Premakni se že senca, premakni in mi ne zastiraj pogleda, na blag košček neba, kjer je izpis tistih dni, ko sem imel srečo, da sem ujel veter v zdravo jadro. Nenaravno se ti zdi, da sedim po cel dan pod starim hrastom in molčim. Molčim pač, za zdaj, za te dni, ko vročina tolče z vsemi svojimi orožji; čutim jo v kosteh, da … Nek strasten ogenj se mi nabira znotraj in preganja mravljince, ki so se v vseh teh letih nabirali in gomazijo, vse gor do lobanje, kjer je doma misel na tiste dni. Naj ti povem, moleduješ. Ne, ker tvoje oči nosijo imena vseh tistih ulic, kjer sem polagal stopala, da bi prišel do nekega cilja; takrat nisem vedel, da je to moj cilj. In potem sem videl neko luč v vodnjaku na kraju, kjer je stal en sam star hrast, tak kot ta tukaj. Moledovanja so bila na njem, se mi zdi … in star vran, ki je kričal v dneve, razpeljane z oblaki. Premikal sem se le malo, le toliko, da sem dosegel vrč vode, s katerim sem skušal odžejati žabo v sebi, strašno, zeleno, ki se je napihovala in grozila, da se mi bo razpočila. Takrat še nisem vedel, da boš ti šla čez sipino poletja in nesla svoje severnjaške oči daleč onkraj starih oljk v globoke mastne sence na obrežju tišine. V tistem usodnem dopoldnevu si šla nekajkrat tam mimo in z vzdihi nesla svojo preteklost na razžerjavljeno rumeno plažo, kjer so urbani romarji prestajali hude opekline, kdo ve za katero novo vero … In ti si mi namignila, da bi se mi lahko pridružila v senci pod starim hrastom, kjer je počivalo truplo moje duševne hiše. Nisem sprejel vabila, takrat še ne. Morda tudi zato ne, ker me je nagovarjal star hrast, da naj se pregrnem z molčavostjo in naj odsanjam svoje bolečine. In sem sanjal, da … Skozi misli se mi je vila kača spomina, tako prekleto stara, sluzasta in lena. Prav počasi je levila nove in nove slike. Z neko mokroto v očeh sem videl dečka, ki išče sonce v vrbah, v smrekah, v gozdni temi, v maminem krilu, ki diši po hlevu … In spet sem videl dečka, ki se nenadoma zave, da so njegove noge pohabljene, čeprav poskočne, hitre, pa vendar. Neštetokrat si je ogledoval svoje zverižene prste na nogah in se čudil, kako drugim dečkom lepo rastejo prstki na nogah, njegovi pa … Skakal je po lužah skupaj z njimi, gazil sveže kravjake in si brisal nogi v roso … Zasmehovali so ga. Bolj kot je rasel, bolj ga je to peklo in vleklo v skrivanje. In potem se mu je skrivanje sprevrglo v strašno zanemelost med gozdnimi sencami. Velikokrat so ga iskali in klicali, on pa je tišinil v grmovju in si želel, da bi izginil. Rad bi bil nič, popoln nič. Takrat še ni vedel, da si je ostrgal dušo s to kovinsko krtačo večnih bežanj. In šel je ta deček čez gube časa, dokler ni s solzami izjokal otroka iz sebe in je postal hodec po robu svoji nagonov. Zdelo se je, da se je v njem vzgojil prav poseben gon, gon po skrivanju. Nanj sem naletel na obali, kjer je njene boke oblilo sočutje in me je vzela v noč za erotično popotnico do jutra, ko je v meni videla preteklost svoje bodočnosti. Pot sva z izjokanim dečkom skupaj pila in iskala možnost, da bi odkrila ladjo, ki naju bi odpeljala v deželo rosnih mladenk, ki so samo za to tam, da ti dajo čutnost, brez vprašanj, brez besednih nadlegovanj, samo nasmeh in roke, ki spletejo začasno pozabo. Pa je deček v njem spet zajokal in se odselil v noči, nekam onkraj ločja, kjer so murni začrkovali tišino in je luna plaho lizala stare makadamske poti speljane v napol mrtve vasi. Čez nekaj dni sva se spet našla na pomolu, ko sem prepeval v veter pesem o črnem metulju, ki mu luči sežigajo krila. In prav tako sem se tudi sam takrat počutil: zdelo se mi je, da se zaletujem v neke luči, ki se jim reče nagon in me to vedno znova sežiga. Ne vem, kje sem tiste dni pobral filozofijo, da je vagina grobnica za moškega. In od takrat so se mi ženske zdele samo lepa smrt. On pa mi je govoril o svetosti ljubezni, ki da je presežek mesa … Takrat nisem vedel, da on pred ženskami beži zaradi tistih svojih nog, obutih v stare adidaske … Bolščal je nekam v valove in mi govoril, ja, še slišim besede, še: Stari, a si kdaj razmišljal o tem, da je tvoj namen samo v tem, da si reproduciran, potem umiraš. Če ne boš reproduciran, boš prav tako mrtev, a nikoli več živ. Ženske, z njimi je isto, samo, da so one vaba za tvojo smrt – ženska je smrt za moškega, je. Saj spermiji umrejo v njej, a ne … In praviš, ljubezen, daj no. Vitezi, ki so nabirali robčke dam in se pred njimi razkazovali v čudoviti bojni opremi, potem pa tisto suvanje s palicami. Ja, kaj pa počnejo danes, kaj …? Šopirijo se z avtomobili, jahtami … vse je isto, da bi bila ljubezen spet romantična. Ljubezen je obleka nagona, to je. Preprosta ljudstva jo še nimajo, še ne … Ah, vem, zakaj je tako govoril v tisti slan veter, ki je počasi zibal privezane čolne in gnal morje pod moja gola stopala, in on se je tudi sezul … Takrat sem videl tiste prste; na desni je bil prst zvit čez nožni palec, ostali prsti so bili pokrčeni, na levi so bili vsi prsti pokrčeni – nobene estetike, res ne, ampak njegov obraz, še ves deški, oblit z mesečino in dolgi lasje – ja, lahko bi ga celo poljubil tisto noč, lahko bi ga, tako me je privlačil, res. In nisem se čudil, da so ga nekatere punce naravnost oboževale zaradi te njegove zasanjanosti, te posebne miline in tistih bogatih mesnatih ustnic. Ja, še sam sem jih žele tisto noč čutiti. Prijel sem ga za roko, kot da bi prijemal dekle … Sočutno sem mu rekel: Ej, stari, ne sekiraj se, če hiša tvoje duše ni popolna; veš, v Afriki sem spoznal, da v vegastih kočah živijo najbolj plemenite duše … Do jutra se mi je izlival; metal je svoje trpinčenje v mrmravico valov in me spreminjal v preklinjevalca človeške zlobe. Razlagal mi je, da ima nek posebne sindrom, Marfanov sindrom, da bo mogel z leti na operacijo aorte, da … In celo nekaj znanih osebnosti je preživelo s tem sindromom, De gol, Lincoln, Lennona so ubili, pevec neke pank skupine je umrl na odru, ker ni hotel na operacijo. Ko je bil v Tibetu, mu je nek svečenik rekel, ko je videl njegove noge – Buda zaznamuje svoje … Lahko bi se reklo tudi drugače, Bog označi svoje preroke, svoje množitelje besed … Pa nisva bila verna, kje pa, ne on in ne jaz. In govoril mi je tudi o svoji prvi ženski, o profesorici … Potem sva bila dolgo tiho, ker sem začutil, da je čas za oddih od zgodb. Od nekod so se vzeli pozni žuristi s kitaro. Posodili so mu jo. Kako je igral na pomolu, zakrit z dolgimi lasmi, ves usločen, ampak strune so jokale z vetrom, res … Od takrat je zame samo izjokan deček, ki lebdi nekje ob meni, vedno, kadar padem v te svoje samote, ki so mi čedalje bolj ljube. In zdaj potegne veter, tisti sladki poletni veter, ki ziblje lahka krila deklet, razcvetelih v evforijo nagona. Nad menoj stari hrast prešteva padle zvezde in mrmra nekaj o tem, da sem postal hodec za lastno senco in da je čas, da sedem v dom svoje iluzije. Smeje se mi, ko mu navržem, da so me premamile lesketavice v nekih očeh. Odgovarja mi, da sem samo preobleka nekega sanjača, ki hodi po labirintu lastnih zablod in da sem pozabil, da sem svoje valove hrepenenj poslal na napačno obrežje. Tiho sem in čakam, da se čez sipino prikaže ona, ki bo nesla popoldan v naročju, popoldan mojega življenja … In potem zaprem oči in sanjam, sanjam. Nenadoma postanem čudna roža, še ne videna v teh krajih. In neke bele roke se izvijejo iz mraka in me utržejo. Nič me ne boli, nič. Vidim, kako moj zeleni sok odteka dol po steblu in se zbira v ogromno zeleno kapljo, skozi katero se pretika en sam večerni žarek sonca, srhljivo oster in lep. Nekaj časa lebdim v zraku in se žalostno oziram dol, kjer sem rasel. Ostanek stebla je zeleno bel in iz njega mezi sok, prav počasi mezi in se peni. Roke me zavrtijo, da sem ves omotičen – nova igra zame, vrteti se, vrteti se … Znajdem se ob mogočnem boku, ženski bok je to. O, in belo krilo! Hitro me odnaša nekam proti avtomobilu. Nenadoma vse te stvari prepoznavam, vse mi je tako znano, kakor da sem to enkrat že doživljal. Vonj večera raste. Slišim murne in škržate. Sonce je že padlo za rob ravnine in sence so izginile. Poletni mrak se počasi vlači za nama. Krilo šumi in ženska nekaj govori nekomu po mobilnem telefonu: Ja, res je čuden, kar naprej ima neke izpade, ne vem … Pravi, da je zaljubljen vame … Kako mora to reči šele po treh tednih, kako? Ni, ti rečem, ni … Kaj … Ne, ne vem, v sebi nisem še razčistila. Drug drugega mečeva dol iz FB – ja, ja. Kaj pa vem, če ga ni, ga pogrešam in to je to. Ne vem, zdaj sem že v službi, ja, dopusta je konec. Bom čakala, bom videla. V nedeljo je spet norel, ja. Vedno isto, najprej me nekam pošilja, potem me prosi za prijateljstvo. Najbrž ne ve, kaj bi sam s sabo, pa z mano tudi ne. Ne, ne, nič še nisva imela, ne. Zadnjič me je objel, pa sme ga grobo zavrnila, se ti zdi to prav? Kaj? Ja, vem, avšasto sem se vedla, vem. Bojim se z njim zaplesti, res. Ja, sej je kul tip, za debato in to, samo … Kaj? Ja, ti pošljem fotko, ja. Ne vem, ne vem, zmedena sem, res. Dobro, poklicala bom, ja. Ko prideš dol mimo, se ustavi na kavi … Glas se izgubi v grmovju ob poti. V avtu diši po neki dišavi, ne vem, nekaj umetnega je. To mi ne paše, res ne. Odvrže me na zadnji sedež in zaloputne vrata. Zdaj čutim, da umiram, da se sušim v neko večnost. Zakaj me je sploh utrgala, zakaj? Slišal sem že, da delajo herbarije, da ter stisnejo med liste in si potem tam za celo večnost. Me čaka to? Joj! Ves omotičen se zbudim in poslušam veter zgoraj v hrastu. Pogledam proti sipinam, če je sonce že postrgalo popoldansko vreščanje otrok … Še slišim oddaljene klice, ki najbrž kapljajo sem gor prav dol od kopališča. Preložim se na levi bok, da bi še malo poležal in premislil, kaj naj nesem v noč, katero zgodbo. In spet je ob meni objokani deček z rdečo žogo, s tistimi čudnimi prsti na nogah. »Kaj delaš tu?« ga vprašam. On se pa nasmehne in živčno premakne žogo pod levo pazduho. »Nič, gledam te, kako spiš,« reče z rahlo hripavim glasom – to bo od mrzlega sladoleda, pomislim. »Saj vidiš, da ne spim,« mu odvrnem in se vzravnam ob deblo. »Zakaj nisi dol v svoji skupini. Spet si jim pobegnil, kaj? Skrival se boš?