Že nekaj dni mislim na modistinjo Stano. Desetletja se nisem spomnila nanjo. Pred kratkim pa mi je nenadoma prišla na misel. Bila je izučena modistinja, ne samo priučena. Mojstrski izpit je naredila še v cesarsko – kraljevski Avstriji. V tej stroki se je izobrazila ravno v tistem času, ko je izdelovanje klobukov doseglo višek elegance. Poleg tega še obvezna brezhibna vljudnost in visoka kvaliteta svetovanja napram strankam.
Modistinja Stana ni imela razkošnega lokala sredi mesta, pač pa na periferiji preprostega ljubljanskega predmestja. In sicer v majhni, sivo ometani enonadstropnici. S cestne strani, po štirih betonskih stopnicah, se je prišlo do belo pobarvanih vrat običajne velikosti. V zgornjem delu so vrata imela šipo, ki je bila zastrta s čipkastim blagom. Ta šipa je bila edini vir naravne svetlobe v lokalu.
Bela vrata s šipo so se odpirala na levo, zato je znotraj na desni steni viselo veliko ogledalo v naravnem, belo obarvanem okvirju iz lesa. Na nasprotni steni so bili razstavljeni klobuki na kavljih, ki so štrleli iz zidu. Klobuki so bili nagnjeni na desno, na levo, celo naprej, včasih tudi nazaj.
Nasproti vhodnih belih vrat, v razdalji dobrih treh metrov, je stal masiven pult iz pološčenega lesa. Za pultom se je dvigala temnorjava omara z mnogimi vratci, ki so imela lesen gumb na sredi. V tej omari so se nahajala tudi komaj vidna vrata, skozi katera se je prišlo v njeno stanovanje.
Kadar sva z mamico prišli po štirih stopnicah navzgor in odprli bela vrata, je zapel zvonček. Najavil je stranko. Kaj hitro je prihitela modistinja Stana izza pulta ali skozi vrata v omari. Po ljubeznivem krajšem ali daljšem pozdravljanju, se je začel pogovor o klobukih. Medtem sem si jaz ogledovala klobuke. Na najbolj vidnem mestu so bili razstavljeni klobuki po najnovejši modi. Ti so bili osvetljeni z vpadljivimi lučmi. Na manj vidnem mestu so bili razpostavljeni tisti klobuki, katerim se je reklo: »Kar je vedno moderno!« Na najmanj vidnem mestu pa žalni klobuki, neosvetljeni. Osvetljeni samo po potrebi in takrat se je z veliko pieteto prižgala luč.
Odnos med gospo Stano in mojo mamico in njenimi sestrami, to je mojimi tetami, je bil zanimiv zame. Mamica in njene sestre so se dobro poznale z modistinjo še iz mladih let. Tikale so se. Bile so zelo vljudne med seboj, pri tem tudi ljubeznive. Vselej so tete in mamica prišle najprej na posvet h gospe Stani. Kaj predlaga ona k temu ali onemu kosu blaga, iz katerega bo narejen plašč, kostim ali plonk obleka, da bo klobuk pravšen!
Naslednji obisk pri modistinji je bila že resna zadeva. »Stana, zdaj vidiš na meni moj nov, zelen kostim. Povej, kakšen klobuk mi bo pristajal? … meni bi bil tale všeč. Kaj praviš? … Za barvo veš ti najbolje. Mora biti prav tako temno zelen, kot je kostim! …« je govorila mamica. Podobno so govorile tete. Meni se je zdelo, da v začetku, ko je šlo zares, so bila vprašanja vedno enaka. Od tu naprej so se klobučni pogovori začeli razlikovati. Odvisno je bilo, katera izmed sester je izbirala. Če je bila mamica, je modistinja Stana rekla: »Špelca, svetujem ti, … vzemi klobuk po najnovejši modi. Enega od teh modelov, ki sem jih dobila pred kratkim z Dunaja. Imam pa tudi pariške modele. Tebi bi dobro pristajal pariški model, zlasti, ker živiš v malem Parizu. Poznam Zagreb, to je silno modno mesto. Zagrebške gospe dajo veliko na najnovejše modele, posebno iz Pariza. V Zagrebu je veliko bogatih Madžarov, in ti se zelo modno oblačijo … In visoki judovski krogi segajo samo po dunajski in pariški modi … Takoj bova pomerili te modele!«
Mamica, nekoliko nesigurna, je večinoma pripomnila: »Stana, pa res misliš, da bom delala dober vtis v tem klobuku? … S tem modelom?«
Modistinja Stana je znala tako lepo umiriti vsako nervoznost, ki se je pogosto pojavljala, kadar je šlo za dokončno odločitev: ta ali oni klobuk, ta ali oni model. Gospa Stana ni bila nikoli nasilna, niti se ni prilizovala. Imela pa je prijeten, nekoliko nižji glas, ki je bil prepričljiv.
