Se ljubim z rosnim jutrom,
ne lenarim,
vsakdanjik z dobro voljo
občudujem
in modro vse probleme
obvladujem,
v zavetju doma v nove
dni krmarim.
Ujamem svoj trenutek,
da vrtnarim.
Vrtinčim lepe misli,
pesem snujem
besedne nize na papir
zlogujem.
Ljubeče s svojim časom
gospodarim.
S premislekom obnavljam
svoj spomin —
svetlobo spremljam hladno,
reko dni.
Življenje ljubim kakor
kruh iz peči.
V odmev notranji
je odprt spomin
— na vrtu se razrašča
siv pelin.
USPAVANKA
za bolno sestro
Ljubezni polno čašo
sanjaj zdaj.
Poslušaj bližnjo reko —
tiho teče,
kako se drevje sklanja
in šepeče!
Izbiraj pot in vonjaj
cvetni maj.
Odsev ljubezni tudi
drugim daj.
Prisluhni srcu svojemu,
kaj poreče,
za hip postoj — uživaj
kanček sreče,
zaupaj v sebe,
moraš, veš, zakaj.
Ugasni bledo luč
na svojem licu,
pij čašo sreče.
Z dna srca
zvenčeči sij na licu
se pozna.
Ne vdaj se, le prisluhni
duše klicu.
SOLZNA POT
O solzna pot, o zadnja pot,
od koder več vrnitve ni.
Ostaja v domu prazen kot.
O solzna pot, o zadnja pot.
In slišim hojo ven in not,
solze rosijo mi oči.
O solzna pot, o zadnja pot,
od koder več vrnitve ni.
SONČNI ŽAREK
Priljubljen bil je,
vrli mož,
predragi oče,
roža rož.
Z železnim plugom
je oral,
pridelek v kaščo
shranjeval.
Trenutek sreče
je ujel —
z družino svojo
kdaj zapel.
vzravnal se je,
kozarček spil.
In z vnemo glasno
zatrdil:
»Brez žuljev kruha ni!«
Predragi oče,
mirno spi!
Kot sončni žarek
večen si.
PRAZNINA
Kako si, hiša, strašno prazna!
Nikjer več tebe, mama, ni.
Nekoč bila si vsa prijazna.
Kako si, hiša, strašno prazna!
Sivina je povsod opazna,
otožna, tuja zdaj si ti.
Kako si, hiša, strašno prazna.
Nikjer več tebe, mama, ni.
KAPLJA V REKI
Drobna
kaplja v reki
sem. Življenje teče,
še utira rečno strugo
z vnemo.
Ljubim
nova jutra
z neutrudno voljo.
Knjigi dala sem ljubezen
svojo.
ZVONKI SPOMIN
Budim se v jutro zvonkega spomina
ljubeče kri pozvanja mi v ušesu,
kot struna v ritmu stiha bdi v telesu,
se vrača, z lic šepeče mi vedrina.
Življenja reko svetli mi jasnina,
ohranjam to svetlobo v večnem plesu,
budim se v jutro zvonkega spomina,
ljubeče kri pozvanja mi v ušesu.
Molitev ves večer žebra tišina.
Spominja me na svetle dni ob kresu:
pijan je dan in blag, kot ob slovesu.
V zatišju dni lenobno spi praznina —
budim se v jutro zvonkega spomina
VRTNARIM
Se ljubim z rosnim jutrom,
ne lenarim,
vsakdanjik z dobro voljo
občudujem
in modro vse probleme
obvladujem,
v zavetju doma v nove
dni krmarim.
Ujamem svoj trenutek,
da vrtnarim.
Vrtinčim lepe misli,
pesem snujem
besedne nize na papir
zlogujem.
Ljubeče s svojim časom
gospodarim.
S premislekom obnavljam
svoj spomin —
svetlobo spremljam hladno,
reko dni.
Življenje ljubim kakor
kruh iz peči.
V odmev notranji
je odprt spomin
— na vrtu se razrašča
siv pelin.
USPAVANKA
za bolno sestro
Ljubezni polno čašo
sanjaj zdaj.
Poslušaj bližnjo reko —
tiho teče,
kako se drevje sklanja
in šepeče!
Izbiraj pot in vonjaj
cvetni maj.
Odsev ljubezni tudi
drugim daj.
Prisluhni srcu svojemu,
kaj poreče,
za hip postoj — uživaj
kanček sreče,
zaupaj v sebe,
moraš, veš, zakaj.
Ugasni bledo luč
na svojem licu,
pij čašo sreče.
Z dna srca
zvenčeči sij na licu
se pozna.
Ne vdaj se, le prisluhni
duše klicu.
SOLZNA POT
O solzna pot, o zadnja pot,
od koder več vrnitve ni.
Ostaja v domu prazen kot.
O solzna pot, o zadnja pot.
In slišim hojo ven in not,
solze rosijo mi oči.
O solzna pot, o zadnja pot,
od koder več vrnitve ni.
SONČNI ŽAREK
Priljubljen bil je,
vrli mož,
predragi oče,
roža rož.
Z železnim plugom
je oral,
pridelek v kaščo
shranjeval.
Trenutek sreče
je ujel —
z družino svojo
kdaj zapel.
vzravnal se je,
kozarček spil.
In z vnemo glasno
zatrdil:
»Brez žuljev kruha ni!«
Predragi oče,
mirno spi!
Kot sončni žarek
večen si.
PRAZNINA
Kako si, hiša, strašno prazna!
Nikjer več tebe, mama, ni.
Nekoč bila si vsa prijazna.
Kako si, hiša, strašno prazna!
Sivina je povsod opazna,
otožna, tuja zdaj si ti.
Kako si, hiša, strašno prazna.
Nikjer več tebe, mama, ni.
KAPLJA V REKI
Drobna
kaplja v reki
sem. Življenje teče,
še utira rečno strugo
z vnemo.
Ljubim
nova jutra
z neutrudno voljo.
Knjigi dala sem ljubezen
svojo.
ZVONKI SPOMIN
Budim se v jutro zvonkega spomina
ljubeče kri pozvanja mi v ušesu,
kot struna v ritmu stiha bdi v telesu,
se vrača, z lic šepeče mi vedrina.
Življenja reko svetli mi jasnina,
ohranjam to svetlobo v večnem plesu,
budim se v jutro zvonkega spomina,
ljubeče kri pozvanja mi v ušesu.
Molitev ves večer žebra tišina.
Spominja me na svetle dni ob kresu:
pijan je dan in blag, kot ob slovesu.
V zatišju dni lenobno spi praznina —
budim se v jutro zvonkega spomina
