Marmor na obrazu. Vse je ulenjeno in potišano. Pregib roke, pa še enkrat in še enkrat. Stene so tiho, le sostanovalec nekaj govori o salami, ki jo je dobro jesti in užitkarsko rezati in potem še kaditi, pa spet malo počivati, pa spet jesti domačo salamo, pa jo rezati, takole, na oknu in gledati po vasi. Boš že nehal nakladati, boš nehal, pomisli Boro. Popoldanski počitek. In spet je razbita tišina, tokrat z nakladanjem o cigaretah. Kaditi. Boro se spomni, kako se je sam poloteval kaje. Davno. V neki drugi ustanovi s prav posebnim režimom. Otrok, ograja, vzgoja, klofute in organizirani sprehodi. In potem tihotapljenje cigaret. In tista noč v bolniškem traktu … Nekdo je pretihotapil cigarete in jih skril za nočno omarico. Navadna morava, ne, pravzaprav morava v oranžnem zavojčku, ja, tista znamka, tista … Imele so tiste cigarete že filter, imele … In smo jih kadili, se solzili, kašljali, ogorke metali pa kar skozi okno, pa zračili sobo. Strašen glavobol in slabost zjutraj in spet vročina pa povsem rumeni prsti. Kajpak je medicinska sestra vedela, kaj se je zgodilo. Naredila je dolgo pridigo o škodljivosti cigaret, bila pa je prijazna in ni dogodljaja prijavila vodstvu zavoda. Na srečo, ga ni, če ne – že tako je bilo dovolj težav. In počasi Boro preklopi na drug spominski sklop, da bi preslišal brbljavca na drugi strani sobe, ki kar naprej govori o tem, kako bi kadil, pa kdo ima na oddelku cigarete, pa kdo mu jih je že ponudil, komu jih je dolžan in komu bi jih lahko izmaknil, če bi se ponoči vtihotapil v njegovo sobo. Počasi se mu nasnuje cela usodna noč: vinska, mošt, vino, liker, mošt … besede … izmišljotine. In potem prihod domov, izguba spomina, denarnice, očal, razuma … Vrv, zanka, kljuka, ni šlo … Potem odhod v zdravstveni dom, takole sredi noči … Pijan, zrušen, mrtev … Mrtvec, ki hodi. In potem rešilni avto in sem gor, na oddelek za odrinjene. Takole, po koščkih, je sestavljal nesmisel v nek nov smisel in skušal vsaj malo zadremati. Pa ne, spet govor o salami, ki mu jo je podaril sosed in jo je rezal na mizi pozno v noč, ja, celo, da je pojedel. In še mleko s sladkorjem čez in potem slonenje na oknu in gledanje v poletno noč in kaja. Boro se skrči in skuša preslišati to zgodbo. Če bi bilo to drugje in bi bil drugačne volje, bi najbrž vstal in ga utišala, če ne drugače, tudi s pestjo. Pogleda na uro, še dvajset minut dovoljenega poležavanja. Potem pa spet samo hodnik in drsenje gor in dol. Spet bo moral poslušati stokanje starca v fotelju, tam so ga namreč privezali. Joj, tisto hripavo renčanje: sestra, mene lulat, sestra mene lulat, sestra mene lulat. In čakanja na večerjo, potem pa nekaj podrsavanja po hodniku in spet čakanje na dodeljevanje odmislekov. Boro se je uprl kemijski terapiji, pustil si je samo neko tabletko, ki jo jemlje že dvajset let, neko potuho za občasne srčne aritmije. Pa spet nekoliko pregiblje roke, ker ima občutek, da ga boli komolec. Ves je bil potolčen, na nogi pa se mu je ena rana gnojila. In se spomni, s kakšno nežnostjo mu jo je sestra zjutraj previjala, čistila, pa se prijazno pomenkovala z njim. Lepa je bila, lepa … Obraz potopljen v slap lepih dolgih svetlih las in nežne roke. Rojena za prepričevanje obupancev, da je vredno poskusiti živeti. Pomenkovala sta se o knjigah, o mačkah, ki se pozimi stiskajo ob stari kmečki peči, o klobasah, o holesterolu. Pogleda na mobilca, da bi se prepričal če je res toliko ura. Nekoliko je premišljal o možnosti, da bi poklical kogarkoli v zunanji svet, kjer teče življenje v še bolj norem fluidu kot tukaj. Če bi poklical prijateljico, tisto starejšo, bi se mu samo smejala in rekla, da je itak zdaj v pravi ustanovi, da … Ah, ne …! Če bi poklical pikapolonico, tako ji je dal ime, bi ga najprej nadrla, da ji je spet izginil, da … Ne! Nikogar nočem, nikogar. Sam sem v samoto zakovan, skoraj mrtev. Kako naprej, kako naprej in zakaj sploh naprej, zakaj le … kje je zdaj tisti prekleti smisel!? Mar naj vegetiram tukaj, v teh cunjah in poslušam te razrazumljence. Oni so srečni, oni se vsaj ne zavedajo, da jim je odvzeto veselje in trpljenje. Samo lebdijo, drugi pa poskrbijo, da sploh ne odlebdijo. Kakšno čudno vmesno stanje, res …! Če je to parabola življenja, se je tu spremenila v premico, ki se vleče v določeno in dokončno neskončnost. Še nekaj minut se Boro trudi, da bi odmislil zunanji svet in tega brbljavca za hrbtom, ki hodi od okna pa do vrat in govori in govori. Nenadoma se odpro vrata spalnice in bolničar naznani, da je konec poležavanja, da je treba ven. Stoji med vrati in rožlja s ključi. Brbljavec si z roko popravi potlačene lase, čohne brado in gre skozi vrata. Boro le stežka dvigne telo, še polno sladke trudnosti in se ogrne s frotirasto haljo. V glavi se mu lahno povrteva; zdi se mu, da se svet še vedno ziblje, da je vse majavo. Oprime se zidu in se odziblje vzdolž hodnika do velikega prostora, ki je jedilnica in dnevni prostor, kjer so udobni počivalniki. Drsi po hodniku in premišljuje o tem, kako bi se rešil te bednosti. Niti na kavo ne sme dol na dvorišče, niti to ne. Tretji, ne četrti dan že ta hodnik . Ko je na viziti vprašal doktorja, kdaj bo smel malo na dvorišče, na krajši sprehod, mu je rekel, da bo o tem razmislil. Bo razmislil, o moji svobodi bo razmislil!? Noro. Vrhovni upravljavec mojega življenja je zdaj.Ves zdruzgan se Boro odloži v naslonjač in pusti jesenskemu soncu, da mu zdrsne čez marmornati obraz, v katerega se je vklesala neka zaprepadenost, bržkone zaradi očitanja, da je hotel prostovoljno oditi v deželo večnih senc. Skušal je zbrano razmišljati o svojem početju, a so mu misli trgali kriki starca in vzdihovanje nekega drugega obupanca. Vstane in spet nekajkrat premeri hodnik, pogleduje na uro, pa se nasloni na okno in gleda dol druge srečneže, ki se lenobno sprehajajo po dvorišču, nekateri kadijo, nekaj pa jih ima v roki lončke s kavo. Kdaj bom jaz smel dol, kdaj !? Nekoliko si oddahne in si popravi izpran frotirast plašč. Tole je umiranje, tole … Tu si, ždiš, bedno. Če bi se dokončalo, bi se. Zdaj pa to, sranje. Nekoliko so se mu povrnile moči in bes. Ura je bila že taka, da so se tisti, ki so imeli izhod, nagrozdili ob izhodna vrata. Prišel je bolničar in jim odklenil. Odšli so. Boro je gledal za njimi in lezel vase. Jutri, jutri bom tudi jaz zunaj, prav gotovo, se je tolažil in se spet odpravil do počivalnikov, da se odloži.
Sonce, peščena pot in prvi izhod. Oh, življenje, glej, življenje. Sonce, dve kavi v glavi, sok v roki, časopis, samotna klop, park. O, kakšno življenje je to. Po petih dneh hodnika in postelje, končno!!! Dve uri do kosila. Če bi zamudil prihod, kaj bi bilo? Po pripovedovanju ostalih pacientov, bi najbrž dobil prepoved izhoda za nadaljnje dni. Take metode je pač imel oddelčni zdravnik. Vonj časopisa, vonj jesenskega zraka, o! Boro se je raztapljal na klopi. Do branja mu še ni bilo. Leno je opazoval dogajanje v parku. Mimo je pridrsalo nekaj zamišljenih pojav in neka debela ženska, ki ga je prosila za denar. Pa jo je zavrnil, ker je bila na tesnem z drobižem za kavo in časopis. Neznansko mu je godilo, da mu je sonce pojilo obraz s toploto in z neko pradavno kozmično vedrino. Zaprl je oči in se prepustil zvokom. Nekaj minut je bil v takšnem položaju. Potem so se neki koraki zagrizli na peščeno pot, ki je peljala mimo njega. Obstali so ob njem. Zavohal je cigaretni dim. Nekdo stoji in ga opazuje. Boro počasi skloni glavo in odpre oči; mavrica sonca mu utriplje v njih. Nekoliko starejši suhec, v ohlapnem vinsko rdečem bolniškem plašču se je ustavil ob njem. Levo roko je imel zataknjeno v velik žep, v desni pa je umetelno držal tlečo cigareto. Suh ozek obraz in strogo počesani siveči lasje, tako značilno počesani, tako … Mar tega poznam, se Boro zdrsne. Pa menda ni to, joj … Kadilec se nasmehne in čisto malo trzne z desnico, le toliko, da se nekaj pepela razsuje na pesek. »Boro, ti …« reče kadilec z raskavim glasom, a tako njegovim. Zdaj se Boro spomni. Jan, spotegnjeni Jan, ki je vedno nosil rdeči šal, do pozne pomladi. Ah, on tukaj. Pravzaprav nič čudnega … »Jan, ti tukaj,« se Boro odsmehne in se vzravna. Jan si da cigareto med tanki ustnici in mu poda desnico. Mrzla nemočna roka še nekaj časa počiva v Borovi potni dlani. Potem roka obstane v zraku. »Prisedi,« mu Boro reče. Jan pa kar stoji in nekoliko živčno potegne dim vase. »Ne bi te rad motil. Vem, kako ti je, vem … Človek pride sem gor, da bi se sestavil, pa rabi mir. Jaz sem že četrtič tukaj. Kaj vem, te depresije. Pa saj veš, saj veš … Ljubljana, a …?« reče Jan . »Ne, ne, nič ne motiš. A veš, da se nisem že štiri dni pogovarjal. Kar prisedi. Jebemti te nisem videl, uf, že petnajst let menda, a ne,« se Boro razživi. »Pa bo res,« reče Jan in se previdno usede na klop. Prekriža nogi in si popravi plašč. Potlevek cigarete odfrcne v travo in nekoliko pozibne levo nogo. Z obema rokama si pogladi brezhibno počesane siveče lase. Obraz je še bolj oster in izklesan kot v tistih norih letih. »Na katerem oddelku si?« ga mirno vpraša. Boro pokaže s prstom okno spalnice. Jan samo prikima in pomrmra: »Nikoli nisem bil tam, slišal pa sem, da so tam neki čudni starci, neki dolgoprogaši, mislim tisti, ki so dlje časa v takšnih bolnicah. Redko kdo ima tam prost izhod. Ni jih videti tu spodaj. Vidiš, jaz imam srečo; sem v tistem oddelku, ki mu pravijo kar hotelski. No, saj, če ne bi bilo tistih trapastih terapij pa nekih socializaciji, bi si človek res odpočil tu, tako pa, eh … ni pomembno, v petek grem domov, pa upam, da sem gor ne več. Kaj bi ti pravil, saj veš, življenje,« reče Jan in zapotegne obraz v bolečenost. »Tare nas, ja,« se počasi taja Boro in prelaga sok v rokah. Časopis zvije in ga zatlači v žep. »Si še profesor zgodovine na gimnaziji?« ga vpraša. »Ne, dve leti ne več. Od kar hodim sem gor, nisem več v formi, da bi še stopil v razred. Prej pa, ja, saj veš, alkohol, pa druge substance, potovanja, kaj bi govoril; preveč vsega je bilo, preveč. Zdaj delam za neko turistično agencijo. Pripravljam jim materiale za obisk raznih zgodovinskih znamenitosti, da imajo vodiči kaj brbljati. Včasih grem tudi sam z njimi in jim kakšno stvar razlagam. Ne rečem, dogaja se, ampak kaj, ko pa me včasih zagrne silna nemoč, res …« Boro je nekaj časa kar tiho, potem pa le reče: »Pa se ti res dogaja, fajn fajn.!« Jan se odkašlja in divje zavrti levo nogo v gležnju. »In ti, kaj je tebe sunilo sem gor?« Boro se zbira: naj mu povem, naj mu povem, grgra v njem. Ne! Štrik, noč, reka, most, pijan, na tleh, mobilc ne dela, denarnice ni, očal ni … Pa spet štrik, pa napis za slovo, pa … NE! »Ja, ne vem, nek zrušek, neka nemoč, nek strah. Nekaj so mi našli, nekakšno anevrizmo aorte in me rinejo na operacijo srca, jaz pa, saj veš, jaz pa doktorji, to ne gre skupaj. In to me je zablokiralo, vidiš, to me je sesulo,« Boro razpršeno reče. »Manj ko veš, bolje je. Saj tudi mene dajejo nekakšne aritmije in goltam neke tablete že deset let, pa kaj. Še najraje se umirjam s pivom, tako kot včasih, ko smo sedeli pod kostanji v Šiški in naročali vrčke piva, pa se žogali z dunajskim zrezkom. Vidiš, bili smo v raju, pa smo si prislužili ta pekel. Staramo se, staramo, pa nas morajo adaptirati, to bo. Oprosti, zdaj bom moral iti, ker imamo nadaljevanje neke bedaste interaktivne igre. Imel sem petnajst minut odmora, pa sem se prišel nakadit sem dol. Saj se bova še videla. Verjetno boš kar dolgo tukaj, če si na tistem oddelku. Te poiščem popoldan. Drži se, moram iti,« živčno reče Jan in svojo spotegnjenost hitro odnese po peščeni poti. Boro je gledal za opletajočo haljo, ki je kmalu izginila za grmovjem. Madona je shujšan, obraz pa, kot Kristus. In če bi si pusti še dolge lase, take kot je nosil včasih, ja, pravi Kristus bi bil, pravi. Saj je bil kar frajer na tisti gimnaziji. Tak, s čopom las, suh, postaven in pameten. Znaj jim je približati zgodovino, v to ne dvomim. Priljubljen je bil. Morda malo preveč teoretičen kar se komunizma tiče, no, celo fanatičen, ampak to je druga zgodba, ja. Šiška, balkon, glasba … Zgodba: Maj je bil, da maj. Tam čez cesto so rohneli motorji na stadionu za spidvej. Sedel sem na balkonu in se pripravljal za nek izpit, kaj že, aja fifizijologija rastlin. Nad mano pa večni komadi od Pnkrtov, še največkrat se je slišal komad, oziroma refren: Punca, punca, ne še umret, dej še neki časa žvet. Spet in spet Pankrti. In enkrat, ko je kadil na balkonu, ko je visel čez ograjo, sem ga videl, tisti ozek obraz in dolgi lasje. Začela sva pomenek, kar tako. Potem sem šel gor na pivo, pa še eno, in še eno. Jemal jih je kar iz gajbe, ki jo je imel v predsobi, ker sva tiste iz hladilnika že spila. Vmes sva pridno kadila in poslušala Pankrte. Pa sem ga vprašal, zakaj najraje sliši tiso – punca , punca, ne še umret. Postaj je tih, mrk. Potem je loknil pivo, me stekleno gledal in mi povedal, da mu je umrla punca, prav tu, v tem stanovanju, pred dvema mesecema. Sladkorna bolezen, inzulin. Pa si ga je neko jutro vbrizgala vsega, kar ga je imela doma, kar tako, kar na lepem … Že prej je oslepela, slepa je bila. In potem je zanosila, pa je prišlo tisto jutro. Bruhnilo je iz njega: Šel sem v gimnazijo, prvo leto mojega poučevanja, mlad prfoks, a štekaš. In sem ves dopoldan imel slab občutek. Ne vem, ne znam povedat, a sem slišal njen glas v zvočnikih v razredu, res. Klicala me je in povedala, da odhaja, pa da naj ne bom žalosten, ker da bi jo otrok v njej pri njeni bolezni itak ubil, ker da nima moči, da bi ubila samo njega. Zato da je ubila oba, da bom jaz odrešen