Bila je težak primer. Neukrotljiva, vihrava, vse, kar smo počeli, je bilo zanjo kar takoj brez zveze. Nepremišljena. Ko se ji je zdelo, da narava preveč vabi, si je preprosto oprtala nahrbtnik in izhlapela. Veliko sem tekala za njo, ji prigovarjala, jo tudi prosila – pa ni kaj dosti zaleglo.
»Ne pridem ji do živega,« je potarnala dekličina mama na pogovorni uri. »Takšna je kot potepuški pes. Cele popoldneve se potika naokoli … nimam pojma, kje.«
»Pogovarjajte se z njo. Bistra je, hitro dojema in mislim, da bi bila sposobna končati srednjo šolo,« sem ji večkrat položila na srce. A besede niso padle na plodna tla.
Očeta nisem uspela spoznati. Baje je bil samo občasno doma, delal je kot prevoznik pri nekem privatniku. Mama je pa bila očitno premehkega srca, da bi bila Moniki kos.
»Poslušaj, dekle,« sem se v začetku marca razhudila na Moniko, »dolguješ mi poročilo o domačem branju. Kdaj ga boš prinesla?«
Zdolgočaseno je zavila oči v strop, in ko je dosegla, da se je vsa skupina zabuljila vanjo, je zagodrnjala: »Ne vem, kaj naj berem. Vse knjige z vašega seznama so tako staromodne.«
»Ne reci! Kako veš, ko letos še nobene nisi vzela v roke?«
»Saj hodim v šolsko knjižnico. Prelistam eno in drugo … sam dolgčas.«
Skupina se hihita. Monika pa seže v goščavo svojih dolgih, vranje črnih las, strese s kodri, da devetošolcem zastane dih, našobi polne ustnice in uživa v trenutkih slave. Lepotica, a ker je Romka, jo samo gledajo, ji v odmorih nagajajo, česar se ne brani, da bi jo pa kdo imel za prijateljico ali celo za punco, se ne zgodi. Občudujejo jo od daleč.
»Poskusi s to,« predlagam. Iz omare, kjer imam veliko mladinske literature z domačih knjižnih polic, vzamem Princesko z napako. »Preberi prvih petdeset strani, potem mi boš pa povedala, kakšna se ti zdi. Vsaj poskusi.«
»Ste hecni, tega ne preberem v sto letih!« se zvonko nasmeje. Beli zobje se izzivalno bleščijo in na lica se ji prikradeta ljubki jamici. Kljub pripombi vzame knjigo in jo nemarno potisne v svoj popisan nahrbtnik. Čudne besede ima nakracane na platno torbe, v romščini seveda, zato ne vem, kaj pomenijo. Enkrat sem ji omenila, da bi na razredniški uri lahko predstavila svoj materni jezik, kulturo romske skupnosti, običaje in še kaj, a je le prhnila, češ da to pač nikogar ne bi zanimalo. Ostalo je pri tem.
Čakala sem teden dni in jo potem opozorila na »dolg«.
»Bereš knjigo ali si jo kam založila?« sem vprašala tako mimogrede.
»Jezus, čisto sem pozabila na knjigo!« je vzkliknila narejeno presenečeno nad svojo pozabljivostjo. Igralka in pol. Nisem se hotela prepirati, zato sem opustila prizadevanja.
Učitelji so tarnali, da nabira enice na vsej fronti. Morala sem poklicati mamo.
Ko je preletela Monikino stran v redovalnici 9. e, so se ji zasolzile oči.
»Kaj bo z mojo deklico? Ima sploh smisel, da se vpiše v srednjo šolo?«
»S temi ocenami res le v kakšen skrajšani program, žal.«
Obrisala si je oči, potem pa me svetlo pogledala, rekoč: »Veste, kaj počne te dni? Bere – neprestano bere. Nisem verjela, da vidim prav, ko sem jo našla s knjigo v roki.«
Srce mi je poskočilo: »Princesko z napako?«
»To,da. Ko gre spat, jo pa berem jaz. Prevzela me je … spodbuja me k razmišljanju.«
No končno, sem pomislila. Nekaj sem pa le premaknila! Kot da bi se začela valiti mogočna skala. A Monika ni zinila besede. Še cel teden ne. Potem me je pa nekega jutra čakala pred učilnico in rekla: »Lahko danes pri uri poročam o prebrani knjigi?«
»Govorni nastop želiš imeti? Tudi prav.«
Sicer smo bili na tesnem s časom, ure so šle v nič zaradi dnevov dejavnosti, tekmovanj, prireditev in podobnih nujnih programskih vložkov. A če jo zdaj zavrnem, je ne bom več pridobila za nobeno stvar, sem premlevala.
Vse bi šlo lepo gladko, če ne bi stala tam pred skupino v tako kratki majici, da so vse fantovske oči visele na njenih vitkih bokih, lepo ploskem trebuhu, dekleta so se pa posmehovala njeni izzivalni goloti, ki je kradla vroče poglede njihovih sošolcev, ki bi jih bile prav rade deležne same. V bistvu sem jo pozorno poslušala le jaz. Njen površni govor, ki bi ga komajda lahko označila za pogovornega, je bil prepoln jezikovnih spodrsljajev, a pripovedovala je s takim navdušenjem, da sem prav čutila, kako jo je Fatimina usoda prevzela.
»Veste, zakaj mi je knjiga tako všeč? Ker sem na smrt takšna kot Fatima. Se vam ne zdi, da res?« je ugotovila, se izprsila, da naj jo le pogledam in primerjam s književno junakinjo Janje Vidmar. Morala sem jo natančno pogledati. Pa res. Vitka, lepe postave, črnolasa, črnooka, ljubkega obraza, dolgolasa …v filmu bi bila gotovo odlična Fatima!
»Veste, tudi to, kar stori Fatimina družina, ko se izve, da je Fatima noseča, Adam ji pa obrne hrbet … tako pravilo velja tudi med Romi. Treba se je maščevati, oprati čast. To mi je blizu.«
»Ampak po mojem zdaj to ne velja več …« sem skušala preusmeriti tok njene pripovedi. Kar presekala mi je misel: »O ja, nimate pojma! Prejšnji teden so se v naselju stepli samo zato, ker je sosed pljunil prek ograje na naše dvorišče. Oče je potegnil nož.«
Hihitanje. Torej so ji le prisluhnili.
»Sosedu so morali zašiti rano na roki.«
»Zaradi žensk se vaši tudi še koljejo?« je med hihitanjem zinil Branko. Privoščljivo in izzivalno. A Monike ni spravil v zadrego. Zabrusila mu je: »Tudi med belimi se koljete zaradi žensk, ne?« Da ne bi prevladal kaos, sem jo še spodbudila k vrnitvi k Princesi: »Katera misel iz knjige ti je ostala v spominu?«
»Najboljša ja tista, da ljudi motijo zobotrebci med risalnimi žebljički.«
Presneto, res je temeljito prebrala knjigo!
»Jaz sem zobotrebec,« je zamišljeno povzela. »Zato me ne marajo preveč.«
»Meni se pa vendar zdi, da ti je večina sošolcev naklonjena,« sem rekla. »Če bi ne bila tako vihrava in nezanesljiva … če ne bi dajala šole tako v nič, bi lahko …«
»Seveda, resno premišljujem o tem, da bi se spremenila,« je dahnila in me pogledala tako pričakujoče, kot da imam jaz moč, da jo preobrazim. Čutila sem, da mi zaupa. Da pričakuje spodbudo. Četudi me je črvičilo v želodcu. Večina romskih deklet se je sicer vpisala v srednje šole, a so kmalu vrgle puško v koruzo, se poročile in vneto rojevale. Kot da bi bil to zakon skupnosti. Bo z Moniko morda drugače?
»To me pa res veseli, Monika,« sem se ji nasmehnila. »Poskusi. Kjer je volja, je gotovo tudi prava pot. Trdno se moraš odločiti, potem bo šlo.«
Nekje zadnje dni v marcu je prišla do mene strokovna sodelavka, ki skrbi za dopolnilno delo z romskimi otroki.
»Treba se bo lotiti priprave kulturnega programa ob svetovnem dnevu Romov. Lahko pomagaš? Bi vključili Moniko? Pravijo, da je članica romske plesne skupine, tako da bo itak nastopala. Kakšno pesem ji daj, da jo odrecitira.«
»Moniki … pesem? Hm, dvomim, da bo hotela recitirati.«
»Poskusi. Zadnje čase se mi zdi, da se je malo unesla.«
Moniki … pesem? Razmišljala sem, brskala po literaturi, iskala kaj takega, kar bi se podalo njeni nemirni duši, temperamentu, načinu razmišljanja. Če ji pesem ne bo všeč, mi bo gladko obrnila hrbet. Bila je najbolj odkritosrčno bitje daleč okoli.
Ker ničesar nisem našla, sem sedla in ji pesem napisala, upajoč, da njen komentar ne bo spet »to je tako dolgočasno, brez zveze«.
Po uri sem jo zadržala v učilnici: »Monika, nastopila boš na svečanosti ob dnevu romov.«
»Vem, plesala bom, skoraj vsak večer vadimo …«
»Recitirala boš.«
Spet tisti njen pogled s sporočilom: kajmežespetgnjavite …
»Vem, da zmoreš. Tukaj je pesem. Doma jo preberi, premisli, jutri se pa zmeniva, kako in kaj.« Nisem čakala, da me zavrne, potisnila sem ji list z besedilom v roko in jo poslala k pouku. Nekaj je hotela reči, a si je potem premislila.
