmogla sama? Ali se bova z Rudijem še sploh kdaj videla?« se je spraševala.

Tedaj je zagledala poštarja, ki se je s hitrimi, dolgimi koraki in natlačeno torbo vzpenjal navkreber. Čez razbrazdano njivo se je namenil proti njej.

»Oh, joj, groza! Morda je prišlo sporočilo, da je Rudi mrtev?« prijela se je za prsi, saj ji je srce bílo tako močno, da je čutila utrip svojega srca v ušesih.

»Bog daj!« je Ano pozdravil poštar in ji izročil pismo. Na znamki je bil odtisnjen žig Rusija.

Z blatnimi rokami je odpirala Rudijevo pismo. V njem je bil listič z nepoznano pisavo in brez podpisa.

»Pismo sem prinesel na pošto po skrivnih poteh. Rudijev dober kolega – nekdanji sotrpin.«

Na zmečkanem listu papirja pa je pisalo:

Ljuba moja Ana!

Skušal sem pobegniti, pa so me ujeli. Vtaknili so me v ječo. Take tukaj pošiljajo pod šus. Dobro sem se zmazal. V ječi mi delajo družbo podgane in miši. Če ne bi imel tebe, moja Ana, bi raje umrl. Saj to ni več človeka vredno življenje, kaj počne človek s sočlovekom. Sonce le redkokdaj pošlje svetel žarek skozi ozko špranjo jetniške linice.

Nenehno mislim nate, na dom, domovino in veliko sem molil in še molim zate, čeprav veš, da nikoli nisem. Čas se je zame ustavil … Še zmeraj me premaguje grozno domotožje. Ko bom odslužil kazen, me bodo zopet poslali na fronto. Ne pozabi name in moli zame! Vrnil se bom!«

Tvoj Rudi

* * *

»Dolgo je od tega, odkar se je Rudi poslovil od doma. Pisma prihajajo zelo poredko. Štiri leta dolgo trpljenje in garanje na gruntu mi izpilo mnogo moči. Moja rdeča lica bledijo,« je premišljevala Ana, ko se je med česanjem gledala v zrcalo.

Sonce je bilo že visoko na obzorju, ko sta pritekla sosedova otroka, Klara in Miha. Hotela sta povedati vse v eni sapi. Zdrdrala sta:

»Oče se je vrnil z vojske! Zares! Zvečer morate priti na večerjo, je rekla mama.«

Ana se je razveselila, a hkrati jo je šokiralo.

»Mnogi so se že vrnili, od Rudija pa niti pošte. Najbrž je mrtev,« je pomislila.

Ko je postorila pri govedu in svinjah, se je odpravila. Bilo je jasno, nad gozdom se je na nebo prikradel zadnji krajec, tema je bila kot v rogu. Ana si je prižgala svetilko in odšla po ozki pešpoti do soseda. Skozi majhna okenca je videla svetlikanje petrolejke. Bolj ko se je približevala koči, glasneje je slišala vesele glasove. Stiskalo jo je v prsih, ker so njene misli odplavale daleč v tuji svet k Rudiju.

»Bog daj srečo in zdravje,« je za dobrodošlico pozdravila Ana soseda Štefana in vse zbrane. Okrog stare hrastove mize so sedeli stari oče, stara mati, otroka in seveda srečna mož in žena. Žarela so lica in v očeh so se svetlikale iskrice sreče in radosti. Saj so se po štirih dolgih letih končno spet videli. Vsi so poslušali Štefana, ki je na dolgo in široko pripovedoval svoja doživetja s fronte. Otroka sta ga poslušala z odprtimi usti in radovedno spraševala:

»Očka! Ko so krogle švigale mimo tebe, je katera zadela tudi koga od tvojih prijateljev?«

Štefan je po krajšem premolku nadaljeval:

»Najhuje mi je bilo, ko je krogla zadela prijatelja. Obležal je mrtev, tik pred mojimi nogami. Grozen prizor! Pravi čudež je, da sem ostal živ.«

Nastala je grobna tišina …

Ana je pomislila, če je morda bil ta vojak njen Rudi, a ji Štefan noče povedati resnice. Pred družbo je skrivala svojo žalost.

»Domov moram,« je rekla in se poslovila.