Mamica je imela še vedno dvome: »Ampak, Stana! … Daj, da še enkrat pogledava barvo klobučevine zunaj, pri belem dnevu! Umetna svetloba spremeni barvo! … Moram biti sigurna!«
Potem sta šli gledat klobučevino na pločnik. Ko sta se vrnili v lokal, je dejala mamica precej odločno: »Odmeri mi še enkrat obseg glave. Da ne bo klobuk prevelik. Vem, da imaš mojo mero. A bolje je, če še enkrat odmeriš. … Ja, kdaj pa bo narejen? Čez deset dni greva z Majo nazaj. Do takrat ga moram imeti!«
Modistinja Stana je z mirnim glasom počasi odgovorila: »Ne boj se, Špelca! Že konec tedna bo gotov. Pridi ga pomerit pojutrišnjem, da vidim, če je vse v redu.«
Potem sta se prisrčno poslovili, povprašali še po zdravju, ter upali, da bo vreme še naprej lepo. Moram pripomniti, da se je klobuke pomerjalo in izbiralo le v lepem vremenu.
Kadar je šla teta Mihela k modistinji Stani, in če je bila mamica v Ljubljani, sva jo midve spremljali. Gospa Stana jo je vedno prisrčno pozdravila, nato pa pripomnila: »Mihelca, tebe pa dolgo nisem videla.« Takoj zatem je prešla k stvari: »Tale tvoj klobuk, ki ga imaš na glavi, zares potrebuje obdelavo!«
»Saj zato sem tudi prišla!« je teta Mihela povzela besedo in nadaljevala: »Vzela sem Špelo s seboj, je ravno v Ljubljani. Ima okus, kot nobena od nas. Naša mama so vedno rekli, da zanjo bi bila dobra le šivilja naše cesarice … No, Stana, zdaj pa takole: tale moj klobuk popravi malo. Za novega ne zmorem. Vedno je kdo bolan pri nas, in to stane veliko!«
Modistinja jo je razumela, zato je ljubeznivo povzela: »Mihelca, obrnila bom filc, ga na novo modelirala in prišila nov trak, vijoličasto – moder. Lepo se bo podal k temno modri klobučevini.« Prepadeno je vzkliknila teta Mihela: »Za božjo voljo! Ja ne kaj, kar bi bilo preveč moderno!«
Kadar sva šli z mamico obiskat teto Rado, in če je bilo lepo vreme, je teta predlagala: »Pojdimo do Stane! Poglejmo, kaj ima novega.« Komaj smo zaprle bela vrata s šipo, zagrnjeno s čipkastim blagom in je zvonček utihnil, je že zaklicala modistinja za pultom: »Lepo od vas, da ste prišle. Rada stanuje blizu mene, a jo vidim le poredko. Vse dobro doma, Radica?«
Teta Rada, po naravi vedno vesela in živahna, je odvrnila: »Vse po starem, glavno, da smo zdravi. Vse drugo se uredi že nekako! Pokaži nam, kaj imaš v omaricah.« Preden je šla gospa Stana odpirat vratca na veliki temno rjavi omari, je rekla v šaljivem tonu: »Že vem, Rada, ti izbiraš vedno med baretami! Jo rabiš za nedeljo ali za vsak dan?« Teta Rada je odrezala: »Kar za oboje. Take barve, da bo šla dobro skupaj z mojimi gvanti.«
Glej, komaj je gospa Stana prijela za debel, lesen gumb, pritrjen na sredo enega izmed mnogih vratc, je že držala bareto v roki. Mislim, da bo dobra za nedeljo in ne predobra za vsak dan. Poskusi jo. … Daj, da ti jo dam na glavo. … Torej, ni ne prevelika in tudi ne premajhna. Barva je nevpadljiva. Če greš kam na lepo, zatakni vanjo tole iglasto sponko. Seveda, od strani. Ja, ne na sredo!« Teta Rada zadovoljno: »Veš, da mi je všeč. Adolf še opazil ne bo, da imam novo bareto!«
Moja najljubša teta je bila teta Angela, že nekaj let vdova. In je še vedno globoko žalovala za pokojnim soprogom. Kamor je šla teta Angela, je rada vzela s seboj enega od sestrinih otrok. Kadar sem bila v Ljubljani, sem bila jaz na vrsti. Tudi za obisk pri gospe Stani.
