SPOMIN KOT MLIN POTIHO MELJE ČAS

Bilo je leto devetnajsto petinštirideseto. Božičevali smo doma. Enajstero nas je bilo, ata, mama, dvoje fantov in sedmero deklet. Sedeli smo na klopi ob krušni peči. V prostrani hiši je bilo lepo. Peč nas je prijetno grela, ker je ata zanjo zgledno skrbel. Pogovarjali smo se.

»O božiču.«

Stisnili smo se tesneje drug k drugemu.

Bila sem drobcena deklica, četrti otrok po vrsti, rojena na božič.

»Tri tedne je še do svetega večera,« je rekla mama. »Hišo bomo temeljito počistili in okrasili, okrog hiše odstranili umazanijo. Veliko dela nas čaka. Z nekaj veselja in spretnosti lahko marsikaj naredimo sami.«

»Jaz bom poiskala v naravi obilo zelenja, vejice pušpana, bršljana, veje z rdečimi plodovi,« je naštevala Milka.

»Jaz bom prinesel belo omelo, borove in druge storže in še kaj, kar bom lahko rabil pri svojem delu,« je povedal Zdravko.

Ata je snel klobuk, se pogladil po laseh in rekel: »Jaz bom drvaril, pripraviti moram veliko drv za zimo.«

Mama se je smehljala, neskončna ljubezen je bila v njenih očeh. Vstala je in rekla:

»Na dan svete Barbare bom narezala vejice jab­lane, slive, češnje, ki se bodo na toplem razcvetele do božiča. Tudi pšenico bom posejala v skledo. Seme je potrebno enakomerno porazdeliti po posodi, v kate­ro bomo dali zemljo, jo zalili, da bo imelo seme za kalitev dovolj vlage in bo ozelenelo hitreje. Pri­ljub­ljen datum za setev je god svete Lucije.«

Vsi smo vedeli, da so božični dnevi nekaj izred­nega, najsvetejši čas v vsem letu, saj veje po vsem domu prazničnost in spomin na božje rojstvo.

Domačijo je zajel nov utrip življenja. Povsod je bilo polno svetlobe, sreče, ki ni ostala skrita, ampak je žarela na licih, v očeh in besedah.

Adventni večeri so potekali v lepi družinski zbra­nosti, ob skupni pesmi in molitvi rožnega venca ter ob pripravljanju jaslic, Kar nekaj figur različnih veli­kosti smo naredili iz barvnega krep papirja in jih postavili na jaslični prtiček pod božično drevce. Pod domačim krovom je bilo polno smeha in radosti. Otroci smo bili srčika družine.

Zvečer se je ob krušni peči zbrala vsa družina. Mama je predla, ata je robkal koruzo, starejša hči Milka je iz volne vezla jaslični prtiček. Mlajši otroci so bili najsrečnejši, ko so po hiši vlačili sem in tja ponve, pokrovke ali punčke iz cunj, jih po mili volji oblačili in slačili.

Že v prvem trenutku dneva, še preden sem vede­la, ali je zunaj hladno ali toplo, je zaklical ata: »Ivana, vstani, greva v gozd po smrečico!«

Dremavo sem smuknila iz postelje, odcepljala v kuhinjo, kjer so šolarji navdušeno žvečili žgance z ocvirki in mlekom. Z veseljem sem se jim pridružila.

»Pohiti, jaz nimam veliko časa.«

»Upam, da bova hitro našla drevešček,« sem rekla in si obuvala volnene nogavice. Zavila sem se v dolgo volneno ruto, ki mi jo je spletla mama.

Kar celo uro sva hodila po gozdu. Mraz je bil hud, a naporna hoja me je razgrevala.

Ata je vprašal:

»Ivana, ali boš mogla hoditi?«

»Bom, ata …«

In šla sva dalje, zmeraj globlje v globačo, mimo črnih smrek, segajočih prav do neba.

»Aha, kdo bi si mislil. Tukaj je!« sem vzkliknila. Na dolgo se je ata zazrl okro sebe, kot bi se ne mogel odločiti, katero smrečico bi izbral.

»No pa pojdi z nama …« Nekaj takega ji je rekel in jo odsekal.