« mu roteče rečem. On je pa kar tiho in me žalostno gleda. Presune me ta pogled – to je pogled nekoga, ki se mrtev rodi. Potem sede poleg mene in si da žogo pod vzglavje. Posmehne se in zdaj vem, da bo spet kakšna njegova zgodba. Pri njem me čudi to, da ve vse svoje zgodbe, tudi tiste, ko je enkrat že bil odrasel, zdaj pa je spet otrok, pod starim hrastom v zaledju morja, kjer čakava na prihod nje, ki nosi bel prt popoldneva, opran s solzami trpinčene ljubezni. Začetek avgusta je in prekleto vroč, zdaj šele čutim. Pot mi mezi po debelem trebuhu in se nabira v kotanji popka. Vrč vode je že zdavnaj prazen, me strese … Mar ni omenjala, da bova lepila vrč … Razbil se je še preden se je uspel postaviti pokonci in se napolniti z vodo hrepenenja … Malemu rečem, naj steče dol k tanki niti studenca v grapi in naj napolni vrč, pa da naj pazi na robide in trnje. Prime vrč in steče. Primem žogo. Kako je vroča, pregreta s soncem, majhno vroče rdeče sonce. Za hip se mi zazdi, da se takole žoga Bog, ko je zamišljen in se smeje, tisti majhni kroglici in človečkom. Mali je kmalu nazaj, ves popraskan in smrkajoč, očitno se je napil vode – pa ja ne bo spet dobil angine, tako kot lani, ko je bil tu v koloniji na taborjenju. Poda mi vrč. Nekaj mrzlih kapel kapne na moje prerezane prsi, ostanek operacije … Kaplje me zapečejo; to so njene mrzle solze, me zaskeli v glavi. To so solze nje, ki je v jutru šla čez senožeti in nesla mleko noči v rjast sij nad morjem, kjer so galebi šivali mrežo vzdihov. Dolgi hladni požirki mi odplaknejo sanjavico v glavi. Zdi se mi, da se zdaj bolj tu, kot kdajkoli prej. Vse je tako nenavadno in resnično, deček, hrast, požgane stare trave, grmovje, razbeljeni kamni in tam spodaj bučljivo morje, ki umiva trudna telesa. »No, boš kaj rekel,« rečem in se ozrem po njem. Smešne modre kopalke so mu skorajda pretesne; elastika se mu zažira v plitev trebuh in koščene boke. »Ja, a ti povem zgodbo, o … o, Manji.« zavzdihne in si prekriža roki v dolbini trebuha. »Manji?« se začudim. »Nje pa še ne poznam,« mu odkrito rečem. »No, pas začni. Če bom vmes zadremal, me pa dregni, prav.« Nekaj časa je kar tiho in menca s tistimi smešnimi prsti na nogah – če bi to bilo danes, mislim, če bi zdaj bil tak otrok, bi ga najbrž operirali, ampak on bo z večerom izginil, in ne vem, kdaj ga bom naslednjič srečal, ne vem … »Ja, to je bilo, ko sem bil star nekaj čez dvajset let, tam enkrat. Dobil sem začasno službo v nekem skladišču in ona je delala v pisarni, Manja. Lepa je bila, polna, taka, res baba. Velike prsi je imela, to sme hotel reči. In kolikokrat se je zaradi tega celo pritoževala, celo … Ne, saj človek ne more verjeti, celo na operacijo je pomišljala. Ja, pa sva klepetala, večkrat. Sedel sem tam in jo gledal in gledal … Kadra je bila v krilu, sem bil ves nor od želje, da bi, saj veš kaj, no. In nekega dne sem jo videl v našem bloku. Oba sva bila silno začudena. Izkazalo se je, da jo je porival moj sosed. Spoznal jo je na nekem plesu in … Ne, ne, nič nisem bil ljubosumen, saj takrat še nisem bil zaljubljen. Potem sem jo nek meglen dan povabil na kavo. Šla sva, dolgo sva klepetala, dve uri in še več se mi zdi. Stanovala je pri neki ženski v Trnovem. Smešno, kadar sem jo klical, sem vedno rad poslušal coklanje njenih težkih cokel. Tot, tok, tok, dol po stopnicah, v tisti stari vili. In potem je odšla, ker je začela spet študirat na ekonomski fakulteti. Nekajkrat je še prišla tja v naše skladišče, v rdeči bundi in visokih črnih škornjih, vsa razgreta v obraz, v očeh pa čudne sanje. Priznala mi je, da piše pesmi, jaz sem jih tudi že takrat, da. Nosila mi je tiste pesmi v pisarno, kjer je prej delala, kajti zdaj so mene tja dodelili in sicer samo za popoldan, dežuren skladiščnik, bedno. No, pa je prihajala, vsak drugi dan, potem že vsak dan, tudi k meni domov je šla, pa ….Saj boš razumel, nič ni bilo med nama, nič, prav nič. Prišla je tam mimo s kupom knjig in zapiskov, z mlačno svetlobo v očeh, z vsemi tistimi sanjami, ki so se koprenile nad tišino njenih kočevskih gozdov, o katerih mi je tako rada govorila. Objemala me je z neizrekljivo melanholijo. Včasih sva dolgo kar molčala in se gledala; ko pa je odšla, je za njo ostajal vonj njenih sokov, jaz pa na stranišče in, saj veš … trenutno olajšanje je bilo hitro in silovito, včasih tudi po dvakrat zaporedoma. Potem sem ukročen premetavala papirje v pisarni, požulil sendvič, spil kavo, ki sem si jo v termovki prinesel. Z radostjo mi je pripovedovala, kako je v bližini železniške postaje našla zapuščenega mačka in ga je čez vikend odnesla dol na kočevsko k mami … Poklical sem jo tisti večer in mi je ponujala mačje predenje … pa sem ji rekel, da bi raje jaz bil v njenem naročju. Potem je bila dolga tišina, ujeta v jesenske megle njihovih gozdov. Takrat sem fantaziral, da hodim z njo po razkošnem jesenskem gozdu, da pod nama šumi listje, da se drživa za roki in se ustavljava ob deblih, se poljubljava, dokler ne prideva spet nazaj na cesto. Celo tisto jesen so me oklepale takšne sladke sanje. Zima jo je polagoma odnašala. Obiski so bili redkejši, pogovori vse bolj mlačni in njene oči … izgubile so sanje. Postale so bolj trde, zahtevne, bolj srkajoče, da … Včasih me je res zagrabila panika, da me hoče kar prebosti. Takrat, v tisti zimi, sem v sebi zgradil filozofijo, da je ženska za moškega smrt … Kadar spermiji zaidejo v njo, umrejo, saj tudi drugače, ampak … Ženska moškega izpije, ga predela v novo drugačno rast. Ko sem kasneje zrelo gledal na to filozofijo, se mi je zdelo, da sem prav lepo oblekel svoj strah, vse svoje komplekse in nevroze. S tem sem tudi opravičil svojo neaktivnost v zvezi z njo. Tudi odhodi na stranišče so skrajšali, poniknili … Na pomlad pa me je spet razvnela, pravzaprav že februarja, ko mi je za rojstni dan prinesla eno samo lepo oranžno gerbero in … ne, nisem jo poljubil. Trepetaje sem prijel tisto rožo in gledal strašno lepoto v njenih lesketavih se očeh; takrat se mi je zdelo, da tako gleda neka zemeljska dokončnost, da je tam konec, ki je v vsakem orgazmu; da, vsak orgazem je kratek konec, ko se svetloba življenjske moči razdrobi. Šla sva v kino, se lovila čez sneg, se smejala, vendar … Ostal sem za ledom svojih strahov, stisnjen v smešnega pajaca, ki se sloči nad njeno lepoto, ko jo pobira iz snega. Videl sem, kako so vojaki žejno pili njene velike prsi, ko sva sedela v avli kina in si je slekla rdečo bundo. Popravila si je rumen pulover, da so se tanke kite volne napele čez grbine njenih zares velikih prsi. Najbrž jih je namenoma nekoliko iztisnila naprej, se nekajkrat vzravnala, da bi pokazala svoje obilje. Jaz pa nič, zapredal sem jo v plehek pomenek o načinih snemanja o podobnosti filmske kamere s fotoaparatom. In takrat sem jo tudi navdušil za fotografijo. Saj veš, to so bili časi, ko so bile te stvari še drage in nerodne. Po tistem se nisva nekaj dni videla – gledala sva bebast film, neko povprečno dramo. Dobro, bila sva skupaj, blizu … Če bi vsaj roko zapeljal na njena stegna, če bi … Vedel sem, kaj bi lahko naredil, ker sem to že počenjal z dekleti, ki jih nisem ljubil, neke slučajnice pač, ampak ona … Ko sva šla nazaj proti mojemu stanovanju, se je megla razkadila in luna je na naju milo gledala. Stala sva na postajališču mestnega avtobusa in se menila o tem, kam bi lahko šla na potovanje, kar tako, da bi šla skupaj … Na potovanje!? Midva!? Gledal sem njen razgret obraz, bogati ustnici, oslinjeni … in spuščeni rjavi lasje. Z jezikom si je omočila spodnjo ustnico, v očeh ji je mignila bleščavica lune. Težko je zavzdihnila in se naslonila na steber čakališča. Najbrž si je takrat mislila: Kakšen čuden tip, kako je rezerviran, kako je neroden, čuden … Zakaj se me vsaj ne dotakne, poljubi … Počakal sem, da je šla na mestni avtobus. pomahala mi je z razprtimi prsti in se še enkrat divje ozrla po meni, res divje, z jeznim zamahom dolgih las. Jaz pa sem zmeden šel domov, gledal luno, ki skušala umiti umazanijo snega in se hitro pobral gor v stanovanje, kjer me je čakala gerbera. Poiskal sem steklenico od soka, jumbo, smo mu rekli, nalil vodo in vanjo dal gerbero. Vidiš, od takrat ljubim gerbere, od takrat … Dostikrat sem se zalotil, kako stojim pred cvetličarno in jih obožujem. enkrat se je celo zgodilo, da me je cvetličarka prestregla z očmi, lepimi, oh ja … Šel sem noter in se pozanimal, koliko stanejo. in ker je bilo že nekaj minut do sedme zvečer, ko so cvetličarno zaprli, mi je dve podarila, rekoč, da bi itak težko zdržale še nekaj dni. Celo v bel papir mi jih je zavila. In bil je december, vesel december. Premražen sem jih prinesel domov in jih dolgo gledal, samo gledal. Čudil sem se živi barvi, ki je tako zasijala iz papirja. Spet sem poiskal neko steklenico s širokim grlom. In tisti večer je zazvonil telefon, bila je druga, bila je Aleksa, ki je na kratko skočila v Ljubljano. Prinesla je nekaj Istre s seboj. Cel večer mi je razlagala, da je našla dom v stari hiši pri ostarelem domačinom, da je med njima skorajda dvajset let, ampak, da je dober in pošten. Celo to mi je povedala, da se najraje ljubita na stari kandregi – na starem stolu, ki tako obupno škripa in vmes vzdihujeta. Potem on pokadi pol pipe in dolgo gleda v ogenj v starem kaminu. Žena mu je mlada umrla, sama je tako hotela … Včasih da cel večer sedi in gleda v ogenj in mrmra stare pesmi, vse v italijanščini, take kot jih je znal še kot otrok. Ima tudi oslička in pet koz, pa dva prasca. Potem mi je še govorila o radiču, ki da je v Ljubljani tako drag, on pa ga krmi prašičem. Odšla je. Šel sem z njo do študentskega naselja, kjer imela mlajšo sestro. Nesla ji je nekaj dobrot. Ja, takrat je bil že marec. In meseci so tekli, tekli. Kolovratil sem po belih svetlobah in padal v jame obupa, če Manje ni bilo. Ko pa je prihajal, sem se zakrknil v plahega samčka, ki samo na daleč voha samico in se trese od poželenja.
