Visoki vrhovi smrek se nabadajo na tolstobne oblake. Gledam prednevihtno nebo na severu. Oster blisk zaseče nekam v črne skrivnosti gozda. Šumenje oktobra se napoveduje. Poznam šum listja, poznam šum vod, spodaj v grapi, kadar deževje noče in noče presahniti; takrat se zdi, da je nekdo tam zgoraj odprl zapornice in gleda, kako nas zaliva hladen bes. Utrujenost me je sfrknila v onemogleža. Pripravim si sok in sendvič, da bi lahko nadaljeval s pospravljanjem podstrešja stare hiše. Še enkrat se ozrem na sever, kjer se temači neka groza, na jugu je še bleščava oktobrskega sonca. Zlezem nazaj na podstrešje. Koliko predmetov, koliko šare, se čudim. Nekaj časa kar sedim in gledam, kako so pajčevine ovile star kolovrat in počen koš, malo naprej je velika modra skleda in še naprej cel gozd steklenic - nič niso zavrgli, prav nič. Kdaj bom vse to pospravil, vso to ropotijo. Zamislil sem si, da bi iz podstrešja naredil lepo sobo in sprejemnico, pa okna bi vgradil v streho in bi lahko gledal dol po dolini. Lep razgled se je obetal. Nekoliko pokrepčan zabrodim med steklenice. Žvenket stekla je tako glasen v tej samiji. Sprašujem se, zakaj niso teh steklenic zavrgli - ta moja teta in stric, zakaj nista zavrgla vse te šare. Dobro, kolovrat je verjetno teti še služil v mladosti, pa tudi star šivalni stroj tamle ... O, se spomnim, kako ga je gonila v veliki izbi ob peči. Znala je marsikaj sešiti, sebi in drugim v vasi. Seveda je rada tudi prisrknila, če ji je kdo kaj ponudil. Z očetom sva enkrat prinesla v popravilo nove hlače, za neko poroko naj bi bile. Teta je vse premerila, si zapisala, potem ... Oče je šel v hlev, da si ogleda novo kravo, jaz pa sme kar sedel tam in gledal, kako teta šiva možu novo srajco. Pačila se je, ko se je blago zadevalo in se gubalo. Potem je nenadoma segla med cunje in povlekla veliko zeleno steklenico, ki je imela zamašek na navoj. Menda sem hodil v četrti razred. Počasi je odvila, jo nagnila in se kremžila. Potem je nalila malo vina v zamašek in mi ga ponudila. Rekla je, da je za kri, da ga moram. Ubogal sem jo in tisti pljunek vina izpil. Kislo je bilo, da sem se ves kremžil in zasolzilo se mi je ... Pokašljal sem, ampak kmalu sem začutil, da je dobro, da pogreje. Nalila mi je še dvakrat ali trikrat, ne vem. Potem se mi je rahlo vrtelo in bi kar brbotala. Ona je po tistem bolj vneto gonila pedal šivalne mašine, blago se ni več tako zatikalo. Rokav je bil kmalu zarobljen. Njen obraz je postal rdeč, gibi pa bolj živahni. In spet je dotipala steklenico in naredila nekaj dolgih požirkov. Rekla je, da si mora popravljati kri, ker da je pozimi prebolela hudo pljučnico. Takrat nisem nič razumel, kako je zares z njo, pravzaprav z njima, saj sta oba rada pila. Stric in oče sta ga cukala pred hlevom, žganje seveda, domače žganje, ki ga je stric sam kuhal. Kotel je še spodaj v lopi, cevi so pa uničene in ležijo v koprivah - vse bo šlo na odpad. Drugi teden pripeljejo kontejner - najbrž ne bo zadosti eden, dva bom naročil, dva, si prikimam in pripivam sok. Ves očaran gledam igro sonca v vseh tistih steklenicah. In ob omari je slika maršala, ki ga je stric malikovalsko spoštoval. Imel je tisto sliko spodaj v veliki izbi poleg razpela. Govoril je, da mu je dal Tito vse. Ko so mu po vojni vzeli lep kos gozda in nekaj travnik, se je nekaj časa jezil, potem pa se je tolažil, da je treba dati maršalu, kar mu gre, da tako je ... Zdaj je to vse vrnjeno. Koliko površin, čakaj, koliko, že, nad štirideset hektarjev vsega