»Še nekaj ti moram povedati, Ivana, ko sva že pri tem. Čudne reči se godijo v gozdu. Mnogi gredo v gozd, sekajo, klestijo mlada zelena drevesa, jih nosi­jo v mesta in če jih ne prodajo, jih vržejo za plot.«

Začudeno sem strmela v ata, ne vedoč, kaj vse to pomeni.

»Se mi kar smilijo,« sem zastokala.

Zdaj me je ata nežno pobožal po mrzlih licih in dejal:

»Deklica moja, kar hitro stopiva, da bova čim prej doma.«

Korakala sem z neverjetno vztrajnostjo. Obleče­na sem bila toplo, ročice sem tiščala v debele roka­vice. Hodila sva morda dve uri, ata tega ni vedel, ker ni imel ure. Naenkrat sem ga vprašala:

»Ata, ali je še daleč do doma …?«

»Ne, ni več tako daleč.«

»Ali res …?«

»Res, res, poglej, tam na koncu se že svetlika…«

»In potem ne bo več gozda …?«

V tistem trenutku sem tudi že sama zagledala do­ma­čo hišo, takoj nato pa drugo na sosednem. Tedaj sem vedela, da sva blizu. Pot se je vlekla čez polje in navdana z novim pogumom sem korakala dalje.

Doma mi je srce drhtelo od same velike sreče.

»Otroci, prišla sva …« sem začivkala. »Zimzeleno drevce bo krasilo bogkov kot. Zvečer ga bomo tja postavili in okrasili s pozlačenimi storžki. Tudi jasli­ce bodo imele svoje častno mesto pod njim.

»Juhuhu!« smo zavriskali otroci, kot bi orehe stre­sali dan pred božičem. Mama se je smejala, saj je pekla v krušni peči božični kruh in orehovo potico. Po eni uri je z železnim loparjem pobrala pečenje iz peči, ga skrbno položila na bel prt in ga pokrila z drugim belim prtom.

Pred mrakom je bila domačija očiščena in okrašena.

V prazno cvetlično korito pred hišo smo posta­vili jablanovo vejo, obraslo z belo omelo. Dodali smo ji vejo z rdečimi plodovi in smrekovo vejo s storži. Korito smo ä zapolnili z vejicami bršljana.

»Praznični cvetlični šopek je dobil podobo, ki v vsako hišo prinaša mir in dobre želje,« je rekel ata. Božično mizo je mama pogrnila s prtom iz lanenega platna, ki je bil bogato barvno izvezen in obrobljen.

Na častnem mestu na božični mizi je stal bel kruh. Poleg kruha je bila praznična orehova potica in trije žitni klasi za dobro letino. Božično mizo je krasil šopek cvetočih vejic sadnega drevja, jablane, slive in češnjev cvet, sredi zime tako lep. Na mizi ni manjkala skleda s kaljeno pšenico, ki je ozelenela do božiča. Tu so bili tudi blagoslovljena voda, molitve­nik, rožni ve­nec in : predvsem sveča, ki je gorela vso noč.

Ata je blagoslovil mizo. Kropil je s pušpanovo vejico, ki jo je vtaknil v žegnano vodo. Po blagoslovu smo sedli k večerji, ki je bila na sveti večer skromna. Večerjali smo kar na klopi ob peči, saj je bila dru­žinska miza v sveti noči nekak hišni oltar.

Večerje smo se veselili predvsem otroci, ki smo dobili vsak svoj košček belega kruha in jabolko. Mama je kruh prekrižala, preden ga je razrezala. Po večerji nas je lepo obdarila s polno košaro orehov in lešnikov. To je bilo edino darilo, ki ga je prinesel Božiček. Meni pa je prinesel okroglo orehovo potič­ko, ker sem imela rojstni dan na božič. Ob najslo­vesnejšem trenutku sem zapela:

»Hvaležna sem za sladki dar, / potica je poseben čar / naj kar ostane navada taka, / naj kar ostane navada taka.«

»Božič naj prinese veselje vsem,« sem rekla in raz­rezala potičko na enajst koščkov.

Stisnjeni ob topli peči v hiši smo pozabili na vse skrbi in se veselili tihe sreče najlepšega večera in naj­lepše noči v letu. Tisoče tihih želja je v tem večeru hitelo k zvezdam, da na svetu ne bi bilo vojn, da ne bi bilo lačnih in nesrečnih ljudi.

Zunaj je začel pritiskati hud mraz. Snežinke so poplesavale, preden so pobelile tla.