Sprhnina poletja me je zapeljala v osamo. Hodil se po sencah lastne podobe in skušal ujeti kakšen trenutek nasladja, a se je vedno končalo s hudim popivanjem in naključnim ljubljenjem – in, Dora. Res je bila debela, res. Pila sva albanski konjak, ki ga je prinesla od tam dol, kadila sva neke rjave cigare in se smejala na balkonu, dokler se nisva začela oblizovati. Potem sva se zvrnila na tla, med stare časopise in čevlje, pa še ogrodje nekega kolesa je bilo tam. Z gležnjem sem zadel ob okvir in preklinjal od bolečine, ona pa se je smejala in grabila po meni, kot da bi me hotela vsega stlačiti nekam med njeno obilje. Nič ni bilo, prišlo mi je, še preden sem ga dobro uspel nastaviti … Ponovila sva vajo, pa še enkrat in je bilo bolje, dokler nisem na njej malo zaspal in se lepil vanjo. Potem mi je nenadoma zasmrdela. Vstal sem, šel v kopalnico in se na hitro oprhal. Sam sebi sem se gabil. Na hitro sem obul nogavice, da se ne bi prebudila in me videla takega, s tistimi prsti na nogah … Pravzaprav je bila budna, a je samo pohrkala tam na balkonu. Sam sebi sem rekel: pa smo zvozili brez razkazovanja, pa smo. Ne vem, kaj si je naslednje dni umišljala, kar prihajala je, posedala, kadila, ampak meni se ni več dalo, da bi se stiskal z njo – smrdela mi je. Takrat sem bil pač pijan. Zalotil sem se, da na vseh obrazih iščem sledi Manje, prav na vseh. Dora je kmalu uvidela, da sva bila samo poparčkana, tako, za eno noč na njenem balkonu, in da bo zdaj med nama samo besedno cvetje. Veliko sva govorila o filozofiji in o glasbi, pa tudi nekaj o psihologiji, ker je diplomirala na psihologiji, na filozofijo je pa pozabila. Zaposlila se je v neki zavarovalnici in … nič, odnesla je svojo gmoto v prve dni junija, ko sem hotel zabrisati za seboj sledi vseh solz zaradi raztreščenih ljubezni. Tiste dni sme našel prijeten gostinski vrt, kamor sem potem hodil na vrčke piva in se spogledoval z natakarico, ki je tam kraljevala s svojo nenavadno hojo, s svojim razpršenim smehom in z neko elektriko v očeh. Dostikrat sem se ujel v mislih, kako že delam film v glavi, kam ji polagam roki, kako ji objedam bradavici, kako … Pa sem raje naročil še eno pivo in čakal na Frenka, ki je stanoval tam blizu in je takrat delal doktorat iz sociologije. Včasih sva se sprla okrog kakšne reči, recimo, okrog psihopatskih teženj v urbanem svetu, pa okrog socializma tudi, ja. Ko je prišel, je vedno naročil dve steklenici piva zase in eno zame. Eno je nagnil in zlil vase. Temu sem se čudil. Nikoli nisem mogel tekmovati z njim v hitrem pitju, nikoli. Potem se je umiril, prižgal cigareto in začel svoje dolge razprave. In naneslo je tudi, da sva se zapletla v pomenek o nagonu, da … Trdil je, da je nagon slabo zamaskiran, da udarja ven na vseh področjih družbenega življenja, da je vse ena sama jeba. Nikoli ga nisem videl z žensko; šušljalo se je, da ima prijateljico, pa … Ne vem, z veliko brado, robat, odločen. Je pa enkrat vehementno zajel eno od mojih prijateljic in si jo posadil v naročje. Punca se je smejala in ga cukala za brado. Cel večer mu jo je razčesovala in celo pristrigla mu jo je. Obešali smo zastave poletja na vse drogove mesta in tkali nočno prejo z neštetimi besedami, o vesolju, Bogu, partiji in o drugem svetu, kjer lahko umreš, ne da bi bil smrti vreden. Frenk je rad ponavljal maksimo, da si moraš smrt preprosto zaslužiti. In nabirali smo se v majhne skupine, ki so potem tulile v veliko luno, kadar je bila. Hodili smo v obmestje, iskali še neobiskane lokale in spali tudi na prostem, če je že tako naneslo. Potem sem se nenadoma zresnil, kar čez noč. Začel sem se obtoževati zaradi pitja. Goltal sem neke vitaminske tablete in v javni knjižnici prebiral vse o alkoholizmu. Celo do psihiatra sem šel s to svojo preganjavico, da si bom kaj naredil, da … Pa se stvar ni izboljšala, še slabše je bilo. In spet sem hodil v javno knjižnico in začel prebirat vse o duševnih boleznih … In nenadoma sem imel veliko simptomov … Tako je šlo do avgusta, do sredine avgusta, ja. Potem je prišla Manja. Dež je padal, prinesla je vonj gozda, v očeh pa plahost zveri. Posedala sva po lokalih in govorila o filozofiji in o knjigah, ki jih še morava prebrati. Prepirala sva se o tem, a je status homoseksualca naravna nagnjenost, ali je to morda genska okvara. In povedala mi, kako je bilo, ko je enkrat prisluškovala bratu. Pod njenim oknom sta sedela s prijateljem, misleč, da ona že spi. Pa je brat pravil, kako so si jih merili v internatu. In nek večer da so tekmovali, komu dlje vrže, skupinska onanija … Šele kasneje mi je zaupala, da se pogovarjava o homoseksualcih zato, ker je srečala enega. Zdelo se ji je, da jo osvaja, šla je z njim v gozd, držal jo je za roko, samo to. Ona je hotel več, jasno, pa ji je zaupal, da ne more, da … Vseeno, da je vztrajala, ampak ni bilo nič, majhnega je imel, tankega, in ni se mu dvignil. Zunaj pa je tleskal dež, v meni se je zbirala gmota sle. Gledal sem njen obraz, se zlival v njene oči, omahnil v njene kraterje mlade skrivnosti. Do norosti me je zvijalo. Očitno je opazila vrenje v meni, saj si je kar naprej oblizovala ustnici in metala dolge lase. Potem se je zamišljeno zazirala skozi okno in nenadoma rekla: Ej, a bi šel z mano po Dalmaciji. Na začetku septembra bi šla. Recimo do Reke z vlakom, naprej pa z avtobusi. Najprej bi obredla Istro, pa vse dol do Dubrovnika. Očitno ves v zanosu sem privolil. Vse sva premislila, dan, uro. Popoldan sva potem šla na železniško postajo. Prepisovala sva si vozne red in kombinirala. Zvečer je odšla. Pustila mi je vonj neke iluzije. Odvlekel sem se domov in dolgo v noč premišljal, kako bo. Vsemogoče sme premišljal. Še največ o tem, kako bo, ko bova dol ob morju. Sleči se bo treba in sezuti … Sezuti, sezuti, moji prsti na nogah, moji prsti … In prehitro mi bo prihajalo. Kako bo to!? Kako, z njo … Velike prsi ima. Morda pa ne bo nič hotela, potem bom samo privesek, še en kos prtljage. In prišel je dan, ko sem šel z velikim rdečim nahrbtnikom na postajo. Čaka sem na avtobus, ki je pripeljal iz njenih krajev. Zagledal sem jo. V tesnih kavbojkah in temnordeči kratki majici, čez pa ohlapen anorak, ker je bilo jutro mokro in hladno. Na rahlo je še vedno deževalo. Šla sva v kavarno. Tam je iz nahrbtnika privlekla zvezek in zemljevid. Razlagala mi je, kje in kdaj bova. Najprej Reka, potem Novi vinodolski in tako naprej. Do odhoda vlaka ni bilo več prav dosti. Kupil sem karti in se ves čas spraševal, če je čas za umik. Ni ga bilo več. Še preden sva prišla v Reko, se je rahla jasnina razgrnila nad pokrajino. V reki je bilo že nekaj sonca in močno je pihalo. Potem, ne vem. Nenadoma me je prijela neka melanholija, neka želja po begu. Kmalu je videla, da nekaj ni v redu z menoj. Umivala me je s pogledom in vabila v skrivnost zatajevane ljubezni. Nisem vedel, da se je zaljubila vame, res ne. Takrat še nisem znal brati teh črk, bil sem ljubezensko nepismen, seksualno že, ampak ljubezensko … Dolgo sva sedela pred cerkvijo in tihinila. Dal sem ji svoj fotoaparat, rekoč, da bom šel nazaj v Ljubljano. Pospremila me je do avtobusne postaje. Sedel sem na avtobus za Koper in jo gledal dol. Nahrbtnik je imela pri nogah, moj fotoaparat okrog vratu in veter ji je metal zaveso las čez priškrnjene oči, ki so molile, da bi si premislil. Pa si nisem. Videl sem, da joče, da si briše solze. Vrtinec vetra ji je vrgel lase čez ramena. Dvignila se je in se stresala v joku. Videl sem, kako ji trzajo ramena, kako ji stresa neka strašna notranja sila obilne prsi. Pustila je solzam da so se odkapljale v veter. Z nemočjo je pograbila nahrbtnik, mi šibko pomahala in odšla med avtobusi. Solze v vetru … so bile. Še danes me pečejo, sklene pripovedovanje.
Težak molk gosto prepreda najina pogleda. Deček je vse manjši in izginja. Vedno je tako, ko se izpove, vedno … Postane neka posebna svetloba, ki se odvrtinči v zrele dni, nihajoče na veji samote. Pušča me pregnetenega z neko snovnostjo, ki je še niso dokazali, a vem, da obstaja. Včasih sem si pel pesem: ima neka tajna veza, ima neka tajna veza – najbrž res. Omočim si usta in se pripravljam, da bi šel dol na obalo, kjer so telesa razstlana po mivki in se spreminjajo v privid neke odrešitve. Teologija ljubezni, ali kaj … Površno si popravim majico in bele športne čevlje, da bi bil videti spodoben, ko bom stopil čez sence zarisane na prag neke iluzije, da je svet civiliziran in imam mesto v njem; številka sem v določeni datoteki? Še včeraj sem mi je zdelo, da se je tod mimo pasel njen vonj, njena posebna dišava, ki te ovije, da si nenadoma ebenovina. Prečim suh travnik in skušam čim prej zapustiti prostor, kjer tabori deček s svojimi sovrstniki. Vrišč se mi zabada v hrbet in stroga tabornica kriče daje navodila. Za trenutek se mi zazdi, da sem v nosnice ujel vonj njenih stopinj skozi popoldansko luč, ki se medi v izžetih travah. Suša šumi v zraku, stebla pokajo; vse je razžarjeno in raznihano. Vendarle se sem iz morja nasnuje mlad veter, še poln temne skrivnosti morskega dna, kjer spijo sanje trudnih zaljubljencev. Dve deklici me prehitita in čebljanje jima odzvanja skozi borovce, ki so se odločili, da bodo stražili rob, kjer se steza zavijuga dol do morja. Z neko negotovostjo se odločim, da bom raje šel v mesto, kjer si bom privoščil popoldansko kavo. In nehote pomislim, da bo tam njena toga drža in njene roteče oči, ki govorijo: si mi zbežal, si mi zbežal … vedno bežiš, skačeš kot kobilica in se nekam umikaš. Prejokal si do tu, zdaj se pa ustavi in vzbrsti v svoje zadnje bistvo. Ko bodo romarji šli mimo tebe, sprejmi njihov nasmeh vseh daljav, ki jih samo slutiš. In dopusti, da ritem drugega srca prebudi v tebi jutro. Vidiš, zdaj imaš hojo proti sebi. Odmahnem z roko in se spustim na stezo, ki je že oblita s sencami in je prekleto strma za moja šibka kolena. Hitro sem spodaj, kjer je sonce že nekoliko zredčeno in bakreno barva ulico, ki gre proti glavnemu trgu. Odločim se za kavarno, kjer sem včeraj videl obraz ženske, tako lep, izklesan iz tiste čudne milosti in lepote, da me je spreplet srha zavozlal v jecljavca. S kakšno eleganco je stregla, kako se je gibala … V mislih sem zaplesal z njo na pomolu, ob uri, ko mesečina obliže kamne in meče na valove drobir srebra. Prijel bi jo čez ozek pas in z njo oddrsel v globine, kjer je tišina vtkana v mulj in se nalagajo stoletja hrepenenj. V njenih očeh je bilo nekaj vlažno lepega, nekaj kopren tiste pozabljene spogledljivosti, ki te naredi mehkega in zaudarjajočega po ploditvi. Počakal sem, da je postregla še pri sosednji mizi. In potem je odšumela mimo, na hitro vrgla pogled dol name in v kotičkih ust se ji je nabral smešek, ki je začivkal: gospod, ste slinasti, kaj. Ogledujete moje zagorele noge in si domišljate, da bi po njih pasli poljube. Oh, gospod, tako domišljavi ste, res. Poljube pase moj ljubi. Zvečer pride in do jutra voziva barko po nočnem nebu. Potem zloživa jadra in zaspiva. Morda bo danes spet tam, vsa razzibana, v rumenem mini krilu in s tisto lahkostjo v gibih. Pohitim. Najdem prosto mizo. Vidim jo, kako hlastno zlaga kozarce na polico. Njena kolegica je že med mizami in pobira naročila. Ozre se. Ujame me v vlažen pogled, ki me trenutku umije in me razneži. Namenoma sem se usedel v bližino šanka, da bi jo lahko opazoval. Naročim kavo, prekrižam nogi, potem … Potem spet pride deček. Zdaj je obut v črne cokle, oblečen je v črne kratke hlače in belo majico. V rokah stiska drobiž. Najbrž je prišel na kepico sladoleda. Spogledava se in me srhne. Spet bo kakšna zgodba, ki mi bo odjedla popoldanski mir. »Zakaj me zasleduješ?