Tete Angele se je modistinja posebno razveselila: »Angelca, kakšno presenečenje, da si spet enkrat tu pri meni. … Še vedno si v žalnem!« Žalostno je teta Angela rekla: »Ne, Stana, Žaneta ne morem pozabiti. Dve leti sva bila poročena. Potem izdihne pri zdravniku. Toliko mladih moških je pobrala prva svetovna vojna. V mokrih, mrzlih jarkih, na pol lačni – in tuberkuloza je tu.«
Takrat gospa Stana ni vedela kaj reči, ali ni hotela kaj reči. Teta Angela je prekinila molk: »Pokaži mi, Stana, kaj imaš pametnega v žalnem. Dolgi, črni šlajer čez obraz sem že odložila. Gost je in težko vidiš skozenj. Rada bi imela krajši šlajer zadaj na klobuku. Večkrat grem kropit umrle blizu nas, v mrtvašnici hiralnice, pa moram biti spodobno oblečena.«
»Stopiva k žalnim klobukom!« je rekla modistinja s pritajenim glasom in prižgala luč s pietetno kretnjo roke nad črnimi klobuki. »Tegale s šlajerjem, ki je tanjši!« je zavzdihnila teta Angela. Gospa Stana ni odnehala: »Angelca, premisli si! Obleci plašč, obrobljen z mišje sivim žametom, in jaz ti naredim tokico iz mišje sivega žameta. Kupi si sive čevlje namesto črnih.
Moja teta Angela pa je samo zmajala z glavo. A jaz sem si mislila, kako lepo bi ji pristajal mišje sivi žamet na črnem plašču in na glavi mišje siva tokica. Takole se spominjam modistinje Stane, ki je bila tesno povezana z mamico in mojimi tetami. Sedaj ni nobene več med živimi, razen mene. Tudi meni je delala klobuke. Ko sem bila dekletce, je naročila mamica zame bel klobuček z drobnimi cvetkami, ki so morale biti podobne vezenim cvetkam na moji beli volneni obleki.
Kasneje, po drugi svetovni vojni, sem še deset let hodila k modistinji Stani po klobuke. Seveda klobuki so se takrat samo predelovali. Novih klobučevin ni bilo. Gospa Stana je naredila vedno lep klobuček iz starega klobuka, ki je bil predelan v tretje ali že četrtič.
Vedrina, vljudnost in volja do svetovanja je ostala modistinji nespremenjena vse do konca njenih dni. Čeprav je dolgo trpela od hudega srčnega udarca. Posvojenka, ki sta jo s soprogom tako ljubila, jima je ušla od doma v zgodnjih letih. Predala se je življenju svoje prave matere, prostituciji. Oba krušna starša sta bila zelo prizadeta, globoko potrta, a sta udarec prenašala vdano in s pravim človeškim dostojanstvom.
Pripis: Ne vem, zakaj je mamica kupovala klobuke v Ljubljani. Obleke si je dala šivat v Zagrebu. Tudi poročna obleka je bila narejena v Zagrebu, citronasto zelen klobuk je seveda naredila modistinja Stana. Razume se, da je bil poročni klobuk popolnoma iste barve kot svetlo citronasta georget svila poročne obleke.