trpljenja. In jo je odneslo … Pridem domov z veliko solato, tako, ki jo je imela najrajši. Pa jo najdem v sobi, mrzlo, tiho, z srečnim izrazom na obrazu. Koma, sladkorna koma in nasvidenje Jan. Solato sem vrgel skozi okno in hotel razbiti vse okrog sebe … Punca, punca, ne še umret, dej še neki cajta žvet …! Tako se je slišalo potem v naslednjih dneh. Spomnim se tistega dne. Policaji pred blokom, pa šepetanje sosedov, moj spotegnjeni nadstanovalec, pa ves poklapan razlaga nekemu inšpektorju kako in kaj. Ujel sem samo besede inzulin in koma. In golobi so cukali tisto solato na zasmetenem dvorišču, na travi pod našimi okni. Ja, za njo se je takrat dokončalo, zame pa … Boro pomisli in se pretegne. Pa si ni dal odgnati spominov, ne … Jaz in Jan. Koliko piva sva potem spila. No, vsak moj izpit sva pošteno zalila. Blodila sva po mestu in se vmešavala v debate o komunizmu in o ameriški demokraciji in o Stalinu. Jan je padel v neko noro ideologijo svetovnega komunizma. Sanjal je neko novo pravično družbo, nek nov utopizem. Kajpak si tega ni privoščil v gimnaziji, menda samo enkrat, pa je dobil opomin od ravnatelja, češ, da ni poklican, da bi dijakom trosil ideološka prepričanja. Ravnatelj mu je dopovedal, da so za to kvalificirani drugi kadri, v ta namen izšolani. Čez poletje sem se umaknil domov. Na jesen sem bil že spet v Šiški, zadnji letnik faksa, še en izpit, in potem … Potem pa pohodi v okolico Ljubljane, čudne gostilne, kislo zelje in pečenice, pa žganje in pivo. Na Katarini, tisto megleno nedeljo, o joj. Oblečena sva bila v nekakšne vojaške pelerine in šla v meglo. Kar nekaj časa sva hodila, vmes spila zalogo žganja, ki ga je on nosil s seboj v vojaški čutarici, pa sva prišla do neke gostilne in spet kislo zelje, ajdovi žganci in pečenice. Novembrsko nedeljsko popoldne. Pijana in krohotava sva se vlekla proti hribčku s cerkvico. Megla je že nekoliko odjenjala in se nagnetla v dolino. Prišla sva do cerkvice, kjer sva zalotila nek parček. Ostala sva sama. Pela sva, vriskala, joj. In potem se je on domislil, da je bila njegova punca strašno verna, da je verjela v angele, v kozmično stalno prisotnost duha in v take fore. Pijan je rekel, da bo nesel rdeči šal, ki mu ga je kupila lani za božic na zvonik, da bo lahko videla zastavo njegove zvestobe njej, samo njen, nepozabljeni … Jaz sem ga prepričeval naj ne nori, da bo padel dol in podobno. Pa ni odnehal. Po strelovodu je splezal na streho cerkvice, se nekako splazil do zvonika, tam nekaj časa preučeval, kako bi se potegnil gor. Jaz sem kričal, naj vendar zleze nazaj. Pa se ni dal. Spet si je pomagal s strelovodom in se je nekako potegnil do lin zvonika. Tam se je oprijel vmesnih stebrov in spet počival. Razrahljal si je rdeči šal in se pripravljal, da se potegne na ozko streho, ki je imela močno kovinsko okovje, nekakšno nizko ograjico. Nenavadno gibko se je vzdignil gor, se oprijel špice zvonika in zavriskal. Snel si je šal, ga z levico zamotal okrog križa na vrhu zvonika, ga zabodel na kovinsko špico križa in še malo potegnil, da je šal trdno obstal. Rekel je: Evo, Mojca, tuki maš moj pozdrav, še zmer te lubm, a vidš! Prav počasi se je začel spuščati. Jaz sem spodaj samo nemel in gledal. Sploh nisem opazil, da je čez mrtve trave prišla neka starka, vsa v črnem, s košaro v roki. Jan je bil še na strehi cerkve, ko se je starka začela križati, si popravljati ruto in nekaj momljati. Košaro je dala na tla in plosknila za rokami. »Za božjo voljo, kaj pa delate na strehi cerkve, pa tist rdeč šal tam gor. Ja, a se vam je zmešalo, ali kaj? Rdeč šal tam gor. Da greste tako žalit boga!!! O ti prekleta rdeča drhal, ti! A ni bilo še zadosti pobijanja pa poniževanja!? A zdaj boste pa rdeče zastave ali pa take cunje obešali na zvonike. O ljubi Jezus, kaj moram doživljat, kaj moram gledat. Bom milico poklical, pa jo bom! Da takole skrunite našo malo cerkvico, da vas ni sram. O Bog, ljubi Bog, pa če padete dol. Pa ste res čisto znoreli!« se je starka pridušala in mahala z rokami. Jan pa se ji je samo nasmehnil in ji rekel: »Mamca, samo šal od moje mrtve punce sem zavezal tja gor, da bo vidla, da jo mam še rad. Veste, ona je tud molila, pa še kako. In vem, da jo ma Bog rad, pa naj vid tist šal, da bo vedla, da jo mam rad.« Starka se je samo pokrižala, zamahnila z roko, pograbila košaro in se izgubila po vijugasti stezi. Janu je le uspelo, da je zlezel dol, sicer s porezano desnico, pa vendar, vse se je dobro končalo. Čisto na rahlo je potegnilo čez megle in zanihalo šal. Nenavadno, prej je bilo vse mirno, potem pa tisti sapič. Šal je žarel v soncu, ki se je prebilo skozi trgajoče se megle. Pijano sva se smejala tistemu šalu, on pa je zapel Bandera rosa, od Pankrtov, jasno. Še nekaj časa sva tam rogovilila, se smejala, celo zakotalila sva se po brežini navzdol do kolovoza. Pred nočjo pa sva že bila v Ljubljani. Ja, zgodba … je Boro domislil in se pretegne. Kar vroče mu je postalo. Razspasal si je plašč, pogledal na uro in, joj! Gor moram, sicer bodo kazni. Režim, prekleti režim, pa sam sem si ga naložil. Takoj moram gor!
Vse je v redu. Svetloba, postelja, celo brbljavec je danes nekoliko legel, se pokril in hlini spanje, tako kot vedno. Nekje je staknil tri cigarete. Kar naprej jih je preklada iz žepa pa v predal nočne omarice, pa nazaj v žep. Mrmral je, da jih ne sme vseh naenkrat pokadit, da je dan še dolg. Ampak zdaj je mir, zdaj leži in je tiho. Kakšno olajšanje. Pa ne za dolgo. Po desetih minutah se spet zbudi in začne samogovor o tem, kajo je zvlekel kolo, ki mu ga je nekdo podaril, v sobo in ga kar tam popravljal. Kakšni problemi, da so z ventili, pa s žico za luč, pa blatniki, pa veriga, pa ležaji, pa … cela znanost, rekel bi, da kar magisterij iz kolesa. Nekaj časa si vzame za premislek. Pa spet, kje je kolo dobil in za kaj ga je dobil. In da ima zdaj obljubljeno kolo od sestre, žensko sicer, ampak kolo pa vendar le. Kaj bi zdaj dal za spodoben popoldanski spanec, si Boro misli in si oddihuje od plaza besed, Joj, zdaj brbljavec celo vstane in začne svojo hojo od okna pa do vrat. Nekajkrat gre tudi ven, v toaleto, kjer se napije vode. In to seveda vsakokrat rzloži, da je pil vodo, da je dobro piti vodo, da je to dobro. Doma, da jo nikoli ne pije, doma ne, samo mleko ali pa oranžado, odvisno, kaj je. Če je salamo, potem pije mleko, če je kekse, potem pije oranžado. Boro se nekoliko razleze po postelji in si misli: O, sonce. Popoldan bom šel spet dol v park, ja spet. Življenje se začenja na novo. Zvezek imam, pisalo tudi. Šel bom do tiste samotne klopi in kaj malega zapisal. Čas bi bil. Popoldan, pravzaprav čez pol ure, saj je že pol treh.
Prišla je ura izhoda. Boro se je postavil v vrsto pri izhodnih vratih. Naslonil se je na zid in gledal ostale poklapance, ki so malomarno opletali s haljami in gledali nekam v tla, posmrkavali, zehali in kaj malega rekli. Prišel je bolničar, zvonil s ključi in jih posamično spuščal mimo sebe. Vsakega si je ogledal, kajti odgovoren je bil za njih. In ko je prišel Boro na vrsto, se je postavil predenj in mu rekel, da ne sme dol. Boro skoraj ni mogel verjeti. Spraševal je: »Kako, zakaj, saj sem bil dopoldan že zunaj.« Pa mu je bolničar razložil, da je tako naročil zdravnik, da je tak ukaz. Ves poklapan se je Boro umaknil od vrat in se odvlekel do prvega prostega počivalnika. Kar sesedel se je. Ukaz, ukaz! Mu je šumelo v glavi. Zdaj pa imaš. Vidiš, zdaj tisti domišljavec odloča kdo si, kaj smeš in česa ne. Hej, to ne bo šlo. Pa če bi naročil pikapolonici, da pride k meni na obisk z obleko, ki bi si jo v veceju navlekel pod pižamo. Ne vem, če bi me spustil na kavo, morda le, z njo seveda. Včasih naredijo tako izjemo, da koga spustijo dol v teh cunjah, kajpada. Potem bi šla v njen avto in domov. To bi bila rešitev. Pa naj imajo tukaj tiste kavbojke in srajco. Ampak kartica zavarovanja. Ah nič, bi pač rekel, da sem jo izgubil in zahteval novo. To bi se že uredilo. Takole pa res ne gre, takšno odjedanje svobode. Ampak zdaj nič ne pomaga, tu bom, do večerje, potem, spet čakanje na tabletko, vmes še merjenje krvne tlaka, ki bo spet povišan, kako tudi ne … In če bi rekle Janu, da pride pome. Ne, ne bodo mu dovolili, da me pelje na kavo, njemu ne. Kava, zdaj bi jo lahko pil doma na balkonu, če ne bi bilo teh neumnosti. Kako naprej. Štrik ... noro. Življenje, eh življenje … Pa spet pripeljejo v dnevni prostor tistega starca, ki se naliva z vodo. Zato ga privežejo na stol, da jim ne bi delal težav. Razložijo mu, da tako mora biti, da ima spet slabe izvide krvi, elektroliti in te fore … Ni dolgo trajalo pa je že začel: sestra, mene lulat, mama, sestra … doktorca …
Boro zdaj sedi v parku z nenavadnim nasmehom. V žepu ima odpustnico in čaka, da ga bo pobral prijatelj in odpeljal domov. Prijazni zdravnici je razložil, da ne prenese takih ustanov, da je bilo noro, kar je počel v tisti noči, da je že bil kot otrok v nekem zavodu, da … Ona mu je samo prikimavala in si popravljala ozek okrasni rdeč šal, ki se ji je lepo podal na modro zeleno bluzo in belo haljo. V eni uri sta se vse zmenila. Boro se še enkrat ozre gor, kjer zdaj brbljavec bržkone kadi v sobi. Domov, mar je to mogoče … Ozek rdeč šal …
SANJALCI
Peroni dnevov so se izpraznili in mape so zamenjale lastnika; mape, v katerih je popisano neko otroštvo, pa celo vsebnost soli v solzah; da, celo to so izmerili in popisali. In marmelada si je našla zatočišče v luknjastih zobeh. Pa še kaj. Jagodna zobna krema iztisnjena na ogledalo in spačen nasmeh bodočega samomorilca, ki so mu s tabletami odvzeli upanje na samodrešitev. Čez mostove so nesli upanja, podprta z univerzitetnim pridihom izobraženosti in bombe so odvzele mladost postarani ideologiji. Prekaljene oči so se navadile gledati nove reklame in nove zagorele noge na najljubši ulici, kjer se da videti tako lepe obraze, da pomisliš, da si res že onkraj vsega dobrega in lepega, ne pa mogočega. Če je res vse minevanje, potem je vse zaman; še sanje so samo usedlina, kavna usedlina v možganih, ki ti prerokujejo preteklost bodočnosti. Samota ni za volkove, ki so se civilizirali in ne žrejo več človeškega mesa, ampak ga samo izkoriščajo. Ja, svetli novi kapitalizem, ki liže pragove nadzemske sreče in ti nadene ovratnico dobičkonosnosti. Olimpijske igre so mimo sem ravnokar izvedel. Ah, bele vrtnice iz Aten. Ja, sedel sem na predpražniku in sem sanjal. Sanjal sem, da sem se vozil z grškimi starimi ladjami in da sem pesnil. Menda sem kar v sanjah pisal pesmi. In nenadoma sem bil nek polbog ali kaj. Daroval sem vetrove in prisilil žito, da je v enem samem tednu dozorelo. Tisti predpražnik je ležal v vrtu, pod lipo v nekem predmestnem zakotju, kjer so ležale injekcijske igle in je smrdelo po scanju in po starih kondomih. Tam sem takrat iskal nove oblike sobivanja, nove ideologije, pa sem naletel na same zavržene kreature, ki so imele to srečo, da so še biološko funkcionirale. In prav v tistem poletju je prišla preprosta razglednica iz Grčije. Nič posebnega, samo pozdrav. Pa se mi je zdelo, da je bil na razglednici vonj njenega parfuma. Najbrž se mi je res zdelo. Ali pa sem spet samo sanjal. Hm, Grčija!? Kamenje, olive, črno težko vino in modna parišča za tečne in razvajene snobovske turiste, ki mislijo, da so prav oni odbrani za večnost, da so takorekoč seme večnosti. Pot me bo izmučila, saj vem. Hočem tja gor, kjer golobi aristokratsko zrejo na mesto, in kjer bom našel nekaj sanjalcev. Ti so že zdavnaj zaloputnil vrata reklamam in udobju klimatiziranih gajb. Skoraj vsi so mlajši od mene in si pljuvajo v vsakdanjo skledo nezmožnosti. Ja, pa kdo jim je kriv, da so se znebili nadzorovanega kakanja in obetov. Zdaj samo še sanjarijo, kaj da bodo naredili in kje bodo pili in se na druge načine zadevali. Saj jim ne očitam, ker sem tudi jaz zadet, pa še kako zadet; od tablet, od sivečih las, od utopije, od zrcal v meni, od časa, ki me je pregnetel v nekoristno žročo žival, ki še razmišlja. In to je to; mislim, da bi si izmislil nove sanje. Mar je res pomembno, da si realen v sanjskem svetu. Tip, ki je z nekim letalcem obletel svet, je rekel, da je svet še vedno okrogel. Ja kakšen pa naj bi bil? Ha, svet, debela sanjajoča glava. Bog bo pa rekel, da se ni šaliti z njegovo kibernetiko, da on vse ve, pa ne pove vsega. Tako bo rekel, da. In spet bo poslal kakšnega preroka na kakšno goro – a zato tako rinejo v hribe, glej no; mar je tudi to programirano – in ta prerok bo rekel: bratje in sestre, prišli ste v luč, ki vas bo prenaredila. Zdaj boste nova civilizacija, zaznamovana z sanjami. Vse kar boste sanjali, vse se vam bo uresničilo. Sanje so informacija, sanje so napotilo, sanje so komunikacije njega z vami osebno. Praporščaki ateizma so si zavezali nove kravate in so se zaobljubili novim bogovom. Mi, ki smo sanjali zelene livade in konje in oblake, pa smo padli v navadne službe in smo se začeli utaplajti v holesterolu in alkoholu. Oboje je božje, oboje opaja, oboje je nuja, da te ni, ko te ni. In kako naj tem kavzihipijem dopovem, da smo včasih brenkali na kitare in udarniško gradili, recimo, vaško plesišče. Kako, naj jim povem, da smo brezplačno kopali jame za telefon in smo šli v delovne brigade nekam na jug. Kako naj jim povem, da smo letali v diskoteke in smo šlatali punce in se pijani ljubili v temnih vežah v starem delu mesta. Kako naj jim povem, da smo leteli skozi oblake neke prihodnosti, ki se je končala še preden se je zares začela. Krokarji politike so odnesli svetle gumbe iz naših uniform. Ti sanjalci ne vedo, da so zametek nekega propada.
