Spet en zgubljen dan! Nisem se mogla prisiliti, da bi karkoli koristnega opravila. Pa zakaj sploh bi? Praznik je, čas počitka, torej? A že zgodaj zjutraj me je začela peči slaba vest. NEKAJ bi morala početi! Nekaj koristnega, saj ne moreš kar sedeti pred televizorjem in buljiti v vse, kar ti polagajo na pladenj. Lahko bi likala, vključila pralni stroj, pripravila »osnutek« kosila … Nekaj koristnega pač. Pa so bili udje pretežki. Nisem se mogla prisiliti k ničemur. Slaba vest je že simptom, da postajam deloholik. To bo. To je! Ne znam se več preprosto zlekniti na kavč in se prepustiti tokovom mirnih, pozitivnih misli, ki človeka sproščajo in pomenijo običajno pozitivno motivacijo za optimistično preživljanje vsakdanjika.
Še dobro, da je ob pol osmih potrkala na vrata Gabi – sicer bi me pokopalo malodušje!
»Boš kaj pekla danes?« je vprašala, čeprav je bil odgovor na dlani.
»Danes bom sprejemala goste,« sem dejala. Me je zaradi tega zgrabil pesimizem? Zadnje čase imam rada le takšne obiskovalce, ki se ne zadržijo v hiši več kot pol ure. Zapravljanje časa!
»Hotela sem reči, da ti jaz spečem kaj, če hočeš,« se je vedro nasmehnila in iskra njene vedrine je preskočila name. Neverjetno! Delček sekunde lahko spremeni dan!
»Zlata si, Gabi. A bi res?«
Občudovanja vredna oseba! Po vsem, kar jo je doletelo, je zame še vedno pojem optimizma. Zelo trden moraš biti, da preživiš takšne preizkušnje, kot jih je ona, in imaš še vedno sonce v očeh ter se znaš od srca smejati. To je umetnost življenja, ki se je še nisem naučila.
Pred dnevi sem v Mercaturjevi samopostrežnici srečala dobro znanko. Tako bled obraz, vdrte oči, sivina! Pomislila sem, da jo bo vsak čas odpihnilo, ko je tako shujšana.
»Vse najboljše … drugo dodaj sama,« je rekla, stisnili sva si roko in se spogledali. Mislim, da sva se tudi nasmehnili.
»Edina želja, ki jo imam, je, da bi se mi ne bilo treba neprestano zaradi česa sekirati,« sem rekla, ne da bi kaj dosti razmišljala. Ona pa: »Jaz bi se pa zelo rada naučila sprejemati, kar prinaša življenje in ne na vsak način vztrajati, da moram kaj spremeniti, utiriti!«
»Tu nekje sva, bi rekla, na zelo podobni valovni dolžini,« me je prešinilo. Ne spomnim se, če sem misel tudi izgovorila, ali je obtičala v možganih.
Gabi me je stresla iz misli s stavkom: »Izpolnila sem si trenutno največjo željo!«
»Povej!« Kuhanje kave je avtomatizem, vmes lahko tudi klepetaš.
»Kupila sem si veliko starinsko kmečko skrinjo.«
Pogledam jo in žlica , s katero mešam rjavo tekočino, obvisi v zraku.
»Kmečko skrinjo? Kaj pa boš z njo?« sem od srca začudena. Skrinjo?
Ona, vsa polna navdušenja: »Boš videla, prečudovita je … za ceno pa ne sprašuj, ker ne bom povedala …«
»Že, ampak kaj boš z veliko kmečko skrinjo ob modernem pohištvu?«
»Namesto klubske mizice v dnevni sobi imam zdaj skrinjo. Po kavi greva gor in jo boš lahko občudovala.«
Najbrž jo pogledam zelo butasto, kajti njen glas postane zategel, kot da sem jo užalila: »nimaš pojma o sodobnih trendih urejanja stanovanj. Novo in staro se lahko odlično ujema!«
»Nikoli ne razmišljam o tem … zdi se mi, da je dovolj, če je stanovanjska oprema funkcionalna. Naše stanovanje je, kakršno je, ničesar ne bi spreminjala.«
»Vidiš? Ko boš v penziji, boš imela čisto druge prioritete,« se smeje. Saj res, odkar ne dela več, je njeno življenje čisto druga zgodba. Morda ti neobremenjenost s stresi v službi da krila? Upam, da je to. Ampak kmečka skrinja? Je lahko stara, črviva kmečka skrinja, kupljena za velik denar,tolikšna sreča? Zame nepredstavljivo.
2.
Telefon je zvonil, da je paralo ušesa. Ravno sem se sklanjala nad kopalno kadjo in si umivala lase, presneti telefon pa kar ni nehal brneti v jutranji mir. Saj so prazniki! Kaj so ljudje tako tečni! Pa je dvignil slušalko eden od sinov in se zadrl v kopalnico: »Pridi, nek urednik te kliče!« Slišala sem ga le napol, ker je bilo šumenje vodnega curka kot zvočni zid, skozi katerega glasove le slutiš. Zavpila sem, da ne morem, ker sem sredi umivanja las.
»Pravi, da je pomembno!«
No prav, na hitro si ovijem brisačo okoli glave in stopim v dnevno sobo. Mali nestrpno maha s slušalko, kot da se je zelo utrudil, čakajoč name.
»Oprostite, umivala sem si lase …« dahnem, ko se sogovorec na drugi strani zelo prijazno oglasi. Ljudje so zelo prijazni le tedaj, ko bi kaj radi – to sem že spoznala.
»Vaš mladinski roman berem … čeprav je praznični dan … in rad bi vam predlagal nekaj sprememb,« pove urno, kot da bi se bal, da nameravam zaradi mokrih las oidložiti slušalko. Pa je seveda ne bi, če me kliče urednik založbe!
»Povejte, kaj bi spremenili!« sem že bolj prijazna tudi sama.