(esej)
Že nekaj dni mislim na modistinjo Stano. Desetletja se nisem spomnila nanjo. Pred kratkim pa mi je nenadoma prišla na misel. Bila je izučena modistinja, ne samo priučena. Mojstrski izpit je naredila še v cesarsko – kraljevski Avstriji. V tej stroki se je izobrazila ravno v tistem času, ko je izdelovanje klobukov doseglo višek elegance. Poleg tega še obvezna brezhibna vljudnost in visoka kvaliteta svetovanja napram strankam.
Modistinja Stana ni imela razkošnega lokala sredi mesta, pač pa na periferiji preprostega ljubljanskega predmestja. In sicer v majhni, sivo ometani enonadstropnici. S cestne strani, po štirih betonskih stopnicah, se je prišlo do belo pobarvanih vrat običajne velikosti. V zgornjem delu so vrata imela šipo, ki je bila zastrta s čipkastim blagom. Ta šipa je bila edini vir naravne svetlobe v lokalu.
Bela vrata s šipo so se odpirala na levo, zato je znotraj na desni steni viselo veliko ogledalo v naravnem, belo obarvanem okvirju iz lesa. Na nasprotni steni so bili razstavljeni klobuki na kavljih, ki so štrleli iz zidu. Klobuki so bili nagnjeni na desno, na levo, celo naprej, včasih tudi nazaj.
Nasproti vhodnih belih vrat, v razdalji dobrih treh metrov, je stal masiven pult iz pološčenega lesa. Za pultom se je dvigala temnorjava omara z mnogimi vratci, ki so imela lesen gumb na sredi. V tej omari so se nahajala tudi komaj vidna vrata, skozi katera se je prišlo v njeno stanovanje.
Kadar sva z mamico prišli po štirih stopnicah navzgor in odprli bela vrata, je zapel zvonček. Najavil je stranko. Kaj hitro je prihitela modistinja Stana izza pulta ali skozi vrata v omari. Po ljubeznivem krajšem ali daljšem pozdravljanju, se je začel pogovor o klobukih. Medtem sem si jaz ogledovala klobuke. Na najbolj vidnem mestu so bili razstavljeni klobuki po najnovejši modi. Ti so bili osvetljeni z vpadljivimi lučmi. Na manj vidnem mestu so bili razpostavljeni tisti klobuki, katerim se je reklo: »Kar je vedno moderno!« Na najmanj vidnem mestu pa žalni klobuki, neosvetljeni. Osvetljeni samo po potrebi in takrat se je z veliko pieteto prižgala luč.
Odnos med gospo Stano in mojo mamico in njenimi sestrami, to je mojimi tetami, je bil zanimiv zame. Mamica in njene sestre so se dobro poznale z modistinjo še iz mladih let. Tikale so se. Bile so zelo vljudne med seboj, pri tem tudi ljubeznive. Vselej so tete in mamica prišle najprej na posvet h gospe Stani. Kaj predlaga ona k temu ali onemu kosu blaga, iz katerega bo narejen plašč, kostim ali plonk obleka, da bo klobuk pravšen!
Naslednji obisk pri modistinji je bila že resna zadeva. »Stana, zdaj vidiš na meni moj nov, zelen kostim. Povej, kakšen klobuk mi bo pristajal? … meni bi bil tale všeč. Kaj praviš? … Za barvo veš ti najbolje. Mora biti prav tako temno zelen, kot je kostim! …« je govorila mamica. Podobno so govorile tete. Meni se je zdelo, da v začetku, ko je šlo zares, so bila vprašanja vedno enaka. Od tu naprej so se klobučni pogovori začeli razlikovati. Odvisno je bilo, katera izmed sester je izbirala. Če je bila mamica, je modistinja Stana rekla: »Špelca, svetujem ti, … vzemi klobuk po najnovejši modi. Enega od teh modelov, ki sem jih dobila pred kratkim z Dunaja. Imam pa tudi pariške modele. Tebi bi dobro pristajal pariški model, zlasti, ker živiš v malem Parizu. Poznam Zagreb, to je silno modno mesto. Zagrebške gospe dajo veliko na najnovejše modele, posebno iz Pariza. V Zagrebu je veliko bogatih Madžarov, in ti se zelo modno oblačijo … In visoki judovski krogi segajo samo po dunajski in pariški modi … Takoj bova pomerili te modele!«
Mamica, nekoliko nesigurna, je večinoma pripomnila: »Stana, pa res misliš, da bom delala dober vtis v tem klobuku? … S tem modelom?«
Modistinja Stana je znala tako lepo umiriti vsako nervoznost, ki se je pogosto pojavljala, kadar je šlo za dokončno odločitev: ta ali oni klobuk, ta ali oni model. Gospa Stana ni bila nikoli nasilna, niti se ni prilizovala. Imela pa je prijeten, nekoliko nižji glas, ki je bil prepričljiv.
