Vstajal sem ob pol osmih, pred večerom. Malo zgodaj za nočni šiht, a ravno prav, da se še v postelji razkadi nejevolja. Tudi nocoj bom izginil s kamaradi tristo metrov pod zemljo. Delo mora teči. Vsi moramo dati svoj doprinos. Več premoga - več energije! Vsak dan. Vsako dopoldne. Vsako popoldne. Vsako noč. Vse šihte. Do penzije.
V dolgih gatah, kljub avgustu, z lahti na kolenih in z dlanmi pod brado, se počasi spravljam k sebi. Ona me je zbudila z ropotanjem. Danes še posebej na glas. Vešda! Jezna je. Pili smo. Dva šihta me ni bilo. Ponoči v jami, dopoldne v gostilni. Popoldne v postelji. Ponoči nazaj na šiht. Pa kaj! Saj je bil petnajsti avgust. Plača!
Hm. Kaj bo za večerjo? Čežana in šmarn? Mmm.
Vstal sem. Odprl okno. Šum ugašanja dneva je pronical vame. Okoli vogala je prineslo vonj po čežani. Ja. Dala jo je hladiti na kuhinjsko okno. Mmm. Ve. Ve, da mi na mačka paše čežana. Ravno prav ohlajena. Da ni ne topla, ne mrzla. Mlačna. Mmm.
V kuhinji cimet in klinčki. Čežana je na oknu. Nič nisem rekel. Ona je gledala proč. Videl sem jo samo v rit, ko je šla ven.
Tišina. Cimet in klinčki. Čežano pojem. Pogoltam. Šmarna se ne dotaknem. Pacat je. Lahko bi bruhal. Samo - ne zaradi šmarna. Zaradi piva!
Ne bom je čakal, da ji rečem ‘adijo’. Naj se zmuha. Jutri bo že bolje in kmalu bo konec tedna. Za nočno pride dopoldanska smena. V torek ali sredo se bo proti polnoči stisnila k meni. Topla. Na mehko ziziko ji bom položil kraspavo roko, med nogami mi bo toplota dvignila kurca, da ga bom lahko porinil v kosmato in mokro pičko. V temi. Malo bova vzdihovala, ona bo zastokala. Potem se bova zvalila vsak na svojo stran in zaspala. Kot angelčka.
Saj bo prišel drugi teden, danes pa ne bom silil vanjo. Naj se zmuha.
Oblečem srajco, zategnem pas na hlačah, obujem ponošene šolne, primem jopo, potegnem kapo na čelo. Zunaj me pričaka kolo, nemarno prislonjeno na zid. Vržem jopo čez krmilo,
zajaham bicikel in kmalu zavijem s ceste na bližnjico. Na stezo med njivami. Gume gladko tečejo po zbiti, zvoženi zemlji, obrobljeni s potlačeno travo. Pod manjšo vzpetino obstanem. Nocoj imam čas. Z obema rokama se naslonim na krmilo in porinem. Krvava rdečica na zahodu se je prelila v temno, zamolklo modrino. Začelo se je prižigati na stotine zvezd. Vsak pogled navzgor je razkril več žarečih pik na vse bolj temni podlagi. Črički in kobilice škripajo v travi. Toplota puhti iz zemlje in dviga gobast vonj.
Obstanem. Skozi nos potegnem sapo na vsa pljuča. Res sem zgoden. Porinem bicikel s poti, razgrnem jopo v travo in se zleknem nanjo. Pod glavo potegnem kapo in se zazrem v prešpikano črnino.
Zvezde. Vsakomur pomenijo kaj drugega. Potnikom so vodnice. Drugim so samo drobne lučke. Za trgovce bi bile najbrž zlato. In molčijo. Zvezde molčijo. A med škrebljanjem poletne noči so se mi pričele hihitati! Ko bi imel dolgo palico, bi potrkal v nebo in usule bi se name, kot zlati dež!
Kdo bi vedel. Zaradi vonja? Čričkov? Zvezd? Med nogami mi je pričelo kipeti in roka je odprla šlic. Prijel sem debeluharja. Potegnil sem ga pred ves nebesni svod ter ga počasi gladil. Mmm. Ko sem začutil seme, so se iz medenice zategnile tanke nitke naravnost v tiča, da je špricnil. Potem je zlezel vase in roka mi je omahnila. Zaspal sem kot angelček.
