SKICA ZA PORTRET UMETNIKA KOT PREPROSTEGA MOŠKEGA PETDESETIH LET
V naslanjaču berem knjigo Jamesa Joycea Umetnikov mladostni portret.
Na glas preberem zadnje vrstice iz knjige, se globoko oddahnem in knjigo odložim, ali pa mi pade iz rok.
Deset let ga je pisal!?
In zdaj sem ga prebral še jaz. Joycea. Končno. Muka.
Od začetka avgusta sem ga mrcvaril na nočni omarici.
Najmanj stokrat mi je knjiga padla z rok, ker sem zaspal.
Umetnikov mladostni portret.
Že dolgo sem ga imel na piki, čeprav se mi upirajo velika klasična dela, ki jih človek, pisatelj, bojda MORA prebrati.
Ampak, sem si rekel, ne bo me več nihče.
Bom prebral Joycea.
A je res pisal tako dobro, ali so ga kritiki postavili tja, kjer je.
In sem ga bral.
Bral. Bral.
List za listom.
Z muko.
Dokler nisem prišel do tiste pridige.
Ha!
Fantazija!
Neskončnost peklenskih muk!
Vau. To pa je!
Muka je izginila.
In potem naprej. Brez goljufanja in preskakovanja listov.
Bumf. Spet je padla dol.
Okej, jutri gremo dalje.
In sem počasi, res skrajno počasi, kot da bi jo črkoval, prilezel do konca. In zdaj?
Ja nič!
Zdaj sem bolj pozoren.
Zdaj takoj zapišem svoje občutke.
Prebrem knjigo, si ustvarim mnenje in zapišem.
Da ne pozabim!
Prej, preden preberem spremno besedo!
(Vzamem beležko, nalivnik in pišem: »Avgust 2008, James Joyce, Umetnikov mladostni portret (individualna svoboda: opis pekla!!!)
Svoboda je vedno individualna.«
Mislim. Kakšno flancanje! To je vse, kar sem zapisal?
In danes je 10 oktober.
Dva meseca za ušivih 240 strani. Res da drobnega tiska, pa vseeno.
In vse, kar sem znal ob tako pomembnem romanu napisati je sintagma »individualna svoboda«.
---
Vzamem knjigo in nadaljujem z branjem spremne besede. Tam, kjer je opisan postanek Joycea v Ljubljani. Dobro James se je drugo jutro res odpeljal naprej, v Trst, a pri nas je vseeno tako, da če hočeš preživeti kot umetnik, ali se vsaj delati, da živiš od umetnosti, moraš ostati v Ljubljani.
In to je to.
Jaz namreč sem umetnik in sem se tega natančno zavedel nekega zimskega večera v prvi polovici osemdesetih let, ko nas je literarno gibanje pri ZKOS povabilo na literarni večer v okroglo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljano. Tam so bili vsi mladi upi: Lainšček , Vincetič, Dolenc, Frančič, Vidmarjeva in Svetinova, Jenstrle, Blatnik, Žabot, Bedrač, jaz, he, he,...
Malo sem bil sramežljiv, večer se je načrtovano zavlekel pozno v noč in jaz sem nameraval prespati v Ljubljani in zjutraj z avtobusom lepo domov, v Šoštanj.
Posteljo sem imel rezervirano v gostilni Mrak.
Takrat je Ivan še živel in najbrž je Dragica Breskvar mislila, da se bom na kakšnem hodniku, ko si bom šel umivati zobe, srečal z velikim piscem dram. Pa se nisem, je naneslo drugače. Sem šel že tisti večer domov.
Nisem taval po Ljubljani, kot James Joyce.
Ali pa bi moral v Trst. Kot on?
Ma ne ... moral bi ostati v Ljubljani.
Pri Mraku.
Dragica je vse lepo uredila, a jaz sem šel raje domov.
S taksijem.
Čeprav sem bil brez cvenka, kot Joyce.
Še slabše. Joyce je imel s sabo mlado ženo.
