Ljubim te, življenje,
ko dan potrka mi
na misli budne,
ko temna noč zatisne
veke trudne.
Ljubim te -
v veselju, trpljenju,
od bogvekdaj,
ljubim te, življenje,
na vekomaj.
Ljubim te...
POLETJE
Uživam poletje na sončni jasi.
Sedim za mizo, v rokah držim svinčnik
in mojstrim se v pisanju. Niso špasi,
da mi je sonce opeklo zatilnik.
Medtem ko veter boža barvo kože,
vdihavam čist zrak in vonj neke rože.
Zeleno žari domači vrt. Cvetje
šepeče. Nahajam se v rajski družbi.
Zakaj pišem, če pišem? Nisem v službi.
Od zemlje do neba ljubim poletje.
VELIKA SREČA
Začenjam dan s svetlobo jutra,
ki zjutraj zgodaj me zbudi.
Kot kava, kruh in malce putra
prijazno jutro se mi zdi.
Velika sreča je že to,
ko trka na vrata nekdo,
ko vnukinj a poljubi me.
V blestečem svetlobnem navalu
obljublja, da pride spet kmalu.
V vedrini zavriska srce.
DOVOLJ JE, DA VEM
Kar je bilo, kaj bo,
zares ni važno.
Vdihavam čist zrak
in mislim na sebe.
Oblečem toplo
obleko zakmašno,
oblečem pulover,
da me ne zebe.
?ivljenje ljubim
in nisem na zgubi,
dovolj je, da vem,
da knjiga me snubi.
Dokler še svetijo
moje luči,
vsrkavam žlahtni
besedni napoj
in krhko srce
oživi takoj.
Tajinstveni glas
prežene skrbi
BESEDA GREJE
V jesenskem času pravzaprav,
ko neopaženo živim
in v prsih stiska me bavbav,
svetlobi dneva bolj sledim.
Na mizo arniko položim,
z nasmeškom ustnice obkrožim,
vsrkavam niz besed za dušo.
Pozabim vse skrbi, gorje,
beseda greje mi srce.
Gasim z njo lakoto in sušo.
POSLASTEK SEZONE
Izbrala sem čas
za sprehod prek trav
v začetku julijske
neke nedelje.
Po shojenih stezah
širnih planjav
me pot v vinorodne
griče zapelje.
Med trtjem se sončni
žarki iskrijo
in žlahtne grozdne
jagode zorijo.
Žgolim kot mali otrok
in poskušam
z ljubeznijo polniti
prazen sodec.
Oči so bolj lačne
kot moj želodec.
Poslastek sezone
z očmi okušam.
PRIJATELJI
Prijatelji, naj vas
nikar ne čudi,
da mi na licih ne
cvete pomlad.
Življenja reka teče
dalje, tudi
ko je zimski čas in
v shrambi zaklad.
To je čas, ko srce
toplino nudi,
v prijetni družbi
pozabi na jad.
Prijatelji, pridite
kdaj pa kdaj,
spomin sega do prvih
let nazaj.
VISOKI JUBILEJ
V preteklost pogledam,
da vam povem
svojo lastno zgodbo,
moj diagram.
V prihodnost pogledam
m se zavem,
starejša za leto sem.
Vse imam.
Pa sem nihče.
In vem, da bo kar bo.
Zbledel spomin je še tu,
to je to.
Ostajam na tleh
in sebe poslušam.
V zoreči jeseni
bolj malo spim,
ob štirih zjutraj
se v sanjah zbudim.
Visoki jubilej
na sebi skušam.
LJUBIM TE
Ljubim te, življenje,
ko dan potrka mi
na misli budne,
ko temna noč zatisne
veke trudne.
Ljubim te -
v veselju, trpljenju,
od bogvekdaj,
ljubim te, življenje,
na vekomaj.
Ljubim te...
POLETJE
Uživam poletje na sončni jasi.
Sedim za mizo, v rokah držim svinčnik
in mojstrim se v pisanju. Niso špasi,
da mi je sonce opeklo zatilnik.
Medtem ko veter boža barvo kože,
vdihavam čist zrak in vonj neke rože.
Zeleno žari domači vrt. Cvetje
šepeče. Nahajam se v rajski družbi.
Zakaj pišem, če pišem? Nisem v službi.
Od zemlje do neba ljubim poletje.
VELIKA SREČA
Začenjam dan s svetlobo jutra,
ki zjutraj zgodaj me zbudi.
Kot kava, kruh in malce putra
prijazno jutro se mi zdi.
Velika sreča je že to,
ko trka na vrata nekdo,
ko vnukinj a poljubi me.
V blestečem svetlobnem navalu
obljublja, da pride spet kmalu.
V vedrini zavriska srce.
DOVOLJ JE, DA VEM
Kar je bilo, kaj bo,
zares ni važno.
Vdihavam čist zrak
in mislim na sebe.
Oblečem toplo
obleko zakmašno,
oblečem pulover,
da me ne zebe.
?ivljenje ljubim
in nisem na zgubi,
dovolj je, da vem,
da knjiga me snubi.
Dokler še svetijo
moje luči,
vsrkavam žlahtni
besedni napoj
in krhko srce
oživi takoj.
Tajinstveni glas
prežene skrbi
BESEDA GREJE
V jesenskem času pravzaprav,
ko neopaženo živim
in v prsih stiska me bavbav,
svetlobi dneva bolj sledim.
Na mizo arniko položim,
z nasmeškom ustnice obkrožim,
vsrkavam niz besed za dušo.
Pozabim vse skrbi, gorje,
beseda greje mi srce.
Gasim z njo lakoto in sušo.
POSLASTEK SEZONE
Izbrala sem čas
za sprehod prek trav
v začetku julijske
neke nedelje.
Po shojenih stezah
širnih planjav
me pot v vinorodne
griče zapelje.
Med trtjem se sončni
žarki iskrijo
in žlahtne grozdne
jagode zorijo.
Žgolim kot mali otrok
in poskušam
z ljubeznijo polniti
prazen sodec.
Oči so bolj lačne
kot moj želodec.
Poslastek sezone
z očmi okušam.
PRIJATELJI
Prijatelji, naj vas
nikar ne čudi,
da mi na licih ne
cvete pomlad.
Življenja reka teče
dalje, tudi
ko je zimski čas in
v shrambi zaklad.
To je čas, ko srce
toplino nudi,
v prijetni družbi
pozabi na jad.
Prijatelji, pridite
kdaj pa kdaj,
spomin sega do prvih
let nazaj.
VISOKI JUBILEJ
V preteklost pogledam,
da vam povem
svojo lastno zgodbo,
moj diagram.
V prihodnost pogledam
m se zavem,
starejša za leto sem.
Vse imam.
Pa sem nihče.
In vem, da bo kar bo.
Zbledel spomin je še tu,
to je to.
Ostajam na tleh
in sebe poslušam.
V zoreči jeseni
bolj malo spim,
ob štirih zjutraj
se v sanjah zbudim.
Visoki jubilej
na sebi skušam.