K polnočnici smo se odpravili vsi, razen mame in treh najmlajših otrok. Za polnočnico je ata že davno prej pripravil bakle iz leske. Na enem koncu je les gro­bo nasekal in posušil v peči. Pot s plamenicami v rokah do cerkve je bila svečan dogodek.

Ob polnočni maši so donele božične pesmi. Od polnočnice grede smo si spet svetili z-baklo.

Za božično kosilo je mama postavila na mizo sočno svinjsko pečenko in proseno kašo. Pojedina je kar terjala kozarček vina za odrasle in jabolčni kom­pot za otroke.

Ata je po kosilu pohitel v hlev in razveselil živino z najboljšo mrvo in soljo. Rekel je:

»Naj tudi živina užije božično kosilo.«

Obredje smo ponovili za Silvestrovo. Zadnja noč v letu je bila polna čarov, enako kot sveta noč. Moli­tev je spremljala pesem, pesem molitev.

Tudi na zadnji večer v letu smo se zbrali ob bo­žični mizi. Ata je razrezal drugi del božičnega kruha. Mama je prinesla otrokom orehe, lešnike in jabolka. Vsi smo bili veseli in zadovoljni.

Na novega leta dan so koledniki prinašali k hiši sre­čo in odnašali darila. Hodili so po vasi in pre­pe­vali pesmi, kar je pomenilo, da bomo vse leto zdravi in veseli.

Tretji božični večer, na kralovo, smo slovesno sklenili veseli božični čas. Ob pogrnjeni mizi smo se zbrali vsi člani družine. Čarodejni hlebček božične­ga kruha je ata razrezal in vsak je dobil košček tega kruha. Tudi mama nas je obdarila z orehi, lešniki in jabolki. Ata je z nasmehom rekel:

»Božični kruh ima v sebi tako moč, ki čara ljube­zen in srečo, dobro letino, ljudem in živini zdravje, drevju in poljem rodovitnost. Tako veliko srečo lahko pričara le – kruh. «

Pod mrzlo zvezdnato nebo je pohitelo največ le­pih želja za zdravje, mir in srečo.

iz knjige Čas teče, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi kot 49. publikacija v zbirki Antares.

Bilo je leto devetnajsto petinštirideseto. Božičevali smo doma. Enajstero nas je bilo, ata, mama, dvoje fantov in sedmero deklet. Sedeli smo na klopi ob krušni peči. V prostrani hiši je bilo lepo. Peč nas je prijetno grela, ker je ata zanjo zgledno skrbel. Pogovarjali smo se.

»O božiču.«

Stisnili smo se tesneje drug k drugemu.

Bila sem drobcena deklica, četrti otrok po vrsti, rojena na božič.

»Tri tedne je še do svetega večera,« je rekla mama. »Hišo bomo temeljito počistili in okrasili, okrog hiše odstranili umazanijo. Veliko dela nas čaka. Z nekaj veselja in spretnosti lahko marsikaj naredimo sami.«

»Jaz bom poiskala v naravi obilo zelenja, vejice pušpana, bršljana, veje z rdečimi plodovi,« je naštevala Milka.

»Jaz bom prinesel belo omelo, borove in druge storže in še kaj, kar bom lahko rabil pri svojem delu,« je povedal Zdravko.

Ata je snel klobuk, se pogladil po laseh in rekel: »Jaz bom drvaril, pripraviti moram veliko drv za zimo.«

Mama se je smehljala, neskončna ljubezen je bila v njenih očeh. Vstala je in rekla:

»Na dan svete Barbare bom narezala vejice jab­lane, slive, češnje, ki se bodo na toplem razcvetele do božiča. Tudi pšenico bom posejala v skledo. Seme je potrebno enakomerno porazdeliti po posodi, v kate­ro bomo dali zemljo, jo zalili, da bo imelo seme za kalitev dovolj vlage in bo ozelenelo hitreje. Pri­ljub­ljen datum za setev je god svete Lucije.«

Vsi smo vedeli, da so božični dnevi nekaj izred­nega, najsvetejši čas v vsem letu, saj veje po vsem domu prazničnost in spomin na božje rojstvo.

Domačijo je zajel nov utrip življenja. Povsod je bilo polno svetlobe, sreče, ki ni ostala skrita, ampak je žarela na licih, v očeh in besedah.

