Ljubljeni, rada bi slišala Tvoj glas,
rada bi prisluhnila Tvojim besedam.
Pripoveduj mi o daljni deželi,
kjer sonce poljublja zemljo
na večno hrepeneča usta,
na večno topla, vlažna usta.
Pripoveduj mi še o deželi,
kjer mesec odpelje zemljo
k srebrni reki,
da bi objel
v valujočih tokovih
večno dajajočo ljubezen ,
večno ljubečo dušo.
— Ljubljeni, tako je čudovito,
tako čudovito lepo.
NITKA
K meni je stopil tujec
in me poljubil na lice.
Čemu, zakaj...?
Tenka nitka se je odvila
iz davnine se stegnila
in me nežno ovila.
Da, to je bil moj poljub,
ki sem mu ga dala
med rožami v škrlatu
pod križem na razpotju,
ko je medlo sijala luna,
veter lahno zibal
liste na drevesih.
SREČANJE
Poljubil si me Ti
in Ti in tudi Ti.
Poljubil si me nežno,
toplo in tako lepo
kot nihče poprej.
Poljubil si me vdano,
božajoč s svetlimi očmi
si me zasanjal v pravljico
davno izgubljeno.
In kaj sem Ti dala jaz?
Ne cvetja ne jabolk,
dala sem Ti sebe
v razcvetu rože,
v bučanju morja,
v pomladnem šepetanju sapic.
Tebi in tudi Tebi
sem del sebe dala,
ko pustila sem Ti v srcu
bel droben cvet.
SRCE
Ah vidiš tam mrtvo srce,
srce, ki je umrlo pred veki,
a nikakor ne more strohneti,
ne more najti v zemlji utehe?
Leto in dan nad njim duša lebdi,
z vetrnim upom ga bodri,
nagovarja ga nežno šepetaje.
V moji duši so poljane rajske
polne vonja po pozabi,
polne so svetlobe jasne.
Pridi k meni v dvorane bujne,
da te objamem v radosti in sreči,
te vrnem v življenje novo,
podarim ljubezen, ki ne mine,
tebi, srce moje.
TVOJE ROKE
Tvojih tisoč rok me objema
kot razcvetelo rožo sonce poleti.
Tvojih tisoč rok se me dotika
kot poletni dež razgreto zemljo.
Tvojih tisoč rok me vodi,
kot ljubimec v kresni noči
vodi svojo ljubljeno v deželo,
ki je smo duši znana.
Izginjam v morju cvetja,
v morju polnem sladkega cvetja,
izginjam v morju ljubezni.
ZVEZDA
Zvezde sijejo
tam na visokem nebu
nam leto in dan.
Modreca vprašam,
kako naj pridem do njih,
pove naj mi pot.
Modri mož vzame
popotno palico z vrat,
krog zariše z njo.
V ris naj stopim jaz,
z blagim glasom reče
in mi pokima.
Pristal je veter
v trenutku pri meni,
tja v vis me nese.
V vijugah
me vedno više vrti
blizu samih zvezd.
Na tisti zvezdi,
ki najbolj svetlo sije,
je moj Ljubljeni.
On čaka name
že od davnine željno
z ljubeznijo v srcu.
Zdaj tu sem, dragi,
ne pojdem proč od Tebe,
Ti moj najdražji.
DALJNA DEŽELA
Ljubljeni, rada bi slišala Tvoj glas,
rada bi prisluhnila Tvojim besedam.
Pripoveduj mi o daljni deželi,
kjer sonce poljublja zemljo
na večno hrepeneča usta,
na večno topla, vlažna usta.
Pripoveduj mi še o deželi,
kjer mesec odpelje zemljo
k srebrni reki,
da bi objel
v valujočih tokovih
večno dajajočo ljubezen ,
večno ljubečo dušo.
— Ljubljeni, tako je čudovito,
tako čudovito lepo.
NITKA
K meni je stopil tujec
in me poljubil na lice.
Čemu, zakaj...?
Tenka nitka se je odvila
iz davnine se stegnila
in me nežno ovila.
Da, to je bil moj poljub,
ki sem mu ga dala
med rožami v škrlatu
pod križem na razpotju,
ko je medlo sijala luna,
veter lahno zibal
liste na drevesih.
SREČANJE
Poljubil si me Ti
in Ti in tudi Ti.
Poljubil si me nežno,
toplo in tako lepo
kot nihče poprej.
Poljubil si me vdano,
božajoč s svetlimi očmi
si me zasanjal v pravljico
davno izgubljeno.
In kaj sem Ti dala jaz?
Ne cvetja ne jabolk,
dala sem Ti sebe
v razcvetu rože,
v bučanju morja,
v pomladnem šepetanju sapic.
Tebi in tudi Tebi
sem del sebe dala,
ko pustila sem Ti v srcu
bel droben cvet.
SRCE
Ah vidiš tam mrtvo srce,
srce, ki je umrlo pred veki,
a nikakor ne more strohneti,
ne more najti v zemlji utehe?
Leto in dan nad njim duša lebdi,
z vetrnim upom ga bodri,
nagovarja ga nežno šepetaje.
V moji duši so poljane rajske
polne vonja po pozabi,
polne so svetlobe jasne.
Pridi k meni v dvorane bujne,
da te objamem v radosti in sreči,
te vrnem v življenje novo,
podarim ljubezen, ki ne mine,
tebi, srce moje.
TVOJE ROKE
Tvojih tisoč rok me objema
kot razcvetelo rožo sonce poleti.
Tvojih tisoč rok se me dotika
kot poletni dež razgreto zemljo.
Tvojih tisoč rok me vodi,
kot ljubimec v kresni noči
vodi svojo ljubljeno v deželo,
ki je smo duši znana.
Izginjam v morju cvetja,
v morju polnem sladkega cvetja,
izginjam v morju ljubezni.
ZVEZDA
Zvezde sijejo
tam na visokem nebu
nam leto in dan.
Modreca vprašam,
kako naj pridem do njih,
pove naj mi pot.
Modri mož vzame
popotno palico z vrat,
krog zariše z njo.
V ris naj stopim jaz,
z blagim glasom reče
in mi pokima.
Pristal je veter
v trenutku pri meni,
tja v vis me nese.
V vijugah
me vedno više vrti
blizu samih zvezd.
Na tisti zvezdi,
ki najbolj svetlo sije,
je moj Ljubljeni.
On čaka name
že od davnine željno
z ljubeznijo v srcu.
Zdaj tu sem, dragi,
ne pojdem proč od Tebe,
Ti moj najdražji.