« mu potihoma rečem, ko se sklonim k njemu. Samo nasmehne se in mi reče: »Zdaj niti ne veš več, kdaj me pokličeš, kaj? Od kar si srečal tiste velike modre oči, od kar vonjaš njeno hojo med oleandri, si me povsem prezrl. Pozabljaš me, ampak nikoli ne bom izginil iz tvojega življenja, nikoli. Vedno bom s teboj kot tvoja senca, še potem, ko se boš razsnovil.« Vzravnam se in si ogrnem šal molčanja. »Sedi,« ukažem. In sede. Obraz nasloni med pesti. Ugibam, v kateri stiska skromen drobiž za sladoled. »Si prišel na sladoled?« ga vprašam. »Ja, na dve kepici. Vzgojiteljica mi je dovolila, veš. Če prav, saj veš … Tisto zgodbo sem ti že povedal. Ja, sprehod, sladoled … In ko sem kupil skromno kepico, je prišla do mene in me udarila po roki … sladoled je padel po tleh, nanj so kapljale moje solze … To že veš, to sem ti že povedal, pa sme ti spet, ja …« izdihano reče in se mencaje presede. Nenadoma se mi zdi, da se je čas zgostil v veliki stekleni krogli, v kateri se je ob stenah premetavala limonada. Morda je zdaj moj čas prav taka motna snov, ki se lepi na ustnicah neke druge mladenke v nekem drugem času, v noči, ko tišina zamira v jesenskem listju in ure usihajo skupaj z listjem v stari platani, ki je presanjala vsa hrepenenja, razobešena v pomladna jutra, ko so škorci prinašali drobtine sonca. Deček se čudi moji stišanosti in mi z zvedavim pogledom očisti pogled, da ga spet vidim takega kot bi ga moral že prej. »Povedal, si mi to zgodbo, povedal,« zamišljeno rečem in si potegnem z desnico čez obraz, da bi zbrisal neke druge podobe, za katere deček še ne ve. »No, le pojdi in si izberi sladoled, meni pa naroči limonado. No, kar korajžno,« ga bodrim, ker vem, da mu je nerodno. Zavzdihne in se odlepi od mize. Zakroži tja proti stekleni vitrini s sladoledi, popravlja si krake hlače in menca. S potlčenim glasom si naroči dve kepici in izdavi, da naroča še zame velik kozarec limonade. Že dolgo nisva takole posedela v lokalu. Ponavadi se srečujeva pod drevesi, zelo starimi drevesi. Je v tem kakšna magija, je to … Saj si ne upam niti pomisliti, da bi to bilo res. Mar potem drevesa govorijo z menoj, mar res … No, no … In deček je duh, ki govori, morda pa … Ne vem, ne bom zdaj o tem, ne … Prismeje se k mizi in me gleda z neko posebno svetlobo, z neko izmitostjo, ki si jo težko razlagam. Natakarica malomarno postavi limonado na mizo in odšumi; ni prinesla tista, v katero sme se malo prej zagledal. Tista se skrivnostno nasmiha nad kozarci in ko se stegne, da bi jih dala nazaj na polico za hrbtom, napne prsi in zavihra z lasmi. O, lepota, svežost, mladost … Mi poje v prsih. Hitro se spet obrne in poklepeta s kolegico, se zasmeje in si popravil lase za desno uho. Deček me začudeno gleda in strastno oblizuje sladoled. »Kaj pa zgodba o padlem sladoledu v lepem novem lokalu, a?« me preseneti. »Te ti še nisem povedal, kaj ne?« Dolgo me pusti v praznem prostoru dvoma. Lokal, sladoled pade po tleh … Ne. »Pa jo povej,« z pridihom naveličanosti rečem, ker sem spet obesil oči na čudovite rjave lase. Deček se živčno presede, si preloži sladoled v levico in z desnico živčno popravi očala, ki se mu zarezujejo v nos. »No, poslušaj. Takole je bilo. Preselil sem se v drugo manjše mesto. Naneslo je pač tako, da sem pozabljal na neko usodnost, ki me je oprala in izvrgla iz ljubezenskega gnezda. Vroč julij je bil. Posedal sem v parku, premišljal, gledal, zehal in se vlekel v neke nove sanje. Sprehajal sem se po mestecu, si ga razgledoval in si želel, da bi bil od vseh pozabljen, neviden … Nekaj dni je tako šlo, dokler nisem spet dobil službe in sem spoznal sodelavko, ki je imela čadasto črne lase in prav take oči. Ni me premamila, le … Ja, za klepet je bila dobra. Morda so me malo mikale njene velike prsi, kaj več pa ne. Skupaj sva hodila na kavo med odmorom in razpredala o življenju, o bedi mest, o njenem Krasu. Preveč sem si domišljal, očitno … Ne, da ne boš mislil, da se karkoli poskušal, prav nič. Samo kavice in iluzije. No, pa prideva nek dopoldan v tisti nov lokal. Bilo je res nekaj prestižnega v mestu: vse tapecirano, medenina, marmor, plemenit les … In za točilno mizo je bila vrtavka … Kratko krilo, lepi spuščeni lasje, polne ustnice, prsi, v očeh pa … Ne vem, nenadoma se je nekaj zamaknilo, nekaj zabliskalo in čez lica ji je pohitel blag ogenj zadrege. Malo sem se nasmehnil in roka se mi je tresla, ko sem prijemal svoj sladoled, tako zelo obložen, da … In potem sem nerodno zasukal vseskupaj in večino sladoleda je padlo na tla, k sreči na del, kjer ni bilo tapisona. Moja sodelavka se je zasmejala, deklica pa je prihitela naokrog z vedrom in krpo in stvar hitro uredila. Potem mi je dala nov sladoled in spet tiste divje energije v očeh in čisto kratek stik mojega prsta z njenim. Dovolj je bilo, da sem potem bil tam vsak popoldan in ji razlagal o motorjih, o potovanjih …. Ona pa se je navduševala nad konji … Ure in ure sme previsel tam. Zvedel sem, da bo šla v četrti letnik gimnazije, da je doma iz vasi, da … Koliko vsega sva si povedala in kako sem potem doma fantaziral, kaj in kako. Dolgo je trajalo, da sva si izmenjala telefonski številki in naslova. In potem sem jo začel klicati domov, in … Vem, ti bi temu rekel, da sem se zaljubil, jaz pa ne vem, če je bilo res tako. Mislim, da sem se samo zagledal, čeprav sem trpel, ko je ni bilo v lokalu. Bližal se je september in njena šola. Vedel sem, s katerim avtobusom prihaja in sem hodil na avtobusno postajo. Saj veš, hrepenenje je divji konj, ki ga je težko osedlati. In zgodilo se je, da se je kar pojavila pred mojim stanovanje z neko rožo … Ne vem zakaj, ne vem, kar tako. Prišla je tja, z rdečimi lisami strasti na licih, z nevarno svetlobo v očeh, jaz pa trd in tih … Povabil sem jo naprej, pokazal sem ji slike – takrat sem še slikal; platen je ostalo malo, akvareli, risbe … ampak … Njene mlade prsi so se napenjale v hotenje, jaz pa, jaz … jaz sem bil tisti padli sladoled takrat. Odšumela je skozi jesen in si najbrž mislila – kreten! Saj sem res bil takrat, pozneje ne več. Še je prihajala, največkrat po telovadbi, ker so se stuširale in … samo v trenirki, spodaj pa nič, na hitro, tako … Gola strast, zanesenost, v meso stlačena iluzija, da si ljubljen in obljubljen. Trajalo je do decembra, ko sem jo videl na tržnici z njenim mladim spremljevalcem, mladeničem; neka potrditev, da ima tudi ona svojo dijaško ljubezen, čeprav sva se strasti pridno učila. Jezdila sva skozi močvirja in pila mlado studenčnico. Njeni poljubi so bili kot polaganje žerjavice na kožo. Iznorjena je odhajala od mene z nekim novim ponosom, z zrelo odločnostjo, da bo odslej krotilka konj in moških – tako se mi je takrat zdelo. Polagoma sem začel čutiti, da sem se zaljubil vanjo, ne vem, ne znam natančno opisati, kako se je to zgodilo. Morda zaradi tistega videnja na majhni tržnici, morda. Telefonski pogovori so bili vse pogostejši, njeni obiski pa vse redkejši. Brenčal sem okrog nje kot sitna osa, to šele zdaj vem. Prelamljajalo se je … In še je prišla, še, v januarju, v februarju, nekajkrat na mesec, kadar jo je zanašalo v hormonske valove in je bila tako polna strasti, da je grizla in praskala, se zažirala vame, jaz pa vanjo. Spraševal sem jo, kaj pa potem počne s fantom, pa me je samo žalostno pogledala in mi rekla, da je z njim bolj tako, da je prehiter, da je neroden, da ga uči … Osmodila me je z ognjem, da sem čutil ogle v kosteh. Bal sem se poletja in razgalitve, saj veš … Omenjala mi je že, da bo hodila na bazen, da … In tukaj so se stvari spet ustavile. Matura, brezčasje … Šumela je daleč proč od mene, cvetela je v drugem objemu. Ni je več bilo, vse do julija, ko sem se spet odpravljal v Ljubljano, da bi na ulicah odložil težak kopalni plašč, prepojen s strjenimi sokovi ljubezni. Jutro … Lepo poletno jutro. Prišla je v črnem krilu in majici, ki je komaj pokrivala njene oholo strmeče prsi, našpičene v nori čas zahotevanja. Ščemelo me je v ledjih, razbijalo mi je v glavi, ker sem dva dni prej zvedel, da so njeni starši na morju, pred njeno hišo pa se je ob večerih ustavljal rumen avto – z drugim je raziskovala erotiko. Pršenje ljubezni je prenehalo. Takrat sem se zavedal, da je bila to še ena poletna iluzija, ki bo umrla v poznih travah in odskakljala skupaj s kobilicami. In sva šla z njenim avtom, kmalu po šesti zjutraj. Zapeljala me je na neko bližnjico, se delala, da ji nagaja avto in se sklanjala čezme, da bi mi v naročje usula težke prsi, da bi bilo kot nekdaj … Jaz pa nič, togo sem sedel in pestoval naramno torbo. Mislil sem že, da bi segel med stegna, potežkal dojki, pa ne in ne. In potem, nič … V Ljubljani sem jo povabil na kavo. Malo sva še klepetala in se ločevala za vedno, takrat ob kavi … Še ene moje sanje so zlagoma šle čez most, oblečene v črno mini krilo, ki je skrilo žehtino poželenja. Ostala mi je grenka kava in osoren nasmeh natakarja, ki je najbrž zaslutil, da sem žensko pripravil do besa, ker sem jo odrinil od sebe. Vidiš, s sladoledom se je začelo, s kavo končalo,« dokonča in pogrize kornet. Med govorjenjem je pridno oblizoval in včasih mljasknil; zdaj me gleda krotko in nasmehljano. Verjetno se mu zdim čemeren in odsoten. Prikimam in rečem: »Ja, včasih si domišljamo, da smo zanimivi, ja, pa pride trenutek streznitve. Srečati moraš senco svoje usode, srečati jo moraš …« z neko nerazumljivo grenkobo rečem in spijem preostanek limonade.
»Spet bodo solze v vetru, spet – tokrat od sreče,« deček reče in ploskne z rokama, kar naj bi pomenilo, da izginja.
Ostanem v težki zamišljenosti. Vse se mi zdi tako prejasto, nesnovno. Rjavolaska razlaga nekomu o svojem študiju, dekletce kupuje sladoled, dve starejši ženski, se nečemu smejita … In potem mi stopi pred oči ona, nagne glavo in se smehlja … Od nekod priplava glas: čas je za tvojo srečo, sprejmi jo in ne boj se solz umitih z vetrom, ki bo iz step prignal divje konje strasti in sejal semena maka v uvelo žito tvojih let. Ne sanjaj mrzlih zim, raje se obleči v zrelo poletje in pojdi za senco, ki te vabi pod stare arkade, kjer boš umiril srce in si dal še eno priložnost, da boš izživel snov svojega življenja. Zdaj še ne razumeš, kaj ti je dano, a ko boš ves v tem, boš samo srečen in stopljen s senco nje, ki te je ogrnila s poljubi, da bi bil obujen v svetlobo radosti. Nenadoma vstanem in grem plačat. Rjavolaski se blesk v očeh spremeni v čudovite nagajive svetle pikice, ki me bodejo. Namenim se čez trg, da bi bil čim prej v parku blizu cerkve in bi poklical njo … Morda bo pa privolila na večerni sladoled, morda pa res. In spet bo nek sladoled in isti lokal, kjer je odrasel deček zvrnil sladoled na tla … V parku sem skoraj sam. Nekoliko nervozno poiščem njeno številko. Zvoni … Njen glas … Ja, pride ob sedmih, o … Od nekod se privije vrtinec vetra … drobna solza me preseneti, in še ena in še … Zdaj so res solze sreče, v vetru. In mimo prikolesari deček. Smeji se mi in zakliče: Sem ti rekel, da bodo solze v vetru, srečne solze. Zdaj se bova poredkoma videla, pa srečno s tvojo senco. Pazi nanjo, ker ta ženska te pa zares ljubi, veš.