Odprtih oči je dolgo v noč zamišljena strmela v strop in si pričela dopovedovati:

»Ne, to ne more biti res, saj sem dobila razglednico iz Egipta, da se vrača peš domov. Rudi živi! Tedaj se je pred njeno obličje prikazal Rudi. Bil je lep, prav takšen kot na poročno noč, ko ji je opolnoči vzel venček z glave. Nato sta plesala, plesala in zaplesala med mehke odeje. Objemala sta se, poljubljala in ljubila strastno do belega dne …

Ana je v polsnu segala k svojemu ljubemu in si znova zaželela nežnih dotikov. Njene roke so segale v prazno. Odprla je oči. Tedaj se je morala sprijazniti z grenkim spoznanjem, da so bile le sladke sanje.

Iz knjige Trije vzdihi ob svečah, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.

»Ketišev grunt ima najlepšo lego v vasi. V gozdu pa rastejo stoletna drevesa,« so pravili vaščani.

Po opravljenem delu v hlevu sta se zakonca ustavila pod cvetočo češnjo, ki je rasla pred hišo.

»Poglej, Rudi, kako vse raste in kipi od toplega pomladnega sonca. In glej, kako lep razgled je s tega položnega hribčka na zelen travnik, kjer se odpirajo nove cvetlice, ki so lepe kot biseri,« je navdušeno dejala Ana, ki se je pred kratkim omožila na kmetijo.

Zazrt v njene modre oči je dejal:

»Hvaležen sem očetu in materi, da sta mi privzgojila delovne navade in ljubezen do zemlje. Po materinem odhodu v večnost so pri hiši manjkale ženske roke. Našel sem tebe, ki mi izkazuješ nežnost in ljubezen. Dobra, skrbna družica si. S teboj sem srečen! Rad te imam!«

Ana je žarela od radosti, saj ji je pohvala dobro déla.

»Skoraj neopazno se je pomlad prelevila v poletje in sonce že hudo peče. Dolgih njiv s koruzo pa ni konca ne kraja,« je rekla Ana in se naslonila na motiko.

»Kar lahko storiva danes, ne odlašajva na jutri. Saj ne veš, kaj po prinesel jutrišnji dan. Po svetu vre in smrdi po smodniku.«

»Bog ne daj, da me doleti kaj takega,« je zavzdihnila Ana.

Bil je siv in turoben dan. V deželi so strašili s pozivi. Mlada še nista dobro zaživela, ko je vojna posegla tudi v njuno skupno življenje. Rudi je z grozo v srcu in tresočimi rokami odpiral nesrečno pismo, v katerem je bil poziv na fronto.

Ana pa je tarnala:

»Ljubi moj Rudi, kako bom zmogla sama na tem velikem gruntu!«

»Draga moja, ne bodi žalostna. Vrnil se bom in takrat bova imela otroke in se veselila z njimi,« jo je tolažil in jo pogladil po temno rjavih, gladko počesanih laseh. Čeprav so se v njegovi glavi prepletale slabe slutnje in spomin na to, kar mu je pravila mati:

»Zdravi fantje in možje odhajajo na fronto, domov pa jih vračajo v krstah.«

Tistega jutra je nebo jokalo, lilo je kot iz škafa. Z grenkobo v srcu je Rudi objel svojo ljubljeno ženo in jo poljubil na cvetoča, rdeča lica.

»Ostani mi zvesta, čuvaj dom in pazi nase,« ji je rekel in naglo pograbil leseni kovček ter odšel skozi vrata, da žena ne bi opazila solz v njegovih očeh.

Ana mu je z roko molče mahala skozi okno. Odhajal je po kolovozni poti. Preden je zavil skozi gosto poraščen zelen gozd, je za trenutek odložil kovček, se obrnil proti domu in ji pomahal v slovo.

»Rudi se bo kmalu vrnil po isti poti domov,« je sama v sebi iskala tolažbo in si s predpasnikom obrisala solze z obraza.

Odtlej je Ana sama gospodarila na veliki kmetiji. Poleg gospodinjstva je bila sama tudi pri kmečkih opravilih. Moža je zelo pogrešala. Zaradi preobilice dela v času košnje ali žetve ni šlo brez tuje pomoči. Šla je po vasi prosit tistih nekaj dedcev, ki še niso bili vpoklicani v vojsko.

