Ob razkošnem kostanjevem drevoredu je stal še nevseljen osemnadstropni blok. V njem smo delali elektrikarji, teracerji, parketarji, mizarji in mi - slikopleskarji. Že zjutraj smo se razšli po nadstropjih, kjer je vsak prišel za svoje orodje. Delali smo tako, da drug drugemu nismo bili v napoto. V našem poklicu so moški opravljali težja dela. Nekateri so z izravnalno malo kitali stene, drugi so belili strope.
S sodelavko Marinko sva polagali tapete.
»Tako, dovolj je za zdaj,« je nenadoma odločila kolegica. »Lačna sem, greva na malico.«
»Prav. Tudi meni se že dela pajčevina po želodcu,« sem se takoj strinjala in odložila ščetko za ravnanje tapet.
Pogledali sva skozi okno. Marinka se je rahlo sklonila naprej in s prstom pokazala na prostor, kjer je šef običajno parkiral avto, kadar je prišel na kontrolo.
»Poglej, starega še ni! Lahko bova dolgo malicali!«
Hotela sem ji pritrditi, a sem se zdrznila, kajti za Marinkinim hrbtom je stal sam šef, ne da bi opazili, kdaj je prišel. Zavijala sem oči, da bi jo molče opozorila, ona pa mojih znamenj ni razumela. Šele ko je posmrknil, kakor je imel navado, je začutila njegovo bližino. Obrnila se je in od strahu zakrilila z rokami. Se vedno je držala čopič, ki ga je še malo prej namakala v lepilo in z njim nehote potegnila šefa po nosu.
Otrpnili sva, on pa je zahrumel:
»Čuj, glavo ti bom odtrgal ali pa vsaj nos!«
A vendar ni bil tako jezen, kot se je delal, kajti usta so se mu rahlo krožila v nasmešek. Svetlolasa Marinka je to opazila in mu drzno vrnila:
»Potem pa vas sploh ne bom mogla zavohati!«
Vendar je v znak sprave vzela žepni robec in mu hitela brisati lepilo z nosu. Šefu je bilo to očitno všeč, toda še naprej se je delal jeznega:
»Odpustil te bom!«
»Bom pa šla na žago deske nosit!«
»Nič ne boš šla! Prinesel sem vama delovni nalog za teren.« Hudomušnost naju je v trenutku minila in zresnili sva se. Skozi možgane mi je blisnil utrinek, ki mi je pred oči za hip prikazal obe hčerkici, in s tresočim glasom sem izjecljala:
»Obe imava še predšolske otroke!«
Šef, ki je bil spet nadvse resen, se je že napotil proti vratom in je čez ramo le hladnokrvno zabrusil:
»Kaj sem jaz kriv, da imata otroke?«
Marinka je siknila za njim:
»Vi niste krivi! Imava jih pa!«
Toda on tega ni ali pa ni hotel slišati, kajti odšel je, ne da bi še kaj dodal.
V sončnem poletnem jutru sva z Marinko čakali na dvorišču firme. Na tleh so ležale cule z najinimi oblačili in pleskarskim orodjem. Nisva se pogovarjali, ker sva bili zatopljeni vsaka v svoje misli.
Tedaj je pripeljal bel audi. Najina pogleda sta se zapičila vanj. Iz njega je izstopil elegantno oblečen gospod. Med temno kostanjevimi lasmi se mu je tu in tam zasvetila kakšna srebrna nitka, ki mu je dajala šarmanten videz. Z druge strani avtomobila se je prikazala simpatična dama. Gosti črni kodri so ji padali na ramena. Oba sta bila oblečena v draga moderna oblačila. Gospa naju je s svetlim pogledom premotrila in v pozdrav prijazno dejala:
»A vedve nama bosta polepšali dom v Ljubljani?«
Pokimali sva.
Gospod in gospa sta že odpirala prtljažnik, da bi svoje stvari odložili v avto. V svojih starih ponošenih cunjah sem se počutila kakor oskubljena kokoška.