Glej, a ni tam!? Pa je, pa je! Tipček je včasih sedel v udobni pisarni. Baje je imel celo svoje podjetje. Ja, pa ga zdaj poglej. Kinka na klopci in si nekaj mrmra sam sebi. Pravijo, da se je preveč zapil, da ni zmogel, da je bil prepošten, da ga je sesulo. In je prišel med nas, med profesionalne sanjalce, ki si upamo preštevati oblake in se smejemo mobilizarnima hordam zbeganih potrošnikov, ki ne vedo več, kateri reklami bi nasedli. Naše geslo je: živite eno življenje, dobite dve. Ja, glej ga. Melje s prsti in še kar naprej nekaj žebra, Čevlje ima brezhibno čiste, celo obleka je nekako usklajena z njim. Ne, ne bom šel mimo. Preveč bi me oblegal s svojo trmasto filozofijo, s svojo patološko zgovornostjo, ki mu je včasih omogočila, da si je ustvaril majčkeno bogastvo. Ja, dobesedno prigovoril si ga je. Na videz sem ga poznal že prej, saj je stanoval v isti blokovski soseski kot jaz. Menda je bil v majhni garsonjeri, jedel pice in pridno študiral, dokler, dokler se niso znašli tanki na Celovški in so ga potegnili v politiko. Takrat je že bil magister, če se ne motim. Moral bom po blatni poti okrog njega pa gor v breg. Jezi me ta moča, ta dež. Poletje je bilo kar v redu. Grizel sem lubenice in olupke veličastno metal v Ljubljanico. Domišljal sem si, da so to moje sanjske ladjice, ki vozijo mojo nečimernost nekam v daljave, kjer so ribe večje od domišljije. Pa res, kaj je bilo prej, ideja ali stvarstvo samo. Najbrž je še prezgodaj, da bi si lahko ogledal speče obraze sanjalcev. Zdaj so še spodaj v mestu in si nabirajo samoprispevke za alkoholno indoktrinacijo. Moral bi tja gor zvečer. Takrat poselijo sence in si odjemljejo bremena samozavedanja. Človek, kaj je že to? Prekleto sem zadihan. Preveč vlage je v zraku. Menda bo spet dež. Pa bi lahko v službi pogledal na tisto internetno stran, kam potujejo oblaki nad Evropo. Briga me. Sejem zelenja nad mano bo usahnil in kisla jesen bo lezla v kosti. Jaz pa bom z majhnim nožičem rezal debele hruške in ostanke metal dol na parkirišče. Nemarno, vem, da je to nemarno, ampak, tak sem. Butasto bom gledal po ostalih blokih in zehal v popoldneve. Spodaj pa bo mularija uganjala vragolije na rolkah. In Marija bo prišla dvakrat na teden, da leževa skupaj, da se nasitiva, da si poveva, kako zajebano je to življenje. Njen mož, da nič več ne zmore, da ga v službi tako pomolzejo… Njene velike preproste oči so me vedno zajele v neko odrešenje. Njena koža še vedno diši po sanjah, le, no, včasih kar preveč spije. Takrat se smili sama sebi in zganja moralni cirkus. Jaz pa jo tolažim, da je življenje preveč preprosto, da bi ga komplicirali s temi moralnimi olupki. Saj bi tudi jaz lahko zibal otroke in se naprezal, da bi lahko tekmovali z vrstniki: »Maji smo kupili nov računalnik. Ga pač mora imeti, zdaj bo študirala,« se mi je včeraj Marija izpovedovala. Seveda, seveda, se razume, nov računalnik… In kaj, diplomirala bo, če bo. In potem se bo postavila v vrsto na zavodu za zaposlovanje. Letala bo na razgovore, se urejala in obupno gledala oglase. Jo že kar vidim, res. Ja, čedna je, čedna. Kaj bi sanjal o tej lepoti. O, še nekaj ovinkov in bom zgoraj.
Mesto pod mano utripa in se utaplja v svoji ihti. Strehe, rdeče in rjave strehe in bakrena patina na zvonikih. Molitve so nekje v zraku, Bog jih analizira. Pa res, mar smo poskusna civilizacija? Vsa verstva imajo nekakšne cerkve in vse se zgleduje po raketah: zvoniki, minareti, stupe. Prihajamo iz uma, da bi um postali. Sanjam, cele dneve samo sanjam. Pa bom res samo še sanjal. Kupil si bom staro hišo nekje na podeželju, omislil si bom psa in vinski sod. Sedel bom na sončku, ga cuzal in se lenil. Potem bom težak in pripravljen za onkraj. Meni je dovolj teh map in teh večnih izpraševanj. Mogoče so mi vsadili kakšen čip v glavo in nadzorujejo tudi moje sanje. Mi smo najbrž nova civilizacija, civilizacija sanjalcev. Svoboda je le igrača usode, kajne? Pa jih res ni, nikogar ni. Sam bom moral pokaditi nekaj cigaret se nakašljati in si dopovedati, da je smisel v kosilu in v spanju. Odpočitek od hoje in sanj. Pa spet sanje in spet mape. Telo je le navaden kup dreka. Zavzemajo se za zdrav način življenja. Korenček in tek. Bedaki. Najprej se nažirajo, potem pa tablete za holesterol. Če bi imeli prave sanje, bi prav živeli. Tako pa si dopuščajo, da jim drugi vsiljujejo sanje. Joj, gobec me peče. Preveč kadim. Tamle je grad. To pa so bile sanje, imeti grad. In tisti ki ga je sanjal, ga je dosanjal. Zdaj so drugačni sanjalci. Kje ste moji sanjalci?
Nič, nazaj bo treba, dol med golobe in hrup in kavarne. Moj dedi mi je zmeraj govoril, da so vedno za teboj, da vse vedo, da vse zmorejo. In da te dajo v mape in v arhive. Noben sistem ne prenese sanjalcev, prav noben. In če bi svobodni sanjalci ustanovili svojo državo? Kako bi to bilo. Ah ne, utopija, utopija! Duha bom moral vaditi v potrpljenju in v popolni vdanosti telesu. Neskladje je v meni. Fiziologija sanj se mi je nekako zamašila. Nimam pravih sanj, nimam pravih vizij. Ne, zdaj grem dol in si bom kupil liter, ne liter, samo buteljko dobrega izbranega vina in bom skušal najti ulične sanjalce, da zapremo okna dnevu, ki nosi probleme. Problemi so samo v glavah. Nesmrtne so samo sanje in vesolje. Prah si in v prah se povrneš, tako pridigajo. Joj, in vesoljski sesalec te posesa v vroče žrelo novega nastajanja. Stari, lepo počasi navzdol, pa v trgovino. Graščaki so že vedeli, zakaj so postavljali te gradove na hribe. Kar je spodaj, je spodaj in bo spodaj. Zdaj so steklene palače in moderne zvijače za ubijanje. Ja, sposodil si bom sanje in se preselil v drug svet. Ta me dela bolnega. Včasih si želim, da bi bil samo breza, tiha breza. Jaz sem samo pešec v ozvezdju tujih sanj. Ja, ja, kar lepo po cesti navzdol. Tu se je kotalila naša mladost in prvi poskusi opojev in punce v rdečih trenirkah in štiriperesna deteljica v vratarnici, ko sem še delal, da sem si zaslužil za potovanje. Štiriperesna deteljica!? Kasneje sem jo sam našel na čuden način. Šel sem v antikvariat in sem kupil neko staro knjigo; nič posebnega, povprečen roman, ampak, notri je bila štiriperesna deteljica. Tisto knjigo še imam. Morda je že preveč knjig v moji zatohli jazbini, morda … Vse te knjige, to so tuje sanje. Herbarij sanj, tako …! In zdaj sem vitez sanjalcev. Dosanjali bomo nove ulice z novimi obrazi. Fluorescentne punce bodo nosile naše seme v nove galaksije in bomo pomnoženi z besedami in z mesom. Nekdo gre za mano. Joj, menda bom spet v kakšni mapi. Hitro, hitro dol, pa v ulice. Čimprej moram kupiti vino in najti kakšnega sanjalca, da uskladiva frekvenco sanjanja. Za trenutek se ozrem. Neko dekle teče dol. Trak ima v laseh in črne oprijete elastične hlače. Hoče biti vitka, hoče biti zaželena, hoče biti kar naprej idealen seksualni objekt. Njihove sanje niso naše, mi smo plemeniti sanjalci. Oddahnem si. Ne bo nove mape. O, kako lep dan, darovan sanjalcem na ulicah nekega močvirja.
KO SO ČEŠNJE CVETELE
Nemalo truda je bilo potrebno, preden je stara hiša postala nov dom, prijeten in poln starožitne ljubezni. Jano je hotel ohraniti vse tisto, kar bi izkazovalo tiste čase, ko so v vinogradu pod hišo še pele motike in so srpi želi pšenico in je kosa odrezala preveliko travo. Sam ni bil doma iz vinskih krajev, zato se je moral kar veliko poučiti o vseh orodjih in pripravah, ki jih je na kmetiji našel. Vedno znova ga je počudevalo vse tisto, kar je tu našel: stara bakrena škropilnica, razni sekači vej, pa stare zarjavele vinogradniške škarje, pa nekaj novejših, nožiči in noži, lopate, motike, že nalomljene in plugi, taki za v vinograd in tisti za v njivo, volovska vprega, dva razpadla vozova, celo star traktor je gnil pod vegasto lopo in nekakšna muzejska kosilnica, pa nekaj kos in še mnogo drugega. Vse je lepo sortiral, očistil, razvrščal po dvorišču, vse popisal, vsaj stvari za katere je zvedel imena od domačinov. Ni minil dan, da ni kakšnega starejšega možakarja pripeljal na dvorišče in ga spraševal po imenih orodji in priprav, ki jih je najdeval. Naravnost gorečno se je začel zanimati za stvari, ki so se mu odstirale. Blanka, biologinja in njegova žena, je sicer še vedno delala v Ljubljani, pa se je ukvarjala z lokalno botaniko in je vrt spreminjala v nekakšno cvetličarno. Zbirala je semena rož, ki so jih gospodinje same vzgajale, pa nekaterih avtentičnih vrtnin. Cele popoldneve je prebila med gredicami, plela, ruvala, premeščala, beležila v beležnico in vabila domačinke, da so ji prinašala nove in nove podsadke, semena in cele rože in zvrsti zelenjave. Kar nekako navadili so se na njuno stikljivost in na dva ovčarja, ki sta se hitro udomačila in prav tako rada stikala po okolici, česar lovci niso bili veseli, pa se je tudi to uredilo: oskrbela sta si povodca, pa je bilo. Dobro sta se vtkala v majhno vasico na Vipavskem, ki se je nagručila okrog cerkvice, bržkone, da bi se ubranila silovite burje, ki je včasih tako divje plesala, tako strastno trlinkala z naoknicami, da je bilo kar težko zaspati, če nisi bil tega vajen.Njuna dva otroka, sta se kar sprijaznila s hojo na šolski avtobus in z naravo, ki jima je ponujala nekaj več, kot pa je ponujal mestni park. To je bila njihova prva pomlad v tem novem domu. Prej so prihajali samo ob koncu tedna. Vse je bilo sveže in novo. Jano se je čudil opranem nebu, čudil se je zgodnjem odganjanju, cvetočim marelicam, pa celo prve češnje je videl že cvetiti med vinogradi na južni strani hribin, ki so se nanizale ob drugi dolinici. Rad se je sprehajal po tistih blatnih poteh in se naužival vedre modrine, ki je tako materinsko prekrivala celo dolino. Prejšnje dni je s seboj jemal ob psa, pa se je odločil, da bo raje hodil sam in s fotoaparatom. Te dopoldanske pohode je hotel imeti samo zase. Pozno v noč je delal, prevajal in pisal neke članke, s tem si je pač služil kruh. Dopoldneve si je to pomlad podarjal.
Prišel je na vrh, kjer še ni bil. Prepoten si je ogledoval valovitost pod seboj in grmičje, ki je že nakazovalo prvo zelenje. Na začetku aprila smo, pa že taka rašča, je pomislil in si obrisal potnino na čelu. Naredil je nekaj posnetkov in se zamaknil pod rob gozda iz katerega je dihala vlaga in nek prav poseben židek vonj prebujenja. Pod nogami je čutil težko mazavo zemljo, ki se mu je lepila na nerodne, nekdaj vojaške čevlje, ki jih je imela samo še za te pohode – niti čistil jih ni več, puščal je blato na njih, da se je strjevalo in skorjilo in sproti luščilo. Včasih se mu je zdelo, da so to plemenite kraste zemlje. Vsebolj je spoznaval svet v katerem se je vse rojevalo in umiralo v skladu z nekim pradavnim ritmom. Dolgo si je ogledoval mrlino starih trav skozi katero je bodla nova mehka zelena trava, pa gnijoče listje med katerim se je tudi že šopila nova trava. In to se mu je zdelo še kako zanimivo, prav to, kako se srečuje odmrlo z novim. Žena ga je poučila o lokalnih botaničnih znamenitostih, ki jih je tudi pridno fotografiral. Iz gimnazijskih let se je le bežno spominjal botaničnih poglavji pri urah biologije, saj so ga bolj zanimali jeziki in politika. Mislil je že, da bi pristal v diplomaciji, pa se mu je uprla hinavščina, ki se je zasesavala v stremuhe, ki so hoteli narediti diplomatsko kariero. Zdaj pa se mu je narava kar sama ponujala in ga sproti učila. In ko je takole skušal ujeti metulja v fotoaparat, se mu je pod nogami prikazala gručica njemu neznanih modrih cvetlic. Nežni modri cvetki so rahlo migljali v vetru, ki je vlekel čez greben. Pokleknil je, da bi jih ovekovečil. Ni se zmenil za vlažne madeže, ki so ostajali na kavbojkah, kadar je takole poklekal in fotografiral cvetje. Žena se mu je včasih smejala, ko je tako zaznamovan prihajal domov, otroka, še posebej pa sin Rajo, sta se mu posmehovala, češ da je poljubljal zemljo in da v naravi moli. Prej sploh nista vedela, da se v cerkvi včasih tudi poklekne, pa sta si nemara predstavljala očeta, da v naravi pokleka in moli. Ni se zmenil za te špikavice. No, ko sta šla nekajkrat z njim v naravo, in ko sta videla, kako kelkaje fotografira rožice, sta ob njem začutila neko spoštljivost do narave in sta se sproti učila, kako se kakšni roži reče. Zadovoljen s posnetkom na digitalcu se je vzravnal in pogledal vlažna madeža na kolenih. Čutil je hladino, pa se ni zmenil za to. Vestno je pregledal posnetke in jih nekaj tudi izbrisal. Ker se še ni povsem znašel v teh krajih, je s seboj nosil tudi zemljevid, s katerim si je pomagal, da ne bi zašel v globačah, kjer je domoval tako na gosto zraščen gozd, s tako trmastim podrastjem, da si le stežka prišel skozi. Na začetku se mu je nekajkrat zgodilo, da se je znašel med robidovjem in je ves popraskan prilezel na kakšen vrh. Odločil se je, da bo šel navzdol med vinogradi do naslednje vasi in potem peš po cesti nazaj domov. Ogledoval si je lesketavo reko Vipavo, ki je silila v zagrmovljeno obrežje. Na zahodu je videl Vipavski križ. Že nekajkrat si je obljubil, da ga bo vestno fotografiral, pa je naredil samo nekaj fotozabležb. Tam je čutil nekaj tesnobnega, neka srednjeveškega. Tiste majhne ozke uličice so ga plašile. Vse se mu je zdelo tako pretirano natesnjeno in zatohlo. Prav isto je čutil v Gočah, pa še kje. Kolikor so ga te vasice navduševale, toliko so ga tudi plašile. Ljudje so sicer odzdravljali, a se mu je včasih primerilo, da je kdo kar izginil v tesninah, brez pozdrava. Enkrat je hotel fotografirati spečo starko v starodobnem naslanjalu, pa se je od nekod prikazal možakar s palico in mu roteče rekel, naj pusti njegovo ženo pri miru, da jih ni treba nič slikat, pa naj se pobere. Od takrat je postal bolj oprezav.