Ana je s kosci navsezgodaj bila na travniku. Bila je šibke rasti, a vendar je prijela za koso in kosila kakor močan moški. Pod kosami so legle trave in venele pisane travniške rožice.

»Hej, Ana! Prav nič ne zaostajaš. Mislil sem, da boš kmalu omagala,« ji je láskal Poldek.

»Saj sem vendar vajena težkega dela,« mu je ostro vsekala nazaj.

Ana je vlekla koso pred Poldkom. On se je rad oziral v njeno vitko postavo.

»Le čemu tako dolgo krilo, da so njene noge komaj videne … Vedno teže je premagoval skušnjavo. Mlada je še in zagotovo si želi nežnih dotikov … Saj sem vendar tudi jaz mlad in fejst. Hm, poročena je, pa kaj, saj njega ni doma,« mu je rojilo po glavi.

Ana niti slutila ni, o čem Poldek sanjari za njenim hrbtom.

In že je čez hrib in dol zadonela pesem koscev:

»Oblaki so rdeči,
kaj nek´pomenijo?
Da vsi ti mladi fantje
na vojsko pojdejo …«

Pesem se je Ane tako hudo dotaknila, da so ji v rokah popustile moči. Odložila je koso z izgovorom:

»Po malico grem za vas. Ste že lačni in žejni?«

Med potjo do hiše je premišljevala:

»Skoraj dan in noč mislim na svojega ljubega in trepetam v strahu, da bo nekega dne prispelo kruto sporočilo, da je padel tam nekje daleč, v tuji deželi. Jaz pa bom ostala sama na kmetiji, nesrečna mlada vdova.«

Pri sušenju in spravilu sena so prišle na pomoč žene in dekleta, ki so imeli doma le malo zemlje. Med njimi je bila tudi Poldkova žena Liza. Pomagale so pri žetvi in mlačvi. Ana pa jim je za plačilo dajala mleko, moko in razne pridelke, ki jih je narava podarjala v jeseni. Ob božiču pa je njihove otroke nagradila z orehi, jabolki, hruškami, suhimi slivami. Tudi pri kolinah jih je obdarila. Te revne družine so bile izjemno bogate z otroki, zato jim je hrana zelo prav prišla.

Po dolgem času je Ana dobila od moža težko pričakovano pošto.

»Oh kako mi razbija srce,« se je zalotila pri odpiranju pisma.

Prišlo je Rudijevo prvo pismo. Pisalo je:

Ljuba moja Ana!

Lačni, žejni, raztrgani in ušivi ... Dan za dnem švigajo krogle okrog ušes. Premaguje me grozno domotožje. Hotel sem pobegniti, pa sem si premislil. Če bi me ujeli, bi šel pod šus …

»Hvala Bogu, da je živ!« si je oddahnila Ana.

Brž mu je odpisala in hrepeneče čakala na njegov odgovor. Po krutem in dolgem čakanju se je leto zasukalo naokrog.

»Mogoče je zopet skušal pobegniti, pa so ga ujeli? Ali ga je zadela krogla na fronti?«

»Jesenska dela na polju so opravljena. Drva za zimo je na srečo priskrbel Rudi z delavci, da jih bo še za dve zimi dovolj. Dober in delaven človek je bil. Oh, kako ga pogrešam. Poskrbeti je treba le še za steljo. Saj dela nikoli ne zmanjka. Dovolj ga je še v hlevu in v hiši.«

Preden je Ana utrujena legla v posteljo, je nekdo potrkal na okno.

»Joj, kaj če se je vrnil Rudi?« jo je razveselilo in sočasno šokiralo, saj vojne še ni bilo konec.

»Ali me luna trka? Nocoj je vendar polna luna.«

Še močneje, da so se rahlo stresle šipe.

»Oh, Bog, a je Rudi padel na fronti?« pa je cahen, to je pomenilo znamenje umirajoče ljubljene osebe. V strahu je pričela molíti.