Naslednje jutro je sedela na klopci pred matično učilnico. Očitno me je čakala. Očitno je prišla bolj zgodaj, da ne bi bilo nobenih prič najinega pogovora.
»Dobro jutro,« sem rekla, «čakaš mene?«
»Ja, vas, da se zmeniva … saj ste rekli, ne?«
»Rekla že, a ne bi ti bilo treba priti sredi noči!« Šlo mi je na smeh. Bilo je nekaj minut pred sedmo, skoraj debela ura pred začetkom pouka. Kot da sem čutila, da je pesem sprejela za svojo. Sploh ji ni bilo treba povedati tega.
»Povejte mi, kako naj jo preberem,« je rekla.
Stopili sva v učilnico. Ni sedla. Pobrskala je po nahrbtniku in poiskala list s pesmijo.
»Doma si pesem brala, kajne? Preberi tako, kot si vadila doma.«
Brala je … rahlo obotavljivo, rahlo pretiho, a z občutkom. Presenetila me je. Očitno je pesem večkrat prebrala, ker se ji ni nič zadrgovalo. Všeč mi je bilo, kako se je vživela v besedilo.
»Kar dobro, Monika. Nekaj besednih naglasov ti označim, da ne pozabiš …«
»Naučila se bom na pamet,« je sklenila in dodala: »Če že nastopam, naj bo tako, kot mora biti. Da se mi ne bodo več norčevali!«
Osupnila sem. Doslej se ni kaj dosti menila za to, kaj drugi mislijo in povedo. Kot da se res nekaj v njej preobraža, rase, širi …
Nekajkrat je še prišla na vajo in ugotovili sva, da bo v redu. Pesem je usvojila, bila je njena, doslej še nihče ni slišal zanjo. Seveda tega ni vedela.
Na prireditvi je zablestela. Plesala je kot lepa vila, da so vrstniki zijali, sošolke pa zavistno strmele v gibko telo, ki se je, odeto v dolgo rdeče krilo in kratek životec z bleščicami, urno, zelo spretno in vznemirljivo zvijalo ob zvokih živahne romske glasbe. Šest deklet je poželo odobravajoč aplavz prisotnih. Proti koncu kulturnega programa je bila na vrsti Monikina pesem. V želodcu se mi je nabrala kepa! Ji bo šlo?
Nekoč bom metulj
na mavričnih krilih sanj,
poletela bom ,
zažarela bom,
odplesala bom kot meglica,
ki jo razprši sapica vetra
neznano kam …
In ko bom metulj …
Besede so legale na srca poslušalcev in spremenile pesem, ki sicer ni bila nič posebnega, v majhno dramo. Povedala jo je z vsem telesom, s poudarki na pravih mestih in z žarom v glasu. Bila sem tako ponosna nanjo, da bi jo najraje objela in dolgo zibala ob sebi.
Pri naslednji uri sem jo javno pohvalila. Ni bilo mrmrajočih pripomb kot običajno. A tudi pridružil se mi ni nihče iz oddelka. Monika je bila zanje še vedno le romsko dekle, ki je tu med nami, ker nekje pač mora biti. A da bi jo pohvalili? To pa ne.
Na srečo ni imela popravnega izpita, čeprav je do zadnjega bingljala pri matematiki na tanki niti. Vpisala se je v triletni program za gostinske delavce. Ko jo srečujem na ulici, se vsakokrat ustaviva za trenutek in si kaj poveva. Prizna, da se ji ni uspelo kaj dosti spremeniti, da še vedno rada pobegne od pouka, ko jo zamika, da ima težave pri zgodovini in matematiki, da še pleše v romski skupini … in da je še vedno zobotrebec med risalnimi žebljički. A trdno verjame, da bo nekoč pisan metulj na zlatih krilih.
KADILCA
Bližali so se prvomajski prazniki, zrak je zadehtel po cvetoči akaciji, ljubezni, toploti in počitnicah, in devetošolci so izgubljali kompas! Težki dnevi za učitelje, težki tudi za otroke in gotovo enako naporni za starše. Vsako leto tako, čeprav so prihajale generacije predrznih, težko vodljivih z velikanskim egom. Pomlad, ljubezen in želja po uveljavljanju, razkazovanju, napihovanju je bila enako močna kot tistim pred dvajsetimi leti.
»Športni dan bo, kajne?« me je pričakal pred učilnico Edi – trn v moji peti.
Odklenila sem vrata učilnice, ne da bi mu odgovorila. Učilnice smo zaklepali, odkar so v njih namestili računalnike. Šele ko sem odložila torbo in mapo s pripravami na učiteljsko mizo, sem se ozrla vanj. Bled obraz, zelenomodre oči in napol nasmejana usta so čakali, da kaj zinem.
»Športni dan bo, če bo vreme pravo, verjetno v petek …«
»Midva z Aleksom bi se rada opravičila. Šla bova na koncert v Zagreb.«
»Koncert je najbrž zvečer, kajne? Torej se lahko udeležita športnega dne – ali?«
Prekrižala sva pogleda kot mečevalca. Na živce mi je šlo, da je toliko manjkal v šoli. Posebno ko je šlo za športne dejavnosti. Sovražil je, kot je pogosto poudaril »vse dejavnosti, kjer se spotiš, ker je to nadležno in začneš zaudarjati«. Enako je razmišljal njegov pribočnik Aleks. Bila sta kot rit in srajca. Še na pogled podobna: visoka, koščena, brez mišic! Od Edijevih staršev sem kar naprej prejemala opravičila. Ali so šli v Gradec po nakupih ali kam na potovanje, pogosto ga je črvičilo v trebuhu, še največkrat pa je bil izgovor za izostanek tako zavit v meglo, da sem bila potisnjena v slepo ulico in samo slutila, kaj bi utegnilo biti. Včasih sva s šolsko psihologinjo družno brali katero od za lase povlečenih opravičil Edijeve matere, celo poklicali po telefonu, a se ženska praviloma ni odzvala. Na koncu se je izcimilo, da si je smrkavec pisal opravičila kar sam, na računalnik seveda, materin podpis pa spretno ponaredil. Starša sta bila, milo povedano, ogorčena, a sina nista krivila, le mene, ker sem rabila skoraj celo šolsko leto, da sem ga spregledala! Res je bil najdebelejši trn v moji peti!
»Veste, v Zagreb bi radi odpotovali že zjutraj, da si z Aleksom ogledava živalski vrt,« je pojasnil s tako nedolžnim glasom in tako odkrito mi je zrl v oči, da sem nad njegovim pretvarjanjem resnično osupnila. Edi in Aleks v živalskem vrtu – pa kaj še!
»Na športnem dnevu bosta,« sem rekla trdo, nepopustljivo, »popoldan pa se lahko zaradi mene odpeljeta s kolesom na Luno!«
»Pa kaj ste zdaj živčni!« se je razburil. »Če prinesem opravičilo, mi morate izostanek itak dovoliti. Hotel sem biti le vljuden …«
Saj. Presneta, na glavo obrnjena šolska pravila in brezvezni zakoni. Otroci (in starši ravno tako) lahko počno skoraj vse, kar se jim zasanja, učitelj pa je le figura na šahovnici.
Pa je le prišel na športni dan in njegov »podaljšek« Aleks seveda tudi. Očitno so bili mešetarjenje za prost dan, izmišljotina z živalskim vrtom in najbrž tudi koncert sam Edijev dobro zaigran poskus, kako se izogniti telesnim naporom in ponižanju na športnem dnevu. V vseh disciplinah sta bila med najmanj uspešnimi. Pa še nesramna do učiteljev športne vzgoje, ki so ju priganjali. Po teku na 100 metrov pa sta kar izhlapela.
»Zbrisala sta domov,« je menila kolegica Ana, ko sem se vrnila z obhoda po terenu, da bi ju našla.
Med štiristo učenci bi ju zlahka zgrešila! Zaskrbelo me je. Učenci so bili vajeni, da se morajo oglasiti pri razredniku, če želijo oditi s športnega igrišča pred koncem športnega dne. Čeprav le na vece ali pit vodo v garderobo. Seveda sem pogledala tudi tja. Ni ju bilo!
»Grem v ravnateljstvo,« sem sklenila in zaupala svoj oddelek Ani. Saj z drugimi učenci ni bilo težav, le Edi in Aleks sta mi pila kri. Ravnatelj je bil enako zaskrbljen kot jaz. Najprej sva poskusila dobiti fanta preko njunih mobilnikov. Seveda številki niti slučajno nista bili dosegljivi.
»Greva po šoli od vrha do kleti,« je predlagal ravnatelj. Sprehodila sva se po velikem objektu. Večina učilnic je bila seveda zaklenjena, veceji prazni, celo knjižnica je bila nedostopna. No, potem se nama je pa nasmehnila sreča: kljuka na matični učilnici 9. c se je pod pritiskom roke vdala. Učilnica mojega oddelka. Vstopila sva in osupnila: fanta sta sedela na moji učiteljski mizi s čikoma v rokah, pred njima plastična kozarca s pijačo, ki zagotovo ni bila voda! Cigaretni pepel sta stresala v cvetlični lonček, iz katerega je plašno kukala angleška pelargonija z velikimi roza cvetovi.
»Pa sta se ujela, tička!« je mirno ugotovil ravnatelj in stopil do katedra. Dvignil je plastični kozarec, ki je stal poleg napol prazne plastenke s pijačo in povohal, pa ugotovil: »Vino s slatino. Špricer. Vama tekne?«
»Seveda,« se je nesramno zarežal Edi. Očitno jima je alkohol že precej zameglil možgane. Aleks se je začel potiti kot pujs. Bil je prestrašen – Edi pa niti malo.