»Tista zadeva s popisanimi plakati je precej kočljiva, bi rekel«
»Kočljiva? Ni nobenih imen, datumov … zakaj bi bila vsebina kočljiva? V resnici se je zgodilo le približno tako, kot sem zapisala.«
»Da ne bi prišlo do kakšnih zamer v vašem kraju, samo zato sprašujem. Če pa vztrajate pri zapisanem, tudi prav. Bi pa lahko dodali opombo, da gre za v celoti fiktivno zgodbo!«
»Mislite? To bi bila pa laž, saj se ljudje dogodka še spomnijo … zgodil se je pred sedmimi ali osmimi leti. Mislim, da bi bilo to strahopetno. Takšne opombe ne bom napisala. Me mar lahko kdo toži?«
Zavzdihne, rekoč: »Če ni resničnih imen in se osebe v dogajanju ne morejo identificirati, ni osnove za tožbo. A to veste le vi sami!«
»Verjemite, da sem zelo pazila … a tisti, ki so incident zakrivili, naj le vedo, da vse skupaj ni kar pozabljeno!« Mislim, da so me prevzela čustva. Moj glas se zdi jezljiv in govorim hitreje, kot mislim. »Predlagam, da ostane vse tako, kot sem napisala.«
»Prav, naj bo. Zdelo se mi je potrebno vprašati. Vas bom pa še poklical, ko se prebijem do zadnje strani. Ah ja, vse dobro v novem letu!«
Zveza je prekinjena, jaz pa še kar držim presneto slušalko v roki. Izpod brisače kaplja voda z mokrih las. Čutim jezo. Vsakokrat, ko se spomnim dogodka, me preplavi jeza. Ne želja po maščevanju, zgolj vroča jeza …
Bil je pomladni večer. Pred sedmimi ali osmimi leti. Čisto navaden večer ob televiziji in vsakdanjih pogovorih. Fanta sta čepela v svoji sobi in gulila gimnazijsko snov. Midva z Jožijem pa sva spremljala televizijska poročila. Nekako ob tri četrt na osmih se je oglasil zvonec na vhodnih vratih. Joži je šel odpret, saj mene ob tej uri nihče ne bi iskal. Zaradi odprtih vrat je nastal prepih in zavese so poplesavale, da sem morala vstati in zapreti balkonska vrata. Za mojim hrbtom se je oglasil moški glas: »Dober večer, oprostite, da motimo!« Motimo? Ozrem se in zagledam resna možaka, popolna neznanca. Eden drži v roki kar velik zvitek belo-modrega papirja.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« pove drugi, ki ni pozdravil ali pa je pozdravil morda že med vrati. Sedeta, čeprav ju ni nihče povabil. No ja.
»S katerim?« vpraša Joži, ki bolj pozorno sledi besedam nepovabljenih večernih gostov.
Moški, ki ima v roki zvitek papirja, le-tega razvije in zelo resno pove: «S tistim, ki je napisal to na plakate po vsem mestu!«
Debelo pogledam plakat, pogledam Jožija, potem pa enega in drugega možaka. Neverjetno.
»Tega nobeden od mojih sinov NE BI napisal!« rečem trdo, odločno.
»Tu sta začetnici imena,« reče moški s plakatom v roki in pokaže z dolgim, ukrivljenim prstom na začetnici, ki sta dodani zapacanemu zapisu na plakatu. Nekako me bolj pritegne izvirno besedilo, nehote ga dvakrat preletim. Plakat vabi na madžarski literarni večer v knjižnico … dodatno pa je s črnim flomastrom zapisana provokativna poved, da naj se Madžari poberejo iz Slovenije. Dodatni zapis je delno spran od dežnih kapelj. Pisava ni prepoznavna, saj se je avtor odločil, da zakrije svojo identiteti za velikimi tiskanimi črkami. In pod zapisom sta res nakracani začetnici imena in priimka. Začne me loviti panika. Sploh ne razmišljam o tem, kaj vse skupaj pomeni, ampak kakšne bodo posledice.
»Torej, pokličite prosim, sina, da se pogovorimo,« vztraja moški, najbrž policaj v civilu.
Ni kaj, uradno osebo je treba poslušati in storiti, kakor zahteva.
Otrok je prišel in poslušal še enkrat, kaj je siva moža prineslo k nam na obisk. Opazovala sem, kako mu podrhtevajo veke, kot zmeraj, ko je živčen, kako si grize ustnice in se mu nabirajo kaplje potu na čelu. Ni kriv, sem si prigovarjala, kajti če bi bil kaj takega storil, bi se z nečim izdal, s čimer koli že. Sploh pa ob večerih nikamor ni hodil, odkar se je iz lendavske dvojezične gimnazije prepisal na ljutomersko. Nekdo mu je grdobijo podtaknil.
»Cel vikend smo bili skupaj,« je rekel odločno, jezno. »Starša in brat vam lahko to potrdijo. Nimam prijateljev, da bi hodil z njimi ven.«
»Nenavadno,« je podvomil mož s plakatom v roki. »Nimaš prijateljev? Saj si prvi letnik končal v Lendavi. Nekaj jih le poznaš.«
»Seveda jih poznam, a ne hodim z njimi ven … po lokalih. Prijatelje imam v Ljutomeru.«
Kar naprej sta se vračala na minulo sobotno noč, ko si je nekdo privoščil plakate po vsej Lendavi. Dejstvo je bilo, da bi otroka rada zmedla, da bi dal kakšne nasprotujoče si izjave. Končno sta se odločila, da pustita vse skupaj, ker nikamor nismo prišli.
»Bodi tako prijazen in napiši na list, s katerimi dijaki si se družil, ko si obiskoval lendavsko šolo,« je rekel tisti brez plakata in iztrgal list iz svoje beležnice. Otrok je načečkal kopico imen in potem sta se poslovila.
Obsedeli smo kot prazne vreče.
»Kdo bi ti lahko to podtaknil? Moral je biti pošteno pijan,« sem razmišljala. »Že dolgo se v Lendavi kaj podobnega ni zgodilo. Bili so spori zaradi dvojezičnosti … ampak to!«
Pogovarjali smo se, kateri od bivših sošolcev bi zmogel kaj takega. In sploh, kdo ni bil njegov prijatelj? Tudi iz tega tuhtanja se ni izcimilo nič koristnega.
Naslednja tedna sta bila nočna mora. Veliko se je šušljalo, mesto je ugibalo, obsojalo, v časopisih so se vrstili članki, polni težkih besed, policija je pa bila tiho, o ničemer nas niso obveščali. Otrok je molče prežvekoval obsodbe, ki so prihajale od vseh strani, mene so davili strahovi, Joži je penil in bentil čez policijo. Kadar koli je poklical po telefonu, je dobil odgovor, da zaradi preiskave, ki še ni končana, ne morejo dati nobene izjave.
»Pišejo pa lahko! Svinjarija!« se je usajal. Nič ni pomagalo. Čakali smo, vse skupaj je šlo že v tretji teden.
Potem pa … spet je bil večer in spet sva sedela pred televizorjem in spremljala potočila, ko je po9zvonilo na vhodnih vratih.
