Čas neustavljivi
skozi prste pronica,
v praznino drsi,
v pozabo prečrtan,
s pajčevino pretkan
v spomine zabubljen
osamljen, odpisan!
Stopicam po senčnih sledeh
minut in sekund,
da misel bi kakšno zadržal,
zapisal utrip srca
ali ujel v pest drobec sanj …
A vse drsi, mi ne uspe,
prenaglo čas mimo gre.
2
V vrsti stojijo – spomini,
ujeti vsak v svoj tetrapak,
z evidenčnimi kartoni
in čakajo … čakajo … čakajo!
Boš razvrščal jih še,
katalogiziral morda?
Če se v čas potope,
ni šanse za renesanso.
V nič odhite,
jih večnost pogoltne.
Preudari trenutek!
Naglica je aspirin:
bolečino prežene,
a omrtvi spomin!
3
V zrcalu je past:
gledaš res sebe ali le nek obraz?
Je res ali le maska?
Osenčene veke,
trepalnice v tuš potopljene,
rdečilo na licih,
očrtana usta,
sijoča belina zob,
melirani kodri nad čelom …
Si to ti ali kozmetični klon?
Margaret Astor na koži,
Schwarzkopfov Poly Brillance
zastruplja lase
in Colgate sedi na zobeh.
TO nisi ti,
še maska nisi,
le kreatura…
4
Glas podrhteva v jutru,
cigareta ga barva v bas,
kašelj te posiljuje,
v grlu pa suša!
Kaj lepega težko poveš,
če v pljučih piska …
Zavpil bi lahko,
to očisti nesnažne kanale,
te opogumi
in poteši,
da nekaj le še v tebi živi.
Viski pomaga k tenorju,
misli zbistri,
trenutek se spet lepši zdi.
5
Skozi svojo senco zreš
in si misliš: REVŠČINA!
Dan enak dnevu,
zajtrk zajtrku,
pozdrav pozdravu …
Kaj te lahko šokira?
Krvav TV zaslon?
Nož v rožnatih prsih?
Posiljen otrok?
Zavržen pes ali prestreljen vojak?
Kaj ti požene kri po žilah?
V adrenalinu najdeš sebe.
Išči smrt – ta te morda odreši.
6
Trenutek se je razblinil v času …
Ostal je krut, brezdanji mrak,
morje samote v oceanu žolča.
REVŠČINA! Ni prave spodbude!
Med gubami na čelu korozija,
stisnjena usta polna pelina,
oči le žareče kot živ ognjenik …
Nič te ne odreši,
še smrt ti ni kos!
Ni motivacije, sle po svetlobi.
svet je ničen in ti si nič,
prazna lupina v brezčasju …
In tvoj trenutek je v grozi otrpnil!
ČE BI KORAK OBSTAL
* * *
Če bi korak obstal
– vsaj včasih –
bi lahko slišal
tišino misli,
šepet srca,
pesem krvi
in občutil
dihanje,
ki speši tvoj korak.
A ne – hitiš, hitiš,
sekunde so zlato…
Iz leta v leto
hitiš brezglavo, SAM,
le kam?
* * *
V zrcalu podoba:
siv, zdelan obraz,
začuden pogled.
Sem to res JAZ?
Strmiš v tuje oči,
jezna usta,
neobrito brado…
In kot nalašč
se guba na čelu odpre,
iz nje sovražno pove
skrivnostni glas:
Le hiti, le hiti,
boš kmalu pri nas!
* * *
Še v banko stopiš
in roka drhti;
denar je to,
kar požene kri!
V nov avto boš sedel.
In oddrvel.
Hitro…hitreje…
Se duša ti smeje.
Možgani valovijo.
Sivo morje resnice
registrira sladke laži:
junak sem,
bogat sem,
sreča se me drži!
* * *
Mimo zlate pšenice
te honda pelje v vice.
Srce že dvesto bije,
oči megla prekrije.
Ves si evforičen
na hlastni vožnji tej …
Brez misli,
brez želja
drviš naprej in dalje –
Zate ni pšenice,
gozdov, ne bele ptice,
ki v jarku žabe išče.
A žal zaman,
saj jarek je smetišče!
* * *
A tam – na cilju –
te kdo čaka?
Ni videti!
Zadihan obsediš,
si viski naročiš
in občuduješ krom.
Vozilo svojih sanj …
Le honda čaka …
Oziraš se, a zaman.
Sovražni glas le pravi:
Kaj čakaš?
Na noge,
sekunde beže!
* * *
Če bi korak obstal,
bi se pa sramoval,
ČLOVEK – poti iskal,
kjer bil doma si
in pticam šepetal.
Še te si s strupi pregnal!
V nebo bi zijal,
ozon bi kožo ti požgal …
In cvet na travi bi zapel:
prepozen si, sem ovenel!
A vendar … daj, obstoj!
Stopi iz groba,
ozri se okrog,
objemi nekoga
sredi življenjskega kroga!
Pusti KORAKU, da obstane!