skupaj v teh hribih. Kaj bom s tem, kaj? Dobro, hišo bom že še popravil, ampak vse ostalo. Najlepši travniki so že v najemu, njive so opuščene, veliko se zarašča ... Otresem se drobtinic in se premaknem do kupa rešet, starega ribežna za zelje in repo, pa rezalka za slamo in še naprej nekaj obličev in polomljene sani. Tam ob steni sta dve vegasti omari. Prah se vzdiguje in mi leze v nos. Premaknem se do njiju. Ena vrata so vegasto obešena, pri drugi omari pa jih komaj odprem. Ven udari vonj po naftalinu. Vidim stare stričeve plašče in lovsko obleko pa še nekaj hlač in še kup cunj. V prvi omari pa so tetine cunje, stara krila; in eno je še posebej zanimivo, črno in nabrano v gube z globokim dekoltejem. Tistega si je sama sešila, da je z njim hodila na plese; spomnim se tega krila, spomnim. Oh, ko se je ona zvrtela na plesišču v tem krilu. Letela je s soplesalcem in tolkla s peto ob tla, da je pošteno zazvenelo. Po tem je bila prepoznavna. Ja, ko je bila mlada, ja. Potem pa je krilo končalo na tem podstrešju. No, glej, tu so še stare nočne posode. Zakaj sta pa to prinesla sem gor. Tega pa ne razumem. In naprej so poličniki polni starih loncev, vseh vrst, vseh velikosti; eni so še celi, drugi pa obtolčeni. Tisti črn, v tistem je kuhala malinovec, v tistem nizkem pa sta cvrla ocvirke. Oh, kakšen čas je to bil. Prihajali smo na koline. Sedel sem ob štedilniku in gledal teto, kako z veliko kuhalnico meša penasto maščobo in previdno odriva ocvirke, kakšnega stisne ob rob, ga odcedi, si ponese kuhalnico pred usta in piha, da se ocvirek ohladi, potem mi ga pa ponudi. Kakšen okus je to bil, oh ... Ja, vse to bo šlo na odpad, vsi ti spomini. In tam je še kup starih krp, stara pregrinjala, polomljena metla, potrt lestenec, razbit velik flaškon, še eden ... Čez okno je napeta pajčevina polna muh. Ob kaminu se je vedno sušil les, ki ga je stric uporabljal za izdelavo ročajev za sekire in za nove grablje, pa še za vse ostalo. Sam si je naredil okna in vrata in tudi manjši sod. Enega prav posebnega - rekel mu je mornariški, ne vem zakaj? Menda je bil med vojno tudi pri mornarici, menda. Vsaj hvalil se je s tem. In v tistem je staral rum - tega je najraje pil, rum ... Pa tudi teti je teknil, o ja. Trgovka v spodnji vasi je znala povedati, da je teta velikokrat pekla potico ... nerodno ji je bilo, pa je steklenico ruma skrbno zavijala v prtič in vse skrbno dala v nahrbtnik. Razgledujem se, če bi kje našel tisti sodček. Tako lep je bil in obit s svetlečo medenino. In potem se nekaj zasveti v zakotju za omarami. Droban curek sonca je padel na medeninaste obroče in sem ga zagledal. Še je, še je! Prestopim čez kup cunj in glinene posode. Vzdignem ga. Kar z rokavom ga obrišem in ga postavim na svetlobo. Še je lep, še - letnica 1962 - in spodaj piše - buči, buči morje adrijansko. Odprem ga in voham. Diši po strem rumu. Nekaj tekočine je še bilo na dnu. Prelijem jo v prvo posodo, ki jo najdem. Črnikasta tekočina je gosta in močnega vonja. Odločil sem se, da bom sodček opral in ga namenil za žganje. Rum, rum, se nasmiham. Oddahnem si in sedem na star stol, ki obupno zaškripa. Skozi spomin mi plane slika tistega oktobra ... Sosed ju je povabil, da bi mu nagrabila listje. V gozd ju je peljal, skupaj z malico in nekaj steklenic piva. Voz je pustil v gozdu, s traktorjem pa je šel na drugo stran vlačit drva. Mislil je pač, da bosta do popoldneva nagrabila dovolj listja, da ga bo spotoma pripeljal domov. In popoldan, kaj je videl. Stric in