Blatnjava se mu je lepila in mu počasnila korak. Motovilil se je med vinogradi, ki so že nabrekali in ihtavo srkali sokove iz težke zemlje. Oziral se je po cvetočih drevesih, da bi jih ujel v fotoaparat z očiščeno modrino v ozadju. Spustil se je na kolovoz, ki je zavijal okrog hriba nad zaselkom. In na ovinku je obstal. Stara velika češnja je razkošno cvetela in dobesedno kipela v modrino neba. Pripravil si je že fotoaparat, da bi jo zajel v neko elektronsko večnost, pa ga je zmotilo nekaj, kar ni pričakoval. Premaknil se je nekoliko v desno, da bi bolje videl. In res, pod drevesom je sedelo mlado dolgolaso dekle. Črni lasje so ji padali čez obraz in ji odvzemali pogled. Pograbljena je slonela ob deblu. Prislonil si je fotoaparat in si skozi teleobjektiv približal podobo pod češnjo. Zadrževal je dih in jo opazoval. Nenadoma si je vrgla lase nazaj in pogledovala proti vasi. Z neko nestrpnostjo si je zavihala levi rokov črne majice in se tolkla po bledi beli roki. Potem si je z vezalko prevezala žilo na nadlahti in si na hitro zabodla injekcijsko iglo. Zdaj bi lahko pritisnil na sprožilec in bi ujel ta trenutek. Pa ni. Zadregno si je oslinil ustnici in povesil fotoaparat. Tudi tu, tudi tu, že … se mu je zagrenkobilo. Spomnil se je refrena pesmi, ki so jo prepevali Pankrti : Ko so češnje cvetele, sm prvič vidu jo … Droga, zakaj … ? Odločil se je, da bo šel nazaj po kolovozu in si tako nekoliko podaljšal pot do doma. Spotoma je premišljal, kaj tisto dekle sili, da se sredi teh lepot drogira. Vsemogoče se mu je pletlo po glavi: šolski problemi, službe ni, ljubezen, starši … tako kot v blokovskem naselju v Ljubljani, kjer je prej živel. Zadevali so se v kleteh in na podzemnih parkiriščih, pa v parku, tukaj pa pod cvetočo češnjo. Še preden je prišel na planjave, je že slišal nabijanje zvonov, ki so oznanjali poldan. Nekako težak in prekvašen z videnim se je vlekel čez hrib in si slačil pretežko ohlapno majico. Sonce je že pošteno pripeklo. Še enkrat se je ozrl proti tisti mogočni češnji, ki je kukala izza hriba. In začel si je požvižgavati tisti refren pesmi. Na vrhu si je nekoliko oddahnil. Ja, ko so češnje cvetele …
PLES V BELEM
Na istem vogalu stojim in gledam zmazek luči na očiščeni ulici, ki diši po preteklosti. Sanje so vedno posledica preteklosti, vedno … Razhlajene noge si skušam ogreti s stalnim stopicanjem po mrzlem pločniku, ki nekoliko že ledeni. Prejle sem videl na velikem prikazovalniku, da kaže temperatura dve stopinji pod ničlo. Ja, december jaha na lučeh in kliče razsipnosti, naj se spremenijo v dobiček za elito, ki si izmišljuje nove in nove izžemalne taktike. Uf, kuhano vino, me prešine in grem v znano gostilno tam blizu. Spomnim se stare natakarice s tako mogočnimi rokami, s takimi hlebci za bluzo, s tako iskrenostjo v očeh, da si ji mimogrede pustil bogato napitnino. Pa takih ni več, vsaj od tistih časov ne več, ko so tod mimo vozile črne limuzine in so v vrtu posedali pomembni kreatorji drugačnega cesarstva. Logika je ista, le akterji so se zamenjali, samo malo. Vse je isto, le moji čevlji imajo premalo plasti, da bi me izolirali od mestnega talnega hlada.
Vino je bilo preveč kislo in s preveč klinčkov. V njem ni bilo zavarjene tiste iskrenosti, tiste pristnosti, ki se je v debelih stoletjih nalagala na te ulice in v hipu izginila v digitalnih orgijah sveta. Zdi se mi, da večer diši po pomarančah in po sveže umiti koži strastne samote, ki si je omislila erotiko, da bi zvabila ljudi v novo poslušnost. Mar naj štejem utripe semaforja in čakam, da bo mraz zalepil pore v spominu, ki mi v takšnem večeru sili v podčelje in me kljuva in trka in muči. Mi, samotni vitezi, smo izšolani, da nosimo meč lepote, da nosimo ogenj mestne ničnosti, da razumemo svet, a ni ga nam dano spreminjati in obvladovati. Darovano nam je seme preteklosti, da bi ga posejali na predmestne njive trpkih običajev. Nič ni močnega v teh begavcih, v teh krotkih potrošnikih, ki šumijo skozi mesto kot mlado vino skozi prazna usta starca, ki je videl že toliko sonc, da je pozabil temo v kleti svojega predolgega življenja. Mar ni danes prav tak večer, tak sajasto otožen, pa vendar poln veselega nemira. Tak je moja draga, prav tak je. Le da tebi tega ni več dano vedeti. Tvoja lepa usta so zdaj samo še drugačna snov in luč tvoje ljubezni se je skrila v vse te mestne luči. Tak večer je veš … tak, ko sva hodila od lokala do lokala in se grela z vinom in s poljubi. Takrat se mi je zdelo, da z vsakim poljubom zobljem češnje neke večne pomladi. Najine dlani so bile zlepljene in najine oči so žarele v decembrsko noč. Rdeče rokavice si sicer imela, a si jih nekje izgubila. In če se prav spomnim, sem potem eno našel na postajališču mestnega avtobusa, ko sem blodil čez nekaj dni tam, po tistih kotnjavah, kjer sva razobešala prt najine ljubezni, da bi bila na njem postrežena večnost. Ja, našel sem jo in ti jo prinesel, takšno, vso zasvinjano, pohojeno. In ti si se temu smejala, tako iskrno smejala ob kavi in v spalni srajci, pod katero si še dišala po mojem semenu. Rdeča rokavica, da … kot pozabljen cvet sredi snežne brozge. In v nekem lokalu si se nenadoma zagledala v nekega dolgolasca, pa čeprav sem tudi sam nosil dolge lase. Imel sem občutek, da te je oplazil njegov bič strasti. Čemela sta v kotu, pila pivo in modrovala o koncertu, na katerem smo bili v Hali Tivoli. Kateri bend je že bil … joj, njihova glasba mi še utripa v možganih, a ime … vem, spomnil sem se. Pa to ni pomembno. Ampak ti si s tistim tipom čvekala o sociologiji in o nekakšni novodobni mestni kulturi, jaz pa sem se delal, da me to nič ne zanima in sem se obešal na tvojo bundo in ti dihal v vrat. Pa sem šel na odtoček. In pridem nazaj in vidim, da sta si s tipom zamenjala žvečilna gumija. Hej, kakšna finta, zamenjava žvečilke. Finta pa taka. Žvečilka namesto poljuba, noro. Nekoliko sem potečnaril in te nagovarjal, da bi šla. Ti pa ne in ne. Dal sem ti ključe od stanovanja in se sam odpravil nekam v plundrast večer, prav tak kot nocoj, le da je takrat nemara bolj južilo in se je sneg jokal na razsvetljenih ulicah. Ampak čez kakšne pol ure sem te zaslutil za svojim hrbtom. Našla si me pred naslednjim lokalom, kjer sem prešel na žganje, da bi v sebi ubil starhoptenga ljubosumneža, ki je začel ženske dojemati kot posest ne pa preprosto kot erotični užitek in nič več. Majavo si se mi približa, prav nič več trezna. Razlagala si mi, da si tistega tipa videla že nekajkrat na koncertih, da hodi na isti faks, da … nisem te hotel poslušati in sem hotel svoj egoizem razprodati po mestnih ulicah. Pa si se mi zarinila v objem in mi zaslinila tisti tvoj strasten poljub, ki me je vedno prisilil, da sem zaprl oči in padal v metuljasta poletja v vročice, ki so tako pradavne, da jih razumu ni potrebno razumeti. Obšla te je ideja, da bi lahko obiskala prijateljico nekje v predmestju v najeti sobi. Celo številko mestnega avtobusa si se spomnila, celo to. In sva čakala na postajališču, se poljubljala, se malo kregala, se igrala bojevnika za ljubezen. Nekoliko si se celo jokala, mislim, da res. In sklanjal sem se nadte in ti odpoljubljal slane solze iz vročih lic, v katerih je gorela ljubezen, pa najbrž tudi alkohol. Le tega sva hotela še več. In sva šla v neko gostilno in spet pila. Pivo in sadjevec. Svaril sem te, da je to nevarna kombinacija, da rada spodseče noge. In si raje ostala samo pri pivu, pa sem zvrnil še tvojo merico žganja. Prešel sem v občutje, ko me ni bilo več. Čudni krogi so se mi vlekli skozi zavest in odnašalo me je v snežinke, ki so se zunaj začele usipati bolj na gosto kot popoldan. Zabredla sva po ulici. Pod ulično svetilko sva se ustavila in gledala, kako se snežinke usipajo mimo luči. Otročje sem jih lovil v usta in nekaj ti jih je sedlo na obrvi in na debele ustnice. Skušal sem jih s poljubi popivnati, pa so se takoj stopile in se pomešale s tvojo pijansko slino. Končno sva le pribrodila nazaj na stičišče ulic in do naslednjega postajališča, kjer sva čakala na avtobus, ki bi naju odpeljal v predmestje, k tisti tvoji prijateljici, ki da ima danes rojstni dan in imajo tam žur. Luči predmestja so se zredčile. Nesplužena ulica se je končala skorajda v temi, le na levi je res stala razsvetljena hiša. Ko sva prišla bližje, sva lahko slišala hrupno glasbo, ki jo je dušil sneg. Mene je pijanost že tako načela, da sem padal v sneg, se smejal in ga sproti grizel in sesal, da mi je le nekoliko blažil peklino v ustih. Žganje je dobro opravljalo svoje poslanstvo. In dvakrat si padla z mano v sneg, me objemala, se valjala po meni in me grabila za na pol trdega štrlinca. Smejala si se in se hotela ljubiti kar tam v snegu na temni ulici. Nek avto naju je otipal z lučmi. Šofer je ustavil in vprašal, če lahko kaj pomaga. Mislil je pač, da sva v slabem stanju, pa sva bila na robu žepnega raja. Nekoliko premočena sva nadaljevala pot do tiste hiše. Pa se je izkazalo, da je zgrešila ulico in smer predmestja. Zdaj se je spomnila, da bi morala v južno predmestje, midva pa sva končala v Črnučah. In iz tiste hiše se je še vedno usuvala glasba. Zdaj sva lahko videla, da so ljudje ob odprtih oknih, da pijejo, da se objemajo, da je žur. Predlagal sem, da bi se jim kar pridružila. Preprosto bi pozvonila in se jim pridružila. Ti pa si se branila in me vabila v nekakšen sadovnjak za hišo, kjer je bilo še vedno slišati glasbo. In sva šla med tista stara drevesa. Ugibala sva, kateri bo naslednji komad, kajti očitno so glasbo spuščali iz plošč na gramofonu. In potem je bil nek komad, ki je oba vzdignil v noro poplesovanje med debli. Vem kateri komad je bil, nek zelo dolg, od deep prrplov. Padla sva v sneg, se poljubljala in se stiskala. Pod puloverjem sem poiskal tvoje prsi in si grel roke na njih. Zagrabil sem sneg in ti ga stlačil na bradavičko, da je postal še bolj trda. Ti pa si vreščala in me do krvi ugriznila v ustnico. Odkrila sva barko med drevesi. Imela je odprta vrata. V notranjosti je dišalo po plesnobi. V temi sva padla na nekakšne stare žimnice. In potem, potem sva pustila strasti, da zagori z vsemi zublji. Padala sva v elipse starodavne radosti, ki nam je omogočila, da smo se že tolikokrat replicirali, da smo zdaj že večnost. Spremešala sva slino spermo in solze, se odžejala s poljubi in snežinkami, ki so zunaj prav potiho pisale belo simfonijo. Več in več je bilo snega na debelih vejah. Glasba pa je še kar lila skozi okna. Dišalo je po dimu in po kuhanem vinu. Očitno si imeli zelo močan žur. Še enkrat sva zaplesala med stara drevesa in padala v sneg. Ples v belem, sva si govorila, ples v belem … Pozno ponoči sva prišla domov, mokra, spravljiva, izljubljena, še vedno nekoliko pijana, a tako srečna, tako eno, da ne bi več zmogla biti dvojina, ki ubija.