»Zdaj bova z ravnateljem poklicala vajine starše, da vaju vidijo in se prepričajo na lastne oči, » sem rekla in vzela svojo beležko, da poiščem telefonski številki. Aleks je zamomljal nekaj takega kot »kaj me briga«, Edi se je pa le režal, puhal dim iz cigarete, vzel v roke svoj kozarec in na dušek izpil vsebino. Bil je hladen kot kocka ledu.
Minute so se vlekle. Ravnatelj je stal pri oknu, jaz sedela v prvi klopi, smrkavca pa vztrajala na katedru, kadila in pila. Česa takega še nisem doživela. Brezplodno bi bilo razpravljati z njima, ker nista bila dovzetna za nič. Upala sem, da ju bo soočenje s starši streslo. Ko si je Aleks pred mojimi očmi nažgal nov čik, me je kar vrglo pokonci. Zgrabila sem ga za roko in mu iztrgala cigareto, pa tako nerodno, da je poletela v Edija in mu prežgala Adidasovo sintetično športno majico, ki gotovo ni bila poceni. Vrisnil je, zaklel in skočil s katedra. Ravno tedaj sta vstopila zelo elegantno oblečena Edijeva mama in zaskrbljen Aleksov oče z aktovko v roki. Obstala sta in strmela v naju, ne v otroka.
»Kaj je že spet narobe?« je butnila elegantna mama. »S sestanka ste me priklicali – pa vidim, da je Edi živ in zdrav.« Kot da sploh ne vidi sredi mize plastenke vina in čika med prsti sinove desnice. Aleksov oče si je vneto grizljal brke in molčal. Čakal je, da ženska uredi zadevo … kot če bi bila njegova žena.
»Živ je, ja, najbolj zdrav pa – kot vidite – ni!« sem besno izdavila.
»Saj si doma tudi kakšnega nažge … in popije tudi. Mož je strasten vinogradnik, skoraj kopamo se v vinu!« je skušala biti pomirljivo duhovita, a je vsa trepetala od razburjenja. Prestopala se je, zapičila pogled v Aleksovega očeta in mu zabrusila: »Boste kar tiho? Vaš smrkavec ga je napeljal h kajenju, pri nas doma smo vsi nekadilci.«
»Tiho, ženska!« je vzrojil brkati mož. »To je Edijevo maslo. Aleksa ima za copato, na vse oslarije ga napelje, moj sin pa – butast kot je – mu sledi kot cucek! Ampak tega bo zdaj res konec!«
V sekundi je bil pri Aleksu, zvlekel ga je z mize, ga stresel kot vrečo, nato pa mu prisolil krepki zaušnici. Tako hitro se je zgodilo, da sva oba z ravnateljem okipela.
»Marš domov, tam se bova dalje menila!« je sikal, nas vse grdo pogledal, nato pa sta bila s presunjenim fantom že na hodniku in ju nismo več videli. Edi je planil v krohot, da se je ves tresel.
»In kaj sledi?« naju je izzivalno podrezala Edijeva mama.
»Glede na to, da bo čez mesec dni za fanta konec šolanja pri nas … » je glasno razmišljal ravnatelj, »si ne predstavljam, da bi kakršen koli vzgojni ukrep lahko še kaj spremenil.«
»Torej nič?« si je oddahnila. »Prav, lahko z Edijem greva?«
Prikimala sem in zmignila z rameni. Ni bilo česa dodati. Ravnatelj je imel prav: če bi hoteli speljati kak resnejši vzgojni ukrep, bi trajalo vsaj dva tedna. Nesmisel. Morda bi tudi pri Ediju še najbolj zalegla poštena vzgojna klofuta – kot v dobrih starih časih – a glede tega sva imela midva z ravnateljem seveda zvezane roke. Od matere nisem pričakovala česa tako drastičnega – torej je Edi zmagal. Njegov ego je zrasel še za meter v višino in do konca šolskega leta je bil heroj, mačo, car med devetošolci.
EPILOG? V srednji šoli se mu je zalomilo. Nekaj časa so ga profesorji prenašali, potem so ga suspendirali od pouka, in ko niti to ni zaleglo, so ga vključili v prevzgojno ustanovo, kjer tiči še danes. Kljub vsemu močno dvomim, da se bo utiril in krenil v pravo smer. Preveč je bilo zamujenega …
Toda po naravi sem nepopravljiva optimistka in, kot radi pravimo … upanje umre zadnje.
PLAKATI
Naše mestece je pred nedavnim pretresel nenavaden dogodek. Kar čez noč so se na zidovih različnih objektov v starem mestnem jedru znašli plakati s sovražnim geslom: Romi, raus! Res so plakati hitro izginili s pročelij hiš (verjetno zahvaljujoč policiji), grafitov, napisanih z roko, pa se ni bilo mogoče kar tako znebiti.
V časopisih smo brali o tem (dejanje je bilo označeno za pobalinstvo!), se pogovarjali, si šli na zgradbo lendavske sinagoge tudi ogledat z roko napisan grafit s podobno vsebino, ki ga je bilo videti že od daleč, ker je avtor uporabil črn sprej in sporočilo okrasil še s kljukastim križem, da bi bolj zaleglo.
Takšnih dejanj nismo vajeni, saj velja prav naš kraj za zgled, za okolje, v katerem ima multikulturnost globoke korenine, veliko nam pomenijo sožitje, medsebojno spoštovanje, upoštevanje različnosti med vsemi, ki tukaj skozi stoletja uspešno sobivamo.
Prijateljica je zgrožena izdavila: »Spet se bo začelo!«
Druga pa: »Se čudiš? V teh časih, ko je toliko brezposelnih, imajo menda le Romi zagotovljene mesečne prihodke – gredo na socialno in dvignejo denar. Ljudje so postali alergični na takšno početje države.«
In tretja: »Pa ni tako daleč, ko je znan Lendavčan v knjižnici na literarnem večeru izjavil, da takšni izpadi v Lendavi pač nikogar več ne zanimajo. Da smo to menda že prerasli. Kako krepko se je tip zmotil!«
Vse skupaj je bilo mnogo manj vznemirljivo, kot bi bilo sicer, ker se je zgodilo hkrati ali kakšen dan pred grozljivimi dogodki na Norveškem. Morda je prav morilski pohod desničarskega skrajneža na Norveškem, ki je pretresel svet, tako zelo zasenčil lendavski »dogodek«, da je kar hitro utonil v pozabo. Ali so ga pa namerno pometli pod preprogo kot toliko drugih dogodkov, ki kalijo ugled občine.
Tuhtali smo, kdo neki bi lahko bil pobudnik akcije, kakršna se ni zgodila v našem kraju že vsaj osem ali deset let. Tokrat so bili na udaru Romi, takrat pa so bili prizadeti pripadniki madžarske manjšine …
* * *
Bilo je decembra pred letom dni, torej med prazniki. Telefon je zvonil, da je paralo ušesa. Ravno sem se sklanjala nad kopalno kadjo in si umivala lase, presneti telefon pa kar ni nehal brneti v jutranji mir. Saj so prazniki! Kaj so ljudje tako tečni! Pa je dvignil slušalko eden od sinov in se zadrl v kopalnico: »Pridi, nek urednik te kliče!« poudaril je besedo urednik. Slišala sem ga le napol, ker je bilo šumenje vodnega curka kot zvočni zid, skozi katerega glasove le slutiš. Zavpila sem, da ne morem, ker sem sredi umivanja las.
»Pravi, da je pomembno!«
No prav, na hitro si ovijem brisačo okoli glave in stopim v dnevno sobo. Mali nestrpno maha s slušalko, kot da se je zelo utrudil, čakajoč name.
»Oprostite, umivala sem si lase …« dahnem, ko se sogovorec na drugi strani zelo prijazno oglasi. Ljudje so zelo prijazni le tedaj, ko bi kaj radi – to sem že spoznala.
»Vaš mladinski roman berem … čeprav je praznični dan … in rad bi vam predlagal nekaj sprememb,« pove urno, kot da bi se bal, da nameravam zaradi mokrih las odložiti slušalko. Pa je seveda ne bi, če me kliče urednik založbe!
»Povejte, kaj bi spremenili!« sem že bolj prijazna tudi sama.
»Tista zadeva s popisanimi plakati je precej kočljiva, bi rekel«
»Kočljiva? Nisem navedla nobenih imen, datumov … zakaj bi bila vsebina kočljiva? V resnici se je zgodilo le približno tako, kot sem zapisala.«
»Razmišljam o tem, da bi lahko prišlo do kakšnih zamer v vašem kraju, do kakšne tožbe, zaradi katere bi utegnili imeti sitnosti tako vi kot založba … samo zato sprašujem. Če pa vztrajate pri zapisanem, tudi prav. Bi pa lahko na uvodni strani dodali opombo, da gre za v celoti fiktivno zgodbo!«
»Mislite? To bi bila laž, saj se ljudje dogodka še spomnijo … zgodil se je pred sedmimi, osmimi, morda desetimi leti. Mislim, da bi bilo to strahopetno. Takšne opombe ne bom napisala. Me mar lahko kdo res toži?«
Zavzdihne, rekoč: »Če ni resničnih imen in se osebe v dogajanju ne morejo identificirati, ni osnove za tožbo. A to veste le vi sami, ki ste dogodek osebno doživeli!«
»Verjemite, da sem zelo pazila … a tisti, ki so incident zakrivili, naj le vedo, da vse skupaj ni kar pozabljeno!« Mislim, da so me prevzela čustva. Moj glas se zdi jezljiv in govorim hitreje, kot mislim. »Predlagam, da ostane vse tako, kot sem napisala.«
»Prav, naj bo. Zdelo se mi je potrebno vprašati. Vas bom pa še poklical, ko se prebijem do zadnje strani. Ah ja, vse dobro v novem letu!«
Zveza je prekinjena, jaz pa še kar držim presneto slušalko v roki. Izpod brisače kaplja voda z mokrih las. Čutim jezo. Vsakokrat, ko se spomnim tistih temnih dogodkov, težkih dni, me preplavi jeza. Ne želja po maščevanju, zgolj vroča jeza … Človek lahko oprosti, pozabi pa nikoli!