teta sta sladko spala v majhnem kupu listja. Malico sta pojedla, pivo popila in med njima je počivala načeta steklenica ruma. Cela vas se je temu smejala. Po tistem ju ni nihče več povabil k delu. Da bi šla na zdravljenje, tega nista hotela slišati. Stric bi še morda pristal, teta pa nikakor. Enkrat je k njima prišla socialna delavka. Nagnala jo je z okleščkom. Tudi patronažno službo je odklanjala, ko je imela težave z žilami na nogah. V bolnico ni hotela, ne .... Zastrupila sta se z monoksidom, ko sta si kurila pečko v majhni sobici poleg kuhinje. In tudi takrat sta imela na mizici steklenico ruma pa nekaj narezanih suhih klobas. Malo pred prvim novembrom, tistega leta ... Hladno je že bilo, slane so bile ... Oče ju je našel .... Nerad se tega spominjam ... Dva sina sta imela, moja bratranca, oba sta v Nemčiji. Nobeden se ne zmeni več za to domačijo - in oba sta že zdravljena alkoholika in invalida. Kam je vse poniknilo, kam? Me grabi otožnina. S sodčkom pod pazduho se zrinem pod črnimi tramovi mimo omar do izhoda, do strmih stopnic. Spotaknem se ob steklenici za kupom časopisov. Vzdignem jo, jasno, Alko, domači rum, kaj pa drugega. Odkimam in grem dol, kjer je v veži gost mrak; oblačnost se je prerinila iz severa, a nekaj sonca je kljub temu še v luknji na jugu. Napovedali so lokalne nevihte, to že ... Streha pušča ... to sem videl zgoraj, sem. In stene so črne, tam, kjer so voda prebija po zidovih. V veliki izbi je še razpelo, ovito v pajčevine. Peč ima veliko razpoko - tudi to bom dal popraviti, tudi. In pozimi, ah, na mizi bo sodček žganja, pa domača salama, pa kruh pečen v peči ... Morda bom pa pil čaj z malo ruma, morda. Ja, ja, rum, domislim, ko prvi tresk strele udari zadaj za hišo med goste smreke.
Visoki vrhovi smrek se nabadajo na tolstobne oblake. Gledam prednevihtno nebo na severu. Oster blisk zaseče nekam v črne skrivnosti gozda. Šumenje oktobra se napoveduje. Poznam šum listja, poznam šum vod, spodaj v grapi, kadar deževje noče in noče presahniti; takrat se zdi, da je nekdo tam zgoraj odprl zapornice in gleda, kako nas zaliva hladen bes. Utrujenost me je sfrknila v onemogleža. Pripravim si sok in sendvič, da bi lahko nadaljeval s pospravljanjem podstrešja stare hiše. Še enkrat se ozrem na sever, kjer se temači neka groza, na jugu je še bleščava oktobrskega sonca. Zlezem nazaj na podstrešje. Koliko predmetov, koliko šare, se čudim. Nekaj časa kar sedim in gledam, kako so pajčevine ovile star kolovrat in počen koš, malo naprej je velika modra skleda in še naprej cel gozd steklenic - nič niso zavrgli, prav nič. Kdaj bom vse to pospravil, vso to ropotijo. Zamislil sem si, da bi iz podstrešja naredil lepo sobo in sprejemnico, pa okna bi vgradil v streho in bi lahko gledal dol po dolini. Lep razgled se je obetal. Nekoliko pokrepčan zabrodim med steklenice. Žvenket stekla je tako glasen v tej samiji. Sprašujem se, zakaj niso teh steklenic zavrgli - ta moja teta in stric, zakaj nista zavrgla vse te šare. Dobro, kolovrat je verjetno teti še služil v mladosti, pa tudi star šivalni stroj tamle ... O, se spomnim, kako ga je gonila v veliki izbi ob peči. Znala je marsikaj sešiti, sebi in drugim v vasi. Seveda je rada tudi prisrknila, če ji je kdo kaj ponudil. Z očetom sva enkrat prinesla v popravilo nove hlače, za neko poroko naj bi bile. Teta je vse premerila, si zapisala, potem ... Oče je šel v hlev, da si ogleda novo kravo, jaz pa sme kar sedel tam in gledal, kako teta šiva možu novo srajco. Pačila se je, ko