»Lepa in elegantna je,« sem šepnila Marinki na uho. Marinka mi je pomežiknila:
»Meni pa je bolj všeč on.«
Pospravili sva najino prtljago in se nerodno skobacali na zadnje sedeže. Prvič sva se peljali v tako dragem avtu. Gospod je vozil po vijugasti in klančkov polni cesti umirjeno in zelo previdno. O avtocesti se nam takrat še sanjalo ni. Prometa je bilo malo in zdelo se nama je, da potujeva na izlet. Skozi očiščena okna sva občudovali travnike, njive, gozdičke in vasi. Nazadnje smo zavili čez savski most in prispeli v naše glavno mesto. Pristali smo na neurejenem dvorišču razkošne hiše, ki sta jo najina delodajalca zgradila za hčerko edinko.
Prtljago sva odnesli v kletni prostor, kjer sva se preoblekli v delovno obleko, na glavo sva si nadeli čaki iz časopisnega papirja in kar najhitreje začeli z delom. Za začetek sva se lotili kitanja okenskih podbojev.
Sosedje so naju gledali in se pogovarjali, ljudje so hiteli po pločniku in regljali, z vseh koncev je v najina štajerska ušesa udarjala ljubljanska govorica. Vse nama je bilo tuje. Najine roke, ki so bile sprva spretne in hitre, so postajale bolj in bolj utrujene.
»Prazna vreča ne stoji pokonci,« je rekla Marinka, ko je zaslišala kruljenje mojega želodca.
»Lačen sem! kriči,« sem ji odgovorila smeje. Zaman sva čakali na gospodinjino povabilo h kosilu.
»Vsak delavec si zasluži malico, samo medve ne,« je po kratkem molku potarnala sodelavka.
»Oh, doma bi ob tem času že imeli kosilo,« sem vzdihnila in prav tedaj se je s hodnika zaslišalo:
»Pridita jest!«
To je bilo olajšanje. Kar odneslo naju je v jedilnico.
Na mizi je bil bel prt, na njem pa še različni manjši prtički, sklede in skodelice, bleščeč jedilni pribor, pred vsako osebo po dva porcelanasta krožnika, globok in plitev, na njih pa tako malo, da nisi vedel, kako bi se lotil jedi, da bi bolj dolgo trajala.
Marinka in jaz sva v svojih popacanih oblekah sedli na udobna oblazinjena stola, visokim naslonjalom in vitkimi nogami. Najina sedeža sta bila skrbno pokrita s časopisnim papirjem. Nasproti naju je za mizo sedela le gospa, kajti gospoda tokrat ni bilo na kosilu. Z Marinko sva se spogledali. Iz ličnega porcelanastega jušnika smo lahko zajele vsaka komaj eno zajemalko, nato sva nerodno prijeli v roke vilice in nož. Trudili sva se, da bi čim bolj olikano jedli. Kosilo je bilo zelo okusno, a hrane je bilo tako malo, da sva od mize odšli lačni. Gospa je imela potem veliko dela s pomivanjem številne posode, medve pa sva se dalje trudili z okni do pozne noči.
Pri večerji se je ponovil pribor od kosila, le krožniki so biti tokrat še bolj prazni.
»Zvečer pri nas nimamo navade veliko jesti, potem se lažje spi,« je modrovala gospa.
Tako sva se spet lačni odpravili v prijazno opremljeno sobico, kjer sta naju čakali čisti, lepo postlani postelji. Utrujeni sva tako] ugasnili luč, a zaspati nisem mogla. Ko je izčrpano telo končno našlo pravo lego, se misli niso in niso mogle umiriti. Hitele so skozi odprto okno v noč in zaplavale čez temno nebo tja daleč k moji družini.
»Luna, ki se mi v tej nemi noči smehljaš, s svojo mehko mesečino nežno pobožaj moji hčerkici,« so neslišno zašepetale moje ustnice.
