FERI – lastnik vinotoča ŠKODA
MIRA – Ferijeva žena, učiteljica
JOCO – sosed v goricah, nezaposlen, veseljak
KREMPELJ – občinski župan
HORVAT – občinski funkcionar
GOVNAČ – direktor uspešnega podjetja
EVA – Govnačeva asistentka, njegova ljubica
AVSTRIJEC – gost iz pobratenega Blödendorfa
VINKO – direktor banke, pijanček
VESELI GOSTI – pevci, folkloristi …
POLICAJ 1
POLICAJ 2
PRIZORIŠČE: levo v ospredju lesena vrata, vhod v vinsko klet: sredi prizorišča, pomaknjen v ozadje odra vhod v zidanico/vinotoč ŠKODA – napis nad vrati - .in nakazani okni, sredi odra sod, ki se odpira proti gledalcem, služi za mizo, okoli katere so stili/klopi za goste. Desno grmičevje, pred katerim je klop. Oder je v polmraku.
1.
Mira pogrinja sod – mizo s pisanim prtom in momlja melodijo, ki »bobni« iz kasetnika. Posluša Murski val, Kreslinovo pesem . Ni razpoložena, njeni gibi so nagli, grobi, živčni. Vidi se, da je to, kar počne, niti najmanj ne veseli.
FERI: (Kriči iz vinske kleti.): Presneto, ženska, utišaj ta radio! Ves popoldan mi para ušesa … ne morem razmišljati!
MIRA (Še poje, za spoznanje glasneje in se dela gluho.)
FERI: Miraaa, si gluha?
MIRA (hladno, besno): Ne kriči name! Če hočem, ga navijem do kraja, ful gas!
FERI (Pridirja iz kleti, tudi on besen, nakurjen.): Kaj ti je, ženska? Ti popuščajo živci? Te je v šoli kdo naživciral ali kaj?
MIRA: Moji živci so v dobri formi. Učitelji imamo konjske živce. Vidim pa, da si ti čisto iztirjen …. (Gleda moža, ki hoče ugasniti radio, a ne ve, kje mora kaj izključiti.) pusti mi radio! Raje naj rjove Murski val kot ti!
FERI (Pride do nje, gleda strupeno, zabodeno.) : Še ti ni potegnilo? Danes je za naju dan D.
MIRA: Kaj? Kakšen dan D? Se ti trga?
FERI: Če se danes stvari ne uredijo, sva pogorela, razumeš? POGORELA … bankrotirala!
MIRA: Napaka, dragi moj! TI SI POGOREL – jaz ne. Jaz s tvojimi posli nimam čisto nič. Kar koli si si zakuhal, požri sam.
FERI (Se zlobno zareži proti njej.): Pa si res naivna, ženska! V istem čolnu sediva, skupaj bova potonila … če se danes ne uspem izvleči iz sranja!
MIRA: Nimam pojma, o čem govoriš, niti nočem vedeti.
(Dela se brezbrižno, počasi zlaga kozarce h krožnikom, ki jih je že prej razporedila po mizi/sodu. Nalašč sploh ne pogleda moža Ferija.)
FERI: Tako? Da nimaš pojma? Ne reci! Nič ne vidim – nič ne slišim, a ne? Glavno, da je denarnica zmerom polna.
MIRA: Kaj bi rad? Kaj mi hočeš spet obesiti?
FERI: Kaj se delaš neumno? Res, da si učiteljica …
MIRA ( z rokami v bokih, izzivalno): Pa kaj, če sem učiteljica? Je to kak defekt?
FERI: Naivna si tristo na uro. To ti dopovedujem, pa ne skapiraš. Živiš, kot da nama rasejo bankovci na slivi.
MIRA: A ja? Sem te prosila za kakšen evro? ZASE dovolj zaslužim.
FERI (V nekakšnem nemočnem obupu odmahne z roko in se hoče vrniti v klet. Pa se obrne k Miri, ki mirno razporeja jedilni pribor in se dela zelo indiferentno.)
FERI: Podvizaj se, župan in direktorji pa gost iz Avstrije bodo čez dobre pol ure tu. Še nisi končala bograča, za popevanje pa imaš čas.
MIRA: Nisem tvoja delavka, vsaj doslej ne vem, da bi mi kaj plačeval. Delala bom toliko, kot se mi ljubi. Bograč moram samo pogreti …
FERI: Nisi skuhala SVEŽEGA?