se je blago zadevalo in se gubalo. Potem je nenadoma segla med cunje in povlekla veliko zeleno steklenico, ki je imela zamašek na navoj. Menda sem hodil v četrti razred. Počasi je odvila, jo nagnila in se kremžila. Potem je nalila malo vina v zamašek in mi ga ponudila. Rekla je, da je za kri, da ga moram. Ubogal sem jo in tisti pljunek vina izpil. Kislo je bilo, da sem se ves kremžil in zasolzilo se mi je ... Pokašljal sem, ampak kmalu sem začutil, da je dobro, da pogreje. Nalila mi je še dvakrat ali trikrat, ne vem. Potem se mi je rahlo vrtelo in bi kar brbotala. Ona je po tistem bolj vneto gonila pedal šivalne mašine, blago se ni več tako zatikalo. Rokav je bil kmalu zarobljen. Njen obraz je postal rdeč, gibi pa bolj živahni. In spet je dotipala steklenico in naredila nekaj dolgih požirkov. Rekla je, da si mora popravljati kri, ker da je pozimi prebolela hudo pljučnico. Takrat nisem nič razumel, kako je zares z njo, pravzaprav z njima, saj sta oba rada pila. Stric in oče sta ga cukala pred hlevom, žganje seveda, domače žganje, ki ga je stric sam kuhal. Kotel je še spodaj v lopi, cevi so pa uničene in ležijo v koprivah - vse bo šlo na odpad. Drugi teden pripeljejo kontejner - najbrž ne bo zadosti eden, dva bom naročil, dva, si prikimam in pripivam sok. Ves očaran gledam igro sonca v vseh tistih steklenicah. In ob omari je slika maršala, ki ga je stric malikovalsko spoštoval. Imel je tisto sliko spodaj v veliki izbi poleg razpela. Govoril je, da mu je dal Tito vse. Ko so mu po vojni vzeli lep kos gozda in nekaj travnik, se je nekaj časa jezil, potem pa se je tolažil, da je treba dati maršalu, kar mu gre, da tako je ... Zdaj je to vse vrnjeno. Koliko površin, čakaj, koliko, že, nad štirideset hektarjev vsega skupaj v teh hribih. Kaj bom s tem, kaj? Dobro, hišo bom že še popravil, ampak vse ostalo. Najlepši travniki so že v najemu, njive so opuščene, veliko se zarašča ... Otresem se drobtinic in se premaknem do kupa rešet, starega ribežna za zelje in repo, pa rezalka za slamo in še naprej nekaj obličev in polomljene sani. Tam ob steni sta dve vegasti omari. Prah se vzdiguje in mi leze v nos. Premaknem se do njiju. Ena vrata so vegasto obešena, pri drugi omari pa jih komaj odprem. Ven udari vonj po naftalinu. Vidim stare stričeve plašče in lovsko obleko pa še nekaj hlač in še kup cunj. V prvi omari pa so tetine cunje, stara krila; in eno je še posebej zanimivo, črno in nabrano v gube z globokim dekoltejem. Tistega si je sama sešila, da je z njim hodila na plese; spomnim se tega krila, spomnim. Oh, ko se je ona zvrtela na plesišču v tem krilu. Letela je s soplesalcem in tolkla s peto ob tla, da je pošteno zazvenelo. Po tem je bila prepoznavna. Ja, ko je bila mlada, ja. Potem pa je krilo končalo na tem podstrešju. No, glej, tu so še stare nočne posode. Zakaj sta pa to prinesla sem gor. Tega pa ne razumem. In naprej so poličniki polni starih loncev, vseh vrst, vseh velikosti; eni so še celi, drugi pa obtolčeni. Tisti črn, v tistem je kuhala malinovec, v tistem nizkem pa sta cvrla ocvirke. Oh, kakšen čas je to bil. Prihajali smo na koline. Sedel sem ob štedilniku in gledal teto, kako z veliko kuhalnico meša penasto maščobo in previdno odriva ocvirke, kakšnega stisne ob rob, ga odcedi, si ponese kuhalnico pred usta in piha, da se ocvirek ohladi, potem mi ga pa ponudi. Kakšen okus je to bil, oh ... Ja, vse to bo šlo na odpad, vsi ti spomini. In tam je še kup starih krp, stara pregrinjala, polomljena metla, potrt