Premakni se že senca, premakni in mi ne zastiraj pogleda, na blag košček neba, kjer je izpis tistih dni, ko sem imel srečo, da sem ujel veter v zdravo jadro. Nenaravno se ti zdi, da sedim po cel dan pod starim hrastom in molčim. Molčim pač, za zdaj, za te dni, ko vročina tolče z vsemi svojimi orožji; čutim jo v kosteh, da … Nek strasten ogenj se mi nabira znotraj in preganja mravljince, ki so se v vseh teh letih nabirali in gomazijo, vse gor do lobanje, kjer je doma misel na tiste dni. Naj ti povem, moleduješ. Ne, ker tvoje oči nosijo imena vseh tistih ulic, kjer sem polagal stopala, da bi prišel do nekega cilja; takrat nisem vedel, da je to moj cilj. In potem sem videl neko luč v vodnjaku na kraju, kjer je stal en sam star hrast, tak kot ta tukaj. Moledovanja so bila na njem, se mi zdi … in star vran, ki je kričal v dneve, razpeljane z oblaki. Premikal sem se le malo, le toliko, da sem dosegel vrč vode, s katerim sem skušal odžejati žabo v sebi, strašno, zeleno, ki se je napihovala in grozila, da se mi bo razpočila. Takrat še nisem vedel, da boš ti šla čez sipino poletja in nesla svoje severnjaške oči daleč onkraj starih oljk v globoke mastne sence na obrežju tišine. V tistem usodnem dopoldnevu si šla nekajkrat tam mimo in z vzdihi nesla svojo preteklost na razžerjavljeno rumeno plažo, kjer so urbani romarji prestajali hude opekline, kdo ve za katero novo vero … In ti si mi namignila, da bi se mi lahko pridružila v senci pod starim hrastom, kjer je počivalo truplo moje duševne hiše. Nisem sprejel vabila, takrat še ne. Morda tudi zato ne, ker me je nagovarjal star hrast, da naj se pregrnem z molčavostjo in naj odsanjam svoje bolečine. In sem sanjal, da … Skozi misli se mi je vila kača spomina, tako prekleto stara, sluzasta in lena. Prav počasi je levila nove in nove slike. Z neko mokroto v očeh sem videl dečka, ki išče sonce v vrbah, v smrekah, v gozdni temi, v maminem krilu, ki diši po hlevu … In spet sem videl dečka, ki se nenadoma zave, da so njegove noge pohabljene, čeprav poskočne, hitre, pa vendar. Neštetokrat si je ogledoval svoje zverižene prste na nogah in se čudil, kako drugim dečkom lepo rastejo prstki na nogah, njegovi pa … Skakal je po lužah skupaj z njimi, gazil sveže kravjake in si brisal nogi v roso … Zasmehovali so ga. Bolj kot je rasel, bolj ga je to peklo in vleklo v skrivanje. In potem se mu je skrivanje sprevrglo v strašno zanemelost med gozdnimi sencami. Velikokrat so ga iskali in klicali, on pa je tišinil v grmovju in si želel, da bi izginil. Rad bi bil nič, popoln nič. Takrat še ni vedel, da si je ostrgal dušo s to kovinsko krtačo večnih bežanj. In šel je ta deček čez gube časa, dokler ni s solzami izjokal otroka iz sebe in je postal hodec po robu svoji nagonov. Zdelo se je, da se je v njem vzgojil prav poseben gon, gon po skrivanju. Nanj sem naletel na obali, kjer je njene boke oblilo sočutje in me je vzela v noč za erotično popotnico do jutra, ko je v meni videla preteklost svoje bodočnosti. Pot sva z izjokanim dečkom skupaj pila in iskala možnost, da bi odkrila ladjo, ki naju bi odpeljala v deželo rosnih mladenk, ki so samo za to tam, da ti dajo čutnost, brez vprašanj, brez besednih nadlegovanj, samo nasmeh in roke, ki spletejo začasno pozabo. Pa je deček v njem spet zajokal in se odselil v noči, nekam onkraj ločja, kjer so murni začrkovali tišino in je luna plaho lizala stare makadamske poti speljane v napol mrtve vasi. Čez nekaj dni sva se spet našla na pomolu, ko sem prepeval v veter pesem o črnem metulju, ki mu luči sežigajo krila. In prav tako sem se tudi sam takrat počutil: zdelo se mi je, da se zaletujem v neke luči, ki se jim reče nagon in me to vedno znova sežiga. Ne vem, kje sem tiste dni pobral filozofijo, da je vagina grobnica za moškega. In od takrat so se mi ženske zdele samo lepa smrt. On pa mi je govoril o svetosti ljubezni, ki da je presežek mesa … Takrat nisem vedel, da on pred ženskami beži zaradi tistih svojih nog, obutih v stare adidaske … Bolščal je nekam v valove in mi govoril, ja, še slišim besede, še: Stari, a si kdaj razmišljal o tem, da je tvoj namen samo v tem, da si reproduciran, potem umiraš. Če ne boš reproduciran, boš prav tako mrtev, a nikoli več živ. Ženske, z njimi je isto, samo, da so one vaba za tvojo smrt – ženska je smrt za moškega, je. Saj spermiji umrejo v njej, a ne … In praviš, ljubezen, daj no. Vitezi, ki so nabirali robčke dam in se pred njimi razkazovali v čudoviti bojni opremi, potem pa tisto suvanje s palicami. Ja, kaj pa počnejo danes, kaj …? Šopirijo se z avtomobili, jahtami … vse je isto, da bi bila ljubezen spet romantična. Ljubezen je obleka nagona, to je. Preprosta ljudstva jo še nimajo, še ne … Ah, vem, zakaj je tako govoril v tisti slan veter, ki je počasi zibal privezane čolne in gnal morje pod moja gola stopala, in on se je tudi sezul … Takrat sem videl tiste prste; na desni je bil prst zvit čez nožni palec, ostali prsti so bili pokrčeni, na levi so bili vsi prsti pokrčeni – nobene estetike, res ne, ampak njegov obraz, še ves deški, oblit z mesečino in dolgi lasje – ja, lahko bi ga celo poljubil tisto noč, lahko bi ga, tako me je privlačil, res. In nisem se čudil, da so ga nekatere punce naravnost oboževale zaradi te njegove zasanjanosti, te posebne miline in tistih bogatih mesnatih ustnic. Ja, še sam sem jih žele tisto noč čutiti. Prijel sem ga za roko, kot da bi prijemal dekle … Sočutno sem mu rekel: Ej, stari, ne sekiraj se, če hiša tvoje duše ni popolna; veš, v Afriki sem spoznal, da v vegastih kočah živijo najbolj plemenite duše … Do jutra se mi je izlival; metal je svoje trpinčenje v mrmravico valov in me spreminjal v preklinjevalca človeške zlobe. Razlagal mi je, da ima nek posebne sindrom, Marfanov sindrom, da bo mogel z leti na operacijo aorte, da … In celo nekaj znanih osebnosti je preživelo s tem sindromom, De gol, Lincoln, Lennona so ubili, pevec neke pank skupine je umrl na odru, ker ni hotel na operacijo. Ko je bil v Tibetu, mu je nek svečenik rekel, ko je videl njegove noge – Buda zaznamuje svoje … Lahko bi se reklo tudi drugače, Bog označi svoje preroke, svoje množitelje besed … Pa nisva bila verna, kje pa, ne on in ne jaz. In govoril mi je tudi o svoji prvi ženski, o profesorici … Potem sva bila dolgo tiho, ker sem začutil, da je čas za oddih od zgodb. Od nekod so se vzeli pozni žuristi s kitaro. Posodili so mu jo. Kako je igral na pomolu, zakrit z dolgimi lasmi, ves usločen, ampak strune so jokale z vetrom, res … Od takrat je zame samo izjokan deček, ki lebdi nekje ob meni, vedno, kadar padem v te svoje samote, ki so mi čedalje bolj ljube. In zdaj potegne veter, tisti sladki poletni veter, ki ziblje lahka krila deklet, razcvetelih v evforijo nagona. Nad menoj stari hrast prešteva padle zvezde in mrmra nekaj o tem, da sem postal hodec za lastno senco in da je čas, da sedem v dom svoje iluzije. Smeje se mi, ko mu navržem, da so me premamile lesketavice v nekih očeh. Odgovarja mi, da sem samo preobleka nekega sanjača, ki hodi po labirintu lastnih zablod in da sem pozabil, da sem svoje valove hrepenenj poslal na napačno obrežje. Tiho sem in čakam, da se čez sipino prikaže ona, ki bo nesla popoldan v naročju, popoldan mojega življenja … In potem zaprem oči in sanjam, sanjam. Nenadoma postanem čudna roža, še ne videna v teh krajih. In neke bele roke se izvijejo iz mraka in me utržejo. Nič me ne boli, nič. Vidim, kako moj zeleni sok odteka dol po steblu in se zbira v ogromno zeleno kapljo, skozi katero se pretika en sam večerni žarek sonca, srhljivo oster in lep. Nekaj časa lebdim v zraku in se žalostno oziram dol, kjer sem rasel. Ostanek stebla je zeleno bel in iz njega mezi sok, prav počasi mezi in se peni. Roke me zavrtijo, da sem ves omotičen – nova igra zame, vrteti se, vrteti se … Znajdem se ob mogočnem boku, ženski bok je to. O, in belo krilo! Hitro me odnaša nekam proti avtomobilu. Nenadoma vse te stvari prepoznavam, vse mi je tako znano, kakor da sem to enkrat že doživljal. Vonj večera raste. Slišim murne in škržate. Sonce je že padlo za rob ravnine in sence so izginile. Poletni mrak se počasi vlači za nama. Krilo šumi in ženska nekaj govori nekomu po mobilnem telefonu: Ja, res je čuden, kar naprej ima neke izpade, ne vem … Pravi, da je zaljubljen vame … Kako mora to reči šele po treh tednih, kako? Ni, ti rečem, ni … Kaj … Ne, ne vem, v sebi nisem še razčistila. Drug drugega mečeva dol iz FB – ja, ja. Kaj pa vem, če ga ni, ga pogrešam in to je to. Ne vem, zdaj sem že v službi, ja, dopusta je konec. Bom čakala, bom videla. V nedeljo je spet norel, ja. Vedno isto, najprej me nekam pošilja, potem me prosi za prijateljstvo. Najbrž ne ve, kaj bi sam s sabo, pa z mano tudi ne. Ne, ne, nič še nisva imela, ne. Zadnjič me je objel, pa sme ga grobo zavrnila, se ti zdi to prav? Kaj? Ja, vem, avšasto sem se vedla, vem. Bojim se z njim zaplesti, res. Ja, sej je kul tip, za debato in to, samo … Kaj? Ja, ti pošljem fotko, ja. Ne vem, ne vem, zmedena sem, res. Dobro, poklicala bom, ja. Ko prideš dol mimo, se ustavi na kavi … Glas se izgubi v grmovju ob poti. V avtu diši po neki dišavi, ne vem, nekaj umetnega je. To mi ne paše, res ne. Odvrže me na zadnji sedež in zaloputne vrata. Zdaj čutim, da umiram, da se sušim v neko večnost. Zakaj me je sploh utrgala, zakaj? Slišal sem že, da delajo herbarije, da ter stisnejo med liste in si potem tam za celo večnost. Me čaka to? Joj! Ves omotičen se zbudim in poslušam veter zgoraj v hrastu. Pogledam proti sipinam, če je sonce že postrgalo popoldansko vreščanje otrok … Še slišim oddaljene klice, ki najbrž kapljajo sem gor prav dol od kopališča. Preložim se na levi bok, da bi še malo poležal in premislil, kaj naj nesem v noč, katero zgodbo. In spet je ob meni objokani deček z rdečo žogo, s tistimi čudnimi prsti na nogah. »Kaj delaš tu?« ga vprašam. On se pa nasmehne in živčno premakne žogo pod levo pazduho. »Nič, gledam te, kako spiš,« reče z rahlo hripavim glasom – to bo od mrzlega sladoleda, pomislim. »Saj vidiš, da ne spim,« mu odvrnem in se vzravnam ob deblo. »Zakaj nisi dol v svoji skupini. Spet si jim pobegnil, kaj? Skrival se boš?