Moja je spala doma. V Šoštanju.
Sem jo moral zbuditi.
Da mi je dala pet jurjev, kolikor mi je zmanjkalo za taksi.
In kaj če ne bi šel domov?
In bi kar ostal v centru slovenske kulture.
V Ljubljani.
Za večno.
Pri Mraku?
Pri Mraku bi pisal drame!
Bil bi kot Ivan Mrak in pri Mraku pisal drame.
Pisal, pisal, pisal.
Skrip, skrip, skrip,
s penkalom, jasno, saj takrat še ni bilo
računalnikov.
Pisal bi kritične drame o napakah političnega sistema,
čeprav je bil socialnem pa komunizem, pa teror, pa sranje v Češki, vdor Rusov v Prago, študentski nemiri, hipiji, gospodarska reforma Rankoviča, velenjske knape so odpuščali, da so šli s trebuhom za kruhom v Koper, a to je druga zgodba.
Al pa tud ne. Če bi ostal v Ljubljani, se je ziher ne bi spomnil. Te druge zgodbe. Tako pa je ostala v spominu. Predvsem knapi.
Torej: sem moral takrat nazaj v Šoštanj. Ne v Trst!
Domov, med knape. Za šest let v jamo.
Tristo metrov pod zemljo!
Zato sem moral iz Ljubljane.
Da sem ostal umetnik.
Joyce je tudi vedel, da mora naprej.
Jaz pa nazaj!
Zato, da sem lahko napisal to eno, pomembno knjigo!
Pomembno za slovensko literarno zgodovino seveda, čeprav tega stroka še ni ugotovila ... Nihče ne ve.
Jaz vem.
In naslednja, bo še boljša. Roman. O dveh bratih.
Samo da sem se zaradi tega, še nenapisanega romana zafrknil, ker sem prebiral Joycea. Moral bi še enkrat prebrati Sliko Doriana Graya.
To je to!
Vzamem Sliko Dorina Graya in preberem dva prva stavka.
Potem se zleknem po stolu, roki mi omahneta, knjiga pade na tla.
Zaspim.
V naslanjaču berem knjigo Jamesa Joycea Umetnikov mladostni portret.
Na glas preberem zadnje vrstice iz knjige, se globoko oddahnem in knjigo odložim, ali pa mi pade iz rok.
Deset let ga je pisal!?
In zdaj sem ga prebral še jaz. Joycea. Končno. Muka.
Od začetka avgusta sem ga mrcvaril na nočni omarici.
Najmanj stokrat mi je knjiga padla z rok, ker sem zaspal.
Umetnikov mladostni portret.
Že dolgo sem ga imel na piki, čeprav se mi upirajo velika klasična dela, ki jih človek, pisatelj, bojda MORA prebrati.
Ampak, sem si rekel, ne bo me več nihče.
Bom prebral Joycea.
A je res pisal tako dobro, ali so ga kritiki postavili tja, kjer je.
In sem ga bral.
Bral. Bral.
List za listom.
Z muko.
Dokler nisem prišel do tiste pridige.
Ha!
Fantazija!
Neskončnost peklenskih muk!
Vau. To pa je!
Muka je izginila.
In potem naprej. Brez goljufanja in preskakovanja listov.
Bumf. Spet je padla dol.
Okej, jutri gremo dalje.
In sem počasi, res skrajno počasi, kot da bi jo črkoval, prilezel do konca. In zdaj?
Ja nič!
Zdaj sem bolj pozoren.
Zdaj takoj zapišem svoje občutke.
Prebrem knjigo, si ustvarim mnenje in zapišem.
Da ne pozabim!
Prej, preden preberem spremno besedo!
(Vzamem beležko, nalivnik in pišem: »Avgust 2008, James Joyce, Umetnikov mladostni portret (individualna svoboda: opis pekla!!!)
Svoboda je vedno individualna.«
Mislim. Kakšno flancanje! To je vse, kar sem zapisal?
In danes je 10 oktober.
