Pot je že strma, ne uide mi,
tja, kamor vodi, se nič ne mudi.
OBČUDUJEM pomladno cvetenje drevja, bohotenje trobentic, zvončkov, marjetic, dišečih vijolic. Občudujoče gledam naravo, čebeljo delavnost in otroško veselje. Dobro mi je, razmišljam.
Cvetna pomlad barvita lepota se svetlobno naseli v moje srce in možgane s kančkom ljubezni in sreče za jutri.
S kakšnim užitkom na svojem vrtu rijem v zemljo. Drezam in rahljam umazano prst, sadim čebulček, presajam rože in dišeče paradižnikove sadike.
Med delom pojem hvalnice stvarjenju.
Začnem s pesmijo: »Štejem sedemdeset in pet ali več let. Ne počutim se slabo, a tudi dobro ne ...«
Mitski glas pozna mojo preteklost in zgodovino, ki jo hranim za nas v svojih zgodbah in pesmih.
Vem, kaj pomeni biti zguban, vendar ne ovenel. Počutim se mlada, čeprav sem stara in dobro vem, kaj bo sledilo.
Ne dam se zlahka spremeniti v prah.
Vsako pomlad prikličem neuničljivo moč, neuničljivo dušo duha, ki se sicer lahko rani in zboli.
Ne govorim o pravljici, marveč o resničnem življenju.
Sem živa in ustvarjalna sama po sebi. Se zdaleč nisem podobna kaki junakinji romantičnih spisov.
Našla sem pot, da torej živim in izražam, kar sem spoznala med spustom in dvigom k sebstvu. živim skladno s tem, kar sem. Ne trudim se biti, kar nisem.
Kratkovidni trdijo, da smo starejši ljudje poguba za družbo. Toda skozi stoletja se je pokazalo, da biti star sicer pomeni stati na robu, a tudi, da zagotovo prispevamo nekaj izvirnega, koristnega in osupljivega svoji kulturi.
Poznam svobodo gibanja in govora, svobodo, da se razjezim, veselim in ustvarjam.
Koreninsko zalogo, osnovo, izvirni del srkam iz globin uma, iz globin znotraj duše. Globok intuitivni jaz hranim tako, da ga poslušam in delujem po njegovih nasvetih.
Živim v času, kjer ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Zaupam sebi, da bom modro opravila svoje delo in bo vse tako kot mora biti.
V meni tli preroška napoved: »Življenje je podobno ogromni reki, ki se deli na dva toka. Eden vodi do zdravja in sreče. Drugi pa teče v nasprotno smer in nosi bolezen in nesrečo.«
Držim se pravila, da pozitivne misli vplivajo na moje zdravje in srečo. Zato usmerjam svoj um na svetlo stran. Zjutraj, ko se zbudim in zvečer pred spanjem v sebi ponavljam: "Meni je dobro. Imam. dobro zdravje. Počutim se bolje in vse bolje."
Menim, če bom živela premišljeno in modro, uspeh ne bo izostal. Upam, da bom še dolgo dolgo zdrava in srečna. Namesto tablet uživam sveži zrak, zdravo prehrano in čudežne domače čaje.
Z vso svežino živim sedanji trenutek, ki je drobce večnosti. razpletam. lastne občutke, zakaj in kako je življenje treba živeti. Ko razpletam. niti teh skrivnosti, pridobivam znanje o Usodi in Času, času za vsako stvar, o težavnih in prijetnih obdobjih. Vsak dan si zapolnim s čim lepim, dobrohotnim, veselim in koristnim.
Moj oče je večkrat citiral star rek: »Nevednost je ne vedeti ničesar in čutiti privlačnost dobrega. Nedolžnost je vedeti vse, a kljub temu čutiti privlačnost dobrega.«
Razplesti ta rek pomeni, da prisluhnemo notranjemu glasu, in ga odčitamo tako, da smo srečni.
Tovrstno izročilo je izjemno bogato. Zdravi rane.
Moja opazovanja in izkustva v minulih sedemdesetih in nekaj letih so me navedla k prepričanju, da vsak človek ne glede na položaj ali življenjsko obdobje, potrebuje psihološko in duhovno mož, da bi napredoval počasi, pa tudi ob vetrovih, ki občasno zapihajo v vsakem. življenju. Prepričana sem, da vdanost in usmerjenost na naravo duše predstavljata ključno moč.
Pridobivanje moči z besedami, molitvijo ali drugače, izhaja iz veličine, ki leži v duši. Vez, ki jo stkem z naravo, me obdari z obiljem idej, življenjskih načrtov, barv in podob.