MIRA: Za kogar je, bo dober! Tudi ražnjiče in ostalo meso imam zamrznjeno … v Lidlu je najcenejše … v akciji je bilo …
FERI: Jezus, Mira. Pogruntali bodo …
MIRA: Kaj me briga! Če bodo jedli, bodo, če ne pa ne!
FERI: Za točke gre, ženska! Tekmujeva za najboljši kmečki turizem leta! To je DENAR!
MIRA: Saj pride župan … kot rit in srajca sta. Naj ti da dvojne točke!
FERI: Danes si pa res od sile. Kaj ti je? Kaj te je pičilo?
MIRA: Na živce mi greš ti, tvoj kmečki turizem in tvoji pijani gostje … vsak teden isto sranje. Dovolj mi je vsega. Najraje bi se ločila …
FERI: Zafrkavaj, zafrkavaj! Denarja se pa do sedaj nikoli nisi branila! A bi lahko iz svoje, tako zelo opevane učiteljske plače, nakupovala na Dunaju, v Budimpešti ali v Londonu … letala z easy jetom po nakupih? A, povej!
MIRA: Nisem te prosila. Sam si hotel, da se potem lahko napihuješ pred znanci in prijatelji.
FERI: Odklonila pa tudi nisi, ne? To je krasen primer ženske dvoličnosti.
MIRA (Nalašč ropota z žlicami in noži bolj, kot bi bilo potrebno.): Kaj sem pa sploh imela drugega od tebe? Zame si potrošil še najmanj. Seštej izdatke za svoje ženske, ki jih je bilo kar nekaj … če sem prav informirana.
FERI: Trači in babje čenče. Ti pa vse verjameš. Priznaj, da ti je kar ustrezalo tako. Imela si svoj mir pred mano… za seks ti itak ni bilo nikoli kaj dosti mar …
MIRA: Eh, ne pogrevaj starih zgodb, saj …
FERI: Hočem, da se danes izkaževa …
2
(Zmoti ju požvižgavanje. S prastarim kolesom se pripelje do njiju JOCO, sosed v goricah. Dobre volje je, zanj je ta dan očitno poln sonca. Čez hrbet ima obešeno kitaro. Odloži kolo in ju pogleda, radovedno in preiskujoče. Še vedno se merita s strupenim pogledom kot pes in mačka. Joco sname kitaro in z njo v naročju sede k mizi.)
JOCO: Bogdaj, soseda! Kaj bo danes spet fešta?
FERI: Mislim, da to res ni tvoja stvar.
JOCO: Kaj ti je, Feri? Nisem dobrodošel?
MIRA: Eh, pusti ga! Sedi in mi zaigraj … Feri ima itak delo v kleti.
FERI (zadirčno): Ti pa v kuhinji. Ali bomo jedli zmrznjen bograč?
MIRA: So šli kdaj gosi od nas lačni? Ne? Torej se ne mešaj v moje posle!
JOCO: Zame si najboljša kuharica, soseda Mira.
FERI: Njen pogreti bograč in pripravljeno meso iz Lidla, Hoferja … bog ve, od kod vse ne … to so res vrhunci prekmurske kulinarike!
(Mira in Joco se spogledata in bruhneta v krohot.)
FERI: Res smešno. (Stopi k Jocu.) Kaj boš tukaj, domov se spravi!
JOCO: Ne bodi takšen … jaz, ki sem nezaposlena reva in se prebijam s socialno podporo …
FERI: To tarnanje sem že prevečkrat slišal …
JOCO ( Ne da se vreči iz tira. Prostodušno se smehlja, stopi do Mire in jo objame okrog ramen.): Prav, no. Velikokrat sem ti že pomagal, je res? Lahko ostanem tudi danes? Zabaval bom goste in pomagal Miri kuhati. Dva dni nisem pošteno jedel.
FERI: na živce mi greš … in ne dotikaj se moje žene!
MIRA: Saj me ne bo požrl. In … lahko ostaneš. Vsaj nekdo, ki mi pomaga.
JOCO: Pesem sem skomponiral zate, Mirica. Lahko ti jo zapojem, če hočeš.
FERI: Še to. Ne bom se več menil z vama … butcema, idiotoma …
(Odide in med hojo ves besen odkimava z glavo, kot bi se pogovarjal sam s sabo.)