Da, vse je bilo tako tiho, da sem slišala utrip svojega srca. Še Marinkinega dihanja ni bilo. Tedaj me je zmrazilo po vsem telesu in v duši me je stisnilo:
»Kaj, res? Marinka ne diha! Sveta Matilda, pa je ja nisi pokosila!«
Vsa panična sem skočila k njeni postelji in zgrabila bledo roko, ki je ležala na odeji:
»Marinka, še živiš?«
Iz teme se je zaslišal Marinkin glas:
»Saj nisem umrla še od lakote! Lačna pa sem! Si ti tudi?« »Od česa pa naj bom sita?«
»Veš kaj, v sosednjem prostoru sem videla zaboje z breskvami.« »Kaj praviš?«
»Prav si slišala, breskve! Greva na večerjo!«
Kakor duh se je v dolgi beli spalni srajci odplazila k vratom in jih odprla, nato pa je nadaljevala pot do sosednjega prostora. Tudi jaz sem kot mesečnik, ki ga neznana sila neslišno žene naprej, odtavala za njo. Kmalu naju je v nos poščegetal vonj po zrelih breskvah. Skozi okensko odprtino je sijala srebrna mesečina in bilo je dovolj, da sva razločili na tleh zložene zabojčke. Hlastno sva otipali vsaka svoj sadež in že so najini zobje v temi mleli osvežujočo hrano. Mmm, kako se je prileglo! Srebala sem sladek sok in priznati moram, da boljših breskev v življenju še nisem okusila.
Zastal mi je dih, ko sem med vrati zagledala moško postavo. Temna senca se je tiho in počasi premikala do Marinke.
»Oh, joj!« sem vzdihnila.
»Ali naju je gospodar zalotil pri sadežih?« sem pomislila.
V tem trenutku se je neznančeva roka dotaknila Marinkine in jo potegnila k sebi. V hipu sta se izgubila v temo.
Najraje bi zakričala, pa si nisem upala niti pisniti, saj sta gospa in gospod spala v spodnjem nadstropju.
Napenjala sem ušesa in radovedno prisluškovala, kaj se dogaja v sosednji sobi. Slišati je bilo le šepetanje in tiho hihitanje.
Oddahnila sem se, ker je kazalo, da ni nič hudega. Pogledati pa si nisem upala.
Po prstih sem odšla v najino spalnico, zlezla pod odejo in nestrpno čakala Marinko.
Po daljšem bedenju sem končno dočakala njen prihod. Pritihotapila se je k moji postelji in mi šepetala na uho.
»Od kod se je prikradel, ta zlomek?«
Kri po žilah mi je zledenela. Oh, kako sem se ga ustrašila!'
»Kaj če je zlezel skozi okno, nato pa po stopnicah navzgor in naju celo opazoval?« sem jo vsa prestrašena vprašala.
»Nagovarjal me je, naj grem z njim ...«
»Sicer vaju bom zatožil gospodinji,« mi je zagrozil.
Vse veščine ženskih zvijač sem uporabila in uspelo mi ga je prelisičiti. Do sitega sva se res najedli, do jutra pa najine oknice nisva upala zapreti.
Po skromnem zajtrku sva se lotili pleskanja. Kljub neprespani noči sva biti dobre volje in delo je teklo kot po maslu. Marinka si je zažvižgala. In glej, zunaj je nekdo ob njeni melodiji začel celo peti:
»Tam dol na ravnem polju stoji en beli, beli grad ...«
Zasmejali sva se, ko sva skozi okno videli dva delavca, ki sta kopala zemljo za greznico in vodovod. Pomahali sva jima in še medve zapeli:
» »Dol z grada ga pa gleda
ena zauber, zauber deklica ...