Ja, moja draga, to je bil ples v belem, ki ga nisva več ponovila, nikoli več. In vidiš, nocoj spet malce sneži, redko, pa vendar, le mrzlo je bolj in led mi skorji srce, ko se spomnim, da so tvoje ustnice poljubljale steklenice, in tista ljubezen je bila usodna. V jeseni sem šel prav po tej ulici in v istem kiosku, kjer sva nekoč kupovala cigarete in časopise sem kupil nek povprečen čvekaški časopis, da bi imel kaj listati, ko bi čakal pri okulistu. In potem sem videl masten naslov, ki je povedal, da s v nekem stanovanju našli mrtvo to in to, v krvi … Že leta se nisva videla. Vedel sem samo to, da ti gre vse navzdol, da se pelješ onkraj. Nemudoma sem poklica prijateljico, najino skupno prijateljico, in jo vprašal, če se je to tebi pripetilo. Potlačen glas mi je iz oddaljenega mesta iz neke stolpnice povedal, da je res, da si odšla … koliko plesalcev si menjala, koliko noči si preždela v objemu tvojega edinega strastnega ljubimca, ki domuje v steklenicah, koliko? Odgovorov ne bom iskal, zdaj ne, ker me zebe v noge in vino popušča. Imam še nekaj opravkov v strogem centru, kjer sanjajo novi in novi obrazi in šumijo plastične vrečke, v katerih ljudje tovorijo nadomestke za ljubezen, ki sva jo midva tako rada zakvasila vsepovsod. Pa je odplesala s pomladjo je odplesala s teboj vred. Ko so češnje cvetele, si ti bila že pri drugem in polna njegove kalitve, ker si tako hotela. Ampak, moja draga, tisti ples v belem, tisti ples v belem … Še zdaj me zmrazi, ko zaslišim tisto glasbo, verjemi. In prišel bo čas, ko bova spet plesala, spet v belem, v beli svetlobi onostranstva …
RDEČI ŠAL
Marmor na obrazu. Vse je ulenjeno in potišano. Pregib roke, pa še enkrat in še enkrat. Stene so tiho, le sostanovalec nekaj govori o salami, ki jo je dobro jesti in užitkarsko rezati in potem še kaditi, pa spet malo počivati, pa spet jesti domačo salamo, pa jo rezati, takole, na oknu in gledati po vasi. Boš že nehal nakladati, boš nehal, pomisli Boro. Popoldanski počitek. In spet je razbita tišina, tokrat z nakladanjem o cigaretah. Kaditi. Boro se spomni, kako se je sam poloteval kaje. Davno. V neki drugi ustanovi s prav posebnim režimom. Otrok, ograja, vzgoja, klofute in organizirani sprehodi. In potem tihotapljenje cigaret. In tista noč v bolniškem traktu … Nekdo je pretihotapil cigarete in jih skril za nočno omarico. Navadna morava, ne, pravzaprav morava v oranžnem zavojčku, ja, tista znamka, tista … Imele so tiste cigarete že filter, imele … In smo jih kadili, se solzili, kašljali, ogorke metali pa kar skozi okno, pa zračili sobo. Strašen glavobol in slabost zjutraj in spet vročina pa povsem rumeni prsti. Kajpak je medicinska sestra vedela, kaj se je zgodilo. Naredila je dolgo pridigo o škodljivosti cigaret, bila pa je prijazna in ni dogodljaja prijavila vodstvu zavoda. Na srečo, ga ni, če ne – že tako je bilo dovolj težav. In počasi Boro preklopi na drug spominski sklop, da bi preslišal brbljavca na drugi strani sobe, ki kar naprej govori o tem, kako bi kadil, pa kdo ima na oddelku cigarete, pa kdo mu jih je že ponudil, komu jih je dolžan in komu bi jih lahko izmaknil, če bi se ponoči vtihotapil v njegovo sobo. Počasi se mu nasnuje cela usodna noč: vinska, mošt, vino, liker, mošt … besede … izmišljotine. In potem prihod domov, izguba spomina, denarnice, očal, razuma … Vrv, zanka, kljuka, ni šlo … Potem odhod v zdravstveni dom, takole sredi noči … Pijan, zrušen, mrtev … Mrtvec, ki hodi. In potem rešilni avto in sem gor, na oddelek za odrinjene. Takole, po koščkih, je sestavljal nesmisel v nek nov smisel in skušal vsaj malo zadremati. Pa ne, spet govor o salami, ki mu jo je podaril sosed in jo je rezal na mizi pozno v noč, ja, celo, da je pojedel. In še mleko s sladkorjem čez in potem slonenje na oknu in gledanje v poletno noč in kaja. Boro se skrči in skuša preslišati to zgodbo. Če bi bilo to drugje in bi bil drugačne volje, bi najbrž vstal in ga utišala, če ne drugače, tudi s pestjo. Pogleda na uro, še dvajset minut dovoljenega poležavanja. Potem pa spet samo hodnik in drsenje gor in dol. Spet bo moral poslušati stokanje starca v fotelju, tam so ga namreč privezali. Joj, tisto hripavo renčanje: sestra, mene lulat, sestra mene lulat, sestra mene lulat. In čakanja na večerjo, potem pa nekaj podrsavanja po hodniku in spet čakanje na dodeljevanje odmislekov. Boro se je uprl kemijski terapiji, pustil si je samo neko tabletko, ki jo jemlje že dvajset let, neko potuho za občasne srčne aritmije. Pa spet nekoliko pregiblje roke, ker ima občutek, da ga boli komolec. Ves je bil potolčen, na nogi pa se mu je ena rana gnojila. In se spomni, s kakšno nežnostjo mu jo je sestra zjutraj previjala, čistila, pa se prijazno pomenkovala z njim. Lepa je bila, lepa … Obraz potopljen v slap lepih dolgih svetlih las in nežne roke. Rojena za prepričevanje obupancev, da je vredno poskusiti živeti. Pomenkovala sta se o knjigah, o mačkah, ki se pozimi stiskajo ob stari kmečki peči, o klobasah, o holesterolu. Pogleda na mobilca, da bi se prepričal če je res toliko ura. Nekoliko je premišljal o možnosti, da bi poklical kogarkoli v zunanji svet, kjer teče življenje v še bolj norem fluidu kot tukaj. Če bi poklical prijateljico, tisto starejšo, bi se mu samo smejala in rekla, da je itak zdaj v pravi ustanovi, da … Ah, ne …! Če bi poklical pikapolonico, tako ji je dal ime, bi ga najprej nadrla, da ji je spet izginil, da … Ne! Nikogar nočem, nikogar. Sam sem v samoto zakovan, skoraj mrtev. Kako naprej, kako naprej in zakaj sploh naprej, zakaj le … kje je zdaj tisti prekleti smisel!? Mar naj vegetiram tukaj, v teh cunjah in poslušam te razrazumljence. Oni so srečni, oni se vsaj ne zavedajo, da jim je odvzeto veselje in trpljenje. Samo lebdijo, drugi pa poskrbijo, da sploh ne odlebdijo. Kakšno čudno vmesno stanje, res …! Če je to parabola življenja, se je tu spremenila v premico, ki se vleče v določeno in dokončno neskončnost. Še nekaj minut se Boro trudi, da bi odmislil zunanji svet in tega brbljavca za hrbtom, ki hodi od okna pa do vrat in govori in govori. Nenadoma se odpro vrata spalnice in bolničar naznani, da je konec poležavanja, da je treba ven. Stoji med vrati in rožlja s ključi. Brbljavec si z roko popravi potlačene lase, čohne brado in gre skozi vrata. Boro le stežka dvigne telo, še polno sladke trudnosti in se ogrne s frotirasto haljo. V glavi se mu lahno povrteva; zdi se mu, da se svet še vedno ziblje, da je vse majavo. Oprime se zidu in se odziblje vzdolž hodnika do velikega prostora, ki je jedilnica in dnevni prostor, kjer so udobni počivalniki. Drsi po hodniku in premišljuje o tem, kako bi se rešil te bednosti. Niti na kavo ne sme dol na dvorišče, niti to ne. Tretji, ne četrti dan že ta hodnik . Ko je na viziti vprašal doktorja, kdaj bo smel malo na dvorišče, na krajši sprehod, mu je rekel, da bo o tem razmislil. Bo razmislil, o moji svobodi bo razmislil!? Noro. Vrhovni upravljavec mojega življenja je zdaj.Ves zdruzgan se Boro odloži v naslonjač in pusti jesenskemu soncu, da mu zdrsne čez marmornati obraz, v katerega se je vklesala neka zaprepadenost, bržkone zaradi očitanja, da je hotel prostovoljno oditi v deželo večnih senc. Skušal je zbrano razmišljati o svojem početju, a so mu misli trgali kriki starca in vzdihovanje nekega drugega obupanca. Vstane in spet nekajkrat premeri hodnik, pogleduje na uro, pa se nasloni na okno in gleda dol druge srečneže, ki se lenobno sprehajajo po dvorišču, nekateri kadijo, nekaj pa jih ima v roki lončke s kavo. Kdaj bom jaz smel dol, kdaj !? Nekoliko si oddahne in si popravi izpran frotirast plašč. Tole je umiranje, tole … Tu si, ždiš, bedno. Če bi se dokončalo, bi se. Zdaj pa to, sranje. Nekoliko so se mu povrnile moči in bes. Ura je bila že taka, da so se tisti, ki so imeli izhod, nagrozdili ob izhodna vrata. Prišel je bolničar in jim odklenil. Odšli so. Boro je gledal za njimi in lezel vase. Jutri, jutri bom tudi jaz zunaj, prav gotovo, se je tolažil in se spet odpravil do počivalnikov, da se odloži.
Sonce, peščena pot in prvi izhod. Oh, življenje, glej, življenje. Sonce, dve kavi v glavi, sok v roki, časopis, samotna klop, park. O, kakšno življenje je to. Po petih dneh hodnika in postelje, končno!!! Dve uri do kosila. Če bi zamudil prihod, kaj bi bilo? Po pripovedovanju ostalih pacientov, bi najbrž dobil prepoved izhoda za nadaljnje dni. Take metode je pač imel oddelčni zdravnik. Vonj časopisa, vonj jesenskega zraka, o! Boro se je raztapljal na klopi. Do branja mu še ni bilo. Leno je opazoval dogajanje v parku. Mimo je pridrsalo nekaj zamišljenih pojav in neka debela ženska, ki ga je prosila za denar. Pa jo je zavrnil, ker je bila na tesnem z drobižem za kavo in časopis. Neznansko mu je godilo, da mu je sonce pojilo obraz s toploto in z neko pradavno kozmično vedrino. Zaprl je oči in se prepustil zvokom. Nekaj minut je bil v takšnem položaju. Potem so se neki koraki zagrizli na peščeno pot, ki je peljala mimo njega. Obstali so ob njem. Zavohal je cigaretni dim. Nekdo stoji in ga opazuje. Boro počasi skloni glavo in odpre oči; mavrica sonca mu utriplje v njih. Nekoliko starejši suhec, v ohlapnem vinsko rdečem bolniškem plašču se je ustavil ob njem. Levo roko je imel zataknjeno v velik žep, v desni pa je umetelno držal tlečo cigareto. Suh ozek obraz in strogo počesani siveči lasje, tako značilno počesani, tako … Mar tega poznam, se Boro zdrsne. Pa menda ni to, joj … Kadilec se nasmehne in čisto malo trzne z desnico, le toliko, da se nekaj pepela razsuje na pesek. »Boro, ti …« reče kadilec z raskavim glasom, a tako njegovim. Zdaj se Boro spomni. Jan, spotegnjeni Jan, ki je vedno nosil rdeči šal, do pozne pomladi. Ah, on tukaj. Pravzaprav nič čudnega … »Jan, ti tukaj,« se Boro odsmehne in se vzravna. Jan si da cigareto med tanki ustnici in mu poda desnico. Mrzla nemočna roka še nekaj časa počiva v Borovi potni dlani. Potem roka obstane v zraku. »Prisedi,« mu Boro reče. Jan pa kar stoji in nekoliko živčno potegne dim vase. »Ne bi te rad motil. Vem, kako ti je, vem … Človek pride sem gor, da bi se sestavil, pa rabi mir. Jaz sem že četrtič tukaj. Kaj vem, te depresije. Pa saj veš, saj veš … Ljubljana, a …?« reče Jan . »Ne, ne, nič ne motiš. A veš, da se nisem že štiri dni pogovarjal. Kar prisedi. Jebemti te nisem videl, uf, že petnajst let menda, a ne,« se Boro razživi. »Pa bo res,« reče Jan in se previdno usede na klop. Prekriža nogi in si popravi plašč. Potlevek cigarete odfrcne v travo in nekoliko pozibne levo nogo. Z obema rokama si pogladi brezhibno počesane siveče lase. Obraz je še bolj oster in izklesan kot v tistih norih letih. »Na katerem oddelku si?« ga mirno vpraša. Boro pokaže s prstom okno spalnice. Jan samo prikima in pomrmra: »Nikoli nisem bil tam, slišal pa sem, da so tam neki čudni starci, neki dolgoprogaši, mislim tisti, ki so dlje časa v takšnih bolnicah. Redko kdo ima tam prost izhod. Ni jih videti tu spodaj. Vidiš, jaz imam srečo; sem v tistem oddelku, ki mu pravijo kar hotelski. No, saj, če ne bi bilo tistih trapastih terapij pa nekih socializaciji, bi si človek res odpočil tu, tako pa, eh … ni pomembno, v petek grem domov, pa upam, da sem gor ne več. Kaj bi ti pravil, saj veš, življenje,« reče Jan in zapotegne obraz v bolečenost. »Tare nas, ja,« se počasi taja Boro in prelaga sok v rokah. Časopis zvije in ga zatlači v žep. »Si še profesor zgodovine na gimnaziji?« ga vpraša. »Ne, dve leti ne več. Od kar hodim sem gor, nisem več v formi, da bi še stopil v razred. Prej pa, ja, saj veš, alkohol, pa druge substance, potovanja, kaj bi govoril; preveč vsega je bilo, preveč. Zdaj delam za neko turistično agencijo. Pripravljam jim materiale za obisk raznih zgodovinskih znamenitosti, da imajo vodiči kaj brbljati. Včasih grem tudi sam z njimi in jim kakšno stvar razlagam. Ne rečem, dogaja se, ampak kaj, ko pa me včasih zagrne silna nemoč, res …« Boro je nekaj časa kar tiho, potem pa le reče: »Pa se ti res dogaja, fajn fajn.!« Jan se odkašlja in divje zavrti levo nogo v gležnju. »In ti, kaj je tebe sunilo sem gor?« Boro se zbira: naj mu povem, naj mu povem, grgra v njem. Ne! Štrik, noč, reka, most, pijan, na tleh, mobilc ne dela, denarnice ni, očal ni … Pa spet štrik, pa napis za slovo, pa … NE! »Ja, ne vem, nek zrušek, neka nemoč, nek strah. Nekaj so mi našli, nekakšno anevrizmo aorte in me rinejo na operacijo srca, jaz pa, saj veš, jaz pa doktorji, to ne gre skupaj. In to me je zablokiralo, vidiš, to me je sesulo,« Boro razpršeno reče. »Manj ko veš, bolje je. Saj tudi mene dajejo nekakšne aritmije in goltam neke tablete že deset let, pa kaj. Še najraje se umirjam s pivom, tako kot včasih, ko smo sedeli pod kostanji v Šiški in naročali vrčke piva, pa se žogali z dunajskim zrezkom. Vidiš, bili smo v raju, pa smo si prislužili ta pekel. Staramo se, staramo, pa nas morajo adaptirati, to bo. Oprosti, zdaj bom moral iti, ker imamo nadaljevanje neke bedaste interaktivne igre. Imel sem petnajst minut odmora, pa sem se prišel nakadit sem dol. Saj se bova še videla. Verjetno boš kar dolgo tukaj, če si na tistem oddelku. Te poiščem popoldan. Drži se, moram iti,« živčno reče Jan in svojo spotegnjenost hitro odnese po peščeni poti. Boro je gledal za opletajočo haljo, ki je kmalu izginila za grmovjem. Madona je shujšan, obraz pa, kot Kristus. In če bi si pusti še dolge lase, take kot je nosil včasih, ja, pravi Kristus bi bil, pravi. Saj je bil kar frajer na tisti gimnaziji. Tak, s čopom las, suh, postaven in pameten. Znaj jim je približati zgodovino, v to ne dvomim. Priljubljen je bil. Morda malo preveč teoretičen kar se komunizma tiče, no, celo fanatičen, ampak to je druga zgodba, ja. Šiška, balkon, glasba … Zgodba: Maj je bil, da maj. Tam čez cesto so rohneli motorji na stadionu za spidvej. Sedel sem na balkonu in se pripravljal za nek izpit, kaj že, aja fifizijologija rastlin. Nad mano pa večni komadi od Pnkrtov, še največkrat se je slišal komad, oziroma refren: Punca, punca, ne še umret, dej še neki časa žvet. Spet in spet Pankrti. In enkrat, ko je kadil na balkonu, ko je visel čez ograjo, sem ga videl, tisti ozek obraz in dolgi lasje. Začela sva pomenek, kar tako. Potem sem šel gor na pivo, pa še eno, in še eno. Jemal jih je kar iz gajbe, ki jo je imel v predsobi, ker sva tiste iz hladilnika že spila. Vmes sva pridno kadila in poslušala Pankrte. Pa sem ga vprašal, zakaj najraje