Trkanje po šipi se je nadaljevalo. Luči ni prižgala, saj je lunin soj razsvetljeval spalnico. Ojunačila se je in vstala. Pritihotapila se je do okna in odprla. Varovali so jo železni križi na oknu, pred morebitnim lopovom. Skoraj jo je kap, ko je zagledala Poldka pri oknu. Šepetaje ji je pričel rožice saditi:

»Ana, kakor angel si lepa. Gledal sem te, ko si se slačila. Hrepenim po tebi! Vsak čas ti bom pomagal, zmeraj bom na razpolago.«

Ani je butnila kri v glavo. Na glas je zavreščala:

»Zgini od tod! Brž se poberi z lestve!«

»No, Ana, ne bodi tako kruta, daj, spusti me noter, da se le malo privijem k tebi. Lepa si kot angel! Le tebe si želim.«

Zaloputnila je okno pred nosom, zastrla debelo platneno zaveso in pomislila:

»Kaj si le ta cepec dovoli?! To mi je še treba! Dovolj imam težav in skrbi.«

Poldek je bil vztrajen. Trkal je rahlo in zopet močneje …

Končno je Ani prekipelo. Odšla je v kuhinjo po vedro vode. Odgrnila zaveso, na stežaj odprla okno in pomolila glavo do železnih križev.

Ko jo je Polde opazil, je zopet hrepeneče vzdihoval in govoril:

»Ljuba Ana, si se premislila?« Pomolil je ustnice skozi reže, da bi jo vsaj poljubil in le malo potipal … Ana pa se je naglo sklonila in Poldek je skozi okno dobil hladen tuš, ki ga je v hipu streznil.

Ana pa je divje vreščala:

»Brž se poberi k ženi in otokom! Saj jih imaš cel ducat. Si me razumel!«

Jesen je zažarela v najlepših pisanih barvah.

Zjutraj, ko se je prebudila, se je ozrla skozi okno, od koder je bil prečudovit pogled na sadovnjak in še zmeraj skrbno obdelane njive, in pomislila:

»Jesen žari v najlepših pisanih barvah. Obdarila nas je z obilnimi darovi. Jesenska dela so opravljena in pred vrati je dan, ko se moram po starem običaju ter lepi navadi zahvaliti vsem, ki so mi skozi vse leto pomagali.«

Na zahvalno nedeljo jih je povabila na slavnostno kosilo. Spomnila se je tudi na njihove otroke. Tako je poleg obilne jedače in pijače bil v Aninem domu ta dan otroški direndaj.

»Na veselih otroških obrazih je zaznati, da se otroci še ne zavedajo, kje so in kaj se dogaja z njihovimi očeti. Ali jih bodo še sploh kdaj videli? Saj so še premajhni, da bi se tega zavedali,« je z bolečino v srcu pomislila Ana.

Zadovoljni so odhajali na svoje domove in hvalili gospodinjo, kako je pridna in dobrodušna.

Ana pa je ob obilici dela v hiši in hlevu spet ostala sama. Njene misli so spet odplavale k Rudiju:

»Oh, ko bi že prišel čas, da se vrneš. Takrat bova tudi midva imela otroke in se igrala z njimi.

V zimskih dneh se je Ana nekoliko odpočila od trdega dela na zemlji. Le dolge, zimske noči so zanjo bile zoprne. Spremljale so jo nočne more in blodnje.

Zopet je v deželo prišla nova pomlad in začelo se je trdo delo na polju. Ana je vpregla vole in naredila brazde. Za tem je polagala semenski krompir vanje. Od pripognjene drže se ji je hudo razbolel križ. Zdelo se ji, da se ji bo zlomil. Zravnala se je, da bi si le malo odpočila. Ogledovala si je cvetoči sadovnjak. Tedaj se ji je zopet pred očmi prikazal Rudi in v ušesih ji je odzvanjala pesem, ki jo je včasih zapel Rudi:

»Polje, kdo bo tebe ljubil,
ko bom jaz na vojsko šel …«

»Le kako dolgo še bom zmogla sama? Ali se bova z Rudijem še sploh kdaj videla?« se je spraševala.

Tedaj je zagledala poštarja, ki se je s hitrimi, dolgimi koraki in natlačeno torbo vzpenjal navkreber. Čez razbrazdano njivo se je namenil proti njej.

»Oh, joj, groza! Morda je prišlo sporočilo, da je Rudi mrtev?« prijela se je za prsi, saj ji je srce bílo tako močno, da je čutila utrip svojega srca v ušesih.

»Bog daj!« je Ano pozdravil poštar in ji izročil pismo. Na znamki je bil odtisnjen žig Rusija.

Z blatnimi rokami je odpirala Rudijevo pismo. V njem je bil listič z nepoznano pisavo in brez podpisa.