Ostaja mi le centimeter življenja in ne vem, kaj me čaka. Najpomembnejše je vztrajati, zdržati in ohranjati ustvarjalnost, samoto, čas, da sem in delam.
Začenjam novo obdobje vračanja k sebi: sprejem svoje enkratne duše, ki mi prišepne, da bi razumela. da sem taka, kakršna sem,
Med premišljujočim življenjem, čeprav se bližam proti potovanju »v onstran« nemara občasno ozrem, da bi ugotovila ali izmerila, kolikšno pot sem prehodila, se ne oziram zato, da bi se vrnila nazaj.
Leta zahtevajo svoje. Zdaj hodim po svoje in živim, po svoje. Vem le to, da bom živela do konca svojih dni.
Življenje / Smrt / Življenje.
Ponosna sem na starosvetnost svojega rodu in staroselske običaje,
Staroupokojenka sem, prepuščena procesu staranja, a v resnici preizkušam vzorec prenove. Pomlad je simbol preroda. Cvetoča pomlad je balzam smrtnim dušam, na prazniku življenja glavna jed.
Imam lepo, prijetno starost.
Berem knjige, gledam televizijo, hodim v gledališče, na izlete, enkrat letno v zdravilišče ali na daljše potovanje. Ukvarjam se s pisanjem proze in poezije, čem članica kulturnega društva Mariborska literarna družba, članica Univerze za tretje življenjsko obdobje v Celju in Lipa Domžale. Obiskujem literarne večere.
Ukvarjam se s pisanjem proze in poezije. Delam inventuro v svojem srcu, v svojem znanju, v metafizičnem svetu. Smisel besed odplavlja preteklost v sedanjost.
Če pišem knjigo, začutim, da živim v družbi med živimi, mrtvimi in še nerojenimi. To majhno razkošje si lahko privoščim,dokler uživam zdravo starost.
Moja prijateljica in zvesta znanka je knjiga. Sem kot knjižni molj, ki se zabubi v knjige, leposlovne, filozofske, strokovne in druge.
Zaljubljena v knjigo nisem zaradi tistega,, kar je naredila iz sebe, ampak tudi zaradi tistega, kar dela iz mene. Vonj po pisani besedi se mi je tako možno in globoko odtisnil v spomin, da sem še enkrat začela doživljati življenje, ki je že preteklost.
Knjiga je zaželena tudi kot okras na knjižni polici.
Če ujamem trenutek, z veseljem kaj napišem. Pisanje me drži pokonci. Pišem, kar mi je v tistem trenutku najbolj pri srcu. Pišem iz čistega veselja do ustvarjanja, iz bogastva življenja, ne iz obupne potrebe.
Vse pesmi so enako moje. šepetajo v različnih pesniških oblikah svojo melodijo. Rodile so se mi tri pesniške zbirke. Nič se ne da spremeniti. Lahko pišem le naslednjo zbirko pesmi.
Pišem v zgoščenem naboju sporočila. Iz občutka nepotešenosti izvira moja izpoved. Vsaka pesem je zgodba v malem.
Govorim iskreno; da! Mislim pozitivno. živim v sozvočju z naravo in s seboj. Ni me strah smrti.
Pot je že strma, ne uide mi, tja kamor vodi se nič ne mudi.
... in kaj naj bi že hotela, kaj bi želela? Med nebom in zemljo še bi rada živela.
»Oprosti,« vpraša Sreten. »Ali morda veš, kaj boš počela?«
Najbrž bom napisala še par pesmi, ki nimajo posebne zgodovine in zanje lahko rečem, da bodo jesenski cvet. Najbrž!
Pri založbi Drumac sem objavila povest Hoja za srečo in roman Nitke ljubezni. Za obe knjigi je napisal spremno besedo znani pisatelj Janez Švajneer.
Dve pesniški zbirki sta izšli pri Mariborski literarni družbi v zbirki Svetlin. Uredil in spremno besedo je napisal Marjan Pungartnik.
V samozaložbi je izšla pesniška zbirka So trenutki. Uredil in spremno besedo je napisal Drago Medved.
Za vse omenjene knjige je namreč treba povedati, da niso samo pika na i, temveč vsaka po svoje skuša čim bolj prikazati svet okoli nas, naj bo zmodeliran samo iz zemeljske gline ali stkan iz nadzemeljskih sanj.
Vsekakor sta mi pesniška zbirka Vrtnarim in Zorim kot ajda v veliko čast, to zdaj povem prav vsakomur, ki to skuša sprejeti z mehko dušo brez pomislekov. Marsikomu sem kakšno knjigo kar podarila ali mu. jo prodala po znižani ceni.