MIRA: Daj zapoj, nalašč … naj ga živčnost požre …
(Sede k mizi in si nažge cigareto, Joco pa zabrenka na kitaro in poje.)
Jocova pesem:
Ej, soseda zala,
nikdar nisi dala,
da te stisnem, zavrtim,
ti ljubezen podarim.
Ej, gospa sijoča,
tvoja usta vroča
rad s poljubi bi pokril,
ti ljubezen podaril …
MIRA (med smehom): In to naj bi bila pesem zame? Koliko dekletom si jo že pel na uho? Res si lisjak, Joco. Ženskam znaš lesti pod kožo.
JOCO (Se nagne k njej, spet jo objame okoli ramen.): Rad imam starejše gospe … takšne, kot si ti, Mira. Izkušene … naveličane zakona in površnih mož … Kaj praviš?
MIRA (zaničljivo): Moški!
(Dvigne se in gre v kuhinjo. Joco gleda za njo in tiho brenka na kitaro.)
3
FERI (Pride iz kleti s polnimi steklenicami vina. Polaga jih na mizo.)
FERI: Spet se sliniš?
JOCO (dvoumno): Jaz da se slinim? Kaj pa ti? Se še spomniš minule sobote? Naj povem Miri? Pošteno bi bilo, da bi ji sam povedal, če še nisi …
FERI : Poslušaj, mladenič! Jezik za zobe, sicer te treščim po gobcu, da boš do noči pobiral zobe iz trave! Če hočeš ostati … in večerjati … drži jezik za zobmi.
JOCO: Ja ja ja … seveda … a enkrat ji bom res vse povedal, do zadnje pikice. Pa vseeno, ti povem, da si pravo tele, Feri! Imeti takšno žensko za ženo, pa letati za mladičkami, ki bi ti lahko bile hčerke … kot minulo soboto … (Gleda starejšemu moškemu v oči in odkima z glavo.)
FERI: Ti mi boš govoril! Si že kdaj imel žensko?
JOCO: Katera bi me pa hotela, a? Nimam službe, živim tu gori v bedni kleti … nimam ne avtomobila ne televizorja … še pralnega stroja ne … Čuj, lahko bi rekel kakšno besedo zame. Župan in vsi direktorji si pri tebi podajajo kljuko. Morda bi me kdo vendar zaposlil.
FERI: Saj nimaš nobene pametne šole. Kaj si sploh končal?
JOCO: Začel sem v srednji ekonomski, nadaljeval v trgovski … končal pa nobene.
FERI: Vidiš. Kako naj te komu priporočim … pravi luzer si.
JOCO: Pa kaj si ti končal? Nič pametnega … nič več nisi kot jaz, samo da imaš nekaj kapitala in vplivne prijatelje. Nimaš pa srca in to te bo pokopalo.
FERI: Smisel za biznis je danes adut, fant. Biti pravi trenutek na pravem mestu. Kaj bi z diplomo!
JOCO: Pa saj. Daj mi kakšno priložnost. Nisem butast, tudi len nisem. Dve leti sem delal pri komunali, ker niso dobili delavcev, delal sem na avtocesti … nič mi ni bilo težko … zdaj so me pa brcnili v rit. Reci dobro besedo zame pa bom vsak teden brezplačno zabaval tvoje goste.
FERI: Saj jih tudi zdaj … brezplačno, mislim.
JOCO: No … če sem odkrit, a naj ostane med nama … Mira mi vsakokrat potisne v roko po petdeset evrov. Ženska in pol, ta tvoja Mira!
FERI ( bolj zase in gledalcem): Ženska pa pol, seveda! Učiteljica … živi na rožnatem oblaku in nima pojma, kako se nad naju zgrinjajo oblaki … če danes ne uspem, če ne dobim denarja, bova stoprocentno bankrotirala … vrag bo vzel vse skupaj … hudiča, nazadnje bom še blagoslavljal njeno bedno učiteljsko plačo …
(Feri hlastno zgrabi polno steklenico vina in pije kar iz nje. Joco zgrabi kozarec v pričakovanju, da bo Feri nalil še njemu, a se ne zgodi. S kozarcem v roki stopi k Feriju, zdaj govorita skoraj že šepetaje.)