Bilo je trdo, ko sem se premražen zbudil, saj me zemlja ni več grela, temveč sesala mojo toploto. Zvezde se niso več hihitale. Žugale so mi. Ura je morala biti precej preko druge po polnoči. Trebuh je pričakoval malico.
»Hudič!« Dvignem zaroseno železje in zapeljem naprej proti šahtu. Mogoče bi raje pognal domov? Ne! Kaj bi si pa mislila? Da sem spet pil, namesto, da bi šel delat?
Pri vratarju je kazalo pol štirih. V jamo ne bom šel. Zdaj je prepozno.
Okence za razdeljevanje malic je zaprto s polko. Nikjer ni žive duše. Kaj naj rečem, da bom dobil dopust?
Ob petih zaspana ženska v beli ruti zaropota s polko. Poiščem blok za malico, se sklonim k lini, izberem par toplih kranjskih in četrt kile kruha. Zmlatim malico, nalijem čez dva deci kisle vode in nekajkrat glasno rignem.
Kaj naj rečem?
Ob šestih so prišli kamarati iz jame. Štajger je zavil v pisarno. Šel sem za njim. Ko se je obrnil, se je začuden zazrl vame:
»Od kod pa ti?«
»Če vam povem po pravici, mi tako ne boste verjeli.«
Premeril me je in čez obraz se mu je razlezel širok nasmeh.
»Najbrž da res ne!«
»Če bi mi lahko pisali za sinoči dopust… ?«
»Ker si tak kerlc, ti bom pisal kar šiht! Ti pa glej, da se ne bo ponovilo! Pa ženko tud’ porihtaj doma!«
Umaknil sem pogled, sklonil glavo in zagledal... Pod šlicem sem imel na hlačnici dva velika bela fleka. Hitro sem zapustil pisarno in spet zaslišal tisto hihitanje.
Vstajal sem ob pol osmih, pred večerom. Malo zgodaj za nočni šiht, a ravno prav, da se še v postelji razkadi nejevolja. Tudi nocoj bom izginil s kamaradi tristo metrov pod zemljo. Delo mora teči. Vsi moramo dati svoj doprinos. Več premoga - več energije! Vsak dan. Vsako dopoldne. Vsako popoldne. Vsako noč. Vse šihte. Do penzije.
V dolgih gatah, kljub avgustu, z lahti na kolenih in z dlanmi pod brado, se počasi spravljam k sebi. Ona me je zbudila z ropotanjem. Danes še posebej na glas. Vešda! Jezna je. Pili smo. Dva šihta me ni bilo. Ponoči v jami, dopoldne v gostilni. Popoldne v postelji. Ponoči nazaj na šiht. Pa kaj! Saj je bil petnajsti avgust. Plača!
Hm. Kaj bo za večerjo? Čežana in šmarn? Mmm.
Vstal sem. Odprl okno. Šum ugašanja dneva je pronical vame. Okoli vogala je prineslo vonj po čežani. Ja. Dala jo je hladiti na kuhinjsko okno. Mmm. Ve. Ve, da mi na mačka paše čežana. Ravno prav ohlajena. Da ni ne topla, ne mrzla. Mlačna. Mmm.
V kuhinji cimet in klinčki. Čežana je na oknu. Nič nisem rekel. Ona je gledala proč. Videl sem jo samo v rit, ko je šla ven.
Tišina. Cimet in klinčki. Čežano pojem. Pogoltam. Šmarna se ne dotaknem. Pacat je. Lahko bi bruhal. Samo - ne zaradi šmarna. Zaradi piva!
Ne bom je čakal, da ji rečem ‘adijo’. Naj se zmuha. Jutri bo že bolje in kmalu bo konec tedna. Za nočno pride dopoldanska smena. V torek ali sredo se bo proti polnoči stisnila k meni. Topla. Na mehko ziziko ji bom položil kraspavo roko, med nogami mi bo toplota dvignila kurca, da ga bom lahko porinil v kosmato in mokro pičko. V temi. Malo bova vzdihovala, ona bo zastokala. Potem se bova zvalila vsak na svojo stran in zaspala. Kot angelčka.
