Leta 1959, na koncu septembra, sem stopila v pisarno za dekanatske zadeve na filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila sem prva in edina stranka in dekanatska tajnica me je takoj ogovorila:
»Ste se prišli vpisat? Zadnjič ste mi pravili, da bi šli na umetnostno zgodovino.«
Bila sem tiho. Tajnica me je začudeno pogledala:
»Se je kaj zgodilo?«
»Gospa tajnica, povedala vam bom, kaj se mi je pripetilo. Mamči, jaz in papači smo bili pred nekaj dnevi na obisku pri Žumrovih, to je pri moji teti. Gotovo poznate ime profesorja Žumra, ki ni samo ustanovil montanistiko in zgradil prelepo stavbo predavalnice za montanistiko, temveč je dobesedno slovel kot odličen predavatelj in je bil tudi silno pozoren do svojih študentov. Družba profesorjev se je rada zbirala pri njem na domu. Žal je stric prekmalu umrl. Ta navada druženja profesorjev v njegovem stanovanju pa se nadaljuje do današnjega dne. Tudi tokrat, ko smo prišli na obisk papači, mamči in jaz, se je živahno pogovarjala zbrana družba univerzitetnikov, med drugimi je bil tudi dekan Grošelj. Stopila sem k njemu in mu z nasmehom rekla;
‘Pri vas se bom vpisala na umetnostno zgodovino, letos sem diplomirala na germanistiki.’
Skoraj sovražno me je ošinil in ostro pristavil:
‘Nič ne bo iz tega vpisal. Vpisa ne bom dovolil, zagotovo ne!’
Kako me je osramotil pred to družbo desetletja starih znancev! Veselila sem se tega študija.Škoda! Pa nasvidenje, gospa!«
Hotela sem zapustiti dekanatsko pisarno, ko me je tajnica poklicala:
»Počakajte! Pridite k meni, gospodična Lozej!«
Ko sva stali druga ob drugi, mi je rekla s pridušenim glasom:
»Ker ste že enkrat diplomirali na filozofski fakulteti, imate pravico do vpisa v drugi letnik. Torej se vam prvi letnik prizna za že opravljenega. Drugo pa je z izpiti. Za prvi in drugi semester že priznanega prvega letnika jih boste morali napraviti skupaj z izpiti za vaš drugi letnik.«
Dolgo sem se ji zahvaljevala za to možnost vpisa. Preden sva se razšli, me je potegnila k sebi in me potiho vprašala:
»Ali veste, zakaj vam je dekan odklonil vpis … tega ni storil še nikoli, vsaj kolikor mi je znano.«
Za trenutek sem pomislila – naj povem ali zamolčim. A zakaj ji ne bi povedala. Saj sva se dolgo poznali in vedno sva se dobro razumeli.
»To je zadevščina, ki sega daleč v preteklost. Leta 1924 ali 1925 je papači prišel iz Trsta v Maribor in nekoliko preveč dvoril neki gospodični, preveč vneto, po tržaško, za tedanje mariborske pojme o vedenju. A ko je papači zvedel, da je gospodična bolna na pljučih, je opustil dvorjenje. Pljučna tuberkuloza je zelo nalezljiva in je bila v tistih časih neozdravljiva. Papači je kasneje zvedel, da je to gospodično poročil gospod Grošelj. Iz kakšnih razlogov jo je poročil, ne vem. Ko je umrla, se je poročil z neko profesorico angleščine, ki sem jo imela na Poljanski gimnaziji. To je zgodovina. Zdaj pa drugo … očitno je gospod Grošelj zameril že samo dvorjenje, morda je ljubosumnost prispevala svoj delež. Opustitev dvorjenja je morda občutil kot ponižanje svoje izvoljenke. Zamera se je prelevila v maščevanje, ko se mu je ponudila priložnost.«
Končala sem tudi umetnostno zgodovino. Moj kolega na študiju je bil tudi kasneje znan pesnik Tomaž Šalamun, ki me je na neki ekskurziji v Beli Krajini celo na rokah prenesel čez Kolpo.
In še post festum. Gospod Grošelj se je po smrti druge soproge poročil v tretje z neko študentko in je imel z njo še otroka. S prejšnjima ženama ni imel otrok. Moja teta Žumrova se je vedno znova zgražala nad takimi starimi dedci, najraje s prav posebnimi pripombami, ki seveda niso primerne za ta papir.