»Policija,« sem rekla in pohitela odpret vrata. Res sta bila siva moža, tokrat brez zvitega plakata in za spoznanje manj zadrgnjena. Eden kot da se je celo polovično nasmehnil.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« je dejal tisti, ki se niti polovično ni nasmehnil. Nisem se zganila, kot da ju nimam namena spustiti v stanovanje. Čakala sta.
»Gospa, ne moremo se pogovarjati na hišnem pragu,« je vljudno rekel drugi in se porinil mimo mene proti dnevni sobi. Otrok je prihitel, kakor hitro so privalovili do njega tuji glasovi. Brez pozdrava je hlastno vprašal: »Ste našli krivca?«
Moža sta prikimala, kot da sta sinhronizirana.
»In?« Še mene se je lotilo velikansko razburjenje. Oni večji je odprl svojo beležnico in prebral imeni storilcev. Nekako niti nisem bila presenečena in tudi sin ne. Torej sta bila na delu dva, oba bivša sošolca iz gimnazije.
»Sta povedala, zakaj sta to storila?« je spet hlastnil sin.
Moža sta se spogledala, eden je zmignil z rameni, drugi pa le vzdihnil.
»Nekaj sta vendar navedla za vzrok,« sem skočila, a bilo je očitno, da nočeta ali ne smeta ničesar povedati.
»Zahtevali smo, da se prideta vašemu sinu osebno opravičit … pa boste njiju vprašali,« je skozi stisnjene zobe izdavil veliki. »Zadeva je končana in vaš sin opran vsake krivde.«
Jožija je zgrabil bes, sveta jeza: »To je vse? Kaj pa opravičilo v sredstvih javnega obveščanja? Nihče ne bo zapisal resnice in se opravičil otroku, ki je preživljal peklenske dni'«
»Za to pa policija ni pristojna, žal. Če poznate katerega od novinarjev, ki je pisal o zadevi, ga prosite, naj pojasni bralcem resnico. Ali pa storilca civilno tožite. Ker sta še mladoletna, boste pa težko kaj dosegli.«
Spogledala sva se. Tudi v meni je vrelo. Svinjarija!
»Tudi najin sin je mladoleten, pa se nihče ni obotavljal zapisati njegovega imena in priimka. Se vam zdi to pošteno in prav?«
Nista rekla ničesar več, kot da smo ju polili z mrzlo vodo sta se po pasje odplazila iz stanovanja. Tako je bilo. Ničesar nismo dosegli, oba storilca sem morala celo spustiti v stanovanje, ker bonton pač tako zahteva. Izvedeli pa od njiju nismo ničesar! Opravičila sta se, se potila in drhtela od zadrege ali sramu, zakaj sta storila, kar sta storila, pa menda niti njima ni bilo jasno. Kar tako – prišlo jima je, da bi izlila svojo nepremišljeno objestnost na plakate. Kar tako! Niti malo obžalovanja nisem videla v njunih očeh, na njunih licih. Dobro sta se zavedala dejstva, da jima v bistvu ne moremo čisto nič – ker sta mladoletna. Imelo me je, da bi vsakemu primazala pošteno zaušnico vpričo staršev. Bilo bi vsaj majhno zadoščenje!
Ko smo se čez čas umirili in nehali razmišljati o minulih stresnih dneh, ko sem svečano zažgala vse časopisne članke o zoprnem, v bistvu krutem dogodku … ko se je tudi bes polegel, sem pa vzela v roke pero in napisala zgodbo. In ne dovolim, da bi jo kdo spreminjal!
3.
Ljudje smo pogosto res čudni v svojem stremljenju po materialnih dobrinah in statusnih simbolih današnjega časa. Če nimaš super avta, pomivalnega stroja, mikrovalovne pečice, če ne greš letno vsaj dvakrat na dopust (v dobri družbi seveda), potem te je povozil čas, si zguba ali še kaj hujšega. Pri mladini ni nič bolje. Če nimaš oblačil svetovnih znamk, če nisi vsak dan drugače »zrihtan« - barve in dizajn se morajo seveda ujemati – potem med smetano učencev nimaš kaj iskati. Še povohajo te ne! Vzgoja, trendi, nečimrnost? Kdo bi vedel. Morda je osnovni vzrok čudnega vedenja, sle po posnemanju, tekmovanju s sosedi, znanci in prijatelji to, da imajo osebki prenizko samopodobo, da jih muči zavist, da so v svojem bistvu preveč željni pozornosti in potrjevanja v svojem okolju … Kdo pa točno ve?
Rekla je: »Naročila sem novo kuhinjo. Mojster mi prinese danes kataloge, obenem pride izmerit prostor, da bo vse tip-top, kot ulito mora biti.« Vsa se je raznežila ob sanjarjenju o novi kuhinji »po meri«. Hotela je reči v bistvu, naj ji pridem pomagat izbrat naj kuhinjo iz kataloga. Zakaj pa ne? Za prijateljice vse!
Sedeli sva v stari kuhinji, ki bo kmalu le še les za kurjavo v lončeni peči, ki kraljuje v prostranem pritličnem delu hiše.
»Zdaj poglej, vrata na elementih odpadajo, ne morem jih pošteno zapreti, police so odrgnjene, polomljene … res moram kupiti novo kuhinjo.« Vse, kar je naštevala, je sproti tudi demonstrirala, da se v meni ne bi porodil črv dvoma o upravičenosti milijonske investicije (v tolarjih seveda).
»Saj ti verjamem, tudi moja kuhinja je stara že več kot petindvajset let,« sem rekla, kar je bilo seveda čista resnica. »Pa si mislim, da bo zdržala še naslednjih petindvajset, samo vrata na elementih bom dala očistiti, prebarvati in seveda zamenjati ležaje, da bodo dobro tesnila.«
Namrdnila se je, rekoč: «Slišala sem, da ženske tako popravljajo kuhinjsko pohištvo – a to je polovičarstvo! V takšne akcije se ne bom spuščala.«
»Če si lahko privoščiš, OK. Meni je pa žal vlagati v stanovanje. Še malo, pa otroka odideta in ostaneva sama. Kuhinja, kakršna je, bo kar v redu, ko jo dam prenoviti.« Tako sem tudi mislila. Ni povedala, ali bo vzela bančni kredit ali ima toliko prihrankov, da bo zadoščalo. Po svojih močeh sem pomagala izbrati iz kataloga najpotrebnejše, najfunkcionalnejše in najdražje kose kuhinjskega pohištva, ki bi ga mojster naj izdelal v mesecu dni iz lesa črne jelše. Trenutno je to »in«. Vse gospe iz prijateljičinega kvarta imajo kuhinje iz črne jelše. No ja, uboge jelše …
Minilo je kakšnih petnajst dni, ko se je oglasila pri meni s prošnjo, naj bom podpisnica za bančni kredit. Da ima že toliko anuitet, da ji odobrijo kredit le pod pogojem, da pripelje dva podpisnika – garanta. Priznam, vrglo me je iz tira.