Oj pridi fantič k meni,
saj sama sem doma ...«
Odložila sta kramp in lopato in s pesmijo odgovorila:
»Jaz bi že prišel k tebi,
pa se bojim, bojim zaspat ...«
»Dovolj je!« sem rekla in potegnila Marinko od okna. »Če bomo preveč peli o spanju in noči, naju bo gospodinja še pogruntala. »Saj veš, breskve!«
»Prav imaš! Ampak fanta sta simpatična, ali ne?«
Zdaj sva delali še z večjim zanosom in mislim, da fanta tudi. Ko je gospodinja prišla pogledat, je bila zelo zadovoljna.
»Kmalu bo kosilo,« je dejala. »Danes nas bo na obedu več. Tudi gospod in oba delavca. Fanta sta prišla pozno zvečer in sta spala v naši hiši. Marinka je pred gospo skrivala svoj nasmešek, obrnila se je k meni in mi pomežiknila. Čez pol ure pridita, da vaju ne bo treba klicati.«
Tako sva čez pol ure res prišli. Miza je bila enako bogata s posodo kot včeraj, pravzaprav je bilo pripravljenih še več krožnikov, ker bi naj jedlo seveda več ljudi.
»Čeprav je neolikano, da nismo vsi skupaj, vedve kar začnita jesti. Moški so se opravičili, ker imajo neodložljivo opravilo. Tudi jaz bom jedla kasneje z njimi,« je pojasnila gospa in odšla iz jedilnice.
»Krasno!« sem rekla in si nadevala poln krožnik krompirja in mesa. Tudi Marinka ni zaostajala za menoj.
»Danes se bova do sitega najedli,« je dejala in si naložila še en zrezek. »Ja,« sem dejala s polnimi usti, »tudi zelo olikani ni treba biti.«
»Mmmm, je dobro,« je zamomljala.
»Dober tek!« sem rekla in grizljala rumeno zapečen krompirček. Pojedli sva vse in to prav hitro, nato pa sva se vrnili k pleskanju.
Pozneje sva izvedeli, da je gospa kosilo še enkrat skuhala, da so imeli še drugi kaj jesti. Očitala nama ni ničesar, ampak od tega dne nisva biti več lačni.
Za vse je bilo dovolj hrane, dokler se nisva vrnili domov.
Ob razkošnem kostanjevem drevoredu je stal še nevseljen osemnadstropni blok. V njem smo delali elektrikarji, teracerji, parketarji, mizarji in mi - slikopleskarji. Že zjutraj smo se razšli po nadstropjih, kjer je vsak prišel za svoje orodje. Delali smo tako, da drug drugemu nismo bili v napoto. V našem poklicu so moški opravljali težja dela. Nekateri so z izravnalno malo kitali stene, drugi so belili strope.
S sodelavko Marinko sva polagali tapete.
»Tako, dovolj je za zdaj,« je nenadoma odločila kolegica. »Lačna sem, greva na malico.«
»Prav. Tudi meni se že dela pajčevina po želodcu,« sem se takoj strinjala in odložila ščetko za ravnanje tapet.
Pogledali sva skozi okno. Marinka se je rahlo sklonila naprej in s prstom pokazala na prostor, kjer je šef običajno parkiral avto, kadar je prišel na kontrolo.
»Poglej, starega še ni! Lahko bova dolgo malicali!«
Hotela sem ji pritrditi, a sem se zdrznila, kajti za Marinkinim hrbtom je stal sam šef, ne da bi opazili, kdaj je prišel. Zavijala sem oči, da bi jo molče opozorila, ona pa mojih znamenj ni razumela. Šele ko je posmrknil, kakor je imel navado, je začutila njegovo bližino. Obrnila se je in od strahu zakrilila z rokami. Se vedno je držala čopič, ki ga je še malo prej namakala v lepilo in z njim nehote potegnila šefa po nosu.