TRENUTKI
1
Čas neustavljivi
skozi prste pronica,
v praznino drsi,
v pozabo prečrtan,
s pajčevino pretkan
v spomine zabubljen
osamljen, odpisan!
Stopicam po senčnih sledeh
minut in sekund,
da misel bi kakšno zadržal,
zapisal utrip srca
ali ujel v pest drobec sanj …
A vse drsi, mi ne uspe,
prenaglo čas mimo gre.
2
V vrsti stojijo – spomini,
ujeti vsak v svoj tetrapak,
z evidenčnimi kartoni
in čakajo … čakajo … čakajo!
Boš razvrščal jih še,
katalogiziral morda?
Če se v čas potope,
ni šanse za renesanso.
V nič odhite,
jih večnost pogoltne.
Preudari trenutek!
Naglica je aspirin:
bolečino prežene,
a omrtvi spomin!
3
V zrcalu je past:
gledaš res sebe ali le nek obraz?
Je res ali le maska?
Osenčene veke,
trepalnice v tuš potopljene,
rdečilo na licih,
očrtana usta,
sijoča belina zob,
melirani kodri nad čelom …
Si to ti ali kozmetični klon?
Margaret Astor na koži,
Schwarzkopfov Poly Brillance
zastruplja lase
in Colgate sedi na zobeh.
TO nisi ti,
še maska nisi,
le kreatura…
4
Glas podrhteva v jutru,
cigareta ga barva v bas,
kašelj te posiljuje,
v grlu pa suša!
Kaj lepega težko poveš,
če v pljučih piska …
Zavpil bi lahko,
to očisti nesnažne kanale,
te opogumi
in poteši,
da nekaj le še v tebi živi.
Viski pomaga k tenorju,
misli zbistri,
trenutek se spet lepši zdi.
5
Skozi svojo senco zreš
in si misliš: REVŠČINA!
Dan enak dnevu,
zajtrk zajtrku,
pozdrav pozdravu …
Kaj te lahko šokira?
Krvav TV zaslon?
Nož v rožnatih prsih?
Posiljen otrok?
Zavržen pes ali prestreljen vojak?
Kaj ti požene kri po žilah?
V adrenalinu najdeš sebe.
Išči smrt – ta te morda odreši.
6
Trenutek se je razblinil v času …
Ostal je krut, brezdanji mrak,
morje samote v oceanu žolča.
REVŠČINA! Ni prave spodbude!
Med gubami na čelu korozija,
stisnjena usta polna pelina,
oči le žareče kot živ ognjenik …
Nič te ne odreši,
še smrt ti ni kos!
Ni motivacije, sle po svetlobi.
svet je ničen in ti si nič,
prazna lupina v brezčasju …
In tvoj trenutek je v grozi otrpnil!
ČE BI KORAK OBSTAL
* * *
Če bi korak obstal
– vsaj včasih –
bi lahko slišal
tišino misli,
šepet srca,
pesem krvi
in občutil
dihanje,
ki speši tvoj korak.
A ne – hitiš, hitiš,
sekunde so zlato…
Iz leta v leto
hitiš brezglavo, SAM,
le kam?
* * *
V zrcalu podoba:
siv, zdelan obraz,
začuden pogled.
Sem to res JAZ?
Strmiš v tuje oči,
jezna usta,
neobrito brado…
In kot nalašč
se guba na čelu odpre,
iz nje sovražno pove
skrivnostni glas:
Le hiti, le hiti,
boš kmalu pri nas!
* * *
Še v banko stopiš
in roka drhti;
denar je to,
kar požene kri!
V nov avto boš sedel.
In oddrvel.
Hitro…hitreje…
Se duša ti smeje.
Možgani valovijo.
Sivo morje resnice
registrira sladke laži:
junak sem,
bogat sem,
sreča se me drži!
* * *
Mimo zlate pšenice
te honda pelje v vice.
Srce že dvesto bije,
oči megla prekrije.
Ves si evforičen
na hlastni vožnji tej …
Brez misli,
brez želja
drviš naprej in dalje –
Zate ni pšenice,
gozdov, ne bele ptice,
ki v jarku žabe išče.
A žal zaman,
saj jarek je smetišče!
* * *
A tam – na cilju –
te kdo čaka?
Ni videti!
Zadihan obsediš,
si viski naročiš
in občuduješ krom.
Vozilo svojih sanj …
Le honda čaka …
Oziraš se, a zaman.
Sovražni glas le pravi:
Kaj čakaš?
Na noge,
sekunde beže!
* * *
Če bi korak obstal,
bi se pa sramoval,
ČLOVEK – poti iskal,
kjer bil doma si
in pticam šepetal.
Še te si s strupi pregnal!
V nebo bi zijal,
ozon bi kožo ti požgal …
In cvet na travi bi zapel:
prepozen si, sem ovenel!
A vendar … daj, obstoj!
Stopi iz groba,
ozri se okrog,
objemi nekoga
sredi življenjskega kroga!
Pusti KORAKU, da obstane!