JOCO: Si se spet zapletel v kakšne finančne mahinacije?
(Feri ga grdo pogleda, ne odgovori.)
JOCO (vztraja): Kot da imaš hudiča v sebi, Feri! Kar naprej rineš v drek! Tisto predlani, ko si dobil nepovratna sredstva za nakup drobnice … misliš, da ne vem? VSI vedo. Goljufija do neba! In kje je drobnica? Vinotoč si zgradil, a ne? Ker imaš »dobre prijatelje« …
FERI: Molči, presneto! Komu mar – to je že predlanski sneg!
JOCO: Ljudje ne pozabljamo tako zlahka. Jaz že ne … in še mnogi.
FERI: Kaj me briga! VSI počnejo tako. V državi mrgoli lopovov, pa kaj? Kdo je že šel v zapor? Tajkuni gor, poslanska imuniteta … odlični odvetniki … milijarde evrov gredo v privatne žepe … pa koga briga?
JOCO: Mire mi je žal, ne tebe! Poštena ženska je, ne zasluži si takega jebivetra, kot si ti.
FERI (Pije iz steklenice. Končno se spomni in nalije še Jocu. Nekaj trenutkov molčita, vsak s svojimi mislimi.)
JOCO: No … v kaj si se spet zapletel?
FERI (zaničljivo): Seveda bom prav tebi poročal!
JOCO: Izvedel bom, brez skrbi. Imam nos za to … in alkohol ljudem tako rad odveže jezike … Noč bo dolga, marsikaj se lahko zgodi.
FERI (Ga strupeno prestreli od nog do glave.): Noč bo dolga, da. Ti pa … če hočeš ostati in streči, se spravi v red. Tak, kot si, res nisi primeren za fino družbo, ki pride vsak čas. Porihtaj se in se pošteno umij.
(S steklenico v roki odide v spodnjo klet. Joco se loti higiene. Počeše se, iz svojega zanikrnega nahrbtnika potegne celo zobno ščetko, pograbi steklenico mineralne vode z mize in si umije zobe, sleče pomečkano srajco.)
JOCO ( Kriči Miri v klet.) : Mira, daj mi kakšno Ferijevo srajco …
OSEBE:
FERI – lastnik vinotoča ŠKODA
MIRA – Ferijeva žena, učiteljica
JOCO – sosed v goricah, nezaposlen, veseljak
KREMPELJ – občinski župan
HORVAT – občinski funkcionar
GOVNAČ – direktor uspešnega podjetja
EVA – Govnačeva asistentka, njegova ljubica
AVSTRIJEC – gost iz pobratenega Blödendorfa
VINKO – direktor banke, pijanček
VESELI GOSTI – pevci, folkloristi …
POLICAJ 1
POLICAJ 2
PRIZORIŠČE: levo v ospredju lesena vrata, vhod v vinsko klet: sredi prizorišča, pomaknjen v ozadje odra vhod v zidanico/vinotoč ŠKODA – napis nad vrati - .in nakazani okni, sredi odra sod, ki se odpira proti gledalcem, služi za mizo, okoli katere so stili/klopi za goste. Desno grmičevje, pred katerim je klop. Oder je v polmraku.
1.
Mira pogrinja sod – mizo s pisanim prtom in momlja melodijo, ki »bobni« iz kasetnika. Posluša Murski val, Kreslinovo pesem . Ni razpoložena, njeni gibi so nagli, grobi, živčni. Vidi se, da je to, kar počne, niti najmanj ne veseli.
FERI: (Kriči iz vinske kleti.): Presneto, ženska, utišaj ta radio! Ves popoldan mi para ušesa … ne morem razmišljati!
MIRA (Še poje, za spoznanje glasneje in se dela gluho.)
FERI: Miraaa, si gluha?
MIRA (hladno, besno): Ne kriči name! Če hočem, ga navijem do kraja, ful gas!
FERI (Pridirja iz kleti, tudi on besen, nakurjen.): Kaj ti je, ženska? Ti popuščajo živci? Te je v šoli kdo naživciral ali kaj?
MIRA: Moji živci so v dobri formi. Učitelji imamo konjske živce. Vidim pa, da si ti čisto iztirjen …. (Gleda moža, ki hoče ugasniti radio, a ne ve, kje mora kaj izključiti.) pusti mi radio! Raje naj rjove Murski val kot ti!
