Pisalo se je 1968 leto bratstva in edinstva, leto kasneje ko je prvi Zemljan stopil na luno in človeštvu ponesel naslednje besede: »That is one small step for man, one giant leap for a mankind<. (To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. )« 10 let rednega oddajanja televizije Ljubljana je poteklo, z 30 Slovenskega programa. 15 aprila 1968 začne z oddajanjem svojega prvega samostojnega dnevnika. To je bil velik korak za Slovenijo in Slovenski narod, prvi Slovenski dnevnik v Slovenskem jeziku. Tako lahko 21 avgusta ob zadušitvi Praške pomladi in deportaciji takratnega šefa partije in vlade Dubčka v Moskvo lahko z velikimi zamiki poroča o dramatičnih dogodkih v Pragi. Takrat še ni bilo neposrednih elektronskih linkov med državami članicami Evrovizije, bili pa so že elektronski linki v državah. Slike iz Prage so prihajale na filmskih trakovih. Z velikimi zamiki!
Če je bil prvi Slovenski dnevnik Slovenska pomlad, so bili dogodki avgusta v Pragi začetek novega obdobja železne zavese in normalizacije, ki je trajala 20 let.
Sredi 80 let je postal voditelj dnevnika Janez Čuček in to delo opravljal do leta 2003 ko se je upokojil. Javnosti je postal najbolj znan po znamenitem stavku, ki ga je vedno izrekel na koncu dnevnika: Ostanite še naprej z nami! Izdal je nekaj knjig, najbolj znana je ostanite še naprej z nami! Izdal je tudi politični potopis med Kubo in Indijo. Žal so vse njegove knjige izšle v socializmu, in se prodajajo za drobiž. Veseli bomo - dragi Janez če nas boste razveselili še z kakšno knjigo, za začetek bomo veseli vaših spominov. Simbolično na 40 obletnico Slovenskega dnevnika na začetku pozdravil gledalce. Je tudi častni gost jubilejnega dnevnika. Zato dragi Janez, ostanite še dolgo z nami. In nas razveselite z kakšno knjigo. Ko ga je voditelj dnevnika vprašal kaj bo počel jutri je odgovoril da je najbolj vesel da mu ni treba v službo. Janez Čuček je legenda Slovenskega televizijskega informativnega programa. Imam pa majhno prošnjo za vse bralce in bralke literarne revije Locutio: Na wikipediji nima nobenega zadetka, lepo bi bilo če bi kdo kaj o njem napisal. Mislim da si to zasluži. Je eden najbolj znanih tv voditeljev in novinarjev. Res je, bil je velik dan za Slovenijo, majhen za človeštvo. Kljub rtv zakonu je javna televizija ponos naroda. Upajmo da bo svoje javno poslanstvo – obveščati, informirati in zabavati narod tudi obdržala. In sledila svojemu poslanstvu javne televizije – pravičnega in enakopravnega programa za vse z čimveč nekomercialnega programa. Zato naj javna televizija rtvslo še dolgo ostane med nami.
MOJA MALA KAZAME
Stala je tam pri oknu, pravzaprav ni vedela - ali bi se usedla ali še naprej stala. Jutro je mogoče veliko obetalo. Razgled pravzaprav ni bil ne vem kaj, toda vsaj proti jugu je okno bilo obrnjeno. Razen sosedovega psa in nekaj ptičev v grmovju, ki so se izmenično oglašali je bila zelo odmevna tišina.
Pravzaprav je čakala Piera, težko bi rekli v kakšni fazi med prijateljevanjem in ljubeznijo sta že bila. Odkar sta kupila to srečno – nesrečno posestvo tam nekje bogu za hrbtom v Francoskih Pirenejih sta pač preživela svoj letni dopust in večino prostih vikendov tam. Pravzaprav prvi vtis vara. Piere se je spet nekam izgubil, v tisti majhni vasici Montepile se je pravzaprav lahko izbubiti. Vas, kot pač vasi v gozdnatih Pirenejih, nekaj med srednjim vekom in vikend arhitekturo. Nekaj parov z družino ali kar brez ki so pač posestvo in razmajano hiško kupili. V dolgih letih, kaj letih, desetletjih so te hiške nekako pokrpali, prenovili in prezračili. V vsej tej graditeljski vnemi so nekako pozabili na poletno soparo, kratke poletne in dolge zimske noči. Da bi si še bazenček pred hiško z obveznim zelenjavno - sadnim vrtom z nekaj grmovja za senco omislili, no ja, to je kanilo le enemu. Najbolj sitnemu med njimi: Philipu. Pri njemu si težko vedel, kakšne volje je, pa saj je tako in tako vse kolikor tople dni ko je pač bil v Montepileju preživel več ali manj pred ali še bolje kar v bazenčku. Razen takrat, ko je rabil absolutni mir, to pa je bilo ene kvarte na leto ( takrat je pred vhodom na njegov vrt visela nekakšna gusarska zastava ) se ni veliko obremenjeval, ali je še kdo od vikendašev okoli in v njegovem bazenu. Držal se je bolj zase, če je pa kdo od gostov le navrgel kakšno kost za debato, ali še bolje prinesel flaško najboljšega rujnega, takrat se je nekako malce predramil z svoje zamaknjenosti. Kakorkoli že, Piere je bil spet tam, ona pa ga čaka pri odprtem oknu. Pravzaprav, kot je nekako v navadi, razen ko sta na kakšnem potepu, ga čaka do prihoda poštarja, potem pa kot je nekako v navadi k Philipu na bazenček.