* * *
Bil je pomladni večer, prijeten večer proti koncu prvomajskih praznikov. Pred sedmimi ali osmimi, morda celo desetimi leti. Čisto navaden pomladni večer ob televiziji in vsakdanjih pogovorih. Fanta sta čepela v svoji sobi in gulila gimnazijsko snov. Midva z Jožijem pa sva spremljala televizijska poročila. Nekako ob tri četrt na osmih se je oglasil zvonec na vhodnih vratih. Joži je šel odpret, saj mene ob tej uri nihče ne bi iskal. Zaradi odprtih vrat je nastal prepih in zavese so poplesavale, da sem morala vstati in zapreti balkonska vrata.
Za mojim hrbtom se je oglasil moški glas: »Dober večer, oprostite, da motimo!«
Motimo? Ozrem se in zagledam resna možaka, popolna neznanca. Eden drži v roki kar velik zvitek belo-modrega papirja.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« pove drugi, ki ni pozdravil ali pa je pozdravil morda že med vrati. Sedeta, čeprav ju ni nihče povabil. No ja.
»S katerim?« vpraša Joži, ki bolj pozorno sledi besedam nepovabljenih večernih gostov.
Moški, ki ima v roki zvitek papirja, le-tega razvije in zelo resno pove: «S tistim, ki je napisal to reč na plakate po vsem mestu!«
Debelo pogledam najprej plakat, nato Jožija, potem pa enega in drugega možaka. Neverjetno. Na velikem plakatu, ki vabi na madžarsko gledališko predstavo v lendavski kulturni dom preberem s črnim flomastrom napisano: Madžari – izginite iz Slovenije!
»Tega nobeden od mojih sinov NE BI napisal!« rečem trdo, odločno.
»Tu je pripisano še ime avtorja: A. Pavšič,« reče moški s plakatom v roki in pokaže z dolgim, ukrivljenim prstom na zapis, skoraj skrit v kotu pod besedilom, ki je zapacano zaradi dežja. Nekako me bolj pritegne besedilo, nehote ga dvakrat preletim. Pisava ni prepoznavna, saj se je avtor odločil, da zakrije svojo identiteto za velikimi tiskanimi črkami. In pod zapisom sta res nakracana začetnica imena in napačno zapisan priimek. To me zbode Začne me loviti panika. Sploh ne razmišljam o tem, kaj vse skupaj pomeni, ampak kakšne bodo posledice.
»Torej, pokličite prosim, sina, da se pogovorimo,« vztraja moški, najbrž policaj v civilu.
Ni kaj, uradno osebo je treba poslušati in storiti, kakor zahteva.
Otrok je prišel in poslušal še enkrat, kaj je siva moža prineslo k nam na obisk. Opazovala sem, kako mu podrhtevajo veke, kot zmeraj, ko je živčen, kako si grize ustnice in se mu nabirajo kaplje potu na čelu. Ni kriv, sem si prigovarjala, kajti če bi bil kaj takega storil, bi se z nečim izdal, s čimer koli že. Sploh pa ob večerih nikamor ni hodil, odkar se je iz lendavske dvojezične gimnazije prepisal na ljutomersko. Nekdo mu je grdobijo podtaknil.
»Cel vikend smo bili skupaj,« je rekel odločno, jezno. »Starša in brat vam lahko to potrdijo. Nimam prijateljev, da bi hodil z njimi ven.«
»Nenavadno,« je podvomil mož s plakatom v roki. »Nimaš prijateljev? Saj si prvi letnik končal v Lendavi. Nekaj jih le poznaš.«
»Seveda jih poznam, a ne hodim z njimi ven … po lokalih. Prijatelje imam v Ljutomeru.«
Kar naprej sta se vračala na minulo sobotno noč, ko si je nekdo privoščil plakate po vsej Lendavi. Dejstvo je bilo, da bi otroka rada zmedla, da bi dal kakšne nasprotujoče si izjave. Končno sta se odločila, da pustita vse skupaj, ker nikamor nismo prišli.
»Bodi tako prijazen in napiši na list, s katerimi dijaki si se družil, ko si obiskoval lendavsko šolo,« je rekel tisti brez plakata in iztrgal list iz svoje beležnice. Otrok je načečkal kopico imen in potem sta se poslovila.
Obsedeli smo kot prazne vreče.
»Kdo bi ti lahko to podtaknil? Moral je biti pošteno pijan,« sem razmišljala. »Že dolgo se v Lendavi kaj podobnega ni zgodilo. Bili so spori zaradi dvojezičnosti … ampak to!«
Pogovarjali smo se, kateri od bivših sošolcev bi zmogel kaj takega. In sploh, kdo ni bil njegov prijatelj? Tudi iz tega tuhtanja se ni izcimilo nič koristnega.
Naslednja tedna sta bila nočna mora. Veliko se je šušljalo, mesto je ugibalo, obsojalo, v časopisih so se vrstili članki, polni težkih besed, policija je pa bila tiho, o ničemer nas niso obveščali. Otrok je molče prežvekoval obsodbe, ki so prihajale od vseh strani, mene so davili strahovi, Joži je penil in bentil čez policijo. Kadar koli je poklical po telefonu, je dobil odgovor, da zaradi preiskave, ki še ni končana, ne morejo dati nobene izjave.
»Pišejo pa lahko! Svinjarija!« se je usajal. Nič ni pomagalo. Čakali smo, vse skupaj je šlo že v tretji teden.
Potem pa … spet je bil večer in spet sva sedela pred televizorjem in spremljala potočila, ko je po9zvonilo na vhodnih vratih.
»Policija,« sem rekla in pohitela odpret vrata. Res sta bila siva moža, tokrat brez zvitega plakata in za spoznanje manj zadrgnjena. Eden kot da se je celo polovično nasmehnil.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« je dejal tisti, ki se niti polovično ni nasmehnil. Nisem se zganila, kot da ju nimam namena spustiti v stanovanje. Čakala sta.
»Gospa, ne moremo se pogovarjati na hišnem pragu,« je vljudno rekel drugi in se porinil mimo mene proti dnevni sobi. Otrok je prihitel, kakor hitro so privalovili do njega tuji glasovi. Brez pozdrava je hlastno vprašal: »Ste našli krivca?«
Moža sta prikimala, kot da sta sinhronizirana.
»In?« Še mene se je lotilo velikansko razburjenje. Oni večji je odprl svojo beležnico in prebral imeni storilcev. Nekako niti nisem bila presenečena in tudi sin ne. Torej sta bila na delu dva, oba bivša sošolca iz gimnazije.
»Sta povedala, zakaj sta to storila?« je spet hlastnil sin.
Moža sta se spogledala, eden je zmignil z rameni, drugi pa le vzdihnil.
»Nekaj sta vendar navedla za vzrok,« sem skočila, a bilo je očitno, da nočeta ali ne smeta ničesar povedati.
»Zahtevali smo, da se prideta vašemu sinu osebno opravičit … pa boste njiju vprašali,« je skozi stisnjene zobe izdavil veliki. »Zadeva je končana in vaš sin opran vsake krivde.«
Jožija je zgrabil bes, sveta jeza:
»To je vse? Kaj pa opravičilo v sredstvih javnega obveščanja? Nihče ne bo zapisal resnice in se opravičil otroku, ki je preživljal peklenske dni!«
»Za to pa policija ni pristojna, žal. Če poznate katerega od novinarjev, ki je pisal o zadevi, ga prosite, naj pojasni bralcem resnico. Ali pa storilca civilno tožite. Ker sta še mladoletna, boste pa težko kaj dosegli.«
Spogledala sva se. Tudi v meni je vrelo. Svinjarija!
»Tudi najin sin je mladoleten, pa se nihče ni obotavljal zapisati njegovega imena in priimka. Se vam zdi to pošteno in prav?«
Nista rekla ničesar več, kot da smo ju polili z mrzlo vodo sta se po pasje odplazila iz stanovanja. Tako je bilo. Ničesar nismo dosegli, oba storilca sem morala celo spustiti v stanovanje, ker bonton pač tako zahteva. Izvedeli pa od njiju nismo ničesar! Opravičila sta se, se potila in drhtela od zadrege ali sramu, zakaj sta storila, kar sta storila, pa menda niti njima ni bilo jasno. Kar tako – prišlo jima je, da bi izlila svojo nepremišljeno objestnost na plakate. Kar tako! Niti malo obžalovanja nisem videla v njunih očeh, na njunih licih. Dobro sta se zavedala dejstva, da jima v bistvu ne moremo čisto nič – ker sta mladoletna. Imelo me je, da bi vsakemu primazala pošteno zaušnico vpričo staršev. Bilo bi vsaj majhno zadoščenje!
Ko smo se čez čas umirili in nehali razmišljati o minulih stresnih dneh, ko sem svečano zažgala vse časopisne članke o zoprnem, v bistvu krutem dogodku … ko se je tudi bes polegel, sem pa vzela v roke pero in napisala zgodbo. In ne dovolim, da bi jo kdo spreminjal!