lestenec, razbit velik flaškon, še eden ... Čez okno je napeta pajčevina polna muh. Ob kaminu se je vedno sušil les, ki ga je stric uporabljal za izdelavo ročajev za sekire in za nove grablje, pa še za vse ostalo. Sam si je naredil okna in vrata in tudi manjši sod. Enega prav posebnega - rekel mu je mornariški, ne vem zakaj? Menda je bil med vojno tudi pri mornarici, menda. Vsaj hvalil se je s tem. In v tistem je staral rum - tega je najraje pil, rum ... Pa tudi teti je teknil, o ja. Trgovka v spodnji vasi je znala povedati, da je teta velikokrat pekla potico ... nerodno ji je bilo, pa je steklenico ruma skrbno zavijala v prtič in vse skrbno dala v nahrbtnik. Razgledujem se, če bi kje našel tisti sodček. Tako lep je bil in obit s svetlečo medenino. In potem se nekaj zasveti v zakotju za omarami. Droban curek sonca je padel na medeninaste obroče in sem ga zagledal. Še je, še je! Prestopim čez kup cunj in glinene posode. Vzdignem ga. Kar z rokavom ga obrišem in ga postavim na svetlobo. Še je lep, še - letnica 1962 - in spodaj piše - buči, buči morje adrijansko. Odprem ga in voham. Diši po strem rumu. Nekaj tekočine je še bilo na dnu. Prelijem jo v prvo posodo, ki jo najdem. Črnikasta tekočina je gosta in močnega vonja. Odločil sem se, da bom sodček opral in ga namenil za žganje. Rum, rum, se nasmiham. Oddahnem si in sedem na star stol, ki obupno zaškripa. Skozi spomin mi plane slika tistega oktobra ... Sosed ju je povabil, da bi mu nagrabila listje. V gozd ju je peljal, skupaj z malico in nekaj steklenic piva. Voz je pustil v gozdu, s traktorjem pa je šel na drugo stran vlačit drva. Mislil je pač, da bosta do popoldneva nagrabila dovolj listja, da ga bo spotoma pripeljal domov. In popoldan, kaj je videl. Stric in teta sta sladko spala v majhnem kupu listja. Malico sta pojedla, pivo popila in med njima je počivala načeta steklenica ruma. Cela vas se je temu smejala. Po tistem ju ni nihče več povabil k delu. Da bi šla na zdravljenje, tega nista hotela slišati. Stric bi še morda pristal, teta pa nikakor. Enkrat je k njima prišla socialna delavka. Nagnala jo je z okleščkom. Tudi patronažno službo je odklanjala, ko je imela težave z žilami na nogah. V bolnico ni hotela, ne .... Zastrupila sta se z monoksidom, ko sta si kurila pečko v majhni sobici poleg kuhinje. In tudi takrat sta imela na mizici steklenico ruma pa nekaj narezanih suhih klobas. Malo pred prvim novembrom, tistega leta ... Hladno je že bilo, slane so bile ... Oče ju je našel .... Nerad se tega spominjam ... Dva sina sta imela, moja bratranca, oba sta v Nemčiji. Nobeden se ne zmeni več za to domačijo - in oba sta že zdravljena alkoholika in invalida. Kam je vse poniknilo, kam? Me grabi otožnina. S sodčkom pod pazduho se zrinem pod črnimi tramovi mimo omar do izhoda, do strmih stopnic. Spotaknem se ob steklenici za kupom časopisov. Vzdignem jo, jasno, Alko, domači rum, kaj pa drugega. Odkimam in grem dol, kjer je v veži gost mrak; oblačnost se je prerinila iz severa, a nekaj sonca je kljub temu še v luknji na jugu. Napovedali so lokalne nevihte, to že ... Streha pušča ... to sem videl zgoraj, sem. In stene so črne, tam, kjer so voda prebija po zidovih. V veliki izbi je še razpelo, ovito v pajčevine. Peč ima veliko razpoko - tudi to bom dal popraviti, tudi. In pozimi, ah, na mizi bo sodček žganja, pa domača salama, pa kruh pečen v peči ... Morda bom pa pil čaj z malo ruma, morda. Ja, ja, rum, domislim, ko prvi tresk strele udari zadaj za hišo med goste smreke.