Saj bo prišel drugi teden, danes pa ne bom silil vanjo. Naj se zmuha.
Oblečem srajco, zategnem pas na hlačah, obujem ponošene šolne, primem jopo, potegnem kapo na čelo. Zunaj me pričaka kolo, nemarno prislonjeno na zid. Vržem jopo čez krmilo,
zajaham bicikel in kmalu zavijem s ceste na bližnjico. Na stezo med njivami. Gume gladko tečejo po zbiti, zvoženi zemlji, obrobljeni s potlačeno travo. Pod manjšo vzpetino obstanem. Nocoj imam čas. Z obema rokama se naslonim na krmilo in porinem. Krvava rdečica na zahodu se je prelila v temno, zamolklo modrino. Začelo se je prižigati na stotine zvezd. Vsak pogled navzgor je razkril več žarečih pik na vse bolj temni podlagi. Črički in kobilice škripajo v travi. Toplota puhti iz zemlje in dviga gobast vonj.
Obstanem. Skozi nos potegnem sapo na vsa pljuča. Res sem zgoden. Porinem bicikel s poti, razgrnem jopo v travo in se zleknem nanjo. Pod glavo potegnem kapo in se zazrem v prešpikano črnino.
Zvezde. Vsakomur pomenijo kaj drugega. Potnikom so vodnice. Drugim so samo drobne lučke. Za trgovce bi bile najbrž zlato. In molčijo. Zvezde molčijo. A med škrebljanjem poletne noči so se mi pričele hihitati! Ko bi imel dolgo palico, bi potrkal v nebo in usule bi se name, kot zlati dež!
Kdo bi vedel. Zaradi vonja? Čričkov? Zvezd? Med nogami mi je pričelo kipeti in roka je odprla šlic. Prijel sem debeluharja. Potegnil sem ga pred ves nebesni svod ter ga počasi gladil. Mmm. Ko sem začutil seme, so se iz medenice zategnile tanke nitke naravnost v tiča, da je špricnil. Potem je zlezel vase in roka mi je omahnila. Zaspal sem kot angelček.
Bilo je trdo, ko sem se premražen zbudil, saj me zemlja ni več grela, temveč sesala mojo toploto. Zvezde se niso več hihitale. Žugale so mi. Ura je morala biti precej preko druge po polnoči. Trebuh je pričakoval malico.
»Hudič!« Dvignem zaroseno železje in zapeljem naprej proti šahtu. Mogoče bi raje pognal domov? Ne! Kaj bi si pa mislila? Da sem spet pil, namesto, da bi šel delat?
Pri vratarju je kazalo pol štirih. V jamo ne bom šel. Zdaj je prepozno.
Okence za razdeljevanje malic je zaprto s polko. Nikjer ni žive duše. Kaj naj rečem, da bom dobil dopust?
Ob petih zaspana ženska v beli ruti zaropota s polko. Poiščem blok za malico, se sklonim k lini, izberem par toplih kranjskih in četrt kile kruha. Zmlatim malico, nalijem čez dva deci kisle vode in nekajkrat glasno rignem.
Kaj naj rečem?
Ob šestih so prišli kamarati iz jame. Štajger je zavil v pisarno. Šel sem za njim. Ko se je obrnil, se je začuden zazrl vame:
»Od kod pa ti?«
»Če vam povem po pravici, mi tako ne boste verjeli.«
Premeril me je in čez obraz se mu je razlezel širok nasmeh.
»Najbrž da res ne!«
»Če bi mi lahko pisali za sinoči dopust… ?«
»Ker si tak kerlc, ti bom pisal kar šiht! Ti pa glej, da se ne bo ponovilo! Pa ženko tud’ porihtaj doma!«
Umaknil sem pogled, sklonil glavo in zagledal... Pod šlicem sem imel na hlačnici dva velika bela fleka. Hitro sem zapustil pisarno in spet zaslišal tisto hihitanje.