sliši tiso – punca , punca, ne še umret. Postaj je tih, mrk. Potem je loknil pivo, me stekleno gledal in mi povedal, da mu je umrla punca, prav tu, v tem stanovanju, pred dvema mesecema. Sladkorna bolezen, inzulin. Pa si ga je neko jutro vbrizgala vsega, kar ga je imela doma, kar tako, kar na lepem … Že prej je oslepela, slepa je bila. In potem je zanosila, pa je prišlo tisto jutro. Bruhnilo je iz njega: Šel sem v gimnazijo, prvo leto mojega poučevanja, mlad prfoks, a štekaš. In sem ves dopoldan imel slab občutek. Ne vem, ne znam povedat, a sem slišal njen glas v zvočnikih v razredu, res. Klicala me je in povedala, da odhaja, pa da naj ne bom žalosten, ker da bi jo otrok v njej pri njeni bolezni itak ubil, ker da nima moči, da bi ubila samo njega. Zato da je ubila oba, da bom jaz odrešen trpljenja. In jo je odneslo … Pridem domov z veliko solato, tako, ki jo je imela najrajši. Pa jo najdem v sobi, mrzlo, tiho, z srečnim izrazom na obrazu. Koma, sladkorna koma in nasvidenje Jan. Solato sem vrgel skozi okno in hotel razbiti vse okrog sebe … Punca, punca, ne še umret, dej še neki cajta žvet …! Tako se je slišalo potem v naslednjih dneh. Spomnim se tistega dne. Policaji pred blokom, pa šepetanje sosedov, moj spotegnjeni nadstanovalec, pa ves poklapan razlaga nekemu inšpektorju kako in kaj. Ujel sem samo besede inzulin in koma. In golobi so cukali tisto solato na zasmetenem dvorišču, na travi pod našimi okni. Ja, za njo se je takrat dokončalo, zame pa … Boro pomisli in se pretegne. Pa si ni dal odgnati spominov, ne … Jaz in Jan. Koliko piva sva potem spila. No, vsak moj izpit sva pošteno zalila. Blodila sva po mestu in se vmešavala v debate o komunizmu in o ameriški demokraciji in o Stalinu. Jan je padel v neko noro ideologijo svetovnega komunizma. Sanjal je neko novo pravično družbo, nek nov utopizem. Kajpak si tega ni privoščil v gimnaziji, menda samo enkrat, pa je dobil opomin od ravnatelja, češ, da ni poklican, da bi dijakom trosil ideološka prepričanja. Ravnatelj mu je dopovedal, da so za to kvalificirani drugi kadri, v ta namen izšolani. Čez poletje sem se umaknil domov. Na jesen sem bil že spet v Šiški, zadnji letnik faksa, še en izpit, in potem … Potem pa pohodi v okolico Ljubljane, čudne gostilne, kislo zelje in pečenice, pa žganje in pivo. Na Katarini, tisto megleno nedeljo, o joj. Oblečena sva bila v nekakšne vojaške pelerine in šla v meglo. Kar nekaj časa sva hodila, vmes spila zalogo žganja, ki ga je on nosil s seboj v vojaški čutarici, pa sva prišla do neke gostilne in spet kislo zelje, ajdovi žganci in pečenice. Novembrsko nedeljsko popoldne. Pijana in krohotava sva se vlekla proti hribčku s cerkvico. Megla je že nekoliko odjenjala in se nagnetla v dolino. Prišla sva do cerkvice, kjer sva zalotila nek parček. Ostala sva sama. Pela sva, vriskala, joj. In potem se je on domislil, da je bila njegova punca strašno verna, da je verjela v angele, v kozmično stalno prisotnost duha in v take fore. Pijan je rekel, da bo nesel rdeči šal, ki mu ga je kupila lani za božic na zvonik, da bo lahko videla zastavo njegove zvestobe njej, samo njen, nepozabljeni … Jaz sem ga prepričeval naj ne nori, da bo padel dol in podobno. Pa ni odnehal. Po strelovodu je splezal na streho cerkvice, se nekako splazil do zvonika, tam nekaj časa preučeval, kako bi se potegnil gor. Jaz sem kričal, naj vendar zleze nazaj. Pa se ni dal. Spet si je pomagal s strelovodom in se je nekako potegnil do lin zvonika. Tam se je oprijel vmesnih stebrov in spet počival. Razrahljal si je rdeči šal in se pripravljal, da se potegne na ozko streho, ki je imela močno kovinsko okovje, nekakšno nizko ograjico. Nenavadno gibko se je vzdignil gor, se oprijel špice zvonika in zavriskal. Snel si je šal, ga z levico zamotal okrog križa na vrhu zvonika, ga zabodel na kovinsko špico križa in še malo potegnil, da je šal trdno obstal. Rekel je: Evo, Mojca, tuki maš moj pozdrav, še zmer te lubm, a vidš! Prav počasi se je začel spuščati. Jaz sem spodaj samo nemel in gledal. Sploh nisem opazil, da je čez mrtve trave prišla neka starka, vsa v črnem, s košaro v roki. Jan je bil še na strehi cerkve, ko se je starka začela križati, si popravljati ruto in nekaj momljati. Košaro je dala na tla in plosknila za rokami. »Za božjo voljo, kaj pa delate na strehi cerkve, pa tist rdeč šal tam gor. Ja, a se vam je zmešalo, ali kaj? Rdeč šal tam gor. Da greste tako žalit boga!!! O ti prekleta rdeča drhal, ti! A ni bilo še zadosti pobijanja pa poniževanja!? A zdaj boste pa rdeče zastave ali pa take cunje obešali na zvonike. O ljubi Jezus, kaj moram doživljat, kaj moram gledat. Bom milico poklical, pa jo bom! Da takole skrunite našo malo cerkvico, da vas ni sram. O Bog, ljubi Bog, pa če padete dol. Pa ste res čisto znoreli!« se je starka pridušala in mahala z rokami. Jan pa se ji je samo nasmehnil in ji rekel: »Mamca, samo šal od moje mrtve punce sem zavezal tja gor, da bo vidla, da jo mam še rad. Veste, ona je tud molila, pa še kako. In vem, da jo ma Bog rad, pa naj vid tist šal, da bo vedla, da jo mam rad.« Starka se je samo pokrižala, zamahnila z roko, pograbila košaro in se izgubila po vijugasti stezi. Janu je le uspelo, da je zlezel dol, sicer s porezano desnico, pa vendar, vse se je dobro končalo. Čisto na rahlo je potegnilo čez megle in zanihalo šal. Nenavadno, prej je bilo vse mirno, potem pa tisti sapič. Šal je žarel v soncu, ki se je prebilo skozi trgajoče se megle. Pijano sva se smejala tistemu šalu, on pa je zapel Bandera rosa, od Pankrtov, jasno. Še nekaj časa sva tam rogovilila, se smejala, celo zakotalila sva se po brežini navzdol do kolovoza. Pred nočjo pa sva že bila v Ljubljani. Ja, zgodba … je Boro domislil in se pretegne. Kar vroče mu je postalo. Razspasal si je plašč, pogledal na uro in, joj! Gor moram, sicer bodo kazni. Režim, prekleti režim, pa sam sem si ga naložil. Takoj moram gor!
Vse je v redu. Svetloba, postelja, celo brbljavec je danes nekoliko legel, se pokril in hlini spanje, tako kot vedno. Nekje je staknil tri cigarete. Kar naprej jih je preklada iz žepa pa v predal nočne omarice, pa nazaj v žep. Mrmral je, da jih ne sme vseh naenkrat pokadit, da je dan še dolg. Ampak zdaj je mir, zdaj leži in je tiho. Kakšno olajšanje. Pa ne za dolgo. Po desetih minutah se spet zbudi in začne samogovor o tem, kajo je zvlekel kolo, ki mu ga je nekdo podaril, v sobo in ga kar tam popravljal. Kakšni problemi, da so z ventili, pa s žico za luč, pa blatniki, pa veriga, pa ležaji, pa … cela znanost, rekel bi, da kar magisterij iz kolesa. Nekaj časa si vzame za premislek. Pa spet, kje je kolo dobil in za kaj ga je dobil. In da ima zdaj obljubljeno kolo od sestre, žensko sicer, ampak kolo pa vendar le. Kaj bi zdaj dal za spodoben popoldanski spanec, si Boro misli in si oddihuje od plaza besed, Joj, zdaj brbljavec celo vstane in začne svojo hojo od okna pa do vrat. Nekajkrat gre tudi ven, v toaleto, kjer se napije vode. In to seveda vsakokrat rzloži, da je pil vodo, da je dobro piti vodo, da je to dobro. Doma, da jo nikoli ne pije, doma ne, samo mleko ali pa oranžado, odvisno, kaj je. Če je salamo, potem pije mleko, če je kekse, potem pije oranžado. Boro se nekoliko razleze po postelji in si misli: O, sonce. Popoldan bom šel spet dol v park, ja spet. Življenje se začenja na novo. Zvezek imam, pisalo tudi. Šel bom do tiste samotne klopi in kaj malega zapisal. Čas bi bil. Popoldan, pravzaprav čez pol ure, saj je že pol treh.
Prišla je ura izhoda. Boro se je postavil v vrsto pri izhodnih vratih. Naslonil se je na zid in gledal ostale poklapance, ki so malomarno opletali s haljami in gledali nekam v tla, posmrkavali, zehali in kaj malega rekli. Prišel je bolničar, zvonil s ključi in jih posamično spuščal mimo sebe. Vsakega si je ogledal, kajti odgovoren je bil za njih. In ko je prišel Boro na vrsto, se je postavil predenj in mu rekel, da ne sme dol. Boro skoraj ni mogel verjeti. Spraševal je: »Kako, zakaj, saj sem bil dopoldan že zunaj.« Pa mu je bolničar razložil, da je tako naročil zdravnik, da je tak ukaz. Ves poklapan se je Boro umaknil od vrat in se odvlekel do prvega prostega počivalnika. Kar sesedel se je. Ukaz, ukaz! Mu je šumelo v glavi. Zdaj pa imaš. Vidiš, zdaj tisti domišljavec odloča kdo si, kaj smeš in česa ne. Hej, to ne bo šlo. Pa če bi naročil pikapolonici, da pride k meni na obisk z obleko, ki bi si jo v veceju navlekel pod pižamo. Ne vem, če bi me spustil na kavo, morda le, z njo seveda. Včasih naredijo tako izjemo, da koga spustijo dol v teh cunjah, kajpada. Potem bi šla v njen avto in domov. To bi bila rešitev. Pa naj imajo tukaj tiste kavbojke in srajco. Ampak kartica zavarovanja. Ah nič, bi pač rekel, da sem jo izgubil in zahteval novo. To bi se že uredilo. Takole pa res ne gre, takšno odjedanje svobode. Ampak zdaj nič ne pomaga, tu bom, do večerje, potem, spet čakanje na tabletko, vmes še merjenje krvne tlaka, ki bo spet povišan, kako tudi ne … In če bi rekle Janu, da pride pome. Ne, ne bodo mu dovolili, da me pelje na kavo, njemu ne. Kava, zdaj bi jo lahko pil doma na balkonu, če ne bi bilo teh neumnosti. Kako naprej. Štrik ... noro. Življenje, eh življenje … Pa spet pripeljejo v dnevni prostor tistega starca, ki se naliva z vodo. Zato ga privežejo na stol, da jim ne bi delal težav. Razložijo mu, da tako mora biti, da ima spet slabe izvide krvi, elektroliti in te fore … Ni dolgo trajalo pa je že začel: sestra, mene lulat, mama, sestra … doktorca …
Boro zdaj sedi v parku z nenavadnim nasmehom. V žepu ima odpustnico in čaka, da ga bo pobral prijatelj in odpeljal domov. Prijazni zdravnici je razložil, da ne prenese takih ustanov, da je bilo noro, kar je počel v tisti noči, da je že bil kot otrok v nekem zavodu, da … Ona mu je samo prikimavala in si popravljala ozek okrasni rdeč šal, ki se ji je lepo podal na modro zeleno bluzo in belo haljo. V eni uri sta se vse zmenila. Boro se še enkrat ozre gor, kjer zdaj brbljavec bržkone kadi v sobi. Domov, mar je to mogoče … Ozek rdeč šal …
SANJALCI
Peroni dnevov so se izpraznili in mape so zamenjale lastnika; mape, v katerih je popisano neko otroštvo, pa celo vsebnost soli v solzah; da, celo to so izmerili in popisali. In marmelada si je našla zatočišče v luknjastih zobeh. Pa še kaj. Jagodna zobna krema iztisnjena na ogledalo in spačen nasmeh bodočega samomorilca, ki so mu s tabletami odvzeli upanje na samodrešitev. Čez mostove so nesli upanja, podprta z univerzitetnim pridihom izobraženosti in bombe so odvzele mladost postarani ideologiji. Prekaljene oči so se navadile gledati nove reklame in nove zagorele noge na najljubši ulici, kjer se da videti tako lepe obraze, da pomisliš, da si res že onkraj vsega dobrega in lepega, ne pa mogočega. Če je res vse minevanje, potem je vse zaman; še sanje so samo usedlina, kavna usedlina v možganih, ki ti prerokujejo preteklost bodočnosti. Samota ni za volkove, ki so se civilizirali in ne žrejo več človeškega mesa, ampak ga samo izkoriščajo. Ja, svetli novi kapitalizem, ki liže pragove nadzemske sreče in ti nadene ovratnico dobičkonosnosti. Olimpijske igre so mimo sem ravnokar izvedel. Ah, bele vrtnice iz Aten. Ja, sedel sem na predpražniku in sem sanjal. Sanjal sem, da sem se vozil z grškimi starimi ladjami in da sem pesnil. Menda sem kar v sanjah pisal pesmi. In nenadoma sem bil nek polbog ali kaj. Daroval sem vetrove in prisilil žito, da je v enem samem tednu dozorelo. Tisti predpražnik je ležal v vrtu, pod lipo v nekem predmestnem zakotju, kjer so ležale injekcijske igle in je smrdelo po scanju in po starih kondomih. Tam sem takrat iskal nove oblike sobivanja, nove ideologije, pa sem naletel na same zavržene kreature, ki so imele to srečo, da so še biološko funkcionirale. In prav v tistem poletju je prišla preprosta razglednica iz Grčije. Nič posebnega, samo pozdrav. Pa se mi je zdelo, da je bil na razglednici vonj njenega parfuma. Najbrž se mi je res zdelo. Ali pa sem spet samo sanjal. Hm, Grčija!? Kamenje, olive, črno težko vino in modna parišča za tečne in razvajene snobovske turiste, ki mislijo, da so prav oni odbrani za večnost, da so takorekoč seme večnosti. Pot me bo izmučila, saj vem. Hočem tja gor, kjer golobi aristokratsko zrejo na mesto, in kjer bom našel nekaj sanjalcev. Ti so že zdavnaj zaloputnil vrata reklamam in udobju klimatiziranih gajb. Skoraj vsi so mlajši od mene in si pljuvajo v vsakdanjo skledo nezmožnosti. Ja, pa kdo jim je kriv, da so se znebili nadzorovanega kakanja in obetov. Zdaj samo še sanjarijo, kaj da bodo naredili in kje bodo pili in se na druge načine zadevali. Saj jim ne očitam, ker sem tudi jaz zadet, pa še kako zadet; od tablet, od sivečih las, od utopije, od zrcal v meni, od časa, ki me je pregnetel v nekoristno žročo žival, ki še razmišlja. In to je to; mislim, da bi si izmislil nove sanje. Mar je res pomembno, da si realen v sanjskem svetu. Tip, ki je z nekim letalcem obletel svet, je rekel, da je svet še vedno okrogel. Ja kakšen pa naj bi bil? Ha, svet, debela sanjajoča glava. Bog bo pa rekel, da se ni šaliti z njegovo kibernetiko, da on vse ve, pa ne pove vsega. Tako bo rekel, da. In spet bo poslal kakšnega preroka na kakšno goro – a zato tako rinejo v hribe, glej no; mar je tudi to programirano – in ta prerok bo rekel: bratje in sestre, prišli ste v luč, ki vas bo prenaredila. Zdaj boste nova civilizacija, zaznamovana z sanjami. Vse kar boste sanjali, vse se vam bo uresničilo. Sanje so informacija, sanje so napotilo, sanje so komunikacije njega z vami osebno. Praporščaki ateizma so si zavezali nove kravate in so se zaobljubili novim bogovom. Mi, ki smo sanjali zelene livade in konje in oblake, pa smo padli v navadne službe in smo se začeli utaplajti v holesterolu in alkoholu. Oboje je božje, oboje opaja, oboje je nuja, da te ni, ko te ni. In kako naj tem kavzihipijem dopovem, da smo včasih brenkali na kitare in udarniško gradili, recimo, vaško plesišče. Kako, naj jim povem, da smo brezplačno kopali jame za telefon in smo šli v delovne brigade nekam na jug. Kako naj jim povem, da smo letali v diskoteke in smo šlatali punce in se pijani ljubili v temnih vežah v starem delu mesta. Kako naj jim povem, da smo leteli skozi oblake neke prihodnosti, ki se je končala še preden se je zares začela. Krokarji politike so odnesli svetle gumbe iz naših uniform. Ti sanjalci ne vedo, da so zametek nekega propada.
