Komemoracija. Usoda zaigra od časa do časa silno oster žogobrc, oprostite, menim nogomet.
»Milostiva gospa … gospa Dolinar! … Sedaj, ko sva za trenutek … tukajle … sama, bi vas nekaj vprašal. Ali poznate morda … Tanjo Dolinar?« me je vprašal dirigent plesnega orkestra z violinami, gospod Müller, ko sva ostala sama, naenkrat, v neki stranski dvorani,v času velikega odmora po polonezi.
Pred četrt ure, ali še manj, me je nekdo predstavil gospodu Müllerju, ki se mi je zdel nekaj čez osemdeset let, a zelo dobro je zgledal. Vitke postave, skrbno počesan, v črnem, obveznem fraku. Ponovil je prejšnje vprašanje.
Z zategnjenim glasom sem odgovorila:
»Da, poznam Tanjo, ki je imela ta priimek, preden se je poročila. .. Prepričana sem, da imate v mislih neko drugo Tanjo. Tisto Tanjo, ki jo jaz poznam, je moževa sestrična. Je poročena za Angleža in živi v Angliji v predmestju Londona … Že desetletja.«
Utihnila sva. Nastopila je tišina neugodja. Odločila sem se ga vprašati:
»Kaj veste o Tanji, po kateri sprašujete … Povejte mi.«
Pogledal me je v oči in z utišanim glasom dejal:
»Srečal sem jo v vetrinjskem taborišču leta 1945, kamor se je veliko slovenskih beguncev zateklo tik pred koncem druge svetovne vojne. …. Kako lepa je bila Tanja! … Imam še vedno njeno fotografijo. O, Tanja! Tanja!«
Za trenutek je prenehal govoriti, a je že začel mi razlagati o šlarafih, katerih član je. Urno mi je pokazal majhen biser, pritrjen v gumbnici frakovega reverja. Njegova soproga je prihajala vedno bliže, zato sem glasneje s poudarjenim zanimanjem vprašala:
»Kakšno združenje so šlarafi? Vem za prostozidarje, rotarijance, leve.«
Soproga je prišla v najino slišno bližino in je lahko slišala:
»Šlarafi so moško združenje. Vsak član mora tekoče govoriti nemško … imamo japonske člane, a vsi dobro govorijo nemško.«
Pogovor je končala gospa Müller, ko je rekla:
»Vsak trenutek bo zvonilo, da je konec velike pavze. Plesna dvorana se že polni.«
Drug drugemu smo zaželeli lep nadaljnji plesni večer in se hitro razšli. Kmalu smo sem se znašla skupaj s sinom Andrejem, Silke, njegovo plesalko, in njeno mamo. A le za trenutek, potem so se kar razpršili.
Ostala sem sama, kar mi je bilo zelo prav. Zadeva s Tanjo me je zaposljevala. Odšla sem na balkon, se spustila v naslonjač in začela razmišljati o stvareh,ki sem jih slišala pred mnogimi leti, zares mnogimi.
Kako davno je od tega, ko je stric Janko Dolinar prišel iz Amerike k nam na obisk v Ljubljano. Veliko nam je pripovedoval, kako se je godilo njemu in teti Boženi, njegovi ženi tam v Južni Ameriki in seveda kakšna je bila pot do tja. Najbolj vznemirljivo, predvsem pretresljivo je bilo pripovedovanje o vetrinjskem povojnem taborišču.
»Veš Andrej,« je rekel stric Janko, »tista vetrinjska reč … to je bilo res nekaj grdega, umazanega. Kaj pa si mogel, če tisti, ki imajo vso oblast, delajo, kot hočejo.
»Povej vse, kar veš. Do nas ni prišla niti trohica besede o Vetrinju,« je vzkliknil Andrej, moj mož. Seveda, Andrej je bil aktiven že med drugo svetovno vojno. Kje in kako nisem od njega zvedela nikoli. Bil je mnenja, da ni zdravo govoriti o takih stvareh.