PESEM ZA MONIKO
Bila je težak primer. Neukrotljiva, vihrava, vse, kar smo počeli, je bilo zanjo kar takoj brez zveze. Nepremišljena. Ko se ji je zdelo, da narava preveč vabi, si je preprosto oprtala nahrbtnik in izhlapela. Veliko sem tekala za njo, ji prigovarjala, jo tudi prosila – pa ni kaj dosti zaleglo.
»Ne pridem ji do živega,« je potarnala dekličina mama na pogovorni uri. »Takšna je kot potepuški pes. Cele popoldneve se potika naokoli … nimam pojma, kje.«
»Pogovarjajte se z njo. Bistra je, hitro dojema in mislim, da bi bila sposobna končati srednjo šolo,« sem ji večkrat položila na srce. A besede niso padle na plodna tla.
Očeta nisem uspela spoznati. Baje je bil samo občasno doma, delal je kot prevoznik pri nekem privatniku. Mama je pa bila očitno premehkega srca, da bi bila Moniki kos.
»Poslušaj, dekle,« sem se v začetku marca razhudila na Moniko, »dolguješ mi poročilo o domačem branju. Kdaj ga boš prinesla?«
Zdolgočaseno je zavila oči v strop, in ko je dosegla, da se je vsa skupina zabuljila vanjo, je zagodrnjala: »Ne vem, kaj naj berem. Vse knjige z vašega seznama so tako staromodne.«
»Ne reci! Kako veš, ko letos še nobene nisi vzela v roke?«
»Saj hodim v šolsko knjižnico. Prelistam eno in drugo … sam dolgčas.«
Skupina se hihita. Monika pa seže v goščavo svojih dolgih, vranje črnih las, strese s kodri, da devetošolcem zastane dih, našobi polne ustnice in uživa v trenutkih slave. Lepotica, a ker je Romka, jo samo gledajo, ji v odmorih nagajajo, česar se ne brani, da bi jo pa kdo imel za prijateljico ali celo za punco, se ne zgodi. Občudujejo jo od daleč.
»Poskusi s to,« predlagam. Iz omare, kjer imam veliko mladinske literature z domačih knjižnih polic, vzamem Princesko z napako. »Preberi prvih petdeset strani, potem mi boš pa povedala, kakšna se ti zdi. Vsaj poskusi.«
»Ste hecni, tega ne preberem v sto letih!« se zvonko nasmeje. Beli zobje se izzivalno bleščijo in na lica se ji prikradeta ljubki jamici. Kljub pripombi vzame knjigo in jo nemarno potisne v svoj popisan nahrbtnik. Čudne besede ima nakracane na platno torbe, v romščini seveda, zato ne vem, kaj pomenijo. Enkrat sem ji omenila, da bi na razredniški uri lahko predstavila svoj materni jezik, kulturo romske skupnosti, običaje in še kaj, a je le prhnila, češ da to pač nikogar ne bi zanimalo. Ostalo je pri tem.
Čakala sem teden dni in jo potem opozorila na »dolg«.
»Bereš knjigo ali si jo kam založila?« sem vprašala tako mimogrede.
»Jezus, čisto sem pozabila na knjigo!« je vzkliknila narejeno presenečeno nad svojo pozabljivostjo. Igralka in pol. Nisem se hotela prepirati, zato sem opustila prizadevanja.
Učitelji so tarnali, da nabira enice na vsej fronti. Morala sem poklicati mamo.
Ko je preletela Monikino stran v redovalnici 9. e, so se ji zasolzile oči.
»Kaj bo z mojo deklico? Ima sploh smisel, da se vpiše v srednjo šolo?«
»S temi ocenami res le v kakšen skrajšani program, žal.«
Obrisala si je oči, potem pa me svetlo pogledala, rekoč: »Veste, kaj počne te dni? Bere – neprestano bere. Nisem verjela, da vidim prav, ko sem jo našla s knjigo v roki.«
Srce mi je poskočilo: »Princesko z napako?«
»To,da. Ko gre spat, jo pa berem jaz. Prevzela me je … spodbuja me k razmišljanju.«
No končno, sem pomislila. Nekaj sem pa le premaknila! Kot da bi se začela valiti mogočna skala. A Monika ni zinila besede. Še cel teden ne. Potem me je pa nekega jutra čakala pred učilnico in rekla: »Lahko danes pri uri poročam o prebrani knjigi?«
»Govorni nastop želiš imeti? Tudi prav.«
Sicer smo bili na tesnem s časom, ure so šle v nič zaradi dnevov dejavnosti, tekmovanj, prireditev in podobnih nujnih programskih vložkov. A če jo zdaj zavrnem, je ne bom več pridobila za nobeno stvar, sem premlevala.
Vse bi šlo lepo gladko, če ne bi stala tam pred skupino v tako kratki majici, da so vse fantovske oči visele na njenih vitkih bokih, lepo ploskem trebuhu, dekleta so se pa posmehovala njeni izzivalni goloti, ki je kradla vroče poglede njihovih sošolcev, ki bi jih bile prav rade deležne same. V bistvu sem jo pozorno poslušala le jaz. Njen površni govor, ki bi ga komajda lahko označila za pogovornega, je bil prepoln jezikovnih spodrsljajev, a pripovedovala je s takim navdušenjem, da sem prav čutila, kako jo je Fatimina usoda prevzela.
»Veste, zakaj mi je knjiga tako všeč? Ker sem na smrt takšna kot Fatima. Se vam ne zdi, da res?« je ugotovila, se izprsila, da naj jo le pogledam in primerjam s književno junakinjo Janje Vidmar. Morala sem jo natančno pogledati. Pa res. Vitka, lepe postave, črnolasa, črnooka, ljubkega obraza, dolgolasa …v filmu bi bila gotovo odlična Fatima!
»Veste, tudi to, kar stori Fatimina družina, ko se izve, da je Fatima noseča, Adam ji pa obrne hrbet … tako pravilo velja tudi med Romi. Treba se je maščevati, oprati čast. To mi je blizu.«
»Ampak po mojem zdaj to ne velja več …« sem skušala preusmeriti tok njene pripovedi. Kar presekala mi je misel: »O ja, nimate pojma! Prejšnji teden so se v naselju stepli samo zato, ker je sosed pljunil prek ograje na naše dvorišče. Oče je potegnil nož.«
Hihitanje. Torej so ji le prisluhnili.
»Sosedu so morali zašiti rano na roki.«
»Zaradi žensk se vaši tudi še koljejo?« je med hihitanjem zinil Branko. Privoščljivo in izzivalno. A Monike ni spravil v zadrego. Zabrusila mu je: »Tudi med belimi se koljete zaradi žensk, ne?« Da ne bi prevladal kaos, sem jo še spodbudila k vrnitvi k Princesi: »Katera misel iz knjige ti je ostala v spominu?«
»Najboljša ja tista, da ljudi motijo zobotrebci med risalnimi žebljički.«
Presneto, res je temeljito prebrala knjigo!
»Jaz sem zobotrebec,« je zamišljeno povzela. »Zato me ne marajo preveč.«
»Meni se pa vendar zdi, da ti je večina sošolcev naklonjena,« sem rekla. »Če bi ne bila tako vihrava in nezanesljiva … če ne bi dajala šole tako v nič, bi lahko …«
»Seveda, resno premišljujem o tem, da bi se spremenila,« je dahnila in me pogledala tako pričakujoče, kot da imam jaz moč, da jo preobrazim. Čutila sem, da mi zaupa. Da pričakuje spodbudo. Četudi me je črvičilo v želodcu. Večina romskih deklet se je sicer vpisala v srednje šole, a so kmalu vrgle puško v koruzo, se poročile in vneto rojevale. Kot da bi bil to zakon skupnosti. Bo z Moniko morda drugače?
»To me pa res veseli, Monika,« sem se ji nasmehnila. »Poskusi. Kjer je volja, je gotovo tudi prava pot. Trdno se moraš odločiti, potem bo šlo.«
Nekje zadnje dni v marcu je prišla do mene strokovna sodelavka, ki skrbi za dopolnilno delo z romskimi otroki.
»Treba se bo lotiti priprave kulturnega programa ob svetovnem dnevu Romov. Lahko pomagaš? Bi vključili Moniko? Pravijo, da je članica romske plesne skupine, tako da bo itak nastopala. Kakšno pesem ji daj, da jo odrecitira.«
»Moniki … pesem? Hm, dvomim, da bo hotela recitirati.«
»Poskusi. Zadnje čase se mi zdi, da se je malo unesla.«
Moniki … pesem? Razmišljala sem, brskala po literaturi, iskala kaj takega, kar bi se podalo njeni nemirni duši, temperamentu, načinu razmišljanja. Če ji pesem ne bo všeč, mi bo gladko obrnila hrbet. Bila je najbolj odkritosrčno bitje daleč okoli.
Ker ničesar nisem našla, sem sedla in ji pesem napisala, upajoč, da njen komentar ne bo spet »to je tako dolgočasno, brez zveze«.
Po uri sem jo zadržala v učilnici: »Monika, nastopila boš na svečanosti ob dnevu romov.«
»Vem, plesala bom, skoraj vsak večer vadimo …«
»Recitirala boš.«
Spet tisti njen pogled s sporočilom: kajmežespetgnjavite …
»Vem, da zmoreš. Tukaj je pesem. Doma jo preberi, premisli, jutri se pa zmeniva, kako in kaj.« Nisem čakala, da me zavrne, potisnila sem ji list z besedilom v roko in jo poslala k pouku. Nekaj je hotela reči, a si je potem premislila.