FERI (Pride do nje, gleda strupeno, zabodeno.) : Še ti ni potegnilo? Danes je za naju dan D.
MIRA: Kaj? Kakšen dan D? Se ti trga?
FERI: Če se danes stvari ne uredijo, sva pogorela, razumeš? POGORELA … bankrotirala!
MIRA: Napaka, dragi moj! TI SI POGOREL – jaz ne. Jaz s tvojimi posli nimam čisto nič. Kar koli si si zakuhal, požri sam.
FERI (Se zlobno zareži proti njej.): Pa si res naivna, ženska! V istem čolnu sediva, skupaj bova potonila … če se danes ne uspem izvleči iz sranja!
MIRA: Nimam pojma, o čem govoriš, niti nočem vedeti.
(Dela se brezbrižno, počasi zlaga kozarce h krožnikom, ki jih je že prej razporedila po mizi/sodu. Nalašč sploh ne pogleda moža Ferija.)
FERI: Tako? Da nimaš pojma? Ne reci! Nič ne vidim – nič ne slišim, a ne? Glavno, da je denarnica zmerom polna.
MIRA: Kaj bi rad? Kaj mi hočeš spet obesiti?
FERI: Kaj se delaš neumno? Res, da si učiteljica …
MIRA ( z rokami v bokih, izzivalno): Pa kaj, če sem učiteljica? Je to kak defekt?
FERI: Naivna si tristo na uro. To ti dopovedujem, pa ne skapiraš. Živiš, kot da nama rasejo bankovci na slivi.
MIRA: A ja? Sem te prosila za kakšen evro? ZASE dovolj zaslužim.
FERI (V nekakšnem nemočnem obupu odmahne z roko in se hoče vrniti v klet. Pa se obrne k Miri, ki mirno razporeja jedilni pribor in se dela zelo indiferentno.)
FERI: Podvizaj se, župan in direktorji pa gost iz Avstrije bodo čez dobre pol ure tu. Še nisi končala bograča, za popevanje pa imaš čas.
MIRA: Nisem tvoja delavka, vsaj doslej ne vem, da bi mi kaj plačeval. Delala bom toliko, kot se mi ljubi. Bograč moram samo pogreti …
FERI: Nisi skuhala SVEŽEGA?
MIRA: Za kogar je, bo dober! Tudi ražnjiče in ostalo meso imam zamrznjeno … v Lidlu je najcenejše … v akciji je bilo …
FERI: Jezus, Mira. Pogruntali bodo …
MIRA: Kaj me briga! Če bodo jedli, bodo, če ne pa ne!
FERI: Za točke gre, ženska! Tekmujeva za najboljši kmečki turizem leta! To je DENAR!
MIRA: Saj pride župan … kot rit in srajca sta. Naj ti da dvojne točke!
FERI: Danes si pa res od sile. Kaj ti je? Kaj te je pičilo?
MIRA: Na živce mi greš ti, tvoj kmečki turizem in tvoji pijani gostje … vsak teden isto sranje. Dovolj mi je vsega. Najraje bi se ločila …
FERI: Zafrkavaj, zafrkavaj! Denarja se pa do sedaj nikoli nisi branila! A bi lahko iz svoje, tako zelo opevane učiteljske plače, nakupovala na Dunaju, v Budimpešti ali v Londonu … letala z easy jetom po nakupih? A, povej!
MIRA: Nisem te prosila. Sam si hotel, da se potem lahko napihuješ pred znanci in prijatelji.
FERI: Odklonila pa tudi nisi, ne? To je krasen primer ženske dvoličnosti.
MIRA (Nalašč ropota z žlicami in noži bolj, kot bi bilo potrebno.): Kaj sem pa sploh imela drugega od tebe? Zame si potrošil še najmanj. Seštej izdatke za svoje ženske, ki jih je bilo kar nekaj … če sem prav informirana.
FERI: Trači in babje čenče. Ti pa vse verjameš. Priznaj, da ti je kar ustrezalo tako. Imela si svoj mir pred mano… za seks ti itak ni bilo nikoli kaj dosti mar …
MIRA: Eh, ne pogrevaj starih zgodb, saj …
FERI: Hočem, da se danes izkaževa …
2
(Zmoti ju požvižgavanje. S prastarim kolesom se pripelje do njiju JOCO, sosed v goricah. Dobre volje je, zanj je ta dan očitno poln sonca. Čez hrbet ima obešeno kitaro. Odloži kolo in ju pogleda, radovedno in preiskujoče. Še vedno se merita s strupenim pogledom kot pes in mačka. Joco sname kitaro in z njo v naročju sede k mizi.)