Ampak, niti deset knjig še nisem napisala. Do danes še ne. To Je šele sedma. Zdaj pa mi največ pomeni to, da sem zdrava upokojenka.
Sreten se vljudno nasmehne in spelje pogovor nazaj na trdna tla.
»Modri ljudje vedo, da niso so še stari, niso pa več mladi.«
Nikoli ne vemo, kaj vse se ima zgoditi, a sama verjamem, da se sleherni dan dogajajo dobre stvari. Prepričana sem, da je tako tudi, kadar se dogajajo slabe stvari.
Nekoč sem se bala, da bom vse pozabila, ko pa zdaj resnično vse pozabim, sem pozabila tudi na strah pred pozabljanjem.
»Petinsedemdeset let imam; spremenil sem se,« pravi Sreten.
»Vem,« mu. pritrjujem. »Pa tudi vse doma se postoriš, nisi pa več mlad, S teboj rada pokramljam. Vsi moji spomini so povezani s teboj.«
Sreten se nasmehne in reče: »Ne boj se slovesa, saj rad te imam in kaj naju. čaka, ker pač vem, koliko časa imava še na voljo.«
Občasno se pač zgodi, da sem. na srečen dan, kakršen je današnji, vseeno malce žalostna. Toda tako je pač življenje.
Oni dan sem sedela v jedilnici in brskala po svojem rokopisu. Poskušala sem najti pravi naslov, tak, ki bi na prvi pogled izrazil bistvo romana. Imela sem prižgan radio in moški glas je napovedal pesem »Za zmeraj mladi«. Prisluhnila sem ji. Bila je že stara in ne preveč vesela. Pel jo je Bob Dylan. Nisem se je spomnila iz svojih mlajših let. Morda zato, ker sem bila zaljubljena in mi je bil radio deseta briga. Ampak zdaj sem jo poslušala in zdelo se mi je, da poje tudi o meni. Za zmeraj mladi. Mar ne bi bil to lep naslov za moj roman?
Za zmeraj mladi.
Odlomek iz romana »Za zmeraj mladi«, ki bo izšel v kratkem pri Mariborski literarni družbi.
Pot je že strma, ne uide mi,
tja, kamor vodi, se nič ne mudi.
OBČUDUJEM pomladno cvetenje drevja, bohotenje trobentic, zvončkov, marjetic, dišečih vijolic. Občudujoče gledam naravo, čebeljo delavnost in otroško veselje. Dobro mi je, razmišljam.
Cvetna pomlad barvita lepota se svetlobno naseli v moje srce in možgane s kančkom ljubezni in sreče za jutri.
S kakšnim užitkom na svojem vrtu rijem v zemljo. Drezam in rahljam umazano prst, sadim čebulček, presajam rože in dišeče paradižnikove sadike.
Med delom pojem hvalnice stvarjenju.
Začnem s pesmijo: »Štejem sedemdeset in pet ali več let. Ne počutim se slabo, a tudi dobro ne ...«
Mitski glas pozna mojo preteklost in zgodovino, ki jo hranim za nas v svojih zgodbah in pesmih.
Vem, kaj pomeni biti zguban, vendar ne ovenel. Počutim se mlada, čeprav sem stara in dobro vem, kaj bo sledilo.
Ne dam se zlahka spremeniti v prah.
Vsako pomlad prikličem neuničljivo moč, neuničljivo dušo duha, ki se sicer lahko rani in zboli.
Ne govorim o pravljici, marveč o resničnem življenju.
Sem živa in ustvarjalna sama po sebi. Se zdaleč nisem podobna kaki junakinji romantičnih spisov.
Našla sem pot, da torej živim in izražam, kar sem spoznala med spustom in dvigom k sebstvu. živim skladno s tem, kar sem. Ne trudim se biti, kar nisem.
Kratkovidni trdijo, da smo starejši ljudje poguba za družbo. Toda skozi stoletja se je pokazalo, da biti star sicer pomeni stati na robu, a tudi, da zagotovo prispevamo nekaj izvirnega, koristnega in osupljivega svoji kulturi.
Poznam svobodo gibanja in govora, svobodo, da se razjezim, veselim in ustvarjam.
Koreninsko zalogo, osnovo, izvirni del srkam iz globin uma, iz globin znotraj duše. Globok intuitivni jaz hranim tako, da ga poslušam in delujem po njegovih nasvetih.