Naslednje jutro je sedela na klopci pred matično učilnico. Očitno me je čakala. Očitno je prišla bolj zgodaj, da ne bi bilo nobenih prič najinega pogovora.
»Dobro jutro,« sem rekla, «čakaš mene?«
»Ja, vas, da se zmeniva … saj ste rekli, ne?«
»Rekla že, a ne bi ti bilo treba priti sredi noči!« Šlo mi je na smeh. Bilo je nekaj minut pred sedmo, skoraj debela ura pred začetkom pouka. Kot da sem čutila, da je pesem sprejela za svojo. Sploh ji ni bilo treba povedati tega.
»Povejte mi, kako naj jo preberem,« je rekla.
Stopili sva v učilnico. Ni sedla. Pobrskala je po nahrbtniku in poiskala list s pesmijo.
»Doma si pesem brala, kajne? Preberi tako, kot si vadila doma.«
Brala je … rahlo obotavljivo, rahlo pretiho, a z občutkom. Presenetila me je. Očitno je pesem večkrat prebrala, ker se ji ni nič zadrgovalo. Všeč mi je bilo, kako se je vživela v besedilo.
»Kar dobro, Monika. Nekaj besednih naglasov ti označim, da ne pozabiš …«
»Naučila se bom na pamet,« je sklenila in dodala: »Če že nastopam, naj bo tako, kot mora biti. Da se mi ne bodo več norčevali!«
Osupnila sem. Doslej se ni kaj dosti menila za to, kaj drugi mislijo in povedo. Kot da se res nekaj v njej preobraža, rase, širi …
Nekajkrat je še prišla na vajo in ugotovili sva, da bo v redu. Pesem je usvojila, bila je njena, doslej še nihče ni slišal zanjo. Seveda tega ni vedela.
Na prireditvi je zablestela. Plesala je kot lepa vila, da so vrstniki zijali, sošolke pa zavistno strmele v gibko telo, ki se je, odeto v dolgo rdeče krilo in kratek životec z bleščicami, urno, zelo spretno in vznemirljivo zvijalo ob zvokih živahne romske glasbe. Šest deklet je poželo odobravajoč aplavz prisotnih. Proti koncu kulturnega programa je bila na vrsti Monikina pesem. V želodcu se mi je nabrala kepa! Ji bo šlo?
Nekoč bom metulj
na mavričnih krilih sanj,
poletela bom ,
zažarela bom,
odplesala bom kot meglica,
ki jo razprši sapica vetra
neznano kam …
In ko bom metulj …
Besede so legale na srca poslušalcev in spremenile pesem, ki sicer ni bila nič posebnega, v majhno dramo. Povedala jo je z vsem telesom, s poudarki na pravih mestih in z žarom v glasu. Bila sem tako ponosna nanjo, da bi jo najraje objela in dolgo zibala ob sebi.
Pri naslednji uri sem jo javno pohvalila. Ni bilo mrmrajočih pripomb kot običajno. A tudi pridružil se mi ni nihče iz oddelka. Monika je bila zanje še vedno le romsko dekle, ki je tu med nami, ker nekje pač mora biti. A da bi jo pohvalili? To pa ne.
Na srečo ni imela popravnega izpita, čeprav je do zadnjega bingljala pri matematiki na tanki niti. Vpisala se je v triletni program za gostinske delavce. Ko jo srečujem na ulici, se vsakokrat ustaviva za trenutek in si kaj poveva. Prizna, da se ji ni uspelo kaj dosti spremeniti, da še vedno rada pobegne od pouka, ko jo zamika, da ima težave pri zgodovini in matematiki, da še pleše v romski skupini … in da je še vedno zobotrebec med risalnimi žebljički. A trdno verjame, da bo nekoč pisan metulj na zlatih krilih.
KADILCA
Bližali so se prvomajski prazniki, zrak je zadehtel po cvetoči akaciji, ljubezni, toploti in počitnicah, in devetošolci so izgubljali kompas! Težki dnevi za učitelje, težki tudi za otroke in gotovo enako naporni za starše. Vsako leto tako, čeprav so prihajale generacije predrznih, težko vodljivih z velikanskim egom. Pomlad, ljubezen in želja po uveljavljanju, razkazovanju, napihovanju je bila enako močna kot tistim pred dvajsetimi leti.
»Športni dan bo, kajne?« me je pričakal pred učilnico Edi – trn v moji peti.
Odklenila sem vrata učilnice, ne da bi mu odgovorila. Učilnice smo zaklepali, odkar so v njih namestili računalnike. Šele ko sem odložila torbo in mapo s pripravami na učiteljsko mizo, sem se ozrla vanj. Bled obraz, zelenomodre oči in napol nasmejana usta so čakali, da kaj zinem.
»Športni dan bo, če bo vreme pravo, verjetno v petek …«
»Midva z Aleksom bi se rada opravičila. Šla bova na koncert v Zagreb.«
»Koncert je najbrž zvečer, kajne? Torej se lahko udeležita športnega dne – ali?«
Prekrižala sva pogleda kot mečevalca. Na živce mi je šlo, da je toliko manjkal v šoli. Posebno ko je šlo za športne dejavnosti. Sovražil je, kot je pogosto poudaril »vse dejavnosti, kjer se spotiš, ker je to nadležno in začneš zaudarjati«. Enako je razmišljal njegov pribočnik Aleks. Bila sta kot rit in srajca. Še na pogled podobna: visoka, koščena, brez mišic! Od Edijevih staršev sem kar naprej prejemala opravičila. Ali so šli v Gradec po nakupih ali kam na potovanje, pogosto ga je črvičilo v trebuhu, še največkrat pa je bil izgovor za izostanek tako zavit v meglo, da sem bila potisnjena v slepo ulico in samo slutila, kaj bi utegnilo biti. Včasih sva s šolsko psihologinjo družno brali katero od za lase povlečenih opravičil Edijeve matere, celo poklicali po telefonu, a se ženska praviloma ni odzvala. Na koncu se je izcimilo, da si je smrkavec pisal opravičila kar sam, na računalnik seveda, materin podpis pa spretno ponaredil. Starša sta bila, milo povedano, ogorčena, a sina nista krivila, le mene, ker sem rabila skoraj celo šolsko leto, da sem ga spregledala! Res je bil najdebelejši trn v moji peti!
»Veste, v Zagreb bi radi odpotovali že zjutraj, da si z Aleksom ogledava živalski vrt,« je pojasnil s tako nedolžnim glasom in tako odkrito mi je zrl v oči, da sem nad njegovim pretvarjanjem resnično osupnila. Edi in Aleks v živalskem vrtu – pa kaj še!
»Na športnem dnevu bosta,« sem rekla trdo, nepopustljivo, »popoldan pa se lahko zaradi mene odpeljeta s kolesom na Luno!«
»Pa kaj ste zdaj živčni!« se je razburil. »Če prinesem opravičilo, mi morate izostanek itak dovoliti. Hotel sem biti le vljuden …«
Saj. Presneta, na glavo obrnjena šolska pravila in brezvezni zakoni. Otroci (in starši ravno tako) lahko počno skoraj vse, kar se jim zasanja, učitelj pa je le figura na šahovnici.
Pa je le prišel na športni dan in njegov »podaljšek« Aleks seveda tudi. Očitno so bili mešetarjenje za prost dan, izmišljotina z živalskim vrtom in najbrž tudi koncert sam Edijev dobro zaigran poskus, kako se izogniti telesnim naporom in ponižanju na športnem dnevu. V vseh disciplinah sta bila med najmanj uspešnimi. Pa še nesramna do učiteljev športne vzgoje, ki so ju priganjali. Po teku na 100 metrov pa sta kar izhlapela.
»Zbrisala sta domov,« je menila kolegica Ana, ko sem se vrnila z obhoda po terenu, da bi ju našla.
Med štiristo učenci bi ju zlahka zgrešila! Zaskrbelo me je. Učenci so bili vajeni, da se morajo oglasiti pri razredniku, če želijo oditi s športnega igrišča pred koncem športnega dne. Čeprav le na vece ali pit vodo v garderobo. Seveda sem pogledala tudi tja. Ni ju bilo!
»Grem v ravnateljstvo,« sem sklenila in zaupala svoj oddelek Ani. Saj z drugimi učenci ni bilo težav, le Edi in Aleks sta mi pila kri. Ravnatelj je bil enako zaskrbljen kot jaz. Najprej sva poskusila dobiti fanta preko njunih mobilnikov. Seveda številki niti slučajno nista bili dosegljivi.
»Greva po šoli od vrha do kleti,« je predlagal ravnatelj. Sprehodila sva se po velikem objektu. Večina učilnic je bila seveda zaklenjena, veceji prazni, celo knjižnica je bila nedostopna. No, potem se nama je pa nasmehnila sreča: kljuka na matični učilnici 9. c se je pod pritiskom roke vdala. Učilnica mojega oddelka. Vstopila sva in osupnila: fanta sta sedela na moji učiteljski mizi s čikoma v rokah, pred njima plastična kozarca s pijačo, ki zagotovo ni bila voda! Cigaretni pepel sta stresala v cvetlični lonček, iz katerega je plašno kukala angleška pelargonija z velikimi roza cvetovi.
»Pa sta se ujela, tička!« je mirno ugotovil ravnatelj in stopil do katedra. Dvignil je plastični kozarec, ki je stal poleg napol prazne plastenke s pijačo in povohal, pa ugotovil: »Vino s slatino. Špricer. Vama tekne?«
»Seveda,« se je nesramno zarežal Edi. Očitno jima je alkohol že precej zameglil možgane. Aleks se je začel potiti kot pujs. Bil je prestrašen – Edi pa niti malo.