Adventni večeri so potekali v lepi družinski zbra­nosti, ob skupni pesmi in molitvi rožnega venca ter ob pripravljanju jaslic, Kar nekaj figur različnih veli­kosti smo naredili iz barvnega krep papirja in jih postavili na jaslični prtiček pod božično drevce. Pod domačim krovom je bilo polno smeha in radosti. Otroci smo bili srčika družine.

Zvečer se je ob krušni peči zbrala vsa družina. Mama je predla, ata je robkal koruzo, starejša hči Milka je iz volne vezla jaslični prtiček. Mlajši otroci so bili najsrečnejši, ko so po hiši vlačili sem in tja ponve, pokrovke ali punčke iz cunj, jih po mili volji oblačili in slačili.

Že v prvem trenutku dneva, še preden sem vede­la, ali je zunaj hladno ali toplo, je zaklical ata: »Ivana, vstani, greva v gozd po smrečico!«

Dremavo sem smuknila iz postelje, odcepljala v kuhinjo, kjer so šolarji navdušeno žvečili žgance z ocvirki in mlekom. Z veseljem sem se jim pridružila.

»Pohiti, jaz nimam veliko časa.«

»Upam, da bova hitro našla drevešček,« sem rekla in si obuvala volnene nogavice. Zavila sem se v dolgo volneno ruto, ki mi jo je spletla mama.

Kar celo uro sva hodila po gozdu. Mraz je bil hud, a naporna hoja me je razgrevala.

Ata je vprašal:

»Ivana, ali boš mogla hoditi?«

»Bom, ata …«

In šla sva dalje, zmeraj globlje v globačo, mimo črnih smrek, segajočih prav do neba.

»Aha, kdo bi si mislil. Tukaj je!« sem vzkliknila. Na dolgo se je ata zazrl okro sebe, kot bi se ne mogel odločiti, katero smrečico bi izbral.

»No pa pojdi z nama …« Nekaj takega ji je rekel in jo odsekal.

»Še nekaj ti moram povedati, Ivana, ko sva že pri tem. Čudne reči se godijo v gozdu. Mnogi gredo v gozd, sekajo, klestijo mlada zelena drevesa, jih nosi­jo v mesta in če jih ne prodajo, jih vržejo za plot.«

Začudeno sem strmela v ata, ne vedoč, kaj vse to pomeni.

»Se mi kar smilijo,« sem zastokala.

Zdaj me je ata nežno pobožal po mrzlih licih in dejal:

»Deklica moja, kar hitro stopiva, da bova čim prej doma.«

Korakala sem z neverjetno vztrajnostjo. Obleče­na sem bila toplo, ročice sem tiščala v debele roka­vice. Hodila sva morda dve uri, ata tega ni vedel, ker ni imel ure. Naenkrat sem ga vprašala:

»Ata, ali je še daleč do doma …?«

»Ne, ni več tako daleč.«

»Ali res …?«

»Res, res, poglej, tam na koncu se že svetlika…«

»In potem ne bo več gozda …?«

V tistem trenutku sem tudi že sama zagledala do­ma­čo hišo, takoj nato pa drugo na sosednem. Tedaj sem vedela, da sva blizu. Pot se je vlekla čez polje in navdana z novim pogumom sem korakala dalje.

Doma mi je srce drhtelo od same velike sreče.

»Otroci, prišla sva …« sem začivkala. »Zimzeleno drevce bo krasilo bogkov kot. Zvečer ga bomo tja postavili in okrasili s pozlačenimi storžki. Tudi jasli­ce bodo imele svoje častno mesto pod njim.

»Juhuhu!« smo zavriskali otroci, kot bi orehe stre­sali dan pred božičem. Mama se je smejala, saj je pekla v krušni peči božični kruh in orehovo potico. Po eni uri je z železnim loparjem pobrala pečenje iz peči, ga skrbno položila na bel prt in ga pokrila z drugim belim prtom.

Pred mrakom je bila domačija očiščena in okrašena.

V prazno cvetlično korito pred hišo smo posta­vili jablanovo vejo, obraslo z belo omelo. Dodali smo ji vejo z rdečimi plodovi in smrekovo vejo s storži. Korito smo ä zapolnili z vejicami bršljana.