Dva meseca za ušivih 240 strani. Res da drobnega tiska, pa vseeno.
In vse, kar sem znal ob tako pomembnem romanu napisati je sintagma »individualna svoboda«.
---
Vzamem knjigo in nadaljujem z branjem spremne besede. Tam, kjer je opisan postanek Joycea v Ljubljani. Dobro James se je drugo jutro res odpeljal naprej, v Trst, a pri nas je vseeno tako, da če hočeš preživeti kot umetnik, ali se vsaj delati, da živiš od umetnosti, moraš ostati v Ljubljani.
In to je to.
Jaz namreč sem umetnik in sem se tega natančno zavedel nekega zimskega večera v prvi polovici osemdesetih let, ko nas je literarno gibanje pri ZKOS povabilo na literarni večer v okroglo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljano. Tam so bili vsi mladi upi: Lainšček , Vincetič, Dolenc, Frančič, Vidmarjeva in Svetinova, Jenstrle, Blatnik, Žabot, Bedrač, jaz, he, he,...
Malo sem bil sramežljiv, večer se je načrtovano zavlekel pozno v noč in jaz sem nameraval prespati v Ljubljani in zjutraj z avtobusom lepo domov, v Šoštanj.
Posteljo sem imel rezervirano v gostilni Mrak.
Takrat je Ivan še živel in najbrž je Dragica Breskvar mislila, da se bom na kakšnem hodniku, ko si bom šel umivati zobe, srečal z velikim piscem dram. Pa se nisem, je naneslo drugače. Sem šel že tisti večer domov.
Nisem taval po Ljubljani, kot James Joyce.
Ali pa bi moral v Trst. Kot on?
Ma ne ... moral bi ostati v Ljubljani.
Pri Mraku.
Dragica je vse lepo uredila, a jaz sem šel raje domov.
S taksijem.
Čeprav sem bil brez cvenka, kot Joyce.
Še slabše. Joyce je imel s sabo mlado ženo.
Moja je spala doma. V Šoštanju.
Sem jo moral zbuditi.
Da mi je dala pet jurjev, kolikor mi je zmanjkalo za taksi.
In kaj če ne bi šel domov?
In bi kar ostal v centru slovenske kulture.
V Ljubljani.
Za večno.
Pri Mraku?
Pri Mraku bi pisal drame!
Bil bi kot Ivan Mrak in pri Mraku pisal drame.
Pisal, pisal, pisal.
Skrip, skrip, skrip,
s penkalom, jasno, saj takrat še ni bilo
računalnikov.
Pisal bi kritične drame o napakah političnega sistema,
čeprav je bil socialnem pa komunizem, pa teror, pa sranje v Češki, vdor Rusov v Prago, študentski nemiri, hipiji, gospodarska reforma Rankoviča, velenjske knape so odpuščali, da so šli s trebuhom za kruhom v Koper, a to je druga zgodba.
Al pa tud ne. Če bi ostal v Ljubljani, se je ziher ne bi spomnil. Te druge zgodbe. Tako pa je ostala v spominu. Predvsem knapi.
Torej: sem moral takrat nazaj v Šoštanj. Ne v Trst!
Domov, med knape. Za šest let v jamo.
Tristo metrov pod zemljo!
Zato sem moral iz Ljubljane.
Da sem ostal umetnik.
Joyce je tudi vedel, da mora naprej.
Jaz pa nazaj!
Zato, da sem lahko napisal to eno, pomembno knjigo!
Pomembno za slovensko literarno zgodovino seveda, čeprav tega stroka še ni ugotovila ... Nihče ne ve.
Jaz vem.
In naslednja, bo še boljša. Roman. O dveh bratih.
Samo da sem se zaradi tega, še nenapisanega romana zafrknil, ker sem prebiral Joycea. Moral bi še enkrat prebrati Sliko Doriana Graya.
To je to!
Vzamem Sliko Dorina Graya in preberem dva prva stavka.
Potem se zleknem po stolu, roki mi omahneta, knjiga pade na tla.