Otrpnili sva, on pa je zahrumel:
»Čuj, glavo ti bom odtrgal ali pa vsaj nos!«
A vendar ni bil tako jezen, kot se je delal, kajti usta so se mu rahlo krožila v nasmešek. Svetlolasa Marinka je to opazila in mu drzno vrnila:
»Potem pa vas sploh ne bom mogla zavohati!«
Vendar je v znak sprave vzela žepni robec in mu hitela brisati lepilo z nosu. Šefu je bilo to očitno všeč, toda še naprej se je delal jeznega:
»Odpustil te bom!«
»Bom pa šla na žago deske nosit!«
»Nič ne boš šla! Prinesel sem vama delovni nalog za teren.« Hudomušnost naju je v trenutku minila in zresnili sva se. Skozi možgane mi je blisnil utrinek, ki mi je pred oči za hip prikazal obe hčerkici, in s tresočim glasom sem izjecljala:
»Obe imava še predšolske otroke!«
Šef, ki je bil spet nadvse resen, se je že napotil proti vratom in je čez ramo le hladnokrvno zabrusil:
»Kaj sem jaz kriv, da imata otroke?«
Marinka je siknila za njim:
»Vi niste krivi! Imava jih pa!«
Toda on tega ni ali pa ni hotel slišati, kajti odšel je, ne da bi še kaj dodal.
V sončnem poletnem jutru sva z Marinko čakali na dvorišču firme. Na tleh so ležale cule z najinimi oblačili in pleskarskim orodjem. Nisva se pogovarjali, ker sva bili zatopljeni vsaka v svoje misli.
Tedaj je pripeljal bel audi. Najina pogleda sta se zapičila vanj. Iz njega je izstopil elegantno oblečen gospod. Med temno kostanjevimi lasmi se mu je tu in tam zasvetila kakšna srebrna nitka, ki mu je dajala šarmanten videz. Z druge strani avtomobila se je prikazala simpatična dama. Gosti črni kodri so ji padali na ramena. Oba sta bila oblečena v draga moderna oblačila. Gospa naju je s svetlim pogledom premotrila in v pozdrav prijazno dejala:
»A vedve nama bosta polepšali dom v Ljubljani?«
Pokimali sva.
Gospod in gospa sta že odpirala prtljažnik, da bi svoje stvari odložili v avto. V svojih starih ponošenih cunjah sem se počutila kakor oskubljena kokoška.
»Lepa in elegantna je,« sem šepnila Marinki na uho. Marinka mi je pomežiknila:
»Meni pa je bolj všeč on.«
Pospravili sva najino prtljago in se nerodno skobacali na zadnje sedeže. Prvič sva se peljali v tako dragem avtu. Gospod je vozil po vijugasti in klančkov polni cesti umirjeno in zelo previdno. O avtocesti se nam takrat še sanjalo ni. Prometa je bilo malo in zdelo se nama je, da potujeva na izlet. Skozi očiščena okna sva občudovali travnike, njive, gozdičke in vasi. Nazadnje smo zavili čez savski most in prispeli v naše glavno mesto. Pristali smo na neurejenem dvorišču razkošne hiše, ki sta jo najina delodajalca zgradila za hčerko edinko.
Prtljago sva odnesli v kletni prostor, kjer sva se preoblekli v delovno obleko, na glavo sva si nadeli čaki iz časopisnega papirja in kar najhitreje začeli z delom. Za začetek sva se lotili kitanja okenskih podbojev.
Sosedje so naju gledali in se pogovarjali, ljudje so hiteli po pločniku in regljali, z vseh koncev je v najina štajerska ušesa udarjala ljubljanska govorica. Vse nama je bilo tuje. Najine roke, ki so bile sprva spretne in hitre, so postajale bolj in bolj utrujene.
»Prazna vreča ne stoji pokonci,« je rekla Marinka, ko je zaslišala kruljenje mojega želodca.
»Lačen sem! kriči,« sem ji odgovorila smeje. Zaman sva čakali na gospodinjino povabilo h kosilu.
»Vsak delavec si zasluži malico, samo medve ne,« je po kratkem molku potarnala sodelavka.
»Oh, doma bi ob tem času že imeli kosilo,« sem vzdihnila in prav tedaj se je s hodnika zaslišalo:
»Pridita jest!«
To je bilo olajšanje. Kar odneslo naju je v jedilnico.