»Praznični cvetlični šopek je dobil podobo, ki v vsako hišo prinaša mir in dobre želje,« je rekel ata. Božično mizo je mama pogrnila s prtom iz lanenega platna, ki je bil bogato barvno izvezen in obrobljen.

Na častnem mestu na božični mizi je stal bel kruh. Poleg kruha je bila praznična orehova potica in trije žitni klasi za dobro letino. Božično mizo je krasil šopek cvetočih vejic sadnega drevja, jablane, slive in češnjev cvet, sredi zime tako lep. Na mizi ni manjkala skleda s kaljeno pšenico, ki je ozelenela do božiča. Tu so bili tudi blagoslovljena voda, molitve­nik, rožni ve­nec in : predvsem sveča, ki je gorela vso noč.

Ata je blagoslovil mizo. Kropil je s pušpanovo vejico, ki jo je vtaknil v žegnano vodo. Po blagoslovu smo sedli k večerji, ki je bila na sveti večer skromna. Večerjali smo kar na klopi ob peči, saj je bila dru­žinska miza v sveti noči nekak hišni oltar.

Večerje smo se veselili predvsem otroci, ki smo dobili vsak svoj košček belega kruha in jabolko. Mama je kruh prekrižala, preden ga je razrezala. Po večerji nas je lepo obdarila s polno košaro orehov in lešnikov. To je bilo edino darilo, ki ga je prinesel Božiček. Meni pa je prinesel okroglo orehovo potič­ko, ker sem imela rojstni dan na božič. Ob najslo­vesnejšem trenutku sem zapela:

»Hvaležna sem za sladki dar, / potica je poseben čar / naj kar ostane navada taka, / naj kar ostane navada taka.«

»Božič naj prinese veselje vsem,« sem rekla in raz­rezala potičko na enajst koščkov.

Stisnjeni ob topli peči v hiši smo pozabili na vse skrbi in se veselili tihe sreče najlepšega večera in naj­lepše noči v letu. Tisoče tihih želja je v tem večeru hitelo k zvezdam, da na svetu ne bi bilo vojn, da ne bi bilo lačnih in nesrečnih ljudi.

Zunaj je začel pritiskati hud mraz. Snežinke so poplesavale, preden so pobelile tla.

K polnočnici smo se odpravili vsi, razen mame in treh najmlajših otrok. Za polnočnico je ata že davno prej pripravil bakle iz leske. Na enem koncu je les gro­bo nasekal in posušil v peči. Pot s plamenicami v rokah do cerkve je bila svečan dogodek.

Ob polnočni maši so donele božične pesmi. Od polnočnice grede smo si spet svetili z-baklo.

Za božično kosilo je mama postavila na mizo sočno svinjsko pečenko in proseno kašo. Pojedina je kar terjala kozarček vina za odrasle in jabolčni kom­pot za otroke.

Ata je po kosilu pohitel v hlev in razveselil živino z najboljšo mrvo in soljo. Rekel je:

»Naj tudi živina užije božično kosilo.«

Obredje smo ponovili za Silvestrovo. Zadnja noč v letu je bila polna čarov, enako kot sveta noč. Moli­tev je spremljala pesem, pesem molitev.

Tudi na zadnji večer v letu smo se zbrali ob bo­žični mizi. Ata je razrezal drugi del božičnega kruha. Mama je prinesla otrokom orehe, lešnike in jabolka. Vsi smo bili veseli in zadovoljni.

Na novega leta dan so koledniki prinašali k hiši sre­čo in odnašali darila. Hodili so po vasi in pre­pe­vali pesmi, kar je pomenilo, da bomo vse leto zdravi in veseli.

Tretji božični večer, na kralovo, smo slovesno sklenili veseli božični čas. Ob pogrnjeni mizi smo se zbrali vsi člani družine. Čarodejni hlebček božične­ga kruha je ata razrezal in vsak je dobil košček tega kruha. Tudi mama nas je obdarila z orehi, lešniki in jabolki. Ata je z nasmehom rekel:

»Božični kruh ima v sebi tako moč, ki čara ljube­zen in srečo, dobro letino, ljudem in živini zdravje, drevju in poljem rodovitnost. Tako veliko srečo lahko pričara le – kruh. «

Pod mrzlo zvezdnato nebo je pohitelo največ le­pih želja za zdravje, mir in srečo.

iz knjige Čas teče, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi kot 49. publikacija v zbirki Antares.