In ko se že končno izza vogala pokaže poštar, in prinese običajno reklamno solato se še sama ne ve kaj je napram Pieru odmaje na Philipov bazenček. Še prej zaklene njuno hiško, stopi njunemu mačku Medleju na rep in on zamijavka, in migajoč z boki poletni ohladitvi nasproti.
Moja mala Kazame v najboljši izvedbi (kakor se večkrat pošali Piere) je pač šla svojemu dragemu v svoji najboljši podobi nasproti. Pravzaprav sta komaj prišla po krajši odsotnosti v Montepile. Bili so jagodni izbor vikendaškega srednjega razreda, čeprav so se vedno pritoževali da jim francoska davkarija še gate pobere. Ko se primaje tja, je debata po zaslugi flaške najbolj rujnega na visoki višini, a ona se ne preda. Ker že oblečena v dvodelni bikini se vrže v bazenček. Brez skrbi: dovolj je globok!
Oni nakladajo naprej, ona plava nazaj, in nobenemu od jagodnega izbora druščine ne pride nič pametnega na pamet. Večer bodo tam pri Philipu tako in tako zaključili z ražnjem in skledo grške solate. Pa še kakšno flaško rujnega bodo sigurno odprli. Pa ne da bodo tam preživeli kar cel dan. Bolj ali manj bo to držalo. Vendar se je ravno ta dan našim vrlim Montpelijčanom nekaj luštnega zgodilo, in bog ne daj zalomilo! Toliko časa so že bili v tej vasi francoskih Pirenejev da so pridobili že domovinsko pravico. Iz Rujne debatne odmaknjenosti jih predrami glas Moje male Kazame iz ohlajajočega bazenčka:
» Hej družba, a vi še dobro vidite?«
Dolgo časa nič, pa se le oglasi sitni Philip, ki je sredi visoke debate z Montpelijsko slikarko Donno. Pravzaprav je to njen vzdevek, pravzaprav pa se razen nje same nihče ne spomni kako ji je že v resnici ime.
» Kaj spet gnjaviš, a ne vidiš da imamo velike težave.«
Ker je pravzaprav edina težava prikazovanje dna flaške rujnega je jasno da sitni Philip spet blefira.
Moja mala Kazame zamahne z roko, ah saj nič važnega, in spet bi se življenje v Montepeleju premaknilo v stari tir. Ah ne – nekakšna zračna zadeva se naglo približuje bazenčku, in čop v njega. Poleg padala, ki skoraj prekrije bazenček se čez en cajt pokaže prečastiti vikar Bertie.
Zakrili z rokami, potem ko se osvobodi jermenov padala in vzklikne: Bog naj blagoslovi vse vas, pravzaprav je moj današnji pristanek nekoliko ohlajen, se vam ne zdi? In ko smo že pri ohladitvi: Prilegel bi se kozarček primerno ohlajenega rujnega, se vam ne zdi?
Ne zgodi se vsak dan, da vikar blagoslovljeno pristane v ohlajenem bazenčku, in v skušnjavo spravlja eno bolj privlačnih Montepilejskih lepotic Mojo malo Kazame. In ko je že tam, mu pač ponudijo kozarček primerno ohlajenega rujnega, in se spet zatope v naporno debato. A ker ima včasih nagajivi vikar nekaj za bregom, mu le z težavo prisluhnejo.
Dolgo časa naklada, vmes malo moli in iz vsega tega se le izcimi: Gre za nekakšeno dobrodelno zadevo. Ne to nas ne zanima, v en glas kričijo. Saj niste vikar v Franciji – ste v Angliji!