»Zdaj bova z ravnateljem poklicala vajine starše, da vaju vidijo in se prepričajo na lastne oči, » sem rekla in vzela svojo beležko, da poiščem telefonski številki. Aleks je zamomljal nekaj takega kot »kaj me briga«, Edi se je pa le režal, puhal dim iz cigarete, vzel v roke svoj kozarec in na dušek izpil vsebino. Bil je hladen kot kocka ledu.
Minute so se vlekle. Ravnatelj je stal pri oknu, jaz sedela v prvi klopi, smrkavca pa vztrajala na katedru, kadila in pila. Česa takega še nisem doživela. Brezplodno bi bilo razpravljati z njima, ker nista bila dovzetna za nič. Upala sem, da ju bo soočenje s starši streslo. Ko si je Aleks pred mojimi očmi nažgal nov čik, me je kar vrglo pokonci. Zgrabila sem ga za roko in mu iztrgala cigareto, pa tako nerodno, da je poletela v Edija in mu prežgala Adidasovo sintetično športno majico, ki gotovo ni bila poceni. Vrisnil je, zaklel in skočil s katedra. Ravno tedaj sta vstopila zelo elegantno oblečena Edijeva mama in zaskrbljen Aleksov oče z aktovko v roki. Obstala sta in strmela v naju, ne v otroka.
»Kaj je že spet narobe?« je butnila elegantna mama. »S sestanka ste me priklicali – pa vidim, da je Edi živ in zdrav.« Kot da sploh ne vidi sredi mize plastenke vina in čika med prsti sinove desnice. Aleksov oče si je vneto grizljal brke in molčal. Čakal je, da ženska uredi zadevo … kot če bi bila njegova žena.
»Živ je, ja, najbolj zdrav pa – kot vidite – ni!« sem besno izdavila.
»Saj si doma tudi kakšnega nažge … in popije tudi. Mož je strasten vinogradnik, skoraj kopamo se v vinu!« je skušala biti pomirljivo duhovita, a je vsa trepetala od razburjenja. Prestopala se je, zapičila pogled v Aleksovega očeta in mu zabrusila: »Boste kar tiho? Vaš smrkavec ga je napeljal h kajenju, pri nas doma smo vsi nekadilci.«
»Tiho, ženska!« je vzrojil brkati mož. »To je Edijevo maslo. Aleksa ima za copato, na vse oslarije ga napelje, moj sin pa – butast kot je – mu sledi kot cucek! Ampak tega bo zdaj res konec!«
V sekundi je bil pri Aleksu, zvlekel ga je z mize, ga stresel kot vrečo, nato pa mu prisolil krepki zaušnici. Tako hitro se je zgodilo, da sva oba z ravnateljem okipela.
»Marš domov, tam se bova dalje menila!« je sikal, nas vse grdo pogledal, nato pa sta bila s presunjenim fantom že na hodniku in ju nismo več videli. Edi je planil v krohot, da se je ves tresel.
»In kaj sledi?« naju je izzivalno podrezala Edijeva mama.
»Glede na to, da bo čez mesec dni za fanta konec šolanja pri nas … » je glasno razmišljal ravnatelj, »si ne predstavljam, da bi kakršen koli vzgojni ukrep lahko še kaj spremenil.«
»Torej nič?« si je oddahnila. »Prav, lahko z Edijem greva?«
Prikimala sem in zmignila z rameni. Ni bilo česa dodati. Ravnatelj je imel prav: če bi hoteli speljati kak resnejši vzgojni ukrep, bi trajalo vsaj dva tedna. Nesmisel. Morda bi tudi pri Ediju še najbolj zalegla poštena vzgojna klofuta – kot v dobrih starih časih – a glede tega sva imela midva z ravnateljem seveda zvezane roke. Od matere nisem pričakovala česa tako drastičnega – torej je Edi zmagal. Njegov ego je zrasel še za meter v višino in do konca šolskega leta je bil heroj, mačo, car med devetošolci.
EPILOG? V srednji šoli se mu je zalomilo. Nekaj časa so ga profesorji prenašali, potem so ga suspendirali od pouka, in ko niti to ni zaleglo, so ga vključili v prevzgojno ustanovo, kjer tiči še danes. Kljub vsemu močno dvomim, da se bo utiril in krenil v pravo smer. Preveč je bilo zamujenega …
Toda po naravi sem nepopravljiva optimistka in, kot radi pravimo … upanje umre zadnje.
PLAKATI
Naše mestece je pred nedavnim pretresel nenavaden dogodek. Kar čez noč so se na zidovih različnih objektov v starem mestnem jedru znašli plakati s sovražnim geslom: Romi, raus! Res so plakati hitro izginili s pročelij hiš (verjetno zahvaljujoč policiji), grafitov, napisanih z roko, pa se ni bilo mogoče kar tako znebiti.
V časopisih smo brali o tem (dejanje je bilo označeno za pobalinstvo!), se pogovarjali, si šli na zgradbo lendavske sinagoge tudi ogledat z roko napisan grafit s podobno vsebino, ki ga je bilo videti že od daleč, ker je avtor uporabil črn sprej in sporočilo okrasil še s kljukastim križem, da bi bolj zaleglo.
Takšnih dejanj nismo vajeni, saj velja prav naš kraj za zgled, za okolje, v katerem ima multikulturnost globoke korenine, veliko nam pomenijo sožitje, medsebojno spoštovanje, upoštevanje različnosti med vsemi, ki tukaj skozi stoletja uspešno sobivamo.
Prijateljica je zgrožena izdavila: »Spet se bo začelo!«
Druga pa: »Se čudiš? V teh časih, ko je toliko brezposelnih, imajo menda le Romi zagotovljene mesečne prihodke – gredo na socialno in dvignejo denar. Ljudje so postali alergični na takšno početje države.«
In tretja: »Pa ni tako daleč, ko je znan Lendavčan v knjižnici na literarnem večeru izjavil, da takšni izpadi v Lendavi pač nikogar več ne zanimajo. Da smo to menda že prerasli. Kako krepko se je tip zmotil!«
Vse skupaj je bilo mnogo manj vznemirljivo, kot bi bilo sicer, ker se je zgodilo hkrati ali kakšen dan pred grozljivimi dogodki na Norveškem. Morda je prav morilski pohod desničarskega skrajneža na Norveškem, ki je pretresel svet, tako zelo zasenčil lendavski »dogodek«, da je kar hitro utonil v pozabo. Ali so ga pa namerno pometli pod preprogo kot toliko drugih dogodkov, ki kalijo ugled občine.
Tuhtali smo, kdo neki bi lahko bil pobudnik akcije, kakršna se ni zgodila v našem kraju že vsaj osem ali deset let. Tokrat so bili na udaru Romi, takrat pa so bili prizadeti pripadniki madžarske manjšine …
* * *
Bilo je decembra pred letom dni, torej med prazniki. Telefon je zvonil, da je paralo ušesa. Ravno sem se sklanjala nad kopalno kadjo in si umivala lase, presneti telefon pa kar ni nehal brneti v jutranji mir. Saj so prazniki! Kaj so ljudje tako tečni! Pa je dvignil slušalko eden od sinov in se zadrl v kopalnico: »Pridi, nek urednik te kliče!« poudaril je besedo urednik. Slišala sem ga le napol, ker je bilo šumenje vodnega curka kot zvočni zid, skozi katerega glasove le slutiš. Zavpila sem, da ne morem, ker sem sredi umivanja las.
»Pravi, da je pomembno!«
No prav, na hitro si ovijem brisačo okoli glave in stopim v dnevno sobo. Mali nestrpno maha s slušalko, kot da se je zelo utrudil, čakajoč name.
»Oprostite, umivala sem si lase …« dahnem, ko se sogovorec na drugi strani zelo prijazno oglasi. Ljudje so zelo prijazni le tedaj, ko bi kaj radi – to sem že spoznala.
»Vaš mladinski roman berem … čeprav je praznični dan … in rad bi vam predlagal nekaj sprememb,« pove urno, kot da bi se bal, da nameravam zaradi mokrih las odložiti slušalko. Pa je seveda ne bi, če me kliče urednik založbe!
»Povejte, kaj bi spremenili!« sem že bolj prijazna tudi sama.
»Tista zadeva s popisanimi plakati je precej kočljiva, bi rekel«
»Kočljiva? Nisem navedla nobenih imen, datumov … zakaj bi bila vsebina kočljiva? V resnici se je zgodilo le približno tako, kot sem zapisala.«
»Razmišljam o tem, da bi lahko prišlo do kakšnih zamer v vašem kraju, do kakšne tožbe, zaradi katere bi utegnili imeti sitnosti tako vi kot založba … samo zato sprašujem. Če pa vztrajate pri zapisanem, tudi prav. Bi pa lahko na uvodni strani dodali opombo, da gre za v celoti fiktivno zgodbo!«
»Mislite? To bi bila laž, saj se ljudje dogodka še spomnijo … zgodil se je pred sedmimi, osmimi, morda desetimi leti. Mislim, da bi bilo to strahopetno. Takšne opombe ne bom napisala. Me mar lahko kdo res toži?«
Zavzdihne, rekoč: »Če ni resničnih imen in se osebe v dogajanju ne morejo identificirati, ni osnove za tožbo. A to veste le vi sami, ki ste dogodek osebno doživeli!«
»Verjemite, da sem zelo pazila … a tisti, ki so incident zakrivili, naj le vedo, da vse skupaj ni kar pozabljeno!« Mislim, da so me prevzela čustva. Moj glas se zdi jezljiv in govorim hitreje, kot mislim. »Predlagam, da ostane vse tako, kot sem napisala.«
»Prav, naj bo. Zdelo se mi je potrebno vprašati. Vas bom pa še poklical, ko se prebijem do zadnje strani. Ah ja, vse dobro v novem letu!«
Zveza je prekinjena, jaz pa še kar držim presneto slušalko v roki. Izpod brisače kaplja voda z mokrih las. Čutim jezo. Vsakokrat, ko se spomnim tistih temnih dogodkov, težkih dni, me preplavi jeza. Ne želja po maščevanju, zgolj vroča jeza … Človek lahko oprosti, pozabi pa nikoli!