Glej, a ni tam!? Pa je, pa je! Tipček je včasih sedel v udobni pisarni. Baje je imel celo svoje podjetje. Ja, pa ga zdaj poglej. Kinka na klopci in si nekaj mrmra sam sebi. Pravijo, da se je preveč zapil, da ni zmogel, da je bil prepošten, da ga je sesulo. In je prišel med nas, med profesionalne sanjalce, ki si upamo preštevati oblake in se smejemo mobilizarnima hordam zbeganih potrošnikov, ki ne vedo več, kateri reklami bi nasedli. Naše geslo je: živite eno življenje, dobite dve. Ja, glej ga. Melje s prsti in še kar naprej nekaj žebra, Čevlje ima brezhibno čiste, celo obleka je nekako usklajena z njim. Ne, ne bom šel mimo. Preveč bi me oblegal s svojo trmasto filozofijo, s svojo patološko zgovornostjo, ki mu je včasih omogočila, da si je ustvaril majčkeno bogastvo. Ja, dobesedno prigovoril si ga je. Na videz sem ga poznal že prej, saj je stanoval v isti blokovski soseski kot jaz. Menda je bil v majhni garsonjeri, jedel pice in pridno študiral, dokler, dokler se niso znašli tanki na Celovški in so ga potegnili v politiko. Takrat je že bil magister, če se ne motim. Moral bom po blatni poti okrog njega pa gor v breg. Jezi me ta moča, ta dež. Poletje je bilo kar v redu. Grizel sem lubenice in olupke veličastno metal v Ljubljanico. Domišljal sem si, da so to moje sanjske ladjice, ki vozijo mojo nečimernost nekam v daljave, kjer so ribe večje od domišljije. Pa res, kaj je bilo prej, ideja ali stvarstvo samo. Najbrž je še prezgodaj, da bi si lahko ogledal speče obraze sanjalcev. Zdaj so še spodaj v mestu in si nabirajo samoprispevke za alkoholno indoktrinacijo. Moral bi tja gor zvečer. Takrat poselijo sence in si odjemljejo bremena samozavedanja. Človek, kaj je že to? Prekleto sem zadihan. Preveč vlage je v zraku. Menda bo spet dež. Pa bi lahko v službi pogledal na tisto internetno stran, kam potujejo oblaki nad Evropo. Briga me. Sejem zelenja nad mano bo usahnil in kisla jesen bo lezla v kosti. Jaz pa bom z majhnim nožičem rezal debele hruške in ostanke metal dol na parkirišče. Nemarno, vem, da je to nemarno, ampak, tak sem. Butasto bom gledal po ostalih blokih in zehal v popoldneve. Spodaj pa bo mularija uganjala vragolije na rolkah. In Marija bo prišla dvakrat na teden, da leževa skupaj, da se nasitiva, da si poveva, kako zajebano je to življenje. Njen mož, da nič več ne zmore, da ga v službi tako pomolzejo… Njene velike preproste oči so me vedno zajele v neko odrešenje. Njena koža še vedno diši po sanjah, le, no, včasih kar preveč spije. Takrat se smili sama sebi in zganja moralni cirkus. Jaz pa jo tolažim, da je življenje preveč preprosto, da bi ga komplicirali s temi moralnimi olupki. Saj bi tudi jaz lahko zibal otroke in se naprezal, da bi lahko tekmovali z vrstniki: »Maji smo kupili nov računalnik. Ga pač mora imeti, zdaj bo študirala,« se mi je včeraj Marija izpovedovala. Seveda, seveda, se razume, nov računalnik… In kaj, diplomirala bo, če bo. In potem se bo postavila v vrsto na zavodu za zaposlovanje. Letala bo na razgovore, se urejala in obupno gledala oglase. Jo že kar vidim, res. Ja, čedna je, čedna. Kaj bi sanjal o tej lepoti. O, še nekaj ovinkov in bom zgoraj.
Mesto pod mano utripa in se utaplja v svoji ihti. Strehe, rdeče in rjave strehe in bakrena patina na zvonikih. Molitve so nekje v zraku, Bog jih analizira. Pa res, mar smo poskusna civilizacija? Vsa verstva imajo nekakšne cerkve in vse se zgleduje po raketah: zvoniki, minareti, stupe. Prihajamo iz uma, da bi um postali. Sanjam, cele dneve samo sanjam. Pa bom res samo še sanjal. Kupil si bom staro hišo nekje na podeželju, omislil si bom psa in vinski sod. Sedel bom na sončku, ga cuzal in se lenil. Potem bom težak in pripravljen za onkraj. Meni je dovolj teh map in teh večnih izpraševanj. Mogoče so mi vsadili kakšen čip v glavo in nadzorujejo tudi moje sanje. Mi smo najbrž nova civilizacija, civilizacija sanjalcev. Svoboda je le igrača usode, kajne? Pa jih res ni, nikogar ni. Sam bom moral pokaditi nekaj cigaret se nakašljati in si dopovedati, da je smisel v kosilu in v spanju. Odpočitek od hoje in sanj. Pa spet sanje in spet mape. Telo je le navaden kup dreka. Zavzemajo se za zdrav način življenja. Korenček in tek. Bedaki. Najprej se nažirajo, potem pa tablete za holesterol. Če bi imeli prave sanje, bi prav živeli. Tako pa si dopuščajo, da jim drugi vsiljujejo sanje. Joj, gobec me peče. Preveč kadim. Tamle je grad. To pa so bile sanje, imeti grad. In tisti ki ga je sanjal, ga je dosanjal. Zdaj so drugačni sanjalci. Kje ste moji sanjalci?
Nič, nazaj bo treba, dol med golobe in hrup in kavarne. Moj dedi mi je zmeraj govoril, da so vedno za teboj, da vse vedo, da vse zmorejo. In da te dajo v mape in v arhive. Noben sistem ne prenese sanjalcev, prav noben. In če bi svobodni sanjalci ustanovili svojo državo? Kako bi to bilo. Ah ne, utopija, utopija! Duha bom moral vaditi v potrpljenju in v popolni vdanosti telesu. Neskladje je v meni. Fiziologija sanj se mi je nekako zamašila. Nimam pravih sanj, nimam pravih vizij. Ne, zdaj grem dol in si bom kupil liter, ne liter, samo buteljko dobrega izbranega vina in bom skušal najti ulične sanjalce, da zapremo okna dnevu, ki nosi probleme. Problemi so samo v glavah. Nesmrtne so samo sanje in vesolje. Prah si in v prah se povrneš, tako pridigajo. Joj, in vesoljski sesalec te posesa v vroče žrelo novega nastajanja. Stari, lepo počasi navzdol, pa v trgovino. Graščaki so že vedeli, zakaj so postavljali te gradove na hribe. Kar je spodaj, je spodaj in bo spodaj. Zdaj so steklene palače in moderne zvijače za ubijanje. Ja, sposodil si bom sanje in se preselil v drug svet. Ta me dela bolnega. Včasih si želim, da bi bil samo breza, tiha breza. Jaz sem samo pešec v ozvezdju tujih sanj. Ja, ja, kar lepo po cesti navzdol. Tu se je kotalila naša mladost in prvi poskusi opojev in punce v rdečih trenirkah in štiriperesna deteljica v vratarnici, ko sem še delal, da sem si zaslužil za potovanje. Štiriperesna deteljica!? Kasneje sem jo sam našel na čuden način. Šel sem v antikvariat in sem kupil neko staro knjigo; nič posebnega, povprečen roman, ampak, notri je bila štiriperesna deteljica. Tisto knjigo še imam. Morda je že preveč knjig v moji zatohli jazbini, morda … Vse te knjige, to so tuje sanje. Herbarij sanj, tako …! In zdaj sem vitez sanjalcev. Dosanjali bomo nove ulice z novimi obrazi. Fluorescentne punce bodo nosile naše seme v nove galaksije in bomo pomnoženi z besedami in z mesom. Nekdo gre za mano. Joj, menda bom spet v kakšni mapi. Hitro, hitro dol, pa v ulice. Čimprej moram kupiti vino in najti kakšnega sanjalca, da uskladiva frekvenco sanjanja. Za trenutek se ozrem. Neko dekle teče dol. Trak ima v laseh in črne oprijete elastične hlače. Hoče biti vitka, hoče biti zaželena, hoče biti kar naprej idealen seksualni objekt. Njihove sanje niso naše, mi smo plemeniti sanjalci. Oddahnem si. Ne bo nove mape. O, kako lep dan, darovan sanjalcem na ulicah nekega močvirja.
KO SO ČEŠNJE CVETELE
Nemalo truda je bilo potrebno, preden je stara hiša postala nov dom, prijeten in poln starožitne ljubezni. Jano je hotel ohraniti vse tisto, kar bi izkazovalo tiste čase, ko so v vinogradu pod hišo še pele motike in so srpi želi pšenico in je kosa odrezala preveliko travo. Sam ni bil doma iz vinskih krajev, zato se je moral kar veliko poučiti o vseh orodjih in pripravah, ki jih je na kmetiji našel. Vedno znova ga je počudevalo vse tisto, kar je tu našel: stara bakrena škropilnica, razni sekači vej, pa stare zarjavele vinogradniške škarje, pa nekaj novejših, nožiči in noži, lopate, motike, že nalomljene in plugi, taki za v vinograd in tisti za v njivo, volovska vprega, dva razpadla vozova, celo star traktor je gnil pod vegasto lopo in nekakšna muzejska kosilnica, pa nekaj kos in še mnogo drugega. Vse je lepo sortiral, očistil, razvrščal po dvorišču, vse popisal, vsaj stvari za katere je zvedel imena od domačinov. Ni minil dan, da ni kakšnega starejšega možakarja pripeljal na dvorišče in ga spraševal po imenih orodji in priprav, ki jih je najdeval. Naravnost gorečno se je začel zanimati za stvari, ki so se mu odstirale. Blanka, biologinja in njegova žena, je sicer še vedno delala v Ljubljani, pa se je ukvarjala z lokalno botaniko in je vrt spreminjala v nekakšno cvetličarno. Zbirala je semena rož, ki so jih gospodinje same vzgajale, pa nekaterih avtentičnih vrtnin. Cele popoldneve je prebila med gredicami, plela, ruvala, premeščala, beležila v beležnico in vabila domačinke, da so ji prinašala nove in nove podsadke, semena in cele rože in zvrsti zelenjave. Kar nekako navadili so se na njuno stikljivost in na dva ovčarja, ki sta se hitro udomačila in prav tako rada stikala po okolici, česar lovci niso bili veseli, pa se je tudi to uredilo: oskrbela sta si povodca, pa je bilo. Dobro sta se vtkala v majhno vasico na Vipavskem, ki se je nagručila okrog cerkvice, bržkone, da bi se ubranila silovite burje, ki je včasih tako divje plesala, tako strastno trlinkala z naoknicami, da je bilo kar težko zaspati, če nisi bil tega vajen.Njuna dva otroka, sta se kar sprijaznila s hojo na šolski avtobus in z naravo, ki jima je ponujala nekaj več, kot pa je ponujal mestni park. To je bila njihova prva pomlad v tem novem domu. Prej so prihajali samo ob koncu tedna. Vse je bilo sveže in novo. Jano se je čudil opranem nebu, čudil se je zgodnjem odganjanju, cvetočim marelicam, pa celo prve češnje je videl že cvetiti med vinogradi na južni strani hribin, ki so se nanizale ob drugi dolinici. Rad se je sprehajal po tistih blatnih poteh in se naužival vedre modrine, ki je tako materinsko prekrivala celo dolino. Prejšnje dni je s seboj jemal ob psa, pa se je odločil, da bo raje hodil sam in s fotoaparatom. Te dopoldanske pohode je hotel imeti samo zase. Pozno v noč je delal, prevajal in pisal neke članke, s tem si je pač služil kruh. Dopoldneve si je to pomlad podarjal.
Prišel je na vrh, kjer še ni bil. Prepoten si je ogledoval valovitost pod seboj in grmičje, ki je že nakazovalo prvo zelenje. Na začetku aprila smo, pa že taka rašča, je pomislil in si obrisal potnino na čelu. Naredil je nekaj posnetkov in se zamaknil pod rob gozda iz katerega je dihala vlaga in nek prav poseben židek vonj prebujenja. Pod nogami je čutil težko mazavo zemljo, ki se mu je lepila na nerodne, nekdaj vojaške čevlje, ki jih je imela samo še za te pohode – niti čistil jih ni več, puščal je blato na njih, da se je strjevalo in skorjilo in sproti luščilo. Včasih se mu je zdelo, da so to plemenite kraste zemlje. Vsebolj je spoznaval svet v katerem se je vse rojevalo in umiralo v skladu z nekim pradavnim ritmom. Dolgo si je ogledoval mrlino starih trav skozi katero je bodla nova mehka zelena trava, pa gnijoče listje med katerim se je tudi že šopila nova trava. In to se mu je zdelo še kako zanimivo, prav to, kako se srečuje odmrlo z novim. Žena ga je poučila o lokalnih botaničnih znamenitostih, ki jih je tudi pridno fotografiral. Iz gimnazijskih let se je le bežno spominjal botaničnih poglavji pri urah biologije, saj so ga bolj zanimali jeziki in politika. Mislil je že, da bi pristal v diplomaciji, pa se mu je uprla hinavščina, ki se je zasesavala v stremuhe, ki so hoteli narediti diplomatsko kariero. Zdaj pa se mu je narava kar sama ponujala in ga sproti učila. In ko je takole skušal ujeti metulja v fotoaparat, se mu je pod nogami prikazala gručica njemu neznanih modrih cvetlic. Nežni modri cvetki so rahlo migljali v vetru, ki je vlekel čez greben. Pokleknil je, da bi jih ovekovečil. Ni se zmenil za vlažne madeže, ki so ostajali na kavbojkah, kadar je takole poklekal in fotografiral cvetje. Žena se mu je včasih smejala, ko je tako zaznamovan prihajal domov, otroka, še posebej pa sin Rajo, sta se mu posmehovala, češ da je poljubljal zemljo in da v naravi moli. Prej sploh nista vedela, da se v cerkvi včasih tudi poklekne, pa sta si nemara predstavljala očeta, da v naravi pokleka in moli. Ni se zmenil za te špikavice. No, ko sta šla nekajkrat z njim v naravo, in ko sta videla, kako kelkaje fotografira rožice, sta ob njem začutila neko spoštljivost do narave in sta se sproti učila, kako se kakšni roži reče. Zadovoljen s posnetkom na digitalcu se je vzravnal in pogledal vlažna madeža na kolenih. Čutil je hladino, pa se ni zmenil za to. Vestno je pregledal posnetke in jih nekaj tudi izbrisal. Ker se še ni povsem znašel v teh krajih, je s seboj nosil tudi zemljevid, s katerim si je pomagal, da ne bi zašel v globačah, kjer je domoval tako na gosto zraščen gozd, s tako trmastim podrastjem, da si le stežka prišel skozi. Na začetku se mu je nekajkrat zgodilo, da se je znašel med robidovjem in je ves popraskan prilezel na kakšen vrh. Odločil se je, da bo šel navzdol med vinogradi do naslednje vasi in potem peš po cesti nazaj domov. Ogledoval si je lesketavo reko Vipavo, ki je silila v zagrmovljeno obrežje. Na zahodu je videl Vipavski križ. Že nekajkrat si je obljubil, da ga bo vestno fotografiral, pa je naredil samo nekaj fotozabležb. Tam je čutil nekaj tesnobnega, neka srednjeveškega. Tiste majhne ozke uličice so ga plašile. Vse se mu je zdelo tako pretirano natesnjeno in zatohlo. Prav isto je čutil v Gočah, pa še kje. Kolikor so ga te vasice navduševale, toliko so ga tudi plašile. Ljudje so sicer odzdravljali, a se mu je včasih primerilo, da je kdo kar izginil v tesninah, brez pozdrava. Enkrat je hotel fotografirati spečo starko v starodobnem naslanjalu, pa se je od nekod prikazal možakar s palico in mu roteče rekel, naj pusti njegovo ženo pri miru, da jih ni treba nič slikat, pa naj se pobere. Od takrat je postal bolj oprezav.