Vikar Bertie spet pade v monolog in ker se že mrak dela, Montepilejški petelini že kikirikajo zadevo še utegnejo preložiti na naslednji dan. Vikar Bertie za blagoslov hiške ostane eno noč pri sitem Philipu. Ostali se primerno ohlajeni in okajeni odpravijo domov. Spat saj tako žuranje zmatra.
V novem jutru, pravzaprav dnevu se ponovno pokaže smisel Bertijevega poleta z neba. Ne gre samo za dobrodelnost, gre za mnogo reči več. Gre za Angleške dame v najboljših letih, če se lahko tako izrazimo. Ki so v težavah. Njihovi gentlementi na besedo alimenti ne slišijo, pa so poprosile vikarja Bertija za nekaj dobrodelnosti. Ker vsak funt šteje! Bertie dela na tem, vmes gre v francoske Pireneje na dopust in srečno pristane z padalom v ohlajenem bazenčku. Ravno prave kerlce je dobil, tem se zagotovo fučka za dame v težavah.
Pravzaprav se še cel teden kolikor je bil vikar Bertie za eno noč gost pri sitnem Philipu nič ne zgodi. Ker vmes ni niti enkrat izobesil gusarske zastave je očitno imel kar dober teden. Ker tudi po enem tednu rešitve za Angleške dame v težavah ni bilo na vidiku Philipe izobesi gusarsko zastavo.
Vmes bi se Bertie že skoraj odpravil, ne da bi kaj opravil, pa se ravno v času njegovega odhoda spusti gusarska zastavo pri Philipu in nakaže možna rešitev. Za dame v težavah. Philipe mu podari nekaj šare iz podstrešja in kleti. Ostali prav tako. Bi ostalo pri šari če se ne bi po Bertijevi nerodnosti pokazalo da je v stari skrinji nekaj hudo vrednega. Zlata verižica ki če bi jo prodali prišla damam v težavah še kako prav. V funte pretopljeno zlato.
Tako je bila Bertijeva misija uspešna nekoliko manj pa njegov odhod. Tukaj se je veselo zapletlo. Najetemu kamiončinu se je zgodil zaradi prevelike teže šare gumi defekt!
OSTANINE ŠE NAPREJ Z NAMI!
Pisalo se je 1968 leto bratstva in edinstva, leto kasneje ko je prvi Zemljan stopil na luno in človeštvu ponesel naslednje besede: »That is one small step for man, one giant leap for a mankind<. (To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. )« 10 let rednega oddajanja televizije Ljubljana je poteklo, z 30 Slovenskega programa. 15 aprila 1968 začne z oddajanjem svojega prvega samostojnega dnevnika. To je bil velik korak za Slovenijo in Slovenski narod, prvi Slovenski dnevnik v Slovenskem jeziku. Tako lahko 21 avgusta ob zadušitvi Praške pomladi in deportaciji takratnega šefa partije in vlade Dubčka v Moskvo lahko z velikimi zamiki poroča o dramatičnih dogodkih v Pragi. Takrat še ni bilo neposrednih elektronskih linkov med državami članicami Evrovizije, bili pa so že elektronski linki v državah. Slike iz Prage so prihajale na filmskih trakovih. Z velikimi zamiki!
Če je bil prvi Slovenski dnevnik Slovenska pomlad, so bili dogodki avgusta v Pragi začetek novega obdobja železne zavese in normalizacije, ki je trajala 20 let.
Sredi 80 let je postal voditelj dnevnika Janez Čuček in to delo opravljal do leta 2003 ko se je upokojil. Javnosti je postal najbolj znan po znamenitem stavku, ki ga je vedno izrekel na koncu dnevnika: Ostanite še naprej z nami! Izdal je nekaj knjig, najbolj znana je ostanite še naprej z nami! Izdal je tudi politični potopis med Kubo in Indijo. Žal so vse njegove knjige izšle v socializmu, in se prodajajo za drobiž. Veseli bomo - dragi Janez če nas boste razveselili še z kakšno knjigo, za začetek bomo veseli vaših spominov. Simbolično na 40 obletnico Slovenskega dnevnika na začetku pozdravil gledalce. Je tudi častni gost jubilejnega dnevnika. Zato dragi Janez, ostanite še dolgo z nami. In nas razveselite z kakšno knjigo. Ko ga je voditelj dnevnika vprašal kaj bo počel jutri je odgovoril da je najbolj vesel da mu ni treba v službo. Janez Čuček je legenda Slovenskega televizijskega informativnega programa. Imam pa majhno prošnjo za vse bralce in bralke literarne revije Locutio: Na wikipediji nima nobenega zadetka, lepo bi bilo če bi kdo kaj o njem napisal. Mislim da si to zasluži. Je eden najbolj znanih tv voditeljev in novinarjev. Res je, bil je velik dan za Slovenijo, majhen za človeštvo. Kljub rtv zakonu je javna televizija ponos naroda. Upajmo da bo svoje javno poslanstvo – obveščati, informirati in zabavati narod tudi obdržala. In sledila svojemu poslanstvu javne televizije – pravičnega in enakopravnega programa za vse z čimveč nekomercialnega programa. Zato naj javna televizija rtvslo še dolgo ostane med nami.