JOCO: Bogdaj, soseda! Kaj bo danes spet fešta?
FERI: Mislim, da to res ni tvoja stvar.
JOCO: Kaj ti je, Feri? Nisem dobrodošel?
MIRA: Eh, pusti ga! Sedi in mi zaigraj … Feri ima itak delo v kleti.
FERI (zadirčno): Ti pa v kuhinji. Ali bomo jedli zmrznjen bograč?
MIRA: So šli kdaj gosi od nas lačni? Ne? Torej se ne mešaj v moje posle!
JOCO: Zame si najboljša kuharica, soseda Mira.
FERI: Njen pogreti bograč in pripravljeno meso iz Lidla, Hoferja … bog ve, od kod vse ne … to so res vrhunci prekmurske kulinarike!
(Mira in Joco se spogledata in bruhneta v krohot.)
FERI: Res smešno. (Stopi k Jocu.) Kaj boš tukaj, domov se spravi!
JOCO: Ne bodi takšen … jaz, ki sem nezaposlena reva in se prebijam s socialno podporo …
FERI: To tarnanje sem že prevečkrat slišal …
JOCO ( Ne da se vreči iz tira. Prostodušno se smehlja, stopi do Mire in jo objame okrog ramen.): Prav, no. Velikokrat sem ti že pomagal, je res? Lahko ostanem tudi danes? Zabaval bom goste in pomagal Miri kuhati. Dva dni nisem pošteno jedel.
FERI: na živce mi greš … in ne dotikaj se moje žene!
MIRA: Saj me ne bo požrl. In … lahko ostaneš. Vsaj nekdo, ki mi pomaga.
JOCO: Pesem sem skomponiral zate, Mirica. Lahko ti jo zapojem, če hočeš.
FERI: Še to. Ne bom se več menil z vama … butcema, idiotoma …
(Odide in med hojo ves besen odkimava z glavo, kot bi se pogovarjal sam s sabo.)
MIRA: Daj zapoj, nalašč … naj ga živčnost požre …
(Sede k mizi in si nažge cigareto, Joco pa zabrenka na kitaro in poje.)
Jocova pesem:
Ej, soseda zala,
nikdar nisi dala,
da te stisnem, zavrtim,
ti ljubezen podarim.
Ej, gospa sijoča,
tvoja usta vroča
rad s poljubi bi pokril,
ti ljubezen podaril …
MIRA (med smehom): In to naj bi bila pesem zame? Koliko dekletom si jo že pel na uho? Res si lisjak, Joco. Ženskam znaš lesti pod kožo.
JOCO (Se nagne k njej, spet jo objame okoli ramen.): Rad imam starejše gospe … takšne, kot si ti, Mira. Izkušene … naveličane zakona in površnih mož … Kaj praviš?
MIRA (zaničljivo): Moški!
(Dvigne se in gre v kuhinjo. Joco gleda za njo in tiho brenka na kitaro.)
3
FERI (Pride iz kleti s polnimi steklenicami vina. Polaga jih na mizo.)
FERI: Spet se sliniš?
JOCO (dvoumno): Jaz da se slinim? Kaj pa ti? Se še spomniš minule sobote? Naj povem Miri? Pošteno bi bilo, da bi ji sam povedal, če še nisi …
FERI : Poslušaj, mladenič! Jezik za zobe, sicer te treščim po gobcu, da boš do noči pobiral zobe iz trave! Če hočeš ostati … in večerjati … drži jezik za zobmi.
JOCO: Ja ja ja … seveda … a enkrat ji bom res vse povedal, do zadnje pikice. Pa vseeno, ti povem, da si pravo tele, Feri! Imeti takšno žensko za ženo, pa letati za mladičkami, ki bi ti lahko bile hčerke … kot minulo soboto … (Gleda starejšemu moškemu v oči in odkima z glavo.)
FERI: Ti mi boš govoril! Si že kdaj imel žensko?