* * *
Bil je pomladni večer, prijeten večer proti koncu prvomajskih praznikov. Pred sedmimi ali osmimi, morda celo desetimi leti. Čisto navaden pomladni večer ob televiziji in vsakdanjih pogovorih. Fanta sta čepela v svoji sobi in gulila gimnazijsko snov. Midva z Jožijem pa sva spremljala televizijska poročila. Nekako ob tri četrt na osmih se je oglasil zvonec na vhodnih vratih. Joži je šel odpret, saj mene ob tej uri nihče ne bi iskal. Zaradi odprtih vrat je nastal prepih in zavese so poplesavale, da sem morala vstati in zapreti balkonska vrata.
Za mojim hrbtom se je oglasil moški glas: »Dober večer, oprostite, da motimo!«
Motimo? Ozrem se in zagledam resna možaka, popolna neznanca. Eden drži v roki kar velik zvitek belo-modrega papirja.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« pove drugi, ki ni pozdravil ali pa je pozdravil morda že med vrati. Sedeta, čeprav ju ni nihče povabil. No ja.
»S katerim?« vpraša Joži, ki bolj pozorno sledi besedam nepovabljenih večernih gostov.
Moški, ki ima v roki zvitek papirja, le-tega razvije in zelo resno pove: «S tistim, ki je napisal to reč na plakate po vsem mestu!«
Debelo pogledam najprej plakat, nato Jožija, potem pa enega in drugega možaka. Neverjetno. Na velikem plakatu, ki vabi na madžarsko gledališko predstavo v lendavski kulturni dom preberem s črnim flomastrom napisano: Madžari – izginite iz Slovenije!
»Tega nobeden od mojih sinov NE BI napisal!« rečem trdo, odločno.
»Tu je pripisano še ime avtorja: A. Pavšič,« reče moški s plakatom v roki in pokaže z dolgim, ukrivljenim prstom na zapis, skoraj skrit v kotu pod besedilom, ki je zapacano zaradi dežja. Nekako me bolj pritegne besedilo, nehote ga dvakrat preletim. Pisava ni prepoznavna, saj se je avtor odločil, da zakrije svojo identiteto za velikimi tiskanimi črkami. In pod zapisom sta res nakracana začetnica imena in napačno zapisan priimek. To me zbode Začne me loviti panika. Sploh ne razmišljam o tem, kaj vse skupaj pomeni, ampak kakšne bodo posledice.
»Torej, pokličite prosim, sina, da se pogovorimo,« vztraja moški, najbrž policaj v civilu.
Ni kaj, uradno osebo je treba poslušati in storiti, kakor zahteva.
Otrok je prišel in poslušal še enkrat, kaj je siva moža prineslo k nam na obisk. Opazovala sem, kako mu podrhtevajo veke, kot zmeraj, ko je živčen, kako si grize ustnice in se mu nabirajo kaplje potu na čelu. Ni kriv, sem si prigovarjala, kajti če bi bil kaj takega storil, bi se z nečim izdal, s čimer koli že. Sploh pa ob večerih nikamor ni hodil, odkar se je iz lendavske dvojezične gimnazije prepisal na ljutomersko. Nekdo mu je grdobijo podtaknil.
»Cel vikend smo bili skupaj,« je rekel odločno, jezno. »Starša in brat vam lahko to potrdijo. Nimam prijateljev, da bi hodil z njimi ven.«
»Nenavadno,« je podvomil mož s plakatom v roki. »Nimaš prijateljev? Saj si prvi letnik končal v Lendavi. Nekaj jih le poznaš.«
»Seveda jih poznam, a ne hodim z njimi ven … po lokalih. Prijatelje imam v Ljutomeru.«
Kar naprej sta se vračala na minulo sobotno noč, ko si je nekdo privoščil plakate po vsej Lendavi. Dejstvo je bilo, da bi otroka rada zmedla, da bi dal kakšne nasprotujoče si izjave. Končno sta se odločila, da pustita vse skupaj, ker nikamor nismo prišli.
»Bodi tako prijazen in napiši na list, s katerimi dijaki si se družil, ko si obiskoval lendavsko šolo,« je rekel tisti brez plakata in iztrgal list iz svoje beležnice. Otrok je načečkal kopico imen in potem sta se poslovila.
Obsedeli smo kot prazne vreče.
»Kdo bi ti lahko to podtaknil? Moral je biti pošteno pijan,« sem razmišljala. »Že dolgo se v Lendavi kaj podobnega ni zgodilo. Bili so spori zaradi dvojezičnosti … ampak to!«
Pogovarjali smo se, kateri od bivših sošolcev bi zmogel kaj takega. In sploh, kdo ni bil njegov prijatelj? Tudi iz tega tuhtanja se ni izcimilo nič koristnega.
Naslednja tedna sta bila nočna mora. Veliko se je šušljalo, mesto je ugibalo, obsojalo, v časopisih so se vrstili članki, polni težkih besed, policija je pa bila tiho, o ničemer nas niso obveščali. Otrok je molče prežvekoval obsodbe, ki so prihajale od vseh strani, mene so davili strahovi, Joži je penil in bentil čez policijo. Kadar koli je poklical po telefonu, je dobil odgovor, da zaradi preiskave, ki še ni končana, ne morejo dati nobene izjave.
»Pišejo pa lahko! Svinjarija!« se je usajal. Nič ni pomagalo. Čakali smo, vse skupaj je šlo že v tretji teden.
Potem pa … spet je bil večer in spet sva sedela pred televizorjem in spremljala potočila, ko je po9zvonilo na vhodnih vratih.
»Policija,« sem rekla in pohitela odpret vrata. Res sta bila siva moža, tokrat brez zvitega plakata in za spoznanje manj zadrgnjena. Eden kot da se je celo polovično nasmehnil.
»Rada bi govorila z vašim sinom,« je dejal tisti, ki se niti polovično ni nasmehnil. Nisem se zganila, kot da ju nimam namena spustiti v stanovanje. Čakala sta.
»Gospa, ne moremo se pogovarjati na hišnem pragu,« je vljudno rekel drugi in se porinil mimo mene proti dnevni sobi. Otrok je prihitel, kakor hitro so privalovili do njega tuji glasovi. Brez pozdrava je hlastno vprašal: »Ste našli krivca?«
Moža sta prikimala, kot da sta sinhronizirana.
»In?« Še mene se je lotilo velikansko razburjenje. Oni večji je odprl svojo beležnico in prebral imeni storilcev. Nekako niti nisem bila presenečena in tudi sin ne. Torej sta bila na delu dva, oba bivša sošolca iz gimnazije.
»Sta povedala, zakaj sta to storila?« je spet hlastnil sin.
Moža sta se spogledala, eden je zmignil z rameni, drugi pa le vzdihnil.
»Nekaj sta vendar navedla za vzrok,« sem skočila, a bilo je očitno, da nočeta ali ne smeta ničesar povedati.
»Zahtevali smo, da se prideta vašemu sinu osebno opravičit … pa boste njiju vprašali,« je skozi stisnjene zobe izdavil veliki. »Zadeva je končana in vaš sin opran vsake krivde.«
Jožija je zgrabil bes, sveta jeza:
»To je vse? Kaj pa opravičilo v sredstvih javnega obveščanja? Nihče ne bo zapisal resnice in se opravičil otroku, ki je preživljal peklenske dni!«
»Za to pa policija ni pristojna, žal. Če poznate katerega od novinarjev, ki je pisal o zadevi, ga prosite, naj pojasni bralcem resnico. Ali pa storilca civilno tožite. Ker sta še mladoletna, boste pa težko kaj dosegli.«
Spogledala sva se. Tudi v meni je vrelo. Svinjarija!
»Tudi najin sin je mladoleten, pa se nihče ni obotavljal zapisati njegovega imena in priimka. Se vam zdi to pošteno in prav?«
Nista rekla ničesar več, kot da smo ju polili z mrzlo vodo sta se po pasje odplazila iz stanovanja. Tako je bilo. Ničesar nismo dosegli, oba storilca sem morala celo spustiti v stanovanje, ker bonton pač tako zahteva. Izvedeli pa od njiju nismo ničesar! Opravičila sta se, se potila in drhtela od zadrege ali sramu, zakaj sta storila, kar sta storila, pa menda niti njima ni bilo jasno. Kar tako – prišlo jima je, da bi izlila svojo nepremišljeno objestnost na plakate. Kar tako! Niti malo obžalovanja nisem videla v njunih očeh, na njunih licih. Dobro sta se zavedala dejstva, da jima v bistvu ne moremo čisto nič – ker sta mladoletna. Imelo me je, da bi vsakemu primazala pošteno zaušnico vpričo staršev. Bilo bi vsaj majhno zadoščenje!
Ko smo se čez čas umirili in nehali razmišljati o minulih stresnih dneh, ko sem svečano zažgala vse časopisne članke o zoprnem, v bistvu krutem dogodku … ko se je tudi bes polegel, sem pa vzela v roke pero in napisala zgodbo. In ne dovolim, da bi jo kdo spreminjal!