Živim v času, kjer ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Zaupam sebi, da bom modro opravila svoje delo in bo vse tako kot mora biti.
V meni tli preroška napoved: »Življenje je podobno ogromni reki, ki se deli na dva toka. Eden vodi do zdravja in sreče. Drugi pa teče v nasprotno smer in nosi bolezen in nesrečo.«
Držim se pravila, da pozitivne misli vplivajo na moje zdravje in srečo. Zato usmerjam svoj um na svetlo stran. Zjutraj, ko se zbudim in zvečer pred spanjem v sebi ponavljam: "Meni je dobro. Imam. dobro zdravje. Počutim se bolje in vse bolje."
Menim, če bom živela premišljeno in modro, uspeh ne bo izostal. Upam, da bom še dolgo dolgo zdrava in srečna. Namesto tablet uživam sveži zrak, zdravo prehrano in čudežne domače čaje.
Z vso svežino živim sedanji trenutek, ki je drobce večnosti. razpletam. lastne občutke, zakaj in kako je življenje treba živeti. Ko razpletam. niti teh skrivnosti, pridobivam znanje o Usodi in Času, času za vsako stvar, o težavnih in prijetnih obdobjih. Vsak dan si zapolnim s čim lepim, dobrohotnim, veselim in koristnim.
Moj oče je večkrat citiral star rek: »Nevednost je ne vedeti ničesar in čutiti privlačnost dobrega. Nedolžnost je vedeti vse, a kljub temu čutiti privlačnost dobrega.«
Razplesti ta rek pomeni, da prisluhnemo notranjemu glasu, in ga odčitamo tako, da smo srečni.
Tovrstno izročilo je izjemno bogato. Zdravi rane.
Moja opazovanja in izkustva v minulih sedemdesetih in nekaj letih so me navedla k prepričanju, da vsak človek ne glede na položaj ali življenjsko obdobje, potrebuje psihološko in duhovno mož, da bi napredoval počasi, pa tudi ob vetrovih, ki občasno zapihajo v vsakem. življenju. Prepričana sem, da vdanost in usmerjenost na naravo duše predstavljata ključno moč.
Pridobivanje moči z besedami, molitvijo ali drugače, izhaja iz veličine, ki leži v duši. Vez, ki jo stkem z naravo, me obdari z obiljem idej, življenjskih načrtov, barv in podob.
Ostaja mi le centimeter življenja in ne vem, kaj me čaka. Najpomembnejše je vztrajati, zdržati in ohranjati ustvarjalnost, samoto, čas, da sem in delam.
Začenjam novo obdobje vračanja k sebi: sprejem svoje enkratne duše, ki mi prišepne, da bi razumela. da sem taka, kakršna sem,
Med premišljujočim življenjem, čeprav se bližam proti potovanju »v onstran« nemara občasno ozrem, da bi ugotovila ali izmerila, kolikšno pot sem prehodila, se ne oziram zato, da bi se vrnila nazaj.
Leta zahtevajo svoje. Zdaj hodim po svoje in živim, po svoje. Vem le to, da bom živela do konca svojih dni.
Življenje / Smrt / Življenje.
Ponosna sem na starosvetnost svojega rodu in staroselske običaje,
Staroupokojenka sem, prepuščena procesu staranja, a v resnici preizkušam vzorec prenove. Pomlad je simbol preroda. Cvetoča pomlad je balzam smrtnim dušam, na prazniku življenja glavna jed.
Imam lepo, prijetno starost.
Berem knjige, gledam televizijo, hodim v gledališče, na izlete, enkrat letno v zdravilišče ali na daljše potovanje. Ukvarjam se s pisanjem proze in poezije, čem članica kulturnega društva Mariborska literarna družba, članica Univerze za tretje življenjsko obdobje v Celju in Lipa Domžale. Obiskujem literarne večere.
Ukvarjam se s pisanjem proze in poezije. Delam inventuro v svojem srcu, v svojem znanju, v metafizičnem svetu. Smisel besed odplavlja preteklost v sedanjost.
Če pišem knjigo, začutim, da živim v družbi med živimi, mrtvimi in še nerojenimi. To majhno razkošje si lahko privoščim,dokler uživam zdravo starost.
Moja prijateljica in zvesta znanka je knjiga. Sem kot knjižni molj, ki se zabubi v knjige, leposlovne, filozofske, strokovne in druge.
Zaljubljena v knjigo nisem zaradi tistega,, kar je naredila iz sebe, ampak tudi zaradi tistega, kar dela iz mene. Vonj po pisani besedi se mi je tako možno in globoko odtisnil v spomin, da sem še enkrat začela doživljati življenje, ki je že preteklost.