Mamica je imela še vedno dvome: »Ampak, Stana! … Daj, da še enkrat pogledava barvo klobučevine zunaj, pri belem dnevu! Umetna svetloba spremeni barvo! … Moram biti sigurna!«
Potem sta šli gledat klobučevino na pločnik. Ko sta se vrnili v lokal, je dejala mamica precej odločno: »Odmeri mi še enkrat obseg glave. Da ne bo klobuk prevelik. Vem, da imaš mojo mero. A bolje je, če še enkrat odmeriš. … Ja, kdaj pa bo narejen? Čez deset dni greva z Majo nazaj. Do takrat ga moram imeti!«
Modistinja Stana je z mirnim glasom počasi odgovorila: »Ne boj se, Špelca! Že konec tedna bo gotov. Pridi ga pomerit pojutrišnjem, da vidim, če je vse v redu.«
Potem sta se prisrčno poslovili, povprašali še po zdravju, ter upali, da bo vreme še naprej lepo. Moram pripomniti, da se je klobuke pomerjalo in izbiralo le v lepem vremenu.
Kadar je šla teta Mihela k modistinji Stani, in če je bila mamica v Ljubljani, sva jo midve spremljali. Gospa Stana jo je vedno prisrčno pozdravila, nato pa pripomnila: »Mihelca, tebe pa dolgo nisem videla.« Takoj zatem je prešla k stvari: »Tale tvoj klobuk, ki ga imaš na glavi, zares potrebuje obdelavo!«
»Saj zato sem tudi prišla!« je teta Mihela povzela besedo in nadaljevala: »Vzela sem Špelo s seboj, je ravno v Ljubljani. Ima okus, kot nobena od nas. Naša mama so vedno rekli, da zanjo bi bila dobra le šivilja naše cesarice … No, Stana, zdaj pa takole: tale moj klobuk popravi malo. Za novega ne zmorem. Vedno je kdo bolan pri nas, in to stane veliko!«
Modistinja jo je razumela, zato je ljubeznivo povzela: »Mihelca, obrnila bom filc, ga na novo modelirala in prišila nov trak, vijoličasto – moder. Lepo se bo podal k temno modri klobučevini.« Prepadeno je vzkliknila teta Mihela: »Za božjo voljo! Ja ne kaj, kar bi bilo preveč moderno!«
Kadar sva šli z mamico obiskat teto Rado, in če je bilo lepo vreme, je teta predlagala: »Pojdimo do Stane! Poglejmo, kaj ima novega.« Komaj smo zaprle bela vrata s šipo, zagrnjeno s čipkastim blagom in je zvonček utihnil, je že zaklicala modistinja za pultom: »Lepo od vas, da ste prišle. Rada stanuje blizu mene, a jo vidim le poredko. Vse dobro doma, Radica?«
Teta Rada, po naravi vedno vesela in živahna, je odvrnila: »Vse po starem, glavno, da smo zdravi. Vse drugo se uredi že nekako! Pokaži nam, kaj imaš v omaricah.« Preden je šla gospa Stana odpirat vratca na veliki temno rjavi omari, je rekla v šaljivem tonu: »Že vem, Rada, ti izbiraš vedno med baretami! Jo rabiš za nedeljo ali za vsak dan?« Teta Rada je odrezala: »Kar za oboje. Take barve, da bo šla dobro skupaj z mojimi gvanti.«
Glej, komaj je gospa Stana prijela za debel, lesen gumb, pritrjen na sredo enega izmed mnogih vratc, je že držala bareto v roki. Mislim, da bo dobra za nedeljo in ne predobra za vsak dan. Poskusi jo. … Daj, da ti jo dam na glavo. … Torej, ni ne prevelika in tudi ne premajhna. Barva je nevpadljiva. Če greš kam na lepo, zatakni vanjo tole iglasto sponko. Seveda, od strani. Ja, ne na sredo!« Teta Rada zadovoljno: »Veš, da mi je všeč. Adolf še opazil ne bo, da imam novo bareto!«
Moja najljubša teta je bila teta Angela, že nekaj let vdova. In je še vedno globoko žalovala za pokojnim soprogom. Kamor je šla teta Angela, je rada vzela s seboj enega od sestrinih otrok. Kadar sem bila v Ljubljani, sem bila jaz na vrsti. Tudi za obisk pri gospe Stani.