MOJA MALA KAZAME
Stala je tam pri oknu, pravzaprav ni vedela - ali bi se usedla ali še naprej stala. Jutro je mogoče veliko obetalo. Razgled pravzaprav ni bil ne vem kaj, toda vsaj proti jugu je okno bilo obrnjeno. Razen sosedovega psa in nekaj ptičev v grmovju, ki so se izmenično oglašali je bila zelo odmevna tišina.
Pravzaprav je čakala Piera, težko bi rekli v kakšni fazi med prijateljevanjem in ljubeznijo sta že bila. Odkar sta kupila to srečno – nesrečno posestvo tam nekje bogu za hrbtom v Francoskih Pirenejih sta pač preživela svoj letni dopust in večino prostih vikendov tam. Pravzaprav prvi vtis vara. Piere se je spet nekam izgubil, v tisti majhni vasici Montepile se je pravzaprav lahko izbubiti. Vas, kot pač vasi v gozdnatih Pirenejih, nekaj med srednjim vekom in vikend arhitekturo. Nekaj parov z družino ali kar brez ki so pač posestvo in razmajano hiško kupili. V dolgih letih, kaj letih, desetletjih so te hiške nekako pokrpali, prenovili in prezračili. V vsej tej graditeljski vnemi so nekako pozabili na poletno soparo, kratke poletne in dolge zimske noči. Da bi si še bazenček pred hiško z obveznim zelenjavno - sadnim vrtom z nekaj grmovja za senco omislili, no ja, to je kanilo le enemu. Najbolj sitnemu med njimi: Philipu. Pri njemu si težko vedel, kakšne volje je, pa saj je tako in tako vse kolikor tople dni ko je pač bil v Montepileju preživel več ali manj pred ali še bolje kar v bazenčku. Razen takrat, ko je rabil absolutni mir, to pa je bilo ene kvarte na leto ( takrat je pred vhodom na njegov vrt visela nekakšna gusarska zastava ) se ni veliko obremenjeval, ali je še kdo od vikendašev okoli in v njegovem bazenu. Držal se je bolj zase, če je pa kdo od gostov le navrgel kakšno kost za debato, ali še bolje prinesel flaško najboljšega rujnega, takrat se je nekako malce predramil z svoje zamaknjenosti. Kakorkoli že, Piere je bil spet tam, ona pa ga čaka pri odprtem oknu. Pravzaprav, kot je nekako v navadi, razen ko sta na kakšnem potepu, ga čaka do prihoda poštarja, potem pa kot je nekako v navadi k Philipu na bazenček.
In ko se že končno izza vogala pokaže poštar, in prinese običajno reklamno solato se še sama ne ve kaj je napram Pieru odmaje na Philipov bazenček. Še prej zaklene njuno hiško, stopi njunemu mačku Medleju na rep in on zamijavka, in migajoč z boki poletni ohladitvi nasproti.
Moja mala Kazame v najboljši izvedbi (kakor se večkrat pošali Piere) je pač šla svojemu dragemu v svoji najboljši podobi nasproti. Pravzaprav sta komaj prišla po krajši odsotnosti v Montepile. Bili so jagodni izbor vikendaškega srednjega razreda, čeprav so se vedno pritoževali da jim francoska davkarija še gate pobere. Ko se primaje tja, je debata po zaslugi flaške najbolj rujnega na visoki višini, a ona se ne preda. Ker že oblečena v dvodelni bikini se vrže v bazenček. Brez skrbi: dovolj je globok!