Na mizi je bil bel prt, na njem pa še različni manjši prtički, sklede in skodelice, bleščeč jedilni pribor, pred vsako osebo po dva porcelanasta krožnika, globok in plitev, na njih pa tako malo, da nisi vedel, kako bi se lotil jedi, da bi bolj dolgo trajala.
Marinka in jaz sva v svojih popacanih oblekah sedli na udobna oblazinjena stola, visokim naslonjalom in vitkimi nogami. Najina sedeža sta bila skrbno pokrita s časopisnim papirjem. Nasproti naju je za mizo sedela le gospa, kajti gospoda tokrat ni bilo na kosilu. Z Marinko sva se spogledali. Iz ličnega porcelanastega jušnika smo lahko zajele vsaka komaj eno zajemalko, nato sva nerodno prijeli v roke vilice in nož. Trudili sva se, da bi čim bolj olikano jedli. Kosilo je bilo zelo okusno, a hrane je bilo tako malo, da sva od mize odšli lačni. Gospa je imela potem veliko dela s pomivanjem številne posode, medve pa sva se dalje trudili z okni do pozne noči.
Pri večerji se je ponovil pribor od kosila, le krožniki so biti tokrat še bolj prazni.
»Zvečer pri nas nimamo navade veliko jesti, potem se lažje spi,« je modrovala gospa.
Tako sva se spet lačni odpravili v prijazno opremljeno sobico, kjer sta naju čakali čisti, lepo postlani postelji. Utrujeni sva tako] ugasnili luč, a zaspati nisem mogla. Ko je izčrpano telo končno našlo pravo lego, se misli niso in niso mogle umiriti. Hitele so skozi odprto okno v noč in zaplavale čez temno nebo tja daleč k moji družini.
»Luna, ki se mi v tej nemi noči smehljaš, s svojo mehko mesečino nežno pobožaj moji hčerkici,« so neslišno zašepetale moje ustnice.
Da, vse je bilo tako tiho, da sem slišala utrip svojega srca. Še Marinkinega dihanja ni bilo. Tedaj me je zmrazilo po vsem telesu in v duši me je stisnilo:
»Kaj, res? Marinka ne diha! Sveta Matilda, pa je ja nisi pokosila!«
Vsa panična sem skočila k njeni postelji in zgrabila bledo roko, ki je ležala na odeji:
»Marinka, še živiš?«
Iz teme se je zaslišal Marinkin glas:
»Saj nisem umrla še od lakote! Lačna pa sem! Si ti tudi?« »Od česa pa naj bom sita?«
»Veš kaj, v sosednjem prostoru sem videla zaboje z breskvami.« »Kaj praviš?«
»Prav si slišala, breskve! Greva na večerjo!«
Kakor duh se je v dolgi beli spalni srajci odplazila k vratom in jih odprla, nato pa je nadaljevala pot do sosednjega prostora. Tudi jaz sem kot mesečnik, ki ga neznana sila neslišno žene naprej, odtavala za njo. Kmalu naju je v nos poščegetal vonj po zrelih breskvah. Skozi okensko odprtino je sijala srebrna mesečina in bilo je dovolj, da sva razločili na tleh zložene zabojčke. Hlastno sva otipali vsaka svoj sadež in že so najini zobje v temi mleli osvežujočo hrano. Mmm, kako se je prileglo! Srebala sem sladek sok in priznati moram, da boljših breskev v življenju še nisem okusila.
Zastal mi je dih, ko sem med vrati zagledala moško postavo. Temna senca se je tiho in počasi premikala do Marinke.
»Oh, joj!« sem vzdihnila.
»Ali naju je gospodar zalotil pri sadežih?« sem pomislila.
V tem trenutku se je neznančeva roka dotaknila Marinkine in jo potegnila k sebi. V hipu sta se izgubila v temo.
Najraje bi zakričala, pa si nisem upala niti pisniti, saj sta gospa in gospod spala v spodnjem nadstropju.