« mu roteče rečem. On je pa kar tiho in me žalostno gleda. Presune me ta pogled – to je pogled nekoga, ki se mrtev rodi. Potem sede poleg mene in si da žogo pod vzglavje. Posmehne se in zdaj vem, da bo spet kakšna njegova zgodba. Pri njem me čudi to, da ve vse svoje zgodbe, tudi tiste, ko je enkrat že bil odrasel, zdaj pa je spet otrok, pod starim hrastom v zaledju morja, kjer čakava na prihod nje, ki nosi bel prt popoldneva, opran s solzami trpinčene ljubezni. Začetek avgusta je in prekleto vroč, zdaj šele čutim. Pot mi mezi po debelem trebuhu in se nabira v kotanji popka. Vrč vode je že zdavnaj prazen, me strese … Mar ni omenjala, da bova lepila vrč … Razbil se je še preden se je uspel postaviti pokonci in se napolniti z vodo hrepenenja … Malemu rečem, naj steče dol k tanki niti studenca v grapi in naj napolni vrč, pa da naj pazi na robide in trnje. Prime vrč in steče. Primem žogo. Kako je vroča, pregreta s soncem, majhno vroče rdeče sonce. Za hip se mi zazdi, da se takole žoga Bog, ko je zamišljen in se smeje, tisti majhni kroglici in človečkom. Mali je kmalu nazaj, ves popraskan in smrkajoč, očitno se je napil vode – pa ja ne bo spet dobil angine, tako kot lani, ko je bil tu v koloniji na taborjenju. Poda mi vrč. Nekaj mrzlih kapel kapne na moje prerezane prsi, ostanek operacije … Kaplje me zapečejo; to so njene mrzle solze, me zaskeli v glavi. To so solze nje, ki je v jutru šla čez senožeti in nesla mleko noči v rjast sij nad morjem, kjer so galebi šivali mrežo vzdihov. Dolgi hladni požirki mi odplaknejo sanjavico v glavi. Zdi se mi, da se zdaj bolj tu, kot kdajkoli prej. Vse je tako nenavadno in resnično, deček, hrast, požgane stare trave, grmovje, razbeljeni kamni in tam spodaj bučljivo morje, ki umiva trudna telesa. »No, boš kaj rekel,« rečem in se ozrem po njem. Smešne modre kopalke so mu skorajda pretesne; elastika se mu zažira v plitev trebuh in koščene boke. »Ja, a ti povem zgodbo, o … o, Manji.« zavzdihne in si prekriža roki v dolbini trebuha. »Manji?« se začudim. »Nje pa še ne poznam,« mu odkrito rečem. »No, pas začni. Če bom vmes zadremal, me pa dregni, prav.« Nekaj časa je kar tiho in menca s tistimi smešnimi prsti na nogah – če bi to bilo danes, mislim, če bi zdaj bil tak otrok, bi ga najbrž operirali, ampak on bo z večerom izginil, in ne vem, kdaj ga bom naslednjič srečal, ne vem … »Ja, to je bilo, ko sem bil star nekaj čez dvajset let, tam enkrat. Dobil sem začasno službo v nekem skladišču in ona je delala v pisarni, Manja. Lepa je bila, polna, taka, res baba. Velike prsi je imela, to sme hotel reči. In kolikokrat se je zaradi tega celo pritoževala, celo … Ne, saj človek ne more verjeti, celo na operacijo je pomišljala. Ja, pa sva klepetala, večkrat. Sedel sem tam in jo gledal in gledal … Kadra je bila v krilu, sem bil ves nor od želje, da bi, saj veš kaj, no. In nekega dne sem jo videl v našem bloku. Oba sva bila silno začudena. Izkazalo se je, da jo je porival moj sosed. Spoznal jo je na nekem plesu in … Ne, ne, nič nisem bil ljubosumen, saj takrat še nisem bil zaljubljen. Potem sem jo nek meglen dan povabil na kavo. Šla sva, dolgo sva klepetala, dve uri in še več se mi zdi. Stanovala je pri neki ženski v Trnovem. Smešno, kadar sem jo klical, sem vedno rad poslušal coklanje njenih težkih cokel. Tot, tok, tok, dol po stopnicah, v tisti stari vili. In potem je odšla, ker je začela spet študirat na ekonomski fakulteti. Nekajkrat je še prišla tja v naše skladišče, v rdeči bundi in visokih črnih škornjih, vsa razgreta v obraz, v očeh pa čudne sanje. Priznala mi je, da piše pesmi, jaz sem jih tudi že takrat, da. Nosila mi je tiste pesmi v pisarno, kjer je prej delala, kajti zdaj so mene tja dodelili in sicer samo za popoldan, dežuren skladiščnik, bedno. No, pa je prihajala, vsak drugi dan, potem že vsak dan, tudi k meni domov je šla, pa ….Saj boš razumel, nič ni bilo med nama, nič, prav nič. Prišla je tam mimo s kupom knjig in zapiskov, z mlačno svetlobo v očeh, z vsemi tistimi sanjami, ki so se koprenile nad tišino njenih kočevskih gozdov, o katerih mi je tako rada govorila. Objemala me je z neizrekljivo melanholijo. Včasih sva dolgo kar molčala in se gledala; ko pa je odšla, je za njo ostajal vonj njenih sokov, jaz pa na stranišče in, saj veš … trenutno olajšanje je bilo hitro in silovito, včasih tudi po dvakrat zaporedoma. Potem sem ukročen premetavala papirje v pisarni, požulil sendvič, spil kavo, ki sem si jo v termovki prinesel. Z radostjo mi je pripovedovala, kako je v bližini železniške postaje našla zapuščenega mačka in ga je čez vikend odnesla dol na kočevsko k mami … Poklical sem jo tisti večer in mi je ponujala mačje predenje … pa sem ji rekel, da bi raje jaz bil v njenem naročju. Potem je bila dolga tišina, ujeta v jesenske megle njihovih gozdov. Takrat sem fantaziral, da hodim z njo po razkošnem jesenskem gozdu, da pod nama šumi listje, da se drživa za roki in se ustavljava ob deblih, se poljubljava, dokler ne prideva spet nazaj na cesto. Celo tisto jesen so me oklepale takšne sladke sanje. Zima jo je polagoma odnašala. Obiski so bili redkejši, pogovori vse bolj mlačni in njene oči … izgubile so sanje. Postale so bolj trde, zahtevne, bolj srkajoče, da … Včasih me je res zagrabila panika, da me hoče kar prebosti. Takrat, v tisti zimi, sem v sebi zgradil filozofijo, da je ženska za moškega smrt … Kadar spermiji zaidejo v njo, umrejo, saj tudi drugače, ampak … Ženska moškega izpije, ga predela v novo drugačno rast. Ko sem kasneje zrelo gledal na to filozofijo, se mi je zdelo, da sem prav lepo oblekel svoj strah, vse svoje komplekse in nevroze. S tem sem tudi opravičil svojo neaktivnost v zvezi z njo. Tudi odhodi na stranišče so skrajšali, poniknili … Na pomlad pa me je spet razvnela, pravzaprav že februarja, ko mi je za rojstni dan prinesla eno samo lepo oranžno gerbero in … ne, nisem jo poljubil. Trepetaje sem prijel tisto rožo in gledal strašno lepoto v njenih lesketavih se očeh; takrat se mi je zdelo, da tako gleda neka zemeljska dokončnost, da je tam konec, ki je v vsakem orgazmu; da, vsak orgazem je kratek konec, ko se svetloba življenjske moči razdrobi. Šla sva v kino, se lovila čez sneg, se smejala, vendar … Ostal sem za ledom svojih strahov, stisnjen v smešnega pajaca, ki se sloči nad njeno lepoto, ko jo pobira iz snega. Videl sem, kako so vojaki žejno pili njene velike prsi, ko sva sedela v avli kina in si je slekla rdečo bundo. Popravila si je rumen pulover, da so se tanke kite volne napele čez grbine njenih zares velikih prsi. Najbrž jih je namenoma nekoliko iztisnila naprej, se nekajkrat vzravnala, da bi pokazala svoje obilje. Jaz pa nič, zapredal sem jo v plehek pomenek o načinih snemanja o podobnosti filmske kamere s fotoaparatom. In takrat sem jo tudi navdušil za fotografijo. Saj veš, to so bili časi, ko so bile te stvari še drage in nerodne. Po tistem se nisva nekaj dni videla – gledala sva bebast film, neko povprečno dramo. Dobro, bila sva skupaj, blizu … Če bi vsaj roko zapeljal na njena stegna, če bi … Vedel sem, kaj bi lahko naredil, ker sem to že počenjal z dekleti, ki jih nisem ljubil, neke slučajnice pač, ampak ona … Ko sva šla nazaj proti mojemu stanovanju, se je megla razkadila in luna je na naju milo gledala. Stala sva na postajališču mestnega avtobusa in se menila o tem, kam bi lahko šla na potovanje, kar tako, da bi šla skupaj … Na potovanje!? Midva!? Gledal sem njen razgret obraz, bogati ustnici, oslinjeni … in spuščeni rjavi lasje. Z jezikom si je omočila spodnjo ustnico, v očeh ji je mignila bleščavica lune. Težko je zavzdihnila in se naslonila na steber čakališča. Najbrž si je takrat mislila: Kakšen čuden tip, kako je rezerviran, kako je neroden, čuden … Zakaj se me vsaj ne dotakne, poljubi … Počakal sem, da je šla na mestni avtobus. pomahala mi je z razprtimi prsti in se še enkrat divje ozrla po meni, res divje, z jeznim zamahom dolgih las. Jaz pa sem zmeden šel domov, gledal luno, ki skušala umiti umazanijo snega in se hitro pobral gor v stanovanje, kjer me je čakala gerbera. Poiskal sem steklenico od soka, jumbo, smo mu rekli, nalil vodo in vanjo dal gerbero. Vidiš, od takrat ljubim gerbere, od takrat … Dostikrat sem se zalotil, kako stojim pred cvetličarno in jih obožujem. enkrat se je celo zgodilo, da me je cvetličarka prestregla z očmi, lepimi, oh ja … Šel sem noter in se pozanimal, koliko stanejo. in ker je bilo že nekaj minut do sedme zvečer, ko so cvetličarno zaprli, mi je dve podarila, rekoč, da bi itak težko zdržale še nekaj dni. Celo v bel papir mi jih je zavila. In bil je december, vesel december. Premražen sem jih prinesel domov in jih dolgo gledal, samo gledal. Čudil sem se živi barvi, ki je tako zasijala iz papirja. Spet sem poiskal neko steklenico s širokim grlom. In tisti večer je zazvonil telefon, bila je druga, bila je Aleksa, ki je na kratko skočila v Ljubljano. Prinesla je nekaj Istre s seboj. Cel večer mi je razlagala, da je našla dom v stari hiši pri ostarelem domačinom, da je med njima skorajda dvajset let, ampak, da je dober in pošten. Celo to mi je povedala, da se najraje ljubita na stari kandregi – na starem stolu, ki tako obupno škripa in vmes vzdihujeta. Potem on pokadi pol pipe in dolgo gleda v ogenj v starem kaminu. Žena mu je mlada umrla, sama je tako hotela … Včasih da cel večer sedi in gleda v ogenj in mrmra stare pesmi, vse v italijanščini, take kot jih je znal še kot otrok. Ima tudi oslička in pet koz, pa dva prasca. Potem mi je še govorila o radiču, ki da je v Ljubljani tako drag, on pa ga krmi prašičem. Odšla je. Šel sem z njo do študentskega naselja, kjer imela mlajšo sestro. Nesla ji je nekaj dobrot. Ja, takrat je bil že marec. In meseci so tekli, tekli. Kolovratil sem po belih svetlobah in padal v jame obupa, če Manje ni bilo. Ko pa je prihajal, sem se zakrknil v plahega samčka, ki samo na daleč voha samico in se trese od poželenja.