Po krajšem premisleku, tako se je meni zdelo, je pristavil stric Janko:
»No … pa bom vse povedal o tem taborišču.«
Andrej je posegel vmes:
»Kdaj ste se odločili, da greste čez? Pa vsi?«
»Takole,« je rekel stric Janko,« zadnje dni pred koncem vojne smo se zložno zmenili, Božena, Tanja, Vlasta in jaz, da zapustimo Ljubljano … jasno tudi stanovanje in vse, kar je v njem, in gremo čez mejo na Ljubelju na avstrijsko stran. Uspelo se nam je zriniti na nek nemški vojaški tovornjak. Velik delež je imela pri tem Božena, ker govori nemško zelo dobro… No, ta tovornjak je bil zadnji, ki je uspel priti čez Ljubelj. Vožnja je bila že od vznožja huda, zares strašna. Ležali smo na tleh odprtega tovornjaka, ves čas med potjo so letele nad nami granate in izstrelki partizanskih pušk. Kako smo živi in ne ranjeni prišli na drugo s stran, je zares nerazložljivo. .. V Vetrinjah je tovornjak zapeljal v taborišče in nas je, ubežnike,in še nekaj drugih angleška uprava taborišča razporedila po barakah … Živiš kot vojni premaganec. Trpeli smo hudo lakoto. Tanja in Vlasta sta se splazili, kadar jima je uspelo, ven iz taborišča, da sta po tujih poljih kradle repo in podobno. Pa ne dolgo. Dekleti sta se hitro poročili z angleškimi oficirji … Tanja osemnajst let, Vlasta šestnajst …«
»Andrej, lakota se ne ozira na nič! … Nobenih pomislekov nimaš! Kar zadeva mene, sem se bil precej dobro, ker govorim tudi angleško. Da ne bom preveč zavlačeval, ker vem kaj te najbolj zanima, me je torej nekega dne poklical glavni angleški oficir. Zaupno, na samem mi je rekel:
‘Janko Dolinar, čim preje izgini s svojo ženo od tod, hčere so že itak daleč proč. .. Ne bo dolgo, ko bomo slovenske taboriščnike … kar vse, naložili na naše kamione, in jih odpeljali na mejo, ter jih tam izročili jugoslovanski obmejni vojski.’
Bil sem nadvse presenečen. Obvestil sem Slovence v taborišču, kaj bodo storili z njimi. Pozival sem jih, naj na tiho izginejo čimprej iz taboriščnih prostorov. A veš, Andrej, da mi niso verjeli, kaj jih čaka. Tile slovenski domobranci so še naprej pogovarjali, in sanjarili, kako bodo ustanovili slovensko državo tukaj na avstrijski Koroški. Pravzaprav na angleški okupacijski coni. … No, in potem se je zgodilo. Angleške okupacijske sile so jih natovorili na vojaška vozila in jim rekli, da jih preseljujejo. Nekaj taboriščnikov je zaradi vzpona visoko v hrib ugotovilo, da jih vozijo v Jugoslavijo. Poskakali so iz vozil in se rešili. Ostali so bili takoj zajeti ob prevzemu na državni meji, in streljani.«
Facit. Zaključek. Udeleženci usodnega nogometa so bili zadovoljni z izidom igre. Angleži, da so vrgli Jugoslovanom kost za glodanje in si prihranili stroške. Avstrijci, da so se znebili neugodnega ljudstva. Begunci taboriščniki, da so lahko hitro smrt storili.
Komemoracija. Usoda zaigra od časa do časa silno oster žogobrc, oprostite, menim nogomet.
»Milostiva gospa … gospa Dolinar! … Sedaj, ko sva za trenutek … tukajle … sama, bi vas nekaj vprašal. Ali poznate morda … Tanjo Dolinar?« me je vprašal dirigent plesnega orkestra z violinami, gospod Müller, ko sva ostala sama, naenkrat, v neki stranski dvorani,v času velikega odmora po polonezi.
Pred četrt ure, ali še manj, me je nekdo predstavil gospodu Müllerju, ki se mi je zdel nekaj čez osemdeset let, a zelo dobro je zgledal. Vitke postave, skrbno počesan, v črnem, obveznem fraku. Ponovil je prejšnje vprašanje.
Z zategnjenim glasom sem odgovorila:
»Da, poznam Tanjo, ki je imela ta priimek, preden se je poročila. .. Prepričana sem, da imate v mislih neko drugo Tanjo. Tisto Tanjo, ki jo jaz poznam, je moževa sestrična. Je poročena za Angleža in živi v Angliji v predmestju Londona … Že desetletja.«
Utihnila sva. Nastopila je tišina neugodja. Odločila sem se ga vprašati:
»Kaj veste o Tanji, po kateri sprašujete … Povejte mi.«
Pogledal me je v oči in z utišanim glasom dejal:
»Srečal sem jo v vetrinjskem taborišču leta 1945, kamor se je veliko slovenskih beguncev zateklo tik pred koncem druge svetovne vojne. …. Kako lepa je bila Tanja! … Imam še vedno njeno fotografijo. O, Tanja! Tanja!«
Za trenutek je prenehal govoriti, a je že začel mi razlagati o šlarafih, katerih član je. Urno mi je pokazal majhen biser, pritrjen v gumbnici frakovega reverja. Njegova soproga je prihajala vedno bliže, zato sem glasneje s poudarjenim zanimanjem vprašala:
»Kakšno združenje so šlarafi? Vem za prostozidarje, rotarijance, leve.«
Soproga je prišla v najino slišno bližino in je lahko slišala:
»Šlarafi so moško združenje. Vsak član mora tekoče govoriti nemško … imamo japonske člane, a vsi dobro govorijo nemško.«
Pogovor je končala gospa Müller, ko je rekla:
»Vsak trenutek bo zvonilo, da je konec velike pavze. Plesna dvorana se že polni.«
Drug drugemu smo zaželeli lep nadaljnji plesni večer in se hitro razšli. Kmalu smo sem se znašla skupaj s sinom Andrejem, Silke, njegovo plesalko, in njeno mamo. A le za trenutek, potem so se kar razpršili.