Oni nakladajo naprej, ona plava nazaj, in nobenemu od jagodnega izbora druščine ne pride nič pametnega na pamet. Večer bodo tam pri Philipu tako in tako zaključili z ražnjem in skledo grške solate. Pa še kakšno flaško rujnega bodo sigurno odprli. Pa ne da bodo tam preživeli kar cel dan. Bolj ali manj bo to držalo. Vendar se je ravno ta dan našim vrlim Montpelijčanom nekaj luštnega zgodilo, in bog ne daj zalomilo! Toliko časa so že bili v tej vasi francoskih Pirenejev da so pridobili že domovinsko pravico. Iz Rujne debatne odmaknjenosti jih predrami glas Moje male Kazame iz ohlajajočega bazenčka:
» Hej družba, a vi še dobro vidite?«
Dolgo časa nič, pa se le oglasi sitni Philip, ki je sredi visoke debate z Montpelijsko slikarko Donno. Pravzaprav je to njen vzdevek, pravzaprav pa se razen nje same nihče ne spomni kako ji je že v resnici ime.
» Kaj spet gnjaviš, a ne vidiš da imamo velike težave.«
Ker je pravzaprav edina težava prikazovanje dna flaške rujnega je jasno da sitni Philip spet blefira.
Moja mala Kazame zamahne z roko, ah saj nič važnega, in spet bi se življenje v Montepeleju premaknilo v stari tir. Ah ne – nekakšna zračna zadeva se naglo približuje bazenčku, in čop v njega. Poleg padala, ki skoraj prekrije bazenček se čez en cajt pokaže prečastiti vikar Bertie.
Zakrili z rokami, potem ko se osvobodi jermenov padala in vzklikne: Bog naj blagoslovi vse vas, pravzaprav je moj današnji pristanek nekoliko ohlajen, se vam ne zdi? In ko smo že pri ohladitvi: Prilegel bi se kozarček primerno ohlajenega rujnega, se vam ne zdi?
Ne zgodi se vsak dan, da vikar blagoslovljeno pristane v ohlajenem bazenčku, in v skušnjavo spravlja eno bolj privlačnih Montepilejskih lepotic Mojo malo Kazame. In ko je že tam, mu pač ponudijo kozarček primerno ohlajenega rujnega, in se spet zatope v naporno debato. A ker ima včasih nagajivi vikar nekaj za bregom, mu le z težavo prisluhnejo.
Dolgo časa naklada, vmes malo moli in iz vsega tega se le izcimi: Gre za nekakšeno dobrodelno zadevo. Ne to nas ne zanima, v en glas kričijo. Saj niste vikar v Franciji – ste v Angliji!
Vikar Bertie spet pade v monolog in ker se že mrak dela, Montepilejški petelini že kikirikajo zadevo še utegnejo preložiti na naslednji dan. Vikar Bertie za blagoslov hiške ostane eno noč pri sitem Philipu. Ostali se primerno ohlajeni in okajeni odpravijo domov. Spat saj tako žuranje zmatra.
V novem jutru, pravzaprav dnevu se ponovno pokaže smisel Bertijevega poleta z neba. Ne gre samo za dobrodelnost, gre za mnogo reči več. Gre za Angleške dame v najboljših letih, če se lahko tako izrazimo. Ki so v težavah. Njihovi gentlementi na besedo alimenti ne slišijo, pa so poprosile vikarja Bertija za nekaj dobrodelnosti. Ker vsak funt šteje! Bertie dela na tem, vmes gre v francoske Pireneje na dopust in srečno pristane z padalom v ohlajenem bazenčku. Ravno prave kerlce je dobil, tem se zagotovo fučka za dame v težavah.
Pravzaprav se še cel teden kolikor je bil vikar Bertie za eno noč gost pri sitnem Philipu nič ne zgodi. Ker vmes ni niti enkrat izobesil gusarske zastave je očitno imel kar dober teden. Ker tudi po enem tednu rešitve za Angleške dame v težavah ni bilo na vidiku Philipe izobesi gusarsko zastavo.
Vmes bi se Bertie že skoraj odpravil, ne da bi kaj opravil, pa se ravno v času njegovega odhoda spusti gusarska zastavo pri Philipu in nakaže možna rešitev. Za dame v težavah. Philipe mu podari nekaj šare iz podstrešja in kleti. Ostali prav tako. Bi ostalo pri šari če se ne bi po Bertijevi nerodnosti pokazalo da je v stari skrinji nekaj hudo vrednega. Zlata verižica ki če bi jo prodali prišla damam v težavah še kako prav. V funte pretopljeno zlato.
Tako je bila Bertijeva misija uspešna nekoliko manj pa njegov odhod. Tukaj se je veselo zapletlo. Najetemu kamiončinu se je zgodil zaradi prevelike teže šare gumi defekt!