Knjiga je zaželena tudi kot okras na knjižni polici.
Če ujamem trenutek, z veseljem kaj napišem. Pisanje me drži pokonci. Pišem, kar mi je v tistem trenutku najbolj pri srcu. Pišem iz čistega veselja do ustvarjanja, iz bogastva življenja, ne iz obupne potrebe.
Vse pesmi so enako moje. šepetajo v različnih pesniških oblikah svojo melodijo. Rodile so se mi tri pesniške zbirke. Nič se ne da spremeniti. Lahko pišem le naslednjo zbirko pesmi.
Pišem v zgoščenem naboju sporočila. Iz občutka nepotešenosti izvira moja izpoved. Vsaka pesem je zgodba v malem.
Govorim iskreno; da! Mislim pozitivno. živim v sozvočju z naravo in s seboj. Ni me strah smrti.
Pot je že strma, ne uide mi, tja kamor vodi se nič ne mudi.
... in kaj naj bi že hotela, kaj bi želela? Med nebom in zemljo še bi rada živela.
»Oprosti,« vpraša Sreten. »Ali morda veš, kaj boš počela?«
Najbrž bom napisala še par pesmi, ki nimajo posebne zgodovine in zanje lahko rečem, da bodo jesenski cvet. Najbrž!
Pri založbi Drumac sem objavila povest Hoja za srečo in roman Nitke ljubezni. Za obe knjigi je napisal spremno besedo znani pisatelj Janez Švajneer.
Dve pesniški zbirki sta izšli pri Mariborski literarni družbi v zbirki Svetlin. Uredil in spremno besedo je napisal Marjan Pungartnik.
V samozaložbi je izšla pesniška zbirka So trenutki. Uredil in spremno besedo je napisal Drago Medved.
Za vse omenjene knjige je namreč treba povedati, da niso samo pika na i, temveč vsaka po svoje skuša čim bolj prikazati svet okoli nas, naj bo zmodeliran samo iz zemeljske gline ali stkan iz nadzemeljskih sanj.
Vsekakor sta mi pesniška zbirka Vrtnarim in Zorim kot ajda v veliko čast, to zdaj povem prav vsakomur, ki to skuša sprejeti z mehko dušo brez pomislekov. Marsikomu sem kakšno knjigo kar podarila ali mu. jo prodala po znižani ceni.
Ampak, niti deset knjig še nisem napisala. Do danes še ne. To Je šele sedma. Zdaj pa mi največ pomeni to, da sem zdrava upokojenka.
Sreten se vljudno nasmehne in spelje pogovor nazaj na trdna tla.
»Modri ljudje vedo, da niso so še stari, niso pa več mladi.«
Nikoli ne vemo, kaj vse se ima zgoditi, a sama verjamem, da se sleherni dan dogajajo dobre stvari. Prepričana sem, da je tako tudi, kadar se dogajajo slabe stvari.
Nekoč sem se bala, da bom vse pozabila, ko pa zdaj resnično vse pozabim, sem pozabila tudi na strah pred pozabljanjem.
»Petinsedemdeset let imam; spremenil sem se,« pravi Sreten.
»Vem,« mu. pritrjujem. »Pa tudi vse doma se postoriš, nisi pa več mlad, S teboj rada pokramljam. Vsi moji spomini so povezani s teboj.«
Sreten se nasmehne in reče: »Ne boj se slovesa, saj rad te imam in kaj naju. čaka, ker pač vem, koliko časa imava še na voljo.«
Občasno se pač zgodi, da sem. na srečen dan, kakršen je današnji, vseeno malce žalostna. Toda tako je pač življenje.
Oni dan sem sedela v jedilnici in brskala po svojem rokopisu. Poskušala sem najti pravi naslov, tak, ki bi na prvi pogled izrazil bistvo romana. Imela sem prižgan radio in moški glas je napovedal pesem »Za zmeraj mladi«. Prisluhnila sem ji. Bila je že stara in ne preveč vesela. Pel jo je Bob Dylan. Nisem se je spomnila iz svojih mlajših let. Morda zato, ker sem bila zaljubljena in mi je bil radio deseta briga. Ampak zdaj sem jo poslušala in zdelo se mi je, da poje tudi o meni. Za zmeraj mladi. Mar ne bi bil to lep naslov za moj roman?
Za zmeraj mladi.
Odlomek iz romana »Za zmeraj mladi«, ki bo izšel v kratkem pri Mariborski literarni družbi.