Napenjala sem ušesa in radovedno prisluškovala, kaj se dogaja v sosednji sobi. Slišati je bilo le šepetanje in tiho hihitanje.
Oddahnila sem se, ker je kazalo, da ni nič hudega. Pogledati pa si nisem upala.
Po prstih sem odšla v najino spalnico, zlezla pod odejo in nestrpno čakala Marinko.
Po daljšem bedenju sem končno dočakala njen prihod. Pritihotapila se je k moji postelji in mi šepetala na uho.
»Od kod se je prikradel, ta zlomek?«
Kri po žilah mi je zledenela. Oh, kako sem se ga ustrašila!'
»Kaj če je zlezel skozi okno, nato pa po stopnicah navzgor in naju celo opazoval?« sem jo vsa prestrašena vprašala.
»Nagovarjal me je, naj grem z njim ...«
»Sicer vaju bom zatožil gospodinji,« mi je zagrozil.
Vse veščine ženskih zvijač sem uporabila in uspelo mi ga je prelisičiti. Do sitega sva se res najedli, do jutra pa najine oknice nisva upala zapreti.
Po skromnem zajtrku sva se lotili pleskanja. Kljub neprespani noči sva biti dobre volje in delo je teklo kot po maslu. Marinka si je zažvižgala. In glej, zunaj je nekdo ob njeni melodiji začel celo peti:
»Tam dol na ravnem polju stoji en beli, beli grad ...«
Zasmejali sva se, ko sva skozi okno videli dva delavca, ki sta kopala zemljo za greznico in vodovod. Pomahali sva jima in še medve zapeli:
» »Dol z grada ga pa gleda
ena zauber, zauber deklica ...
Oj pridi fantič k meni,
saj sama sem doma ...«
Odložila sta kramp in lopato in s pesmijo odgovorila:
»Jaz bi že prišel k tebi,
pa se bojim, bojim zaspat ...«
»Dovolj je!« sem rekla in potegnila Marinko od okna. »Če bomo preveč peli o spanju in noči, naju bo gospodinja še pogruntala. »Saj veš, breskve!«
»Prav imaš! Ampak fanta sta simpatična, ali ne?«
Zdaj sva delali še z večjim zanosom in mislim, da fanta tudi. Ko je gospodinja prišla pogledat, je bila zelo zadovoljna.
»Kmalu bo kosilo,« je dejala. »Danes nas bo na obedu več. Tudi gospod in oba delavca. Fanta sta prišla pozno zvečer in sta spala v naši hiši. Marinka je pred gospo skrivala svoj nasmešek, obrnila se je k meni in mi pomežiknila. Čez pol ure pridita, da vaju ne bo treba klicati.«
Tako sva čez pol ure res prišli. Miza je bila enako bogata s posodo kot včeraj, pravzaprav je bilo pripravljenih še več krožnikov, ker bi naj jedlo seveda več ljudi.
»Čeprav je neolikano, da nismo vsi skupaj, vedve kar začnita jesti. Moški so se opravičili, ker imajo neodložljivo opravilo. Tudi jaz bom jedla kasneje z njimi,« je pojasnila gospa in odšla iz jedilnice.
»Krasno!« sem rekla in si nadevala poln krožnik krompirja in mesa. Tudi Marinka ni zaostajala za menoj.
»Danes se bova do sitega najedli,« je dejala in si naložila še en zrezek. »Ja,« sem dejala s polnimi usti, »tudi zelo olikani ni treba biti.«
»Mmmm, je dobro,« je zamomljala.
»Dober tek!« sem rekla in grizljala rumeno zapečen krompirček. Pojedli sva vse in to prav hitro, nato pa sva se vrnili k pleskanju.
Pozneje sva izvedeli, da je gospa kosilo še enkrat skuhala, da so imeli še drugi kaj jesti. Očitala nama ni ničesar, ampak od tega dne nisva biti več lačni.
Za vse je bilo dovolj hrane, dokler se nisva vrnili domov.