Tete Angele se je modistinja posebno razveselila: »Angelca, kakšno presenečenje, da si spet enkrat tu pri meni. … Še vedno si v žalnem!« Žalostno je teta Angela rekla: »Ne, Stana, Žaneta ne morem pozabiti. Dve leti sva bila poročena. Potem izdihne pri zdravniku. Toliko mladih moških je pobrala prva svetovna vojna. V mokrih, mrzlih jarkih, na pol lačni – in tuberkuloza je tu.«
Takrat gospa Stana ni vedela kaj reči, ali ni hotela kaj reči. Teta Angela je prekinila molk: »Pokaži mi, Stana, kaj imaš pametnega v žalnem. Dolgi, črni šlajer čez obraz sem že odložila. Gost je in težko vidiš skozenj. Rada bi imela krajši šlajer zadaj na klobuku. Večkrat grem kropit umrle blizu nas, v mrtvašnici hiralnice, pa moram biti spodobno oblečena.«
»Stopiva k žalnim klobukom!« je rekla modistinja s pritajenim glasom in prižgala luč s pietetno kretnjo roke nad črnimi klobuki. »Tegale s šlajerjem, ki je tanjši!« je zavzdihnila teta Angela. Gospa Stana ni odnehala: »Angelca, premisli si! Obleci plašč, obrobljen z mišje sivim žametom, in jaz ti naredim tokico iz mišje sivega žameta. Kupi si sive čevlje namesto črnih.
Moja teta Angela pa je samo zmajala z glavo. A jaz sem si mislila, kako lepo bi ji pristajal mišje sivi žamet na črnem plašču in na glavi mišje siva tokica. Takole se spominjam modistinje Stane, ki je bila tesno povezana z mamico in mojimi tetami. Sedaj ni nobene več med živimi, razen mene. Tudi meni je delala klobuke. Ko sem bila dekletce, je naročila mamica zame bel klobuček z drobnimi cvetkami, ki so morale biti podobne vezenim cvetkam na moji beli volneni obleki.
Kasneje, po drugi svetovni vojni, sem še deset let hodila k modistinji Stani po klobuke. Seveda klobuki so se takrat samo predelovali. Novih klobučevin ni bilo. Gospa Stana je naredila vedno lep klobuček iz starega klobuka, ki je bil predelan v tretje ali že četrtič.
Vedrina, vljudnost in volja do svetovanja je ostala modistinji nespremenjena vse do konca njenih dni. Čeprav je dolgo trpela od hudega srčnega udarca. Posvojenka, ki sta jo s soprogom tako ljubila, jima je ušla od doma v zgodnjih letih. Predala se je življenju svoje prave matere, prostituciji. Oba krušna starša sta bila zelo prizadeta, globoko potrta, a sta udarec prenašala vdano in s pravim človeškim dostojanstvom.
Pripis: Ne vem, zakaj je mamica kupovala klobuke v Ljubljani. Obleke si je dala šivat v Zagrebu. Tudi poročna obleka je bila narejena v Zagrebu, citronasto zelen klobuk je seveda naredila modistinja Stana. Razume se, da je bil poročni klobuk popolnoma iste barve kot svetlo citronasta georget svila poročne obleke.