Sprhnina poletja me je zapeljala v osamo. Hodil se po sencah lastne podobe in skušal ujeti kakšen trenutek nasladja, a se je vedno končalo s hudim popivanjem in naključnim ljubljenjem – in, Dora. Res je bila debela, res. Pila sva albanski konjak, ki ga je prinesla od tam dol, kadila sva neke rjave cigare in se smejala na balkonu, dokler se nisva začela oblizovati. Potem sva se zvrnila na tla, med stare časopise in čevlje, pa še ogrodje nekega kolesa je bilo tam. Z gležnjem sem zadel ob okvir in preklinjal od bolečine, ona pa se je smejala in grabila po meni, kot da bi me hotela vsega stlačiti nekam med njeno obilje. Nič ni bilo, prišlo mi je, še preden sem ga dobro uspel nastaviti … Ponovila sva vajo, pa še enkrat in je bilo bolje, dokler nisem na njej malo zaspal in se lepil vanjo. Potem mi je nenadoma zasmrdela. Vstal sem, šel v kopalnico in se na hitro oprhal. Sam sebi sem se gabil. Na hitro sem obul nogavice, da se ne bi prebudila in me videla takega, s tistimi prsti na nogah … Pravzaprav je bila budna, a je samo pohrkala tam na balkonu. Sam sebi sem rekel: pa smo zvozili brez razkazovanja, pa smo. Ne vem, kaj si je naslednje dni umišljala, kar prihajala je, posedala, kadila, ampak meni se ni več dalo, da bi se stiskal z njo – smrdela mi je. Takrat sem bil pač pijan. Zalotil sem se, da na vseh obrazih iščem sledi Manje, prav na vseh. Dora je kmalu uvidela, da sva bila samo poparčkana, tako, za eno noč na njenem balkonu, in da bo zdaj med nama samo besedno cvetje. Veliko sva govorila o filozofiji in o glasbi, pa tudi nekaj o psihologiji, ker je diplomirala na psihologiji, na filozofijo je pa pozabila. Zaposlila se je v neki zavarovalnici in … nič, odnesla je svojo gmoto v prve dni junija, ko sem hotel zabrisati za seboj sledi vseh solz zaradi raztreščenih ljubezni. Tiste dni sme našel prijeten gostinski vrt, kamor sem potem hodil na vrčke piva in se spogledoval z natakarico, ki je tam kraljevala s svojo nenavadno hojo, s svojim razpršenim smehom in z neko elektriko v očeh. Dostikrat sem se ujel v mislih, kako že delam film v glavi, kam ji polagam roki, kako ji objedam bradavici, kako … Pa sem raje naročil še eno pivo in čakal na Frenka, ki je stanoval tam blizu in je takrat delal doktorat iz sociologije. Včasih sva se sprla okrog kakšne reči, recimo, okrog psihopatskih teženj v urbanem svetu, pa okrog socializma tudi, ja. Ko je prišel, je vedno naročil dve steklenici piva zase in eno zame. Eno je nagnil in zlil vase. Temu sem se čudil. Nikoli nisem mogel tekmovati z njim v hitrem pitju, nikoli. Potem se je umiril, prižgal cigareto in začel svoje dolge razprave. In naneslo je tudi, da sva se zapletla v pomenek o nagonu, da … Trdil je, da je nagon slabo zamaskiran, da udarja ven na vseh področjih družbenega življenja, da je vse ena sama jeba. Nikoli ga nisem videl z žensko; šušljalo se je, da ima prijateljico, pa … Ne vem, z veliko brado, robat, odločen. Je pa enkrat vehementno zajel eno od mojih prijateljic in si jo posadil v naročje. Punca se je smejala in ga cukala za brado. Cel večer mu jo je razčesovala in celo pristrigla mu jo je. Obešali smo zastave poletja na vse drogove mesta in tkali nočno prejo z neštetimi besedami, o vesolju, Bogu, partiji in o drugem svetu, kjer lahko umreš, ne da bi bil smrti vreden. Frenk je rad ponavljal maksimo, da si moraš smrt preprosto zaslužiti. In nabirali smo se v majhne skupine, ki so potem tulile v veliko luno, kadar je bila. Hodili smo v obmestje, iskali še neobiskane lokale in spali tudi na prostem, če je že tako naneslo. Potem sem se nenadoma zresnil, kar čez noč. Začel sem se obtoževati zaradi pitja. Goltal sem neke vitaminske tablete in v javni knjižnici prebiral vse o alkoholizmu. Celo do psihiatra sem šel s to svojo preganjavico, da si bom kaj naredil, da … Pa se stvar ni izboljšala, še slabše je bilo. In spet sem hodil v javno knjižnico in začel prebirat vse o duševnih boleznih … In nenadoma sem imel veliko simptomov … Tako je šlo do avgusta, do sredine avgusta, ja. Potem je prišla Manja. Dež je padal, prinesla je vonj gozda, v očeh pa plahost zveri. Posedala sva po lokalih in govorila o filozofiji in o knjigah, ki jih še morava prebrati. Prepirala sva se o tem, a je status homoseksualca naravna nagnjenost, ali je to morda genska okvara. In povedala mi, kako je bilo, ko je enkrat prisluškovala bratu. Pod njenim oknom sta sedela s prijateljem, misleč, da ona že spi. Pa je brat pravil, kako so si jih merili v internatu. In nek večer da so tekmovali, komu dlje vrže, skupinska onanija … Šele kasneje mi je zaupala, da se pogovarjava o homoseksualcih zato, ker je srečala enega. Zdelo se ji je, da jo osvaja, šla je z njim v gozd, držal jo je za roko, samo to. Ona je hotel več, jasno, pa ji je zaupal, da ne more, da … Vseeno, da je vztrajala, ampak ni bilo nič, majhnega je imel, tankega, in ni se mu dvignil. Zunaj pa je tleskal dež, v meni se je zbirala gmota sle. Gledal sem njen obraz, se zlival v njene oči, omahnil v njene kraterje mlade skrivnosti. Do norosti me je zvijalo. Očitno je opazila vrenje v meni, saj si je kar naprej oblizovala ustnici in metala dolge lase. Potem se je zamišljeno zazirala skozi okno in nenadoma rekla: Ej, a bi šel z mano po Dalmaciji. Na začetku septembra bi šla. Recimo do Reke z vlakom, naprej pa z avtobusi. Najprej bi obredla Istro, pa vse dol do Dubrovnika. Očitno ves v zanosu sem privolil. Vse sva premislila, dan, uro. Popoldan sva potem šla na železniško postajo. Prepisovala sva si vozne red in kombinirala. Zvečer je odšla. Pustila mi je vonj neke iluzije. Odvlekel sem se domov in dolgo v noč premišljal, kako bo. Vsemogoče sme premišljal. Še največ o tem, kako bo, ko bova dol ob morju. Sleči se bo treba in sezuti … Sezuti, sezuti, moji prsti na nogah, moji prsti … In prehitro mi bo prihajalo. Kako bo to!? Kako, z njo … Velike prsi ima. Morda pa ne bo nič hotela, potem bom samo privesek, še en kos prtljage. In prišel je dan, ko sem šel z velikim rdečim nahrbtnikom na postajo. Čaka sem na avtobus, ki je pripeljal iz njenih krajev. Zagledal sem jo. V tesnih kavbojkah in temnordeči kratki majici, čez pa ohlapen anorak, ker je bilo jutro mokro in hladno. Na rahlo je še vedno deževalo. Šla sva v kavarno. Tam je iz nahrbtnika privlekla zvezek in zemljevid. Razlagala mi je, kje in kdaj bova. Najprej Reka, potem Novi vinodolski in tako naprej. Do odhoda vlaka ni bilo več prav dosti. Kupil sem karti in se ves čas spraševal, če je čas za umik. Ni ga bilo več. Še preden sva prišla v Reko, se je rahla jasnina razgrnila nad pokrajino. V reki je bilo že nekaj sonca in močno je pihalo. Potem, ne vem. Nenadoma me je prijela neka melanholija, neka želja po begu. Kmalu je videla, da nekaj ni v redu z menoj. Umivala me je s pogledom in vabila v skrivnost zatajevane ljubezni. Nisem vedel, da se je zaljubila vame, res ne. Takrat še nisem znal brati teh črk, bil sem ljubezensko nepismen, seksualno že, ampak ljubezensko … Dolgo sva sedela pred cerkvijo in tihinila. Dal sem ji svoj fotoaparat, rekoč, da bom šel nazaj v Ljubljano. Pospremila me je do avtobusne postaje. Sedel sem na avtobus za Koper in jo gledal dol. Nahrbtnik je imela pri nogah, moj fotoaparat okrog vratu in veter ji je metal zaveso las čez priškrnjene oči, ki so molile, da bi si premislil. Pa si nisem. Videl sem, da joče, da si briše solze. Vrtinec vetra ji je vrgel lase čez ramena. Dvignila se je in se stresala v joku. Videl sem, kako ji trzajo ramena, kako ji stresa neka strašna notranja sila obilne prsi. Pustila je solzam da so se odkapljale v veter. Z nemočjo je pograbila nahrbtnik, mi šibko pomahala in odšla med avtobusi. Solze v vetru … so bile. Še danes me pečejo, sklene pripovedovanje.
Težak molk gosto prepreda najina pogleda. Deček je vse manjši in izginja. Vedno je tako, ko se izpove, vedno … Postane neka posebna svetloba, ki se odvrtinči v zrele dni, nihajoče na veji samote. Pušča me pregnetenega z neko snovnostjo, ki je še niso dokazali, a vem, da obstaja. Včasih sem si pel pesem: ima neka tajna veza, ima neka tajna veza – najbrž res. Omočim si usta in se pripravljam, da bi šel dol na obalo, kjer so telesa razstlana po mivki in se spreminjajo v privid neke odrešitve. Teologija ljubezni, ali kaj … Površno si popravim majico in bele športne čevlje, da bi bil videti spodoben, ko bom stopil čez sence zarisane na prag neke iluzije, da je svet civiliziran in imam mesto v njem; številka sem v določeni datoteki? Še včeraj sem mi je zdelo, da se je tod mimo pasel njen vonj, njena posebna dišava, ki te ovije, da si nenadoma ebenovina. Prečim suh travnik in skušam čim prej zapustiti prostor, kjer tabori deček s svojimi sovrstniki. Vrišč se mi zabada v hrbet in stroga tabornica kriče daje navodila. Za trenutek se mi zazdi, da sem v nosnice ujel vonj njenih stopinj skozi popoldansko luč, ki se medi v izžetih travah. Suša šumi v zraku, stebla pokajo; vse je razžarjeno in raznihano. Vendarle se sem iz morja nasnuje mlad veter, še poln temne skrivnosti morskega dna, kjer spijo sanje trudnih zaljubljencev. Dve deklici me prehitita in čebljanje jima odzvanja skozi borovce, ki so se odločili, da bodo stražili rob, kjer se steza zavijuga dol do morja. Z neko negotovostjo se odločim, da bom raje šel v mesto, kjer si bom privoščil popoldansko kavo. In nehote pomislim, da bo tam njena toga drža in njene roteče oči, ki govorijo: si mi zbežal, si mi zbežal … vedno bežiš, skačeš kot kobilica in se nekam umikaš. Prejokal si do tu, zdaj se pa ustavi in vzbrsti v svoje zadnje bistvo. Ko bodo romarji šli mimo tebe, sprejmi njihov nasmeh vseh daljav, ki jih samo slutiš. In dopusti, da ritem drugega srca prebudi v tebi jutro. Vidiš, zdaj imaš hojo proti sebi. Odmahnem z roko in se spustim na stezo, ki je že oblita s sencami in je prekleto strma za moja šibka kolena. Hitro sem spodaj, kjer je sonce že nekoliko zredčeno in bakreno barva ulico, ki gre proti glavnemu trgu. Odločim se za kavarno, kjer sem včeraj videl obraz ženske, tako lep, izklesan iz tiste čudne milosti in lepote, da me je spreplet srha zavozlal v jecljavca. S kakšno eleganco je stregla, kako se je gibala … V mislih sem zaplesal z njo na pomolu, ob uri, ko mesečina obliže kamne in meče na valove drobir srebra. Prijel bi jo čez ozek pas in z njo oddrsel v globine, kjer je tišina vtkana v mulj in se nalagajo stoletja hrepenenj. V njenih očeh je bilo nekaj vlažno lepega, nekaj kopren tiste pozabljene spogledljivosti, ki te naredi mehkega in zaudarjajočega po ploditvi. Počakal sem, da je postregla še pri sosednji mizi. In potem je odšumela mimo, na hitro vrgla pogled dol name in v kotičkih ust se ji je nabral smešek, ki je začivkal: gospod, ste slinasti, kaj. Ogledujete moje zagorele noge in si domišljate, da bi po njih pasli poljube. Oh, gospod, tako domišljavi ste, res. Poljube pase moj ljubi. Zvečer pride in do jutra voziva barko po nočnem nebu. Potem zloživa jadra in zaspiva. Morda bo danes spet tam, vsa razzibana, v rumenem mini krilu in s tisto lahkostjo v gibih. Pohitim. Najdem prosto mizo. Vidim jo, kako hlastno zlaga kozarce na polico. Njena kolegica je že med mizami in pobira naročila. Ozre se. Ujame me v vlažen pogled, ki me trenutku umije in me razneži. Namenoma sem se usedel v bližino šanka, da bi jo lahko opazoval. Naročim kavo, prekrižam nogi, potem … Potem spet pride deček. Zdaj je obut v črne cokle, oblečen je v črne kratke hlače in belo majico. V rokah stiska drobiž. Najbrž je prišel na kepico sladoleda. Spogledava se in me srhne. Spet bo kakšna zgodba, ki mi bo odjedla popoldanski mir. »Zakaj me zasleduješ?