»O tem moram premisliti. Nikoli še nikomur nisem bila podpisnica za kredit. Pri teh zadevah je dobro biti previden – pravijo.«
Očitno sem jo razočarala, kajti stisnila je ustnice in se nakremžila kot otročaj, ki mu mama noče kupiti igrače.
»Kaj misliš, da kredita ne bom odplačevala? Tako misliš o meni?«
»Daj no, nikar ne bodi mimoza! Gre za precej denarja, sama si rekla …«
»Nikoli te ne bi zvlekla v kočljiv položaj. Gre le za formalnost …« je bila že prijaznejša.
Ko so ljudje prijazni, postanem nagonsko nezaupljiva. Molče sem gledala mimo nje, minilo je nekaj dolgih trenutkov, potem sem pa z dokaj odločnim glasom dejala: »Slišala sem za kolegico - pa ne vzemi tega za nezaupanje – ki je nagovorila znanko iz bloka, da ji je bila podpisnica bančnega kredita, potem pa, ko kreditojemalka ni sproti vračala anuitet, so prišli k podpisnici rubežniki in ji skoraj izpraznili stanovanje! Ne bi rada doživela česa podobnega.«
»Tako misliš? Prav, bom že našla koga, ki je res pravi prijatelj!«
In se je zasukala na petah, da so ji lasje divje zavalovili okrog glave, ter odšla. Besedna zveza »pravi prijatelji« je kot opomin in rahla grožnja obvisela v toplem pomladnem zraku šolskega hodnika. Ni me pekla vest! Ljudje pravijo, da je previdnost mati modrosti, ko gre za denar, sem pa postala dvakrat bolj previdna. Cene silijo v nebo, vzdrževati moram dva študenta, torej bi bil vsak rizik nepremišljenost!
Malo me je sicer bolelo, da sva se zaradi bančnega kredita tako brez zveze razšli, še pošteno pogledala me ni več in če sem prišla v bližino, ko se je s kom pogovarjala, se je potrudila na vso moč pohvaliti kakšno svojo novo pridobitev ali družinski podvig: kako super so smučali v Avstriji, kako odlično službo ima ljuba hči, ki je najpametnejša od vseh hčera, kako ugodno je kupila nov avtomobil, ker je imel prejšnji premajhen prtljažnik …
Doma sem potožila možu, a je samo dvignil obrv in omalovažujoče zmignil z rameni pa rekel: »Vsak ima svoje prioritete.« Saj, ja, a vendar …
S prijateljico Gabi sva se nastavljali pomladnim sončnim žarkom na balkonu v četrtem nadstropju. Velika lesena kmečka skrinja, ki se je je tako veselila, je kraljevala sredi dnevne sobe (namesto klubske mizice) in na njej modra vaza z živo rumenimi narcisami iz mojega vrta. Sede na balkonu sem imela skrinjo hočeš-nočeš ves čas pred očmi.
»Kaj bi tudi ti imela eno?« je navdušeno vprašala. »Uredim, da jo dobiš.«
»Nikakor! Razmišljam, kako odveč je, da se kar naprej mučimo uresničevati takšne in drugačne želje. Ni to brez zveze? Saj ničesar od nagrmadenega ne moreš nesti s sabo v smrt.«
»Si slabe volje?« jo je zaskrbelo.
»Pa res, danes mi gre vse narobe,« sem vzdihnila. »V šoli me je zdelal nek oče, češ da sem prikrajšala otroka pri oceni, ljubi starejši sin je cepnil na izpitu … utrujena sem, mislim, da je to. Zadnje čase sem kar naprej utrujena.«
»Kaj se pa ženeš? Ti bo v šoli kdo hvaležen? Enako plačo imaš kot vse tiste ljube kolegice, ki prihajajo delat le z lično ročno torbico in zamudijo k vsaki uri po deset minut. Kaj boš, ko omagaš? Še vsaj dve leti imaš do upokojitve. To je treba preživeti!«
»Rada delam. Tudi ti si bila takšna.«
»In? Poglej me zdaj, daleč okoli imam najnižjo pokojnino. Ob slovesu niti šopka nisem dobila. Zato ti pa govorim. Nima smisla.«
Bolje bi bilo, da nisem omenila šole. To jo je vsakokrat vznemirilo. Grdo je bilo, kar so ji storili. Ampak tega je že pet-šest let. Ali celo več? Leta kar polzijo skozi prste.
»Ampak nekaj drugega je …« je vneto začela s tišjim glasom. »Na dopoldanski kavi upokojenskega ženskega krožka sem slišala, da se tvoja bivša prijateljica baje ločuje.«
»Katera od bivših prijateljic? Zdi se, da imam vse več bivših …«
»Tista z novo kuhinjo, katere sloves je zasenčil vse druge imenitne kuhinje v mestu,« se je zasmejala. Ves obraz ji je zažarel od nagajive privoščljivosti.
»Eh daj, saj se ne more ločiti … hiša, krediti, nov avto …«
»Saj, to je največja ovira. Kako deliti bankrot!« Zdaj se je smejala na ves glas. »Ne moreš si misliti, kako sem uživala, ko so ženske pripovedovale o zadevi. Grdo se sliši, ampak res sem uživala. Sama sveta sreča, da ji nisi ničesar podpisala. Zdaj bi bila pošteno v godlji.«
»Zakaj bi se pa naj ločila?«
»On si je menda našel mlajšo. To je zdaj močno »in«.«
Veliko se je šušljalo, potem so pa govorice utihnile, kot bi odrezal. Nista se ločila, breme nagrmadenega premoženja je bilo menda preveliko. Prisililo ju je ostati v istem čolnu. Saj ne, da sem čutila zadoščenje, v bistvu se mi je smilila. In tudi številni imenitni prijatelji, katerih družba ji je toliko pomenila, so ji obrnili hrbet. Kot na potapljajoči se ladji … podgane prve pobegnejo …
1.