Ostala sem sama, kar mi je bilo zelo prav. Zadeva s Tanjo me je zaposljevala. Odšla sem na balkon, se spustila v naslonjač in začela razmišljati o stvareh,ki sem jih slišala pred mnogimi leti, zares mnogimi.
Kako davno je od tega, ko je stric Janko Dolinar prišel iz Amerike k nam na obisk v Ljubljano. Veliko nam je pripovedoval, kako se je godilo njemu in teti Boženi, njegovi ženi tam v Južni Ameriki in seveda kakšna je bila pot do tja. Najbolj vznemirljivo, predvsem pretresljivo je bilo pripovedovanje o vetrinjskem povojnem taborišču.
»Veš Andrej,« je rekel stric Janko, »tista vetrinjska reč … to je bilo res nekaj grdega, umazanega. Kaj pa si mogel, če tisti, ki imajo vso oblast, delajo, kot hočejo.
»Povej vse, kar veš. Do nas ni prišla niti trohica besede o Vetrinju,« je vzkliknil Andrej, moj mož. Seveda, Andrej je bil aktiven že med drugo svetovno vojno. Kje in kako nisem od njega zvedela nikoli. Bil je mnenja, da ni zdravo govoriti o takih stvareh.
Po krajšem premisleku, tako se je meni zdelo, je pristavil stric Janko:
»No … pa bom vse povedal o tem taborišču.«
Andrej je posegel vmes:
»Kdaj ste se odločili, da greste čez? Pa vsi?«
»Takole,« je rekel stric Janko,« zadnje dni pred koncem vojne smo se zložno zmenili, Božena, Tanja, Vlasta in jaz, da zapustimo Ljubljano … jasno tudi stanovanje in vse, kar je v njem, in gremo čez mejo na Ljubelju na avstrijsko stran. Uspelo se nam je zriniti na nek nemški vojaški tovornjak. Velik delež je imela pri tem Božena, ker govori nemško zelo dobro… No, ta tovornjak je bil zadnji, ki je uspel priti čez Ljubelj. Vožnja je bila že od vznožja huda, zares strašna. Ležali smo na tleh odprtega tovornjaka, ves čas med potjo so letele nad nami granate in izstrelki partizanskih pušk. Kako smo živi in ne ranjeni prišli na drugo s stran, je zares nerazložljivo. .. V Vetrinjah je tovornjak zapeljal v taborišče in nas je, ubežnike,in še nekaj drugih angleška uprava taborišča razporedila po barakah … Živiš kot vojni premaganec. Trpeli smo hudo lakoto. Tanja in Vlasta sta se splazili, kadar jima je uspelo, ven iz taborišča, da sta po tujih poljih kradle repo in podobno. Pa ne dolgo. Dekleti sta se hitro poročili z angleškimi oficirji … Tanja osemnajst let, Vlasta šestnajst …«
»Andrej, lakota se ne ozira na nič! … Nobenih pomislekov nimaš! Kar zadeva mene, sem se bil precej dobro, ker govorim tudi angleško. Da ne bom preveč zavlačeval, ker vem kaj te najbolj zanima, me je torej nekega dne poklical glavni angleški oficir. Zaupno, na samem mi je rekel:
‘Janko Dolinar, čim preje izgini s svojo ženo od tod, hčere so že itak daleč proč. .. Ne bo dolgo, ko bomo slovenske taboriščnike … kar vse, naložili na naše kamione, in jih odpeljali na mejo, ter jih tam izročili jugoslovanski obmejni vojski.’
Bil sem nadvse presenečen. Obvestil sem Slovence v taborišču, kaj bodo storili z njimi. Pozival sem jih, naj na tiho izginejo čimprej iz taboriščnih prostorov. A veš, Andrej, da mi niso verjeli, kaj jih čaka. Tile slovenski domobranci so še naprej pogovarjali, in sanjarili, kako bodo ustanovili slovensko državo tukaj na avstrijski Koroški. Pravzaprav na angleški okupacijski coni. … No, in potem se je zgodilo. Angleške okupacijske sile so jih natovorili na vojaška vozila in jim rekli, da jih preseljujejo. Nekaj taboriščnikov je zaradi vzpona visoko v hrib ugotovilo, da jih vozijo v Jugoslavijo. Poskakali so iz vozil in se rešili. Ostali so bili takoj zajeti ob prevzemu na državni meji, in streljani.«
Facit. Zaključek. Udeleženci usodnega nogometa so bili zadovoljni z izidom igre. Angleži, da so vrgli Jugoslovanom kost za glodanje in si prihranili stroške. Avstrijci, da so se znebili neugodnega ljudstva. Begunci taboriščniki, da so lahko hitro smrt storili.