»Pismo sem prinesel na pošto po skrivnih poteh. Rudijev dober kolega – nekdanji sotrpin.«

Na zmečkanem listu papirja pa je pisalo:

Ljuba moja Ana!

Skušal sem pobegniti, pa so me ujeli. Vtaknili so me v ječo. Take tukaj pošiljajo pod šus. Dobro sem se zmazal. V ječi mi delajo družbo podgane in miši. Če ne bi imel tebe, moja Ana, bi raje umrl. Saj to ni več človeka vredno življenje, kaj počne človek s sočlovekom. Sonce le redkokdaj pošlje svetel žarek skozi ozko špranjo jetniške linice.

Nenehno mislim nate, na dom, domovino in veliko sem molil in še molim zate, čeprav veš, da nikoli nisem. Čas se je zame ustavil … Še zmeraj me premaguje grozno domotožje. Ko bom odslužil kazen, me bodo zopet poslali na fronto. Ne pozabi name in moli zame! Vrnil se bom!«

Tvoj Rudi

* * *

»Dolgo je od tega, odkar se je Rudi poslovil od doma. Pisma prihajajo zelo poredko. Štiri leta dolgo trpljenje in garanje na gruntu mi izpilo mnogo moči. Moja rdeča lica bledijo,« je premišljevala Ana, ko se je med česanjem gledala v zrcalo.

Sonce je bilo že visoko na obzorju, ko sta pritekla sosedova otroka, Klara in Miha. Hotela sta povedati vse v eni sapi. Zdrdrala sta:

»Oče se je vrnil z vojske! Zares! Zvečer morate priti na večerjo, je rekla mama.«

Ana se je razveselila, a hkrati jo je šokiralo.

»Mnogi so se že vrnili, od Rudija pa niti pošte. Najbrž je mrtev,« je pomislila.

Ko je postorila pri govedu in svinjah, se je odpravila. Bilo je jasno, nad gozdom se je na nebo prikradel zadnji krajec, tema je bila kot v rogu. Ana si je prižgala svetilko in odšla po ozki pešpoti do soseda. Skozi majhna okenca je videla svetlikanje petrolejke. Bolj ko se je približevala koči, glasneje je slišala vesele glasove. Stiskalo jo je v prsih, ker so njene misli odplavale daleč v tuji svet k Rudiju.

»Bog daj srečo in zdravje,« je za dobrodošlico pozdravila Ana soseda Štefana in vse zbrane. Okrog stare hrastove mize so sedeli stari oče, stara mati, otroka in seveda srečna mož in žena. Žarela so lica in v očeh so se svetlikale iskrice sreče in radosti. Saj so se po štirih dolgih letih končno spet videli. Vsi so poslušali Štefana, ki je na dolgo in široko pripovedoval svoja doživetja s fronte. Otroka sta ga poslušala z odprtimi usti in radovedno spraševala:

»Očka! Ko so krogle švigale mimo tebe, je katera zadela tudi koga od tvojih prijateljev?«

Štefan je po krajšem premolku nadaljeval:

»Najhuje mi je bilo, ko je krogla zadela prijatelja. Obležal je mrtev, tik pred mojimi nogami. Grozen prizor! Pravi čudež je, da sem ostal živ.«

Nastala je grobna tišina …

Ana je pomislila, če je morda bil ta vojak njen Rudi, a ji Štefan noče povedati resnice. Pred družbo je skrivala svojo žalost.

»Domov moram,« je rekla in se poslovila.

Odprtih oči je dolgo v noč zamišljena strmela v strop in si pričela dopovedovati:

»Ne, to ne more biti res, saj sem dobila razglednico iz Egipta, da se vrača peš domov. Rudi živi! Tedaj se je pred njeno obličje prikazal Rudi. Bil je lep, prav takšen kot na poročno noč, ko ji je opolnoči vzel venček z glave. Nato sta plesala, plesala in zaplesala med mehke odeje. Objemala sta se, poljubljala in ljubila strastno do belega dne …

Ana je v polsnu segala k svojemu ljubemu in si znova zaželela nežnih dotikov. Njene roke so segale v prazno. Odprla je oči. Tedaj se je morala sprijazniti z grenkim spoznanjem, da so bile le sladke sanje.

Iz knjige Trije vzdihi ob svečah, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.