Spet en zgubljen dan! Nisem se mogla prisiliti, da bi karkoli koristnega opravila. Pa zakaj sploh bi? Praznik je, čas počitka, torej? A že zgodaj zjutraj me je začela peči slaba vest. NEKAJ bi morala početi! Nekaj koristnega, saj ne moreš kar sedeti pred televizorjem in buljiti v vse, kar ti polagajo na pladenj. Lahko bi likala, vključila pralni stroj, pripravila »osnutek« kosila … Nekaj koristnega pač. Pa so bili udje pretežki. Nisem se mogla prisiliti k ničemur. Slaba vest je že simptom, da postajam deloholik. To bo. To je! Ne znam se več preprosto zlekniti na kavč in se prepustiti tokovom mirnih, pozitivnih misli, ki človeka sproščajo in pomenijo običajno pozitivno motivacijo za optimistično preživljanje vsakdanjika.
Še dobro, da je ob pol osmih potrkala na vrata Gabi – sicer bi me pokopalo malodušje!
»Boš kaj pekla danes?« je vprašala, čeprav je bil odgovor na dlani.
»Danes bom sprejemala goste,« sem dejala. Me je zaradi tega zgrabil pesimizem? Zadnje čase imam rada le takšne obiskovalce, ki se ne zadržijo v hiši več kot pol ure. Zapravljanje časa!
»Hotela sem reči, da ti jaz spečem kaj, če hočeš,« se je vedro nasmehnila in iskra njene vedrine je preskočila name. Neverjetno! Delček sekunde lahko spremeni dan!
»Zlata si, Gabi. A bi res?«
Občudovanja vredna oseba! Po vsem, kar jo je doletelo, je zame še vedno pojem optimizma. Zelo trden moraš biti, da preživiš takšne preizkušnje, kot jih je ona, in imaš še vedno sonce v očeh ter se znaš od srca smejati. To je umetnost življenja, ki se je še nisem naučila.
Pred dnevi sem v Mercaturjevi samopostrežnici srečala dobro znanko. Tako bled obraz, vdrte oči, sivina! Pomislila sem, da jo bo vsak čas odpihnilo, ko je tako shujšana.
»Vse najboljše … drugo dodaj sama,« je rekla, stisnili sva si roko in se spogledali. Mislim, da sva se tudi nasmehnili.
»Edina želja, ki jo imam, je, da bi se mi ne bilo treba neprestano zaradi česa sekirati,« sem rekla, ne da bi kaj dosti razmišljala. Ona pa: »Jaz bi se pa zelo rada naučila sprejemati, kar prinaša življenje in ne na vsak način vztrajati, da moram kaj spremeniti, utiriti!«
»Tu nekje sva, bi rekla, na zelo podobni valovni dolžini,« me je prešinilo. Ne spomnim se, če sem misel tudi izgovorila, ali je obtičala v možganih.
Gabi me je stresla iz misli s stavkom: »Izpolnila sem si trenutno največjo željo!«
»Povej!« Kuhanje kave je avtomatizem, vmes lahko tudi klepetaš.
»Kupila sem si veliko starinsko kmečko skrinjo.«
Pogledam jo in žlica , s katero mešam rjavo tekočino, obvisi v zraku.
»Kmečko skrinjo? Kaj pa boš z njo?« sem od srca začudena. Skrinjo?
Ona, vsa polna navdušenja: »Boš videla, prečudovita je … za ceno pa ne sprašuj, ker ne bom povedala …«
»Že, ampak kaj boš z veliko kmečko skrinjo ob modernem pohištvu?«
»Namesto klubske mizice v dnevni sobi imam zdaj skrinjo. Po kavi greva gor in jo boš lahko občudovala.«
Najbrž jo pogledam zelo butasto, kajti njen glas postane zategel, kot da sem jo užalila: »nimaš pojma o sodobnih trendih urejanja stanovanj. Novo in staro se lahko odlično ujema!«
»Nikoli ne razmišljam o tem … zdi se mi, da je dovolj, če je stanovanjska oprema funkcionalna. Naše stanovanje je, kakršno je, ničesar ne bi spreminjala.«
»Vidiš? Ko boš v penziji, boš imela čisto druge prioritete,« se smeje. Saj res, odkar ne dela več, je njeno življenje čisto druga zgodba. Morda ti neobremenjenost s stresi v službi da krila? Upam, da je to. Ampak kmečka skrinja? Je lahko stara, črviva kmečka skrinja, kupljena za velik denar,tolikšna sreča? Zame nepredstavljivo.
2.
Telefon je zvonil, da je paralo ušesa. Ravno sem se sklanjala nad kopalno kadjo in si umivala lase, presneti telefon pa kar ni nehal brneti v jutranji mir. Saj so prazniki! Kaj so ljudje tako tečni! Pa je dvignil slušalko eden od sinov in se zadrl v kopalnico: »Pridi, nek urednik te kliče!« Slišala sem ga le napol, ker je bilo šumenje vodnega curka kot zvočni zid, skozi katerega glasove le slutiš. Zavpila sem, da ne morem, ker sem sredi umivanja las.
»Pravi, da je pomembno!«
No prav, na hitro si ovijem brisačo okoli glave in stopim v dnevno sobo. Mali nestrpno maha s slušalko, kot da se je zelo utrudil, čakajoč name.
»Oprostite, umivala sem si lase …« dahnem, ko se sogovorec na drugi strani zelo prijazno oglasi. Ljudje so zelo prijazni le tedaj, ko bi kaj radi – to sem že spoznala.
»Vaš mladinski roman berem … čeprav je praznični dan … in rad bi vam predlagal nekaj sprememb,« pove urno, kot da bi se bal, da nameravam zaradi mokrih las oidložiti slušalko. Pa je seveda ne bi, če me kliče urednik založbe!
»Povejte, kaj bi spremenili!« sem že bolj prijazna tudi sama.
»Tista zadeva s popisanimi plakati je precej kočljiva, bi rekel«
»Kočljiva? Ni nobenih imen, datumov … zakaj bi bila vsebina kočljiva? V resnici se je zgodilo le približno tako, kot sem zapisala.«
»Da ne bi prišlo do kakšnih zamer v vašem kraju, samo zato sprašujem. Če pa vztrajate pri zapisanem, tudi prav. Bi pa lahko dodali opombo, da gre za v celoti fiktivno zgodbo!«
»Mislite? To bi bila pa laž, saj se ljudje dogodka še spomnijo … zgodil se je pred sedmimi ali osmimi leti. Mislim, da bi bilo to strahopetno. Takšne opombe ne bom napisala. Me mar lahko kdo toži?«
Zavzdihne, rekoč: »Če ni resničnih imen in se osebe v dogajanju ne morejo identificirati, ni osnove za tožbo. A to veste le vi sami!«
»Verjemite, da sem zelo pazila … a tisti, ki so incident zakrivili, naj le vedo, da vse skupaj ni kar pozabljeno!« Mislim, da so me prevzela čustva. Moj glas se zdi jezljiv in govorim hitreje, kot mislim. »Predlagam, da ostane vse tako, kot sem napisala.«
»Prav, naj bo. Zdelo se mi je potrebno vprašati. Vas bom pa še poklical, ko se prebijem do zadnje strani. Ah ja, vse dobro v novem letu!«
Zveza je prekinjena, jaz pa še kar držim presneto slušalko v roki. Izpod brisače kaplja voda z mokrih las. Čutim jezo. Vsakokrat, ko se spomnim dogodka, me preplavi jeza. Ne želja po maščevanju, zgolj vroča jeza …
Bil je pomladni večer. Pred sedmimi ali osmimi leti. Čisto navaden večer ob televiziji in vsakdanjih pogovorih. Fanta sta čepela v svoji sobi in gulila gimnazijsko snov. Midva z Jožijem pa sva spremljala televizijska poročila. Nekako ob tri četrt na osmih se je oglasil zvonec na vhodnih vratih. Joži je šel odpret, saj mene ob tej uri nihče ne bi iskal. Zaradi odprtih vrat je nastal prepih in zavese so poplesavale, da sem morala vstati in zapreti balkonska vrata. Za mojim hrbtom se je oglasil moški glas: »Dober večer, oprostite, da motimo!« Motimo? Ozrem se in zagledam resna možaka, popolna neznanca. Eden drži v roki kar velik zvitek belo-modrega papirja.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« pove drugi, ki ni pozdravil ali pa je pozdravil morda že med vrati. Sedeta, čeprav ju ni nihče povabil. No ja.
»S katerim?« vpraša Joži, ki bolj pozorno sledi besedam nepovabljenih večernih gostov.
Moški, ki ima v roki zvitek papirja, le-tega razvije in zelo resno pove: «S tistim, ki je napisal to na plakate po vsem mestu!«
Debelo pogledam plakat, pogledam Jožija, potem pa enega in drugega možaka. Neverjetno.
»Tega nobeden od mojih sinov NE BI napisal!« rečem trdo, odločno.
»Tu sta začetnici imena,« reče moški s plakatom v roki in pokaže z dolgim, ukrivljenim prstom na začetnici, ki sta dodani zapacanemu zapisu na plakatu. Nekako me bolj pritegne izvirno besedilo, nehote ga dvakrat preletim. Plakat vabi na madžarski literarni večer v knjižnico … dodatno pa je s črnim flomastrom zapisana provokativna poved, da naj se Madžari poberejo iz Slovenije. Dodatni zapis je delno spran od dežnih kapelj. Pisava ni prepoznavna, saj se je avtor odločil, da zakrije svojo identiteti za velikimi tiskanimi črkami. In pod zapisom sta res nakracani začetnici imena in priimka. Začne me loviti panika. Sploh ne razmišljam o tem, kaj vse skupaj pomeni, ampak kakšne bodo posledice.
»Torej, pokličite prosim, sina, da se pogovorimo,« vztraja moški, najbrž policaj v civilu.
Ni kaj, uradno osebo je treba poslušati in storiti, kakor zahteva.
Otrok je prišel in poslušal še enkrat, kaj je siva moža prineslo k nam na obisk. Opazovala sem, kako mu podrhtevajo veke, kot zmeraj, ko je živčen, kako si grize ustnice in se mu nabirajo kaplje potu na čelu. Ni kriv, sem si prigovarjala, kajti če bi bil kaj takega storil, bi se z nečim izdal, s čimer koli že. Sploh pa ob večerih nikamor ni hodil, odkar se je iz lendavske dvojezične gimnazije prepisal na ljutomersko. Nekdo mu je grdobijo podtaknil.
»Cel vikend smo bili skupaj,« je rekel odločno, jezno. »Starša in brat vam lahko to potrdijo. Nimam prijateljev, da bi hodil z njimi ven.«
»Nenavadno,« je podvomil mož s plakatom v roki. »Nimaš prijateljev? Saj si prvi letnik končal v Lendavi. Nekaj jih le poznaš.«
»Seveda jih poznam, a ne hodim z njimi ven … po lokalih. Prijatelje imam v Ljutomeru.«
Kar naprej sta se vračala na minulo sobotno noč, ko si je nekdo privoščil plakate po vsej Lendavi. Dejstvo je bilo, da bi otroka rada zmedla, da bi dal kakšne nasprotujoče si izjave. Končno sta se odločila, da pustita vse skupaj, ker nikamor nismo prišli.
»Bodi tako prijazen in napiši na list, s katerimi dijaki si se družil, ko si obiskoval lendavsko šolo,« je rekel tisti brez plakata in iztrgal list iz svoje beležnice. Otrok je načečkal kopico imen in potem sta se poslovila.
Obsedeli smo kot prazne vreče.
»Kdo bi ti lahko to podtaknil? Moral je biti pošteno pijan,« sem razmišljala. »Že dolgo se v Lendavi kaj podobnega ni zgodilo. Bili so spori zaradi dvojezičnosti … ampak to!«
Pogovarjali smo se, kateri od bivših sošolcev bi zmogel kaj takega. In sploh, kdo ni bil njegov prijatelj? Tudi iz tega tuhtanja se ni izcimilo nič koristnega.
Naslednja tedna sta bila nočna mora. Veliko se je šušljalo, mesto je ugibalo, obsojalo, v časopisih so se vrstili članki, polni težkih besed, policija je pa bila tiho, o ničemer nas niso obveščali. Otrok je molče prežvekoval obsodbe, ki so prihajale od vseh strani, mene so davili strahovi, Joži je penil in bentil čez policijo. Kadar koli je poklical po telefonu, je dobil odgovor, da zaradi preiskave, ki še ni končana, ne morejo dati nobene izjave.
»Pišejo pa lahko! Svinjarija!« se je usajal. Nič ni pomagalo. Čakali smo, vse skupaj je šlo že v tretji teden.
Potem pa … spet je bil večer in spet sva sedela pred televizorjem in spremljala potočila, ko je po9zvonilo na vhodnih vratih.
»Policija,« sem rekla in pohitela odpret vrata. Res sta bila siva moža, tokrat brez zvitega plakata in za spoznanje manj zadrgnjena. Eden kot da se je celo polovično nasmehnil.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« je dejal tisti, ki se niti polovično ni nasmehnil. Nisem se zganila, kot da ju nimam namena spustiti v stanovanje. Čakala sta.
»Gospa, ne moremo se pogovarjati na hišnem pragu,« je vljudno rekel drugi in se porinil mimo mene proti dnevni sobi. Otrok je prihitel, kakor hitro so privalovili do njega tuji glasovi. Brez pozdrava je hlastno vprašal: »Ste našli krivca?«
Moža sta prikimala, kot da sta sinhronizirana.
»In?« Še mene se je lotilo velikansko razburjenje. Oni večji je odprl svojo beležnico in prebral imeni storilcev. Nekako niti nisem bila presenečena in tudi sin ne. Torej sta bila na delu dva, oba bivša sošolca iz gimnazije.
»Sta povedala, zakaj sta to storila?« je spet hlastnil sin.
Moža sta se spogledala, eden je zmignil z rameni, drugi pa le vzdihnil.
»Nekaj sta vendar navedla za vzrok,« sem skočila, a bilo je očitno, da nočeta ali ne smeta ničesar povedati.
»Zahtevali smo, da se prideta vašemu sinu osebno opravičit … pa boste njiju vprašali,« je skozi stisnjene zobe izdavil veliki. »Zadeva je končana in vaš sin opran vsake krivde.«
Jožija je zgrabil bes, sveta jeza: »To je vse? Kaj pa opravičilo v sredstvih javnega obveščanja? Nihče ne bo zapisal resnice in se opravičil otroku, ki je preživljal peklenske dni'«
»Za to pa policija ni pristojna, žal. Če poznate katerega od novinarjev, ki je pisal o zadevi, ga prosite, naj pojasni bralcem resnico. Ali pa storilca civilno tožite. Ker sta še mladoletna, boste pa težko kaj dosegli.«
Spogledala sva se. Tudi v meni je vrelo. Svinjarija!
»Tudi najin sin je mladoleten, pa se nihče ni obotavljal zapisati njegovega imena in priimka. Se vam zdi to pošteno in prav?«
Nista rekla ničesar več, kot da smo ju polili z mrzlo vodo sta se po pasje odplazila iz stanovanja. Tako je bilo. Ničesar nismo dosegli, oba storilca sem morala celo spustiti v stanovanje, ker bonton pač tako zahteva. Izvedeli pa od njiju nismo ničesar! Opravičila sta se, se potila in drhtela od zadrege ali sramu, zakaj sta storila, kar sta storila, pa menda niti njima ni bilo jasno. Kar tako – prišlo jima je, da bi izlila svojo nepremišljeno objestnost na plakate. Kar tako! Niti malo obžalovanja nisem videla v njunih očeh, na njunih licih. Dobro sta se zavedala dejstva, da jima v bistvu ne moremo čisto nič – ker sta mladoletna. Imelo me je, da bi vsakemu primazala pošteno zaušnico vpričo staršev. Bilo bi vsaj majhno zadoščenje!
Ko smo se čez čas umirili in nehali razmišljati o minulih stresnih dneh, ko sem svečano zažgala vse časopisne članke o zoprnem, v bistvu krutem dogodku … ko se je tudi bes polegel, sem pa vzela v roke pero in napisala zgodbo. In ne dovolim, da bi jo kdo spreminjal!
3.
Ljudje smo pogosto res čudni v svojem stremljenju po materialnih dobrinah in statusnih simbolih današnjega časa. Če nimaš super avta, pomivalnega stroja, mikrovalovne pečice, če ne greš letno vsaj dvakrat na dopust (v dobri družbi seveda), potem te je povozil čas, si zguba ali še kaj hujšega. Pri mladini ni nič bolje. Če nimaš oblačil svetovnih znamk, če nisi vsak dan drugače »zrihtan« - barve in dizajn se morajo seveda ujemati – potem med smetano učencev nimaš kaj iskati. Še povohajo te ne! Vzgoja, trendi, nečimrnost? Kdo bi vedel. Morda je osnovni vzrok čudnega vedenja, sle po posnemanju, tekmovanju s sosedi, znanci in prijatelji to, da imajo osebki prenizko samopodobo, da jih muči zavist, da so v svojem bistvu preveč željni pozornosti in potrjevanja v svojem okolju … Kdo pa točno ve?
Rekla je: »Naročila sem novo kuhinjo. Mojster mi prinese danes kataloge, obenem pride izmerit prostor, da bo vse tip-top, kot ulito mora biti.« Vsa se je raznežila ob sanjarjenju o novi kuhinji »po meri«. Hotela je reči v bistvu, naj ji pridem pomagat izbrat naj kuhinjo iz kataloga. Zakaj pa ne? Za prijateljice vse!
Sedeli sva v stari kuhinji, ki bo kmalu le še les za kurjavo v lončeni peči, ki kraljuje v prostranem pritličnem delu hiše.
»Zdaj poglej, vrata na elementih odpadajo, ne morem jih pošteno zapreti, police so odrgnjene, polomljene … res moram kupiti novo kuhinjo.« Vse, kar je naštevala, je sproti tudi demonstrirala, da se v meni ne bi porodil črv dvoma o upravičenosti milijonske investicije (v tolarjih seveda).
»Saj ti verjamem, tudi moja kuhinja je stara že več kot petindvajset let,« sem rekla, kar je bilo seveda čista resnica. »Pa si mislim, da bo zdržala še naslednjih petindvajset, samo vrata na elementih bom dala očistiti, prebarvati in seveda zamenjati ležaje, da bodo dobro tesnila.«
Namrdnila se je, rekoč: «Slišala sem, da ženske tako popravljajo kuhinjsko pohištvo – a to je polovičarstvo! V takšne akcije se ne bom spuščala.«
»Če si lahko privoščiš, OK. Meni je pa žal vlagati v stanovanje. Še malo, pa otroka odideta in ostaneva sama. Kuhinja, kakršna je, bo kar v redu, ko jo dam prenoviti.« Tako sem tudi mislila. Ni povedala, ali bo vzela bančni kredit ali ima toliko prihrankov, da bo zadoščalo. Po svojih močeh sem pomagala izbrati iz kataloga najpotrebnejše, najfunkcionalnejše in najdražje kose kuhinjskega pohištva, ki bi ga mojster naj izdelal v mesecu dni iz lesa črne jelše. Trenutno je to »in«. Vse gospe iz prijateljičinega kvarta imajo kuhinje iz črne jelše. No ja, uboge jelše …
Minilo je kakšnih petnajst dni, ko se je oglasila pri meni s prošnjo, naj bom podpisnica za bančni kredit. Da ima že toliko anuitet, da ji odobrijo kredit le pod pogojem, da pripelje dva podpisnika – garanta. Priznam, vrglo me je iz tira.