Leta 1959, na koncu septembra, sem stopila v pisarno za dekanatske zadeve na filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila sem prva in edina stranka in dekanatska tajnica me je takoj ogovorila:
»Ste se prišli vpisat? Zadnjič ste mi pravili, da bi šli na umetnostno zgodovino.«
Bila sem tiho. Tajnica me je začudeno pogledala:
»Se je kaj zgodilo?«
»Gospa tajnica, povedala vam bom, kaj se mi je pripetilo. Mamči, jaz in papači smo bili pred nekaj dnevi na obisku pri Žumrovih, to je pri moji teti. Gotovo poznate ime profesorja Žumra, ki ni samo ustanovil montanistiko in zgradil prelepo stavbo predavalnice za montanistiko, temveč je dobesedno slovel kot odličen predavatelj in je bil tudi silno pozoren do svojih študentov. Družba profesorjev se je rada zbirala pri njem na domu. Žal je stric prekmalu umrl. Ta navada druženja profesorjev v njegovem stanovanju pa se nadaljuje do današnjega dne. Tudi tokrat, ko smo prišli na obisk papači, mamči in jaz, se je živahno pogovarjala zbrana družba univerzitetnikov, med drugimi je bil tudi dekan Grošelj. Stopila sem k njemu in mu z nasmehom rekla;
‘Pri vas se bom vpisala na umetnostno zgodovino, letos sem diplomirala na germanistiki.’
Skoraj sovražno me je ošinil in ostro pristavil:
‘Nič ne bo iz tega vpisal. Vpisa ne bom dovolil, zagotovo ne!’
Kako me je osramotil pred to družbo desetletja starih znancev! Veselila sem se tega študija.Škoda! Pa nasvidenje, gospa!«
Hotela sem zapustiti dekanatsko pisarno, ko me je tajnica poklicala:
»Počakajte! Pridite k meni, gospodična Lozej!«
Ko sva stali druga ob drugi, mi je rekla s pridušenim glasom:
»Ker ste že enkrat diplomirali na filozofski fakulteti, imate pravico do vpisa v drugi letnik. Torej se vam prvi letnik prizna za že opravljenega. Drugo pa je z izpiti. Za prvi in drugi semester že priznanega prvega letnika jih boste morali napraviti skupaj z izpiti za vaš drugi letnik.«
Dolgo sem se ji zahvaljevala za to možnost vpisa. Preden sva se razšli, me je potegnila k sebi in me potiho vprašala:
»Ali veste, zakaj vam je dekan odklonil vpis … tega ni storil še nikoli, vsaj kolikor mi je znano.«
Za trenutek sem pomislila – naj povem ali zamolčim. A zakaj ji ne bi povedala. Saj sva se dolgo poznali in vedno sva se dobro razumeli.
»To je zadevščina, ki sega daleč v preteklost. Leta 1924 ali 1925 je papači prišel iz Trsta v Maribor in nekoliko preveč dvoril neki gospodični, preveč vneto, po tržaško, za tedanje mariborske pojme o vedenju. A ko je papači zvedel, da je gospodična bolna na pljučih, je opustil dvorjenje. Pljučna tuberkuloza je zelo nalezljiva in je bila v tistih časih neozdravljiva. Papači je kasneje zvedel, da je to gospodično poročil gospod Grošelj. Iz kakšnih razlogov jo je poročil, ne vem. Ko je umrla, se je poročil z neko profesorico angleščine, ki sem jo imela na Poljanski gimnaziji. To je zgodovina. Zdaj pa drugo … očitno je gospod Grošelj zameril že samo dvorjenje, morda je ljubosumnost prispevala svoj delež. Opustitev dvorjenja je morda občutil kot ponižanje svoje izvoljenke. Zamera se je prelevila v maščevanje, ko se mu je ponudila priložnost.«
Končala sem tudi umetnostno zgodovino. Moj kolega na študiju je bil tudi kasneje znan pesnik Tomaž Šalamun, ki me je na neki ekskurziji v Beli Krajini celo na rokah prenesel čez Kolpo.
In še post festum. Gospod Grošelj se je po smrti druge soproge poročil v tretje z neko študentko in je imel z njo še otroka. S prejšnjima ženama ni imel otrok. Moja teta Žumrova se je vedno znova zgražala nad takimi starimi dedci, najraje s prav posebnimi pripombami, ki seveda niso primerne za ta papir.