Blatnjava se mu je lepila in mu počasnila korak. Motovilil se je med vinogradi, ki so že nabrekali in ihtavo srkali sokove iz težke zemlje. Oziral se je po cvetočih drevesih, da bi jih ujel v fotoaparat z očiščeno modrino v ozadju. Spustil se je na kolovoz, ki je zavijal okrog hriba nad zaselkom. In na ovinku je obstal. Stara velika češnja je razkošno cvetela in dobesedno kipela v modrino neba. Pripravil si je že fotoaparat, da bi jo zajel v neko elektronsko večnost, pa ga je zmotilo nekaj, kar ni pričakoval. Premaknil se je nekoliko v desno, da bi bolje videl. In res, pod drevesom je sedelo mlado dolgolaso dekle. Črni lasje so ji padali čez obraz in ji odvzemali pogled. Pograbljena je slonela ob deblu. Prislonil si je fotoaparat in si skozi teleobjektiv približal podobo pod češnjo. Zadrževal je dih in jo opazoval. Nenadoma si je vrgla lase nazaj in pogledovala proti vasi. Z neko nestrpnostjo si je zavihala levi rokov črne majice in se tolkla po bledi beli roki. Potem si je z vezalko prevezala žilo na nadlahti in si na hitro zabodla injekcijsko iglo. Zdaj bi lahko pritisnil na sprožilec in bi ujel ta trenutek. Pa ni. Zadregno si je oslinil ustnici in povesil fotoaparat. Tudi tu, tudi tu, že … se mu je zagrenkobilo. Spomnil se je refrena pesmi, ki so jo prepevali Pankrti : Ko so češnje cvetele, sm prvič vidu jo … Droga, zakaj … ? Odločil se je, da bo šel nazaj po kolovozu in si tako nekoliko podaljšal pot do doma. Spotoma je premišljal, kaj tisto dekle sili, da se sredi teh lepot drogira. Vsemogoče se mu je pletlo po glavi: šolski problemi, službe ni, ljubezen, starši … tako kot v blokovskem naselju v Ljubljani, kjer je prej živel. Zadevali so se v kleteh in na podzemnih parkiriščih, pa v parku, tukaj pa pod cvetočo češnjo. Še preden je prišel na planjave, je že slišal nabijanje zvonov, ki so oznanjali poldan. Nekako težak in prekvašen z videnim se je vlekel čez hrib in si slačil pretežko ohlapno majico. Sonce je že pošteno pripeklo. Še enkrat se je ozrl proti tisti mogočni češnji, ki je kukala izza hriba. In začel si je požvižgavati tisti refren pesmi. Na vrhu si je nekoliko oddahnil. Ja, ko so češnje cvetele …
PLES V BELEM
Na istem vogalu stojim in gledam zmazek luči na očiščeni ulici, ki diši po preteklosti. Sanje so vedno posledica preteklosti, vedno … Razhlajene noge si skušam ogreti s stalnim stopicanjem po mrzlem pločniku, ki nekoliko že ledeni. Prejle sem videl na velikem prikazovalniku, da kaže temperatura dve stopinji pod ničlo. Ja, december jaha na lučeh in kliče razsipnosti, naj se spremenijo v dobiček za elito, ki si izmišljuje nove in nove izžemalne taktike. Uf, kuhano vino, me prešine in grem v znano gostilno tam blizu. Spomnim se stare natakarice s tako mogočnimi rokami, s takimi hlebci za bluzo, s tako iskrenostjo v očeh, da si ji mimogrede pustil bogato napitnino. Pa takih ni več, vsaj od tistih časov ne več, ko so tod mimo vozile črne limuzine in so v vrtu posedali pomembni kreatorji drugačnega cesarstva. Logika je ista, le akterji so se zamenjali, samo malo. Vse je isto, le moji čevlji imajo premalo plasti, da bi me izolirali od mestnega talnega hlada.
Vino je bilo preveč kislo in s preveč klinčkov. V njem ni bilo zavarjene tiste iskrenosti, tiste pristnosti, ki se je v debelih stoletjih nalagala na te ulice in v hipu izginila v digitalnih orgijah sveta. Zdi se mi, da večer diši po pomarančah in po sveže umiti koži strastne samote, ki si je omislila erotiko, da bi zvabila ljudi v novo poslušnost. Mar naj štejem utripe semaforja in čakam, da bo mraz zalepil pore v spominu, ki mi v takšnem večeru sili v podčelje in me kljuva in trka in muči. Mi, samotni vitezi, smo izšolani, da nosimo meč lepote, da nosimo ogenj mestne ničnosti, da razumemo svet, a ni ga nam dano spreminjati in obvladovati. Darovano nam je seme preteklosti, da bi ga posejali na predmestne njive trpkih običajev. Nič ni močnega v teh begavcih, v teh krotkih potrošnikih, ki šumijo skozi mesto kot mlado vino skozi prazna usta starca, ki je videl že toliko sonc, da je pozabil temo v kleti svojega predolgega življenja. Mar ni danes prav tak večer, tak sajasto otožen, pa vendar poln veselega nemira. Tak je moja draga, prav tak je. Le da tebi tega ni več dano vedeti. Tvoja lepa usta so zdaj samo še drugačna snov in luč tvoje ljubezni se je skrila v vse te mestne luči. Tak večer je veš … tak, ko sva hodila od lokala do lokala in se grela z vinom in s poljubi. Takrat se mi je zdelo, da z vsakim poljubom zobljem češnje neke večne pomladi. Najine dlani so bile zlepljene in najine oči so žarele v decembrsko noč. Rdeče rokavice si sicer imela, a si jih nekje izgubila. In če se prav spomnim, sem potem eno našel na postajališču mestnega avtobusa, ko sem blodil čez nekaj dni tam, po tistih kotnjavah, kjer sva razobešala prt najine ljubezni, da bi bila na njem postrežena večnost. Ja, našel sem jo in ti jo prinesel, takšno, vso zasvinjano, pohojeno. In ti si se temu smejala, tako iskrno smejala ob kavi in v spalni srajci, pod katero si še dišala po mojem semenu. Rdeča rokavica, da … kot pozabljen cvet sredi snežne brozge. In v nekem lokalu si se nenadoma zagledala v nekega dolgolasca, pa čeprav sem tudi sam nosil dolge lase. Imel sem občutek, da te je oplazil njegov bič strasti. Čemela sta v kotu, pila pivo in modrovala o koncertu, na katerem smo bili v Hali Tivoli. Kateri bend je že bil … joj, njihova glasba mi še utripa v možganih, a ime … vem, spomnil sem se. Pa to ni pomembno. Ampak ti si s tistim tipom čvekala o sociologiji in o nekakšni novodobni mestni kulturi, jaz pa sem se delal, da me to nič ne zanima in sem se obešal na tvojo bundo in ti dihal v vrat. Pa sem šel na odtoček. In pridem nazaj in vidim, da sta si s tipom zamenjala žvečilna gumija. Hej, kakšna finta, zamenjava žvečilke. Finta pa taka. Žvečilka namesto poljuba, noro. Nekoliko sem potečnaril in te nagovarjal, da bi šla. Ti pa ne in ne. Dal sem ti ključe od stanovanja in se sam odpravil nekam v plundrast večer, prav tak kot nocoj, le da je takrat nemara bolj južilo in se je sneg jokal na razsvetljenih ulicah. Ampak čez kakšne pol ure sem te zaslutil za svojim hrbtom. Našla si me pred naslednjim lokalom, kjer sem prešel na žganje, da bi v sebi ubil starhoptenga ljubosumneža, ki je začel ženske dojemati kot posest ne pa preprosto kot erotični užitek in nič več. Majavo si se mi približa, prav nič več trezna. Razlagala si mi, da si tistega tipa videla že nekajkrat na koncertih, da hodi na isti faks, da … nisem te hotel poslušati in sem hotel svoj egoizem razprodati po mestnih ulicah. Pa si se mi zarinila v objem in mi zaslinila tisti tvoj strasten poljub, ki me je vedno prisilil, da sem zaprl oči in padal v metuljasta poletja v vročice, ki so tako pradavne, da jih razumu ni potrebno razumeti. Obšla te je ideja, da bi lahko obiskala prijateljico nekje v predmestju v najeti sobi. Celo številko mestnega avtobusa si se spomnila, celo to. In sva čakala na postajališču, se poljubljala, se malo kregala, se igrala bojevnika za ljubezen. Nekoliko si se celo jokala, mislim, da res. In sklanjal sem se nadte in ti odpoljubljal slane solze iz vročih lic, v katerih je gorela ljubezen, pa najbrž tudi alkohol. Le tega sva hotela še več. In sva šla v neko gostilno in spet pila. Pivo in sadjevec. Svaril sem te, da je to nevarna kombinacija, da rada spodseče noge. In si raje ostala samo pri pivu, pa sem zvrnil še tvojo merico žganja. Prešel sem v občutje, ko me ni bilo več. Čudni krogi so se mi vlekli skozi zavest in odnašalo me je v snežinke, ki so se zunaj začele usipati bolj na gosto kot popoldan. Zabredla sva po ulici. Pod ulično svetilko sva se ustavila in gledala, kako se snežinke usipajo mimo luči. Otročje sem jih lovil v usta in nekaj ti jih je sedlo na obrvi in na debele ustnice. Skušal sem jih s poljubi popivnati, pa so se takoj stopile in se pomešale s tvojo pijansko slino. Končno sva le pribrodila nazaj na stičišče ulic in do naslednjega postajališča, kjer sva čakala na avtobus, ki bi naju odpeljal v predmestje, k tisti tvoji prijateljici, ki da ima danes rojstni dan in imajo tam žur. Luči predmestja so se zredčile. Nesplužena ulica se je končala skorajda v temi, le na levi je res stala razsvetljena hiša. Ko sva prišla bližje, sva lahko slišala hrupno glasbo, ki jo je dušil sneg. Mene je pijanost že tako načela, da sem padal v sneg, se smejal in ga sproti grizel in sesal, da mi je le nekoliko blažil peklino v ustih. Žganje je dobro opravljalo svoje poslanstvo. In dvakrat si padla z mano v sneg, me objemala, se valjala po meni in me grabila za na pol trdega štrlinca. Smejala si se in se hotela ljubiti kar tam v snegu na temni ulici. Nek avto naju je otipal z lučmi. Šofer je ustavil in vprašal, če lahko kaj pomaga. Mislil je pač, da sva v slabem stanju, pa sva bila na robu žepnega raja. Nekoliko premočena sva nadaljevala pot do tiste hiše. Pa se je izkazalo, da je zgrešila ulico in smer predmestja. Zdaj se je spomnila, da bi morala v južno predmestje, midva pa sva končala v Črnučah. In iz tiste hiše se je še vedno usuvala glasba. Zdaj sva lahko videla, da so ljudje ob odprtih oknih, da pijejo, da se objemajo, da je žur. Predlagal sem, da bi se jim kar pridružila. Preprosto bi pozvonila in se jim pridružila. Ti pa si se branila in me vabila v nekakšen sadovnjak za hišo, kjer je bilo še vedno slišati glasbo. In sva šla med tista stara drevesa. Ugibala sva, kateri bo naslednji komad, kajti očitno so glasbo spuščali iz plošč na gramofonu. In potem je bil nek komad, ki je oba vzdignil v noro poplesovanje med debli. Vem kateri komad je bil, nek zelo dolg, od deep prrplov. Padla sva v sneg, se poljubljala in se stiskala. Pod puloverjem sem poiskal tvoje prsi in si grel roke na njih. Zagrabil sem sneg in ti ga stlačil na bradavičko, da je postal še bolj trda. Ti pa si vreščala in me do krvi ugriznila v ustnico. Odkrila sva barko med drevesi. Imela je odprta vrata. V notranjosti je dišalo po plesnobi. V temi sva padla na nekakšne stare žimnice. In potem, potem sva pustila strasti, da zagori z vsemi zublji. Padala sva v elipse starodavne radosti, ki nam je omogočila, da smo se že tolikokrat replicirali, da smo zdaj že večnost. Spremešala sva slino spermo in solze, se odžejala s poljubi in snežinkami, ki so zunaj prav potiho pisale belo simfonijo. Več in več je bilo snega na debelih vejah. Glasba pa je še kar lila skozi okna. Dišalo je po dimu in po kuhanem vinu. Očitno si imeli zelo močan žur. Še enkrat sva zaplesala med stara drevesa in padala v sneg. Ples v belem, sva si govorila, ples v belem … Pozno ponoči sva prišla domov, mokra, spravljiva, izljubljena, še vedno nekoliko pijana, a tako srečna, tako eno, da ne bi več zmogla biti dvojina, ki ubija.
Ja, moja draga, to je bil ples v belem, ki ga nisva več ponovila, nikoli več. In vidiš, nocoj spet malce sneži, redko, pa vendar, le mrzlo je bolj in led mi skorji srce, ko se spomnim, da so tvoje ustnice poljubljale steklenice, in tista ljubezen je bila usodna. V jeseni sem šel prav po tej ulici in v istem kiosku, kjer sva nekoč kupovala cigarete in časopise sem kupil nek povprečen čvekaški časopis, da bi imel kaj listati, ko bi čakal pri okulistu. In potem sem videl masten naslov, ki je povedal, da s v nekem stanovanju našli mrtvo to in to, v krvi … Že leta se nisva videla. Vedel sem samo to, da ti gre vse navzdol, da se pelješ onkraj. Nemudoma sem poklica prijateljico, najino skupno prijateljico, in jo vprašal, če se je to tebi pripetilo. Potlačen glas mi je iz oddaljenega mesta iz neke stolpnice povedal, da je res, da si odšla … koliko plesalcev si menjala, koliko noči si preždela v objemu tvojega edinega strastnega ljubimca, ki domuje v steklenicah, koliko? Odgovorov ne bom iskal, zdaj ne, ker me zebe v noge in vino popušča. Imam še nekaj opravkov v strogem centru, kjer sanjajo novi in novi obrazi in šumijo plastične vrečke, v katerih ljudje tovorijo nadomestke za ljubezen, ki sva jo midva tako rada zakvasila vsepovsod. Pa je odplesala s pomladjo je odplesala s teboj vred. Ko so češnje cvetele, si ti bila že pri drugem in polna njegove kalitve, ker si tako hotela. Ampak, moja draga, tisti ples v belem, tisti ples v belem … Še zdaj me zmrazi, ko zaslišim tisto glasbo, verjemi. In prišel bo čas, ko bova spet plesala, spet v belem, v beli svetlobi onostranstva …