« mu potihoma rečem, ko se sklonim k njemu. Samo nasmehne se in mi reče: »Zdaj niti ne veš več, kdaj me pokličeš, kaj? Od kar si srečal tiste velike modre oči, od kar vonjaš njeno hojo med oleandri, si me povsem prezrl. Pozabljaš me, ampak nikoli ne bom izginil iz tvojega življenja, nikoli. Vedno bom s teboj kot tvoja senca, še potem, ko se boš razsnovil.« Vzravnam se in si ogrnem šal molčanja. »Sedi,« ukažem. In sede. Obraz nasloni med pesti. Ugibam, v kateri stiska skromen drobiž za sladoled. »Si prišel na sladoled?« ga vprašam. »Ja, na dve kepici. Vzgojiteljica mi je dovolila, veš. Če prav, saj veš … Tisto zgodbo sem ti že povedal. Ja, sprehod, sladoled … In ko sem kupil skromno kepico, je prišla do mene in me udarila po roki … sladoled je padel po tleh, nanj so kapljale moje solze … To že veš, to sem ti že povedal, pa sme ti spet, ja …« izdihano reče in se mencaje presede. Nenadoma se mi zdi, da se je čas zgostil v veliki stekleni krogli, v kateri se je ob stenah premetavala limonada. Morda je zdaj moj čas prav taka motna snov, ki se lepi na ustnicah neke druge mladenke v nekem drugem času, v noči, ko tišina zamira v jesenskem listju in ure usihajo skupaj z listjem v stari platani, ki je presanjala vsa hrepenenja, razobešena v pomladna jutra, ko so škorci prinašali drobtine sonca. Deček se čudi moji stišanosti in mi z zvedavim pogledom očisti pogled, da ga spet vidim takega kot bi ga moral že prej. »Povedal, si mi to zgodbo, povedal,« zamišljeno rečem in si potegnem z desnico čez obraz, da bi zbrisal neke druge podobe, za katere deček še ne ve. »No, le pojdi in si izberi sladoled, meni pa naroči limonado. No, kar korajžno,« ga bodrim, ker vem, da mu je nerodno. Zavzdihne in se odlepi od mize. Zakroži tja proti stekleni vitrini s sladoledi, popravlja si krake hlače in menca. S potlčenim glasom si naroči dve kepici in izdavi, da naroča še zame velik kozarec limonade. Že dolgo nisva takole posedela v lokalu. Ponavadi se srečujeva pod drevesi, zelo starimi drevesi. Je v tem kakšna magija, je to … Saj si ne upam niti pomisliti, da bi to bilo res. Mar potem drevesa govorijo z menoj, mar res … No, no … In deček je duh, ki govori, morda pa … Ne vem, ne bom zdaj o tem, ne … Prismeje se k mizi in me gleda z neko posebno svetlobo, z neko izmitostjo, ki si jo težko razlagam. Natakarica malomarno postavi limonado na mizo in odšumi; ni prinesla tista, v katero sme se malo prej zagledal. Tista se skrivnostno nasmiha nad kozarci in ko se stegne, da bi jih dala nazaj na polico za hrbtom, napne prsi in zavihra z lasmi. O, lepota, svežost, mladost … Mi poje v prsih. Hitro se spet obrne in poklepeta s kolegico, se zasmeje in si popravil lase za desno uho. Deček me začudeno gleda in strastno oblizuje sladoled. »Kaj pa zgodba o padlem sladoledu v lepem novem lokalu, a?« me preseneti. »Te ti še nisem povedal, kaj ne?« Dolgo me pusti v praznem prostoru dvoma. Lokal, sladoled pade po tleh … Ne. »Pa jo povej,« z pridihom naveličanosti rečem, ker sem spet obesil oči na čudovite rjave lase. Deček se živčno presede, si preloži sladoled v levico in z desnico živčno popravi očala, ki se mu zarezujejo v nos. »No, poslušaj. Takole je bilo. Preselil sem se v drugo manjše mesto. Naneslo je pač tako, da sem pozabljal na neko usodnost, ki me je oprala in izvrgla iz ljubezenskega gnezda. Vroč julij je bil. Posedal sem v parku, premišljal, gledal, zehal in se vlekel v neke nove sanje. Sprehajal sem se po mestecu, si ga razgledoval in si želel, da bi bil od vseh pozabljen, neviden … Nekaj dni je tako šlo, dokler nisem spet dobil službe in sem spoznal sodelavko, ki je imela čadasto črne lase in prav take oči. Ni me premamila, le … Ja, za klepet je bila dobra. Morda so me malo mikale njene velike prsi, kaj več pa ne. Skupaj sva hodila na kavo med odmorom in razpredala o življenju, o bedi mest, o njenem Krasu. Preveč sem si domišljal, očitno … Ne, da ne boš mislil, da se karkoli poskušal, prav nič. Samo kavice in iluzije. No, pa prideva nek dopoldan v tisti nov lokal. Bilo je res nekaj prestižnega v mestu: vse tapecirano, medenina, marmor, plemenit les … In za točilno mizo je bila vrtavka … Kratko krilo, lepi spuščeni lasje, polne ustnice, prsi, v očeh pa … Ne vem, nenadoma se je nekaj zamaknilo, nekaj zabliskalo in čez lica ji je pohitel blag ogenj zadrege. Malo sem se nasmehnil in roka se mi je tresla, ko sem prijemal svoj sladoled, tako zelo obložen, da … In potem sem nerodno zasukal vseskupaj in večino sladoleda je padlo na tla, k sreči na del, kjer ni bilo tapisona. Moja sodelavka se je zasmejala, deklica pa je prihitela naokrog z vedrom in krpo in stvar hitro uredila. Potem mi je dala nov sladoled in spet tiste divje energije v očeh in čisto kratek stik mojega prsta z njenim. Dovolj je bilo, da sem potem bil tam vsak popoldan in ji razlagal o motorjih, o potovanjih …. Ona pa se je navduševala nad konji … Ure in ure sme previsel tam. Zvedel sem, da bo šla v četrti letnik gimnazije, da je doma iz vasi, da … Koliko vsega sva si povedala in kako sem potem doma fantaziral, kaj in kako. Dolgo je trajalo, da sva si izmenjala telefonski številki in naslova. In potem sem jo začel klicati domov, in … Vem, ti bi temu rekel, da sem se zaljubil, jaz pa ne vem, če je bilo res tako. Mislim, da sem se samo zagledal, čeprav sem trpel, ko je ni bilo v lokalu. Bližal se je september in njena šola. Vedel sem, s katerim avtobusom prihaja in sem hodil na avtobusno postajo. Saj veš, hrepenenje je divji konj, ki ga je težko osedlati. In zgodilo se je, da se je kar pojavila pred mojim stanovanje z neko rožo … Ne vem zakaj, ne vem, kar tako. Prišla je tja, z rdečimi lisami strasti na licih, z nevarno svetlobo v očeh, jaz pa trd in tih … Povabil sem jo naprej, pokazal sem ji slike – takrat sem še slikal; platen je ostalo malo, akvareli, risbe … ampak … Njene mlade prsi so se napenjale v hotenje, jaz pa, jaz … jaz sem bil tisti padli sladoled takrat. Odšumela je skozi jesen in si najbrž mislila – kreten! Saj sem res bil takrat, pozneje ne več. Še je prihajala, največkrat po telovadbi, ker so se stuširale in … samo v trenirki, spodaj pa nič, na hitro, tako … Gola strast, zanesenost, v meso stlačena iluzija, da si ljubljen in obljubljen. Trajalo je do decembra, ko sem jo videl na tržnici z njenim mladim spremljevalcem, mladeničem; neka potrditev, da ima tudi ona svojo dijaško ljubezen, čeprav sva se strasti pridno učila. Jezdila sva skozi močvirja in pila mlado studenčnico. Njeni poljubi so bili kot polaganje žerjavice na kožo. Iznorjena je odhajala od mene z nekim novim ponosom, z zrelo odločnostjo, da bo odslej krotilka konj in moških – tako se mi je takrat zdelo. Polagoma sem začel čutiti, da sem se zaljubil vanjo, ne vem, ne znam natančno opisati, kako se je to zgodilo. Morda zaradi tistega videnja na majhni tržnici, morda. Telefonski pogovori so bili vse pogostejši, njeni obiski pa vse redkejši. Brenčal sem okrog nje kot sitna osa, to šele zdaj vem. Prelamljajalo se je … In še je prišla, še, v januarju, v februarju, nekajkrat na mesec, kadar jo je zanašalo v hormonske valove in je bila tako polna strasti, da je grizla in praskala, se zažirala vame, jaz pa vanjo. Spraševal sem jo, kaj pa potem počne s fantom, pa me je samo žalostno pogledala in mi rekla, da je z njim bolj tako, da je prehiter, da je neroden, da ga uči … Osmodila me je z ognjem, da sem čutil ogle v kosteh. Bal sem se poletja in razgalitve, saj veš … Omenjala mi je že, da bo hodila na bazen, da … In tukaj so se stvari spet ustavile. Matura, brezčasje … Šumela je daleč proč od mene, cvetela je v drugem objemu. Ni je več bilo, vse do julija, ko sem se spet odpravljal v Ljubljano, da bi na ulicah odložil težak kopalni plašč, prepojen s strjenimi sokovi ljubezni. Jutro … Lepo poletno jutro. Prišla je v črnem krilu in majici, ki je komaj pokrivala njene oholo strmeče prsi, našpičene v nori čas zahotevanja. Ščemelo me je v ledjih, razbijalo mi je v glavi, ker sem dva dni prej zvedel, da so njeni starši na morju, pred njeno hišo pa se je ob večerih ustavljal rumen avto – z drugim je raziskovala erotiko. Pršenje ljubezni je prenehalo. Takrat sem se zavedal, da je bila to še ena poletna iluzija, ki bo umrla v poznih travah in odskakljala skupaj s kobilicami. In sva šla z njenim avtom, kmalu po šesti zjutraj. Zapeljala me je na neko bližnjico, se delala, da ji nagaja avto in se sklanjala čezme, da bi mi v naročje usula težke prsi, da bi bilo kot nekdaj … Jaz pa nič, togo sem sedel in pestoval naramno torbo. Mislil sem že, da bi segel med stegna, potežkal dojki, pa ne in ne. In potem, nič … V Ljubljani sem jo povabil na kavo. Malo sva še klepetala in se ločevala za vedno, takrat ob kavi … Še ene moje sanje so zlagoma šle čez most, oblečene v črno mini krilo, ki je skrilo žehtino poželenja. Ostala mi je grenka kava in osoren nasmeh natakarja, ki je najbrž zaslutil, da sem žensko pripravil do besa, ker sem jo odrinil od sebe. Vidiš, s sladoledom se je začelo, s kavo končalo,« dokonča in pogrize kornet. Med govorjenjem je pridno oblizoval in včasih mljasknil; zdaj me gleda krotko in nasmehljano. Verjetno se mu zdim čemeren in odsoten. Prikimam in rečem: »Ja, včasih si domišljamo, da smo zanimivi, ja, pa pride trenutek streznitve. Srečati moraš senco svoje usode, srečati jo moraš …« z neko nerazumljivo grenkobo rečem in spijem preostanek limonade.
»Spet bodo solze v vetru, spet – tokrat od sreče,« deček reče in ploskne z rokama, kar naj bi pomenilo, da izginja.
Ostanem v težki zamišljenosti. Vse se mi zdi tako prejasto, nesnovno. Rjavolaska razlaga nekomu o svojem študiju, dekletce kupuje sladoled, dve starejši ženski, se nečemu smejita … In potem mi stopi pred oči ona, nagne glavo in se smehlja … Od nekod priplava glas: čas je za tvojo srečo, sprejmi jo in ne boj se solz umitih z vetrom, ki bo iz step prignal divje konje strasti in sejal semena maka v uvelo žito tvojih let. Ne sanjaj mrzlih zim, raje se obleči v zrelo poletje in pojdi za senco, ki te vabi pod stare arkade, kjer boš umiril srce in si dal še eno priložnost, da boš izživel snov svojega življenja. Zdaj še ne razumeš, kaj ti je dano, a ko boš ves v tem, boš samo srečen in stopljen s senco nje, ki te je ogrnila s poljubi, da bi bil obujen v svetlobo radosti. Nenadoma vstanem in grem plačat. Rjavolaski se blesk v očeh spremeni v čudovite nagajive svetle pikice, ki me bodejo. Namenim se čez trg, da bi bil čim prej v parku blizu cerkve in bi poklical njo … Morda bo pa privolila na večerni sladoled, morda pa res. In spet bo nek sladoled in isti lokal, kjer je odrasel deček zvrnil sladoled na tla … V parku sem skoraj sam. Nekoliko nervozno poiščem njeno številko. Zvoni … Njen glas … Ja, pride ob sedmih, o … Od nekod se privije vrtinec vetra … drobna solza me preseneti, in še ena in še … Zdaj so res solze sreče, v vetru. In mimo prikolesari deček. Smeji se mi in zakliče: Sem ti rekel, da bodo solze v vetru, srečne solze. Zdaj se bova poredkoma videla, pa srečno s tvojo senco. Pazi nanjo, ker ta ženska te pa zares ljubi, veš.
