Karavana poletja
se je navila okrog stebrov,
ki stražijo črno sol noči.
Mlada usta so nesla pesem
skozi beton popoldneva,
ki je izgoreval v ognju poletja.
Samotne roke so pletle molitev,
ko je karavana prešla
skozi prvo jutro
na obali mrtvih src.
Nič ni ostalo za njo,
še blage senca spomina
je utonila v skodelici
šibkega napoja,
ponujenega vsem,
ki so zgrešili karavano,
da bi z njo odromali
v nove orbite svetlob poletja
v uglašenost duš …
na stezo
speljano v nova jutra,
onkraj mračnih misli.
KAMNI DUŠE
Iskalci sakralne utehe
ližejo mah mrtve sohe
in votlo srce doni
z novimi akordi
breznebne molitve.
Lene megle
se redčijo v jutru,
ko se vnema solza
na slamnatem obrazu
nabuhlih laži.
S tihimi koraki odhajanj
se riše krog dokončnih iluzij,
ki bodo dozorele
obliznjene s starim soncem.
Praske časa
se režejo v kamen duše.
STRUNE NOČI
Bogovi v brezah sanjajo …
sanjajo brhke noge,
ki odplešejo odvečne dneve.
sveče zalizane v pritajenost napuha
odmrznejo prste,
ki so hoteli
skozi tlenje naplesti molitev strasti,
da bi krhke samote odcingljale
z zvonci
razobešenimi v jutranjo luč,
ki je použila strune noči
uglašene na note
temne bolečine časa,
zaškrabane v duše osrečenih,
ki s plašči molčanja
pregrinjajo svoja odmaknjena ležišča.
DLANI TEME
Črne jagode se zbirajo
v ogrinjalu zvezd,
ki plešoče rišejo svetlobo
v slinasto sled
vase zaprtega kuščarja.
Sinovi, darovani kremenu
žlahtne norosti
vstajajo v luč z novimi lobanjami
pod katerimi je ostal mrak
nerazumnih divjosti.
Smeh sonca kaplja
na nivo zla,
kjer samoten orač
čaka na padle vrane obljub
kdo ve katerega boga.
In mehke dlani teme vzamejo
otroško srce vesolja.
Uspavanka večnosti
odzveni skozi bridkost bršljana,
ki je poljubil kamnita rebra
še edine stavbe
kjer je noč legla k dnevu.
ČE BI … ?
Če bi veverice znale čarati,
bi oreh začarale v neskončnost.
Če bi orli znali pisati,
bi napisali knjigo usod,
ki se plazijo pod njimi.
Če bi poletje molčalo v želenih poljubih,
bi tišina izginila v nozdrvih bežečih konj
v stepe jeseni.
Če bi moja dlan zdrsela čez njene boke,
bi zmaj ljubosumno bruhnil sončno kašo
in upepelil dan,
ko sem poimenoval reko
z imenom njenih sanj.
Če bi jutra bila dovolj razsežna
za vse hlipajoče
za vse trpeče,
bi sonce dobilo novo ime.
Pajčevina se ziblje v kotu,
kjer je še en velik – če bi!
Za vedno.
Za rane.
Za sol razuma.
Za opomin,
da mine, kar je!
Pa vendar,
če bi …!?
ČRNE STOPINJE
Črne stopinje
bodo tkale plašč lučmi
trepetajočimi v barvi cvetja.
Težki kamni
vrženi iz mita večnosti
bodo obsedeli
na odeji
pregrnjeni čez spomin.
krokarji so odselili
moje temne dni
v prazne prostore
zavozlane z besedami,
ki jih otrok navrže, da bi starcu povedal
zakaj studenec življenja
ne žene mlinčka vseh želja.
Slišim črne stopinje …
KARAVANA POLETJA
Karavana poletja
se je navila okrog stebrov,
ki stražijo črno sol noči.
Mlada usta so nesla pesem
skozi beton popoldneva,
ki je izgoreval v ognju poletja.
Samotne roke so pletle molitev,
ko je karavana prešla
skozi prvo jutro
na obali mrtvih src.
Nič ni ostalo za njo,
še blage senca spomina
je utonila v skodelici
šibkega napoja,
ponujenega vsem,
ki so zgrešili karavano,
da bi z njo odromali
v nove orbite svetlob poletja
v uglašenost duš …
na stezo
speljano v nova jutra,
onkraj mračnih misli.
KAMNI DUŠE
Iskalci sakralne utehe
ližejo mah mrtve sohe
in votlo srce doni
z novimi akordi
breznebne molitve.
Lene megle
se redčijo v jutru,
ko se vnema solza
na slamnatem obrazu
nabuhlih laži.
S tihimi koraki odhajanj
se riše krog dokončnih iluzij,
ki bodo dozorele
obliznjene s starim soncem.
Praske časa
se režejo v kamen duše.
STRUNE NOČI
Bogovi v brezah sanjajo …
sanjajo brhke noge,
ki odplešejo odvečne dneve.
sveče zalizane v pritajenost napuha
odmrznejo prste,
ki so hoteli
skozi tlenje naplesti molitev strasti,
da bi krhke samote odcingljale
z zvonci
razobešenimi v jutranjo luč,
ki je použila strune noči
uglašene na note
temne bolečine časa,
zaškrabane v duše osrečenih,
ki s plašči molčanja
pregrinjajo svoja odmaknjena ležišča.
DLANI TEME
Črne jagode se zbirajo
v ogrinjalu zvezd,
ki plešoče rišejo svetlobo
v slinasto sled
vase zaprtega kuščarja.
Sinovi, darovani kremenu
žlahtne norosti
vstajajo v luč z novimi lobanjami
pod katerimi je ostal mrak
nerazumnih divjosti.
Smeh sonca kaplja
na nivo zla,
kjer samoten orač
čaka na padle vrane obljub
kdo ve katerega boga.
In mehke dlani teme vzamejo
otroško srce vesolja.
Uspavanka večnosti
odzveni skozi bridkost bršljana,
ki je poljubil kamnita rebra
še edine stavbe
kjer je noč legla k dnevu.
ČE BI … ?
Če bi veverice znale čarati,
bi oreh začarale v neskončnost.
Če bi orli znali pisati,
bi napisali knjigo usod,
ki se plazijo pod njimi.
Če bi poletje molčalo v želenih poljubih,
bi tišina izginila v nozdrvih bežečih konj
v stepe jeseni.
Če bi moja dlan zdrsela čez njene boke,
bi zmaj ljubosumno bruhnil sončno kašo
in upepelil dan,
ko sem poimenoval reko
z imenom njenih sanj.
Če bi jutra bila dovolj razsežna
za vse hlipajoče
za vse trpeče,
bi sonce dobilo novo ime.
Pajčevina se ziblje v kotu,
kjer je še en velik – če bi!
Za vedno.
Za rane.
Za sol razuma.
Za opomin,
da mine, kar je!
Pa vendar,
če bi …!?
ČRNE STOPINJE
Črne stopinje
bodo tkale plašč lučmi
trepetajočimi v barvi cvetja.
Težki kamni
vrženi iz mita večnosti
bodo obsedeli
na odeji
pregrnjeni čez spomin.
krokarji so odselili
moje temne dni
v prazne prostore
zavozlane z besedami,
ki jih otrok navrže, da bi starcu povedal
zakaj studenec življenja
ne žene mlinčka vseh želja.
Slišim črne stopinje …