JOCO: Katera bi me pa hotela, a? Nimam službe, živim tu gori v bedni kleti … nimam ne avtomobila ne televizorja … še pralnega stroja ne … Čuj, lahko bi rekel kakšno besedo zame. Župan in vsi direktorji si pri tebi podajajo kljuko. Morda bi me kdo vendar zaposlil.
FERI: Saj nimaš nobene pametne šole. Kaj si sploh končal?
JOCO: Začel sem v srednji ekonomski, nadaljeval v trgovski … končal pa nobene.
FERI: Vidiš. Kako naj te komu priporočim … pravi luzer si.
JOCO: Pa kaj si ti končal? Nič pametnega … nič več nisi kot jaz, samo da imaš nekaj kapitala in vplivne prijatelje. Nimaš pa srca in to te bo pokopalo.
FERI: Smisel za biznis je danes adut, fant. Biti pravi trenutek na pravem mestu. Kaj bi z diplomo!
JOCO: Pa saj. Daj mi kakšno priložnost. Nisem butast, tudi len nisem. Dve leti sem delal pri komunali, ker niso dobili delavcev, delal sem na avtocesti … nič mi ni bilo težko … zdaj so me pa brcnili v rit. Reci dobro besedo zame pa bom vsak teden brezplačno zabaval tvoje goste.
FERI: Saj jih tudi zdaj … brezplačno, mislim.
JOCO: No … če sem odkrit, a naj ostane med nama … Mira mi vsakokrat potisne v roko po petdeset evrov. Ženska in pol, ta tvoja Mira!
FERI ( bolj zase in gledalcem): Ženska pa pol, seveda! Učiteljica … živi na rožnatem oblaku in nima pojma, kako se nad naju zgrinjajo oblaki … če danes ne uspem, če ne dobim denarja, bova stoprocentno bankrotirala … vrag bo vzel vse skupaj … hudiča, nazadnje bom še blagoslavljal njeno bedno učiteljsko plačo …
(Feri hlastno zgrabi polno steklenico vina in pije kar iz nje. Joco zgrabi kozarec v pričakovanju, da bo Feri nalil še njemu, a se ne zgodi. S kozarcem v roki stopi k Feriju, zdaj govorita skoraj že šepetaje.)
JOCO: Si se spet zapletel v kakšne finančne mahinacije?
(Feri ga grdo pogleda, ne odgovori.)
JOCO (vztraja): Kot da imaš hudiča v sebi, Feri! Kar naprej rineš v drek! Tisto predlani, ko si dobil nepovratna sredstva za nakup drobnice … misliš, da ne vem? VSI vedo. Goljufija do neba! In kje je drobnica? Vinotoč si zgradil, a ne? Ker imaš »dobre prijatelje« …
FERI: Molči, presneto! Komu mar – to je že predlanski sneg!
JOCO: Ljudje ne pozabljamo tako zlahka. Jaz že ne … in še mnogi.
FERI: Kaj me briga! VSI počnejo tako. V državi mrgoli lopovov, pa kaj? Kdo je že šel v zapor? Tajkuni gor, poslanska imuniteta … odlični odvetniki … milijarde evrov gredo v privatne žepe … pa koga briga?
JOCO: Mire mi je žal, ne tebe! Poštena ženska je, ne zasluži si takega jebivetra, kot si ti.
FERI (Pije iz steklenice. Končno se spomni in nalije še Jocu. Nekaj trenutkov molčita, vsak s svojimi mislimi.)
JOCO: No … v kaj si se spet zapletel?
FERI (zaničljivo): Seveda bom prav tebi poročal!
JOCO: Izvedel bom, brez skrbi. Imam nos za to … in alkohol ljudem tako rad odveže jezike … Noč bo dolga, marsikaj se lahko zgodi.
FERI (Ga strupeno prestreli od nog do glave.): Noč bo dolga, da. Ti pa … če hočeš ostati in streči, se spravi v red. Tak, kot si, res nisi primeren za fino družbo, ki pride vsak čas. Porihtaj se in se pošteno umij.
(S steklenico v roki odide v spodnjo klet. Joco se loti higiene. Počeše se, iz svojega zanikrnega nahrbtnika potegne celo zobno ščetko, pograbi steklenico mineralne vode z mize in si umije zobe, sleče pomečkano srajco.)
JOCO ( Kriči Miri v klet.) : Mira, daj mi kakšno Ferijevo srajco …