»O tem moram premisliti. Nikoli še nikomur nisem bila podpisnica za kredit. Pri teh zadevah je dobro biti previden – pravijo.«
Očitno sem jo razočarala, kajti stisnila je ustnice in se nakremžila kot otročaj, ki mu mama noče kupiti igrače.
»Kaj misliš, da kredita ne bom odplačevala? Tako misliš o meni?«
»Daj no, nikar ne bodi mimoza! Gre za precej denarja, sama si rekla …«
»Nikoli te ne bi zvlekla v kočljiv položaj. Gre le za formalnost …« je bila že prijaznejša.
Ko so ljudje prijazni, postanem nagonsko nezaupljiva. Molče sem gledala mimo nje, minilo je nekaj dolgih trenutkov, potem sem pa z dokaj odločnim glasom dejala: »Slišala sem za kolegico - pa ne vzemi tega za nezaupanje – ki je nagovorila znanko iz bloka, da ji je bila podpisnica bančnega kredita, potem pa, ko kreditojemalka ni sproti vračala anuitet, so prišli k podpisnici rubežniki in ji skoraj izpraznili stanovanje! Ne bi rada doživela česa podobnega.«
»Tako misliš? Prav, bom že našla koga, ki je res pravi prijatelj!«
In se je zasukala na petah, da so ji lasje divje zavalovili okrog glave, ter odšla. Besedna zveza »pravi prijatelji« je kot opomin in rahla grožnja obvisela v toplem pomladnem zraku šolskega hodnika. Ni me pekla vest! Ljudje pravijo, da je previdnost mati modrosti, ko gre za denar, sem pa postala dvakrat bolj previdna. Cene silijo v nebo, vzdrževati moram dva študenta, torej bi bil vsak rizik nepremišljenost!
Malo me je sicer bolelo, da sva se zaradi bančnega kredita tako brez zveze razšli, še pošteno pogledala me ni več in če sem prišla v bližino, ko se je s kom pogovarjala, se je potrudila na vso moč pohvaliti kakšno svojo novo pridobitev ali družinski podvig: kako super so smučali v Avstriji, kako odlično službo ima ljuba hči, ki je najpametnejša od vseh hčera, kako ugodno je kupila nov avtomobil, ker je imel prejšnji premajhen prtljažnik …
Doma sem potožila možu, a je samo dvignil obrv in omalovažujoče zmignil z rameni pa rekel: »Vsak ima svoje prioritete.« Saj, ja, a vendar …
S prijateljico Gabi sva se nastavljali pomladnim sončnim žarkom na balkonu v četrtem nadstropju. Velika lesena kmečka skrinja, ki se je je tako veselila, je kraljevala sredi dnevne sobe (namesto klubske mizice) in na njej modra vaza z živo rumenimi narcisami iz mojega vrta. Sede na balkonu sem imela skrinjo hočeš-nočeš ves čas pred očmi.
»Kaj bi tudi ti imela eno?« je navdušeno vprašala. »Uredim, da jo dobiš.«
»Nikakor! Razmišljam, kako odveč je, da se kar naprej mučimo uresničevati takšne in drugačne želje. Ni to brez zveze? Saj ničesar od nagrmadenega ne moreš nesti s sabo v smrt.«
»Si slabe volje?« jo je zaskrbelo.
»Pa res, danes mi gre vse narobe,« sem vzdihnila. »V šoli me je zdelal nek oče, češ da sem prikrajšala otroka pri oceni, ljubi starejši sin je cepnil na izpitu … utrujena sem, mislim, da je to. Zadnje čase sem kar naprej utrujena.«
»Kaj se pa ženeš? Ti bo v šoli kdo hvaležen? Enako plačo imaš kot vse tiste ljube kolegice, ki prihajajo delat le z lično ročno torbico in zamudijo k vsaki uri po deset minut. Kaj boš, ko omagaš? Še vsaj dve leti imaš do upokojitve. To je treba preživeti!«
»Rada delam. Tudi ti si bila takšna.«
»In? Poglej me zdaj, daleč okoli imam najnižjo pokojnino. Ob slovesu niti šopka nisem dobila. Zato ti pa govorim. Nima smisla.«
Bolje bi bilo, da nisem omenila šole. To jo je vsakokrat vznemirilo. Grdo je bilo, kar so ji storili. Ampak tega je že pet-šest let. Ali celo več? Leta kar polzijo skozi prste.
»Ampak nekaj drugega je …« je vneto začela s tišjim glasom. »Na dopoldanski kavi upokojenskega ženskega krožka sem slišala, da se tvoja bivša prijateljica baje ločuje.«
»Katera od bivših prijateljic? Zdi se, da imam vse več bivših …«
»Tista z novo kuhinjo, katere sloves je zasenčil vse druge imenitne kuhinje v mestu,« se je zasmejala. Ves obraz ji je zažarel od nagajive privoščljivosti.
»Eh daj, saj se ne more ločiti … hiša, krediti, nov avto …«
»Saj, to je največja ovira. Kako deliti bankrot!« Zdaj se je smejala na ves glas. »Ne moreš si misliti, kako sem uživala, ko so ženske pripovedovale o zadevi. Grdo se sliši, ampak res sem uživala. Sama sveta sreča, da ji nisi ničesar podpisala. Zdaj bi bila pošteno v godlji.«
»Zakaj bi se pa naj ločila?«
»On si je menda našel mlajšo. To je zdaj močno »in«.«
Veliko se je šušljalo, potem so pa govorice utihnile, kot bi odrezal. Nista se ločila, breme nagrmadenega premoženja je bilo menda preveliko. Prisililo ju je ostati v istem čolnu. Saj ne, da sem čutila zadoščenje, v bistvu se mi je smilila. In tudi številni imenitni prijatelji, katerih družba ji je toliko pomenila, so ji obrnili hrbet. Kot na potapljajoči se ladji … podgane